Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter
Pridi, da se skupaj veselimo!
Povabljen, povabljena!
Povabljeni k ogledu pestre, duhovne ponudbe.
Povabljen, povabljena k odmiku v svoje srce!

Vabljeni na romanje ob začetku novega programskega leta skupnosti Srce!

Tema romanja: VESELIMO SE V GOSPODU
Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. /Flp 4,4/

SOBOTA,  1. SEPTEMBER 2018

Veselje, ki ne mine in ga svet ne more dati, prinaša notranji mir in moč za premagovanje  vseh stisk in težav, ki jih prinaša življenje.

Na našem romanju bomo v lepoti naše Primorske odkrivali neizčrpne vire veselja v Gospodu.  Trudili se bomo živeti ta dan, kot da je prvi in zadnji. To bo povabilo k otroškemu čudenju nad lepoto življenja in zahvaljevanju – hvaležnosti  za preproste stvari, ki lahko začinijo naše življenje, da postane dar za druge in s tem veselje za ta svet.

Prijava je obvezna zaradi najema avtobusa in ostale organizacije. Klikni na povezavo, vstavi podatke in potrdi z klikom na SUBMIT v modrem kvadratku spodaj.

PRIJAVA: https://goo.gl/forms/loKgupip4krgVQSd2

Samo v  primeru, da ti spletna prijava ne bi uspela, se prijavi preko e-naslova:

prijave.srce@gmail.com

ali na tel. 041 955 219 (Karmen).

Podatki, ki jih potrebujemo:

Ime in priimek (da vemo kdo si)
E-naslov (da boš lahko prejel/a vse informacije glede romanja)
Telefon (da te lahko najdemo – zamuda, izguba na poti…)
Kraj bivanja (avtobus nas  lahko pobira po poti, če vemo , kje je kdo)

OKVIRNI PROGRAM: (Lahko bo še kakšna sprememba v zamišljenem programu. Ure se bodo prilagodile glede na potek romanja)

7.00  – odhod iz Ljubljane z avtobusom.  Dobimo se ob 6.45 pred cerkvijo v Dravljah.  Tam lahko tudi parkirate svoje avtomobile.

Ogled Rupnikovega mozaika in sveta maša v cerkvi sv. Marka na Markovcu Upamo, da bo ob tej priložnosti tam nastala nova skupina Srce ob srcu.

Zajtrk iz nahrbtnika v župnijski dvorani + kava.

Ogled  cerkve Marijinega prikazanja v Strunjanu

Sprehod po krajinskem parku Strunjan s kopanjem.

Peš od Strunjana do Pirana.
Kosilo v  minoritskem samostanu v Piranu.
Ogled Pirana in treh cerkva ( Sv. Frančiškek, Sv. Štefan in Sv. Jurij).
Možna bo tudi večerna osvežitev s kopanjem v morju.
20.00 – Odhod domov
Za stroške romanja bomo pobirali prostovoljne prispevke. (Priporočen dar je 25 €)

Vabilo prosim posredujte še komu od ločenih, ki še ni član skupnosti Srce, da se nam pridruži v tem dogajanju.

KAJ VSE BOMO MORDA  VIDELI IN SE TEGA VESELILI:

Zanimivosti na poti:

Sveti Marko – apostol

Krajinski park Strunjan 

Sakralna dediščina Pirana

P.S:

V primeru obilnega dežja bo program malce spremenjen ali romanje prestavljeno.

Karmen za skupnost SRCE.

Ničnost zakona: Kaj je zakramentalni zakon in kaj ni?

Kaj je v očeh Cerkve zakramentalni zakon?

O tem je za Aleteio spregovoril John Kennedy, Irec, ki dela v glavni pisarni Vatikanske kongregacije za nauk vere na oddelku za zakon.

Prosim, povejte nam, kaj je ničnost zakona? In kaj ni?

Da bi lažje razumeli pojmovanje ničnosti zakona, bo morda koristno, če potegnemo vzporednice z načelom, ki velja v pravnem svetu. Po civilnem pravu je oseba nedolžna, dokler mu ni dokazana krivda. Podobno, ko moški in ženska skleneta zakon pred Cerkvijo, pride do predpostavke, da je zveza veljavna… Zato v primeru dvoma velja, da je treba neveljavnost zakona dokazati.

Ničnost ni oblika ločitve, ampak slovesna razglasitev, ki je rezultat cerkvene raziskave, da zakon, v nasprotju s tem, kar se je zdelo, ni pričel obstajati. Za nekatere to zveni nenavadno, zato mi dovolite podobo.

Pomislite za trenutek na vrsto pik, ki kadar so povezane tvorijo krog. Vsaka pika v tem krogu predstavlja bistveni element, ki sestavlja veljavni zakon. Ena pika predstavlja veljavno zakonsko starost zakoncev, drugi njuno svobodo, s katero vstopata v zakon, tretja njuno razumevanje, da je zakon trajen odnos, ki se zaključi s smrtjo enega izmed zakoncev. Zopet drugi za dejstvo, da nameravata biti zakonca zvesta drug drugemu itd. Če eden od teh elementov manjka – če oseba na primer izjavi, da namerava biti zvesta zakoncu, a nima namena, da bo izključno njegova – imamo čudno situacijo. Z drugimi besedami, imamo nekaj, kar izgleda kot zakon, a ga nikoli ne moremo opisati kot takega.

V takšnih primerih kanonsko pravo opisuje delovanje zakonca kot simulacijo. Simulator leta na primer ustvarja učinek letenja in pristajanja letala, čeprav pilot nikoli dejansko ne leti. Podobno oseba, ki uspešno govori neresnice in obljublja nekaj česar sama ni pripravljena izpolniti v trenutku izražanja zakonske privolitve, simulira tudi zakon. Če bi drugi zakonec to vedel ob istem času ne bi nikoli izrekel »da«.

Če se za trenutek vrnemo k naši podobi pik, lahko rečemo, da lahko v tem primeru zakon preiščejo sodniki. Oni bodo odločili glede vprašanja, ali je krog bil sklenjen ali ne. Tako ne gre za to, da bi karkoli izničili ali končali zakon kot se zgodi ob ločitvi, ampak za razglasitev, da to, kar se je zdelo veljavni zakon, dejansko sploh ni bil zakon. Po taki odločitvi sta oba zakonca običajno prosta, da skleneta nov zakon.

“Ničnost ni oblika ločitve, ampak slovesna razglasitev, ki je rezultat cerkvene raziskave, da zakon, v nasprotju s tem, kar se je zdelo, ni pričel obstajati.

So moji otroci nezakonski, če je bil zakon ničen?

Otroci niso v tem primeru nikoli pojmovani nezakonski. Nezakonskost otrok določa državna zakonodaja, ne Cerkev. Tako kot ločitev otrok ne naredi za nezakonske je tudi v primeru prepoznanja ničnosti zakona s strani Cerkve. Kanonsko pravo predvideva, da so otroci rojeni v zvezi, zakonski otroci. Če se kasneje izkaže, da je bil zakon neveljaven, status otrok ostane nespremenjen, so zakonski.

Sveto obhajilo in ločeni katoliki

Zakaj ne morejo iti ločeni in civilno ponovno poročeni katoliki preprosto k spovedi in nato prejmejo sveto obhajilo? Katolik, ki je zagrešil umor gre lahko k spovedi, prejme odvezo in obhajilo, ločeni in civilno ponovno poročeni katolik pa ne? V čem je razlika?

O tem vprašanju je danes veliko debate. Gre za to, kako ostati zvesti Kristusovemu učenju o zakonu medtem ko skušamo ljudem, ki so izkusili bolečino propadlega zakona, zagotoviti, naj še naprej živijo svojo vero četudi njihov nov položaj, v katerem so, ni v skladu z evangeljskim učenjem.

Ko se dva človeka v Cerkvi poročita, se predvideva, kot smo dejali, da gre za veljaven zakon. Ker sta oba zakonca združena z Bogom v zakramentalni zvezivsak drug odnos, ki je po naravi zakonski, vpliva na njun zakramentalni zakon. Če se dva katolika potem ločita in se civilno ponovno poročita, svobodno vstopita v novo zvezo, ki je Cerkev žal ne more priznati. Onadva to vesta in Cerkev to ve. Ker civilna ločitev ne pomeni ničnosti in ker zakramentalni zakon ostane nedotaknjen, se soočamo s situacijo, v kateri stranki vstopata v odnos, ki ga zaznamuje greh prešuštva.

Krščanski nauk pravi, da je dejanje prešustva pri spovedi mogoče odpustiti, če se zakonec tega kesa, poboljša svoje življenje in si želi vrniti v zakon. Če zakonec nima namena vrnitve v zakonsko življenje, ki ga je blagoslovil Bog, in raje vztraja v nepravilni situaciji, potem gre za nekaj drugega.

Ali lahko spoved reši problem?

Iti k spovedi in iskati odpuščanje za greh prešuštva nato pa nadaljevati življenje v drugem odnosu zastavlja vprašanje o iskrenosti želje po poboljšanju življenja. Lahko se spomnimo besed, ki jih je Jezus izrekel ženi zasačeni v prešuštvovanju. Odpustil ji je njeno žalitev in ji obenem dejal, naj ne greši več.

To vpliva na vprašanje obhajila, kajti Cerkev uči, naj bodo njeni sinovi in hčere ob prejemanju obhajila v stanju milosti. Če temu ni tako, če oseba še naprej živi v tem odnosu, brez namena, da bi uredila situacijo, potem je evharistija prejeta nevredno.

Pogosto se zgodi, da se ta oseba počuti kot da ne pripada več Cerkvi, ker ne more prejemati svetega obhajila. To ne drži. Nasprotno, osebo je potrebno spodbujati, da sodeluje, da ima v občestvu dejavno vlogo, da moli, prisostvuje zakramentom, dela drugim dobro, vzgaja svoje otroke v veri in si prizadeva preoblikovati svoje življenje v skladu z Božjo voljo kljub nepravilni naravi situacije.

Končno, kar zadeva zakon, naj si ta oseba resno prizadeva za možnost prepoznanja ničnosti zakona. Pri tem je lahko v pomoč krajevni škof.

To besedilo je bilo objavljeno pred izidom apostolske spodbude papeža Frančiška Radost ljubezni. Ta glede možnosti prejemanja zakramentov svete spovedi in evharistije za osebe, ki so vstopile v novo zvezo, predlaga proces razločevanja in duhovnega spremljanja oseb (prepoznavanja lastne situacije in stopnje krivde za razpad zakona) ter dejavnejše vključevanje teh oseb v župnijsko občestvo na tistih področjih, kjer je to mogoče (op. p).

Ali lahko prejema obhajilo oseba, ki je ločena, pa ne vstopi v novo zvezo ali se civilno ponovno ne poroči?

Seveda lahko. Poznamo na primer zakonce, ki so bili zapuščeni in katerih zakon se je končal brez njihove krivde. Podobno poznamo primere zakoncev, ki preprosto ne morejo več živeti skupaj. Kanonsko pravi v določenih okoliščinah dejansko dopušča ločitev zakoncev, medtem ko zakonska vez ostaja. V teh primerih zakoncev nič ne zavezuje, da ne bi prejemali zakramentov. Do težav pride le, kadar taka oseba vstopi v novo zvezo.

Več na: http://aleteia.org/2016/04/06/everything-you-ever-wanted-to-know-about-marriage-and-annulments-but-were-afraid-to-ask/

Vloga očeta pri vzgoji po razvezi

Včasih pozabljamo, da ob mnogih ločitvah, ki jih doživljamo v Sloveniji, pot v prihodnost za nobenega člana bivše družine ni lahka. Velikokrat slišimo pogovor o materah, velikokrat o otrocih, o očetih pa je tako malo povedanega, kot da jih skoraj ne bi bilo. Razlogov za to je gotovo več, morda je najpomembnejši ta, da očetje ne znamo povedati tistega, kar bi morali: “Svoje otroke imamo radi!” Morda nas tega nihče ni naučil, morda nam tega nihče ni pokazal. Morda naša moška narava ne dopušča, da bi o tem spregovorili ali to pokazali. Toda dejstvo je: smo očetje in svoje otroke imamo radi.

Pot ločitve ni lahka

Pot ločitve ni lahka za nikogar. Le malo je parov, ki se razidejo v obojestransko zadovoljstvo; največkrat je ločitev povezana z negativnimi čustvi med nekdanjima partnerjema. Najhuje pri tem je to, da se negativna čustva pogosto prenesejo tudi na odnos do otrok. Otroci so prizadeti zaradi same ločitve, potem pa se pogosto dogaja, da jih mati ali oče dodatno obremenjujeta s tem, da jih poskušata navezati nase in v njih iščeta zaveznika proti drugi strani. To je prav gotovo največja krivica, ki se lahko zgodi otrokom, kajti ločujeta se mož in žena, ne pa oče in mati. Otroci niso v ničemer odgovorni za ločitev staršev.

Starševstvo po ločitvi

Če se vprašamo, kaj je bolje, družina brez enega izmed staršev ali družina z obema strašema, je odgovor jasen. Boljša je družina z obema staršema. Toda zakaj se zgodi, da po ločitvi, po vzpostavitvi enostarševske družine ne pride do sodelovanja med bivšima partnerjema vsaj na področju starševstva?

Kaj si želimo, ko razmišljamo o nadaljevanju starševstva po ločitvi:

  • sodelovanje pri vzgoji otrok se nadaljuje;
  • oče in mati sta se sposobna pogovoriti o vseh vzgojnih problemih.

Kakšna je najbolj pogosta realnost:

  • že prej ni bilo veliko sodelovanja pri vzgoji otrok;
  • otroke vzgaja vsak po svoje;
  • pri vzgoji ni sodelovanja.

Za bivša partnerja je prav gotovo najtežje to, kako ločiti dve vlogi, v kateri sta bila prej poenotena: v okviru enotne družine sta bila hkrati partner in starš, po ločitvi pa enotne družine ni več, partnerstvo je izginilo in žal marsikje izgine tudi starševstvo. Toda partnerstvo in starševstvo sta popolnoma različni vsebini. Če gre pri partnerstvu za odnos med dvema enakovrednima partnerjema, odraslima človekoma, ki sta sposobna poskrbeti zase, gre pri starševstvu za drugačen odnos, ki je bolj prvinski, gre za skrb odraslega za otroka, njegov blagor in preživetje.

Ne glede na to, kako je organizirano življenje po ločitvi, lahko vsak zase to ločnico jasno in razločno postavi – nisem več partner, starš ostanem do smrti.

Ponekod v ZDA ob ločitvi potekajo svetovanja prav na to temo, da partnerja spoznata in začutita razliko, uresničita to, da se ločujeta kot zakonca, ne ločujeta pa se od svojih otrok. Temu so dali večji poudarek predvsem zaradi tega, ker so raziskovali PAS (Parent alienation syndrom – sindrom starševske odtujenosti), pri čemer so spoznali, da se otroci pogosto poistovetijo z enim staršem (najpogosteje tistim, pri katerem živijo) tudi v odnosu do drugega starša, zato ga zavračajo in se izogibajo stikom z njim.

Danes je v enostarševskih družinah večja vloga namenjena materi, saj je po ločitvi v več kot 90 % otrok dodeljen njej. Toda oče ima še vedno možnost in dolžnost, da z otroki ohranja redne stike. Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Ne glede na to, kako redne stike ima oče z otroki, lahko izkoristi čas, ko je z njimi. In ne glede na to, ali otroci kažejo željo po preživljanju skupnega časa, jim lahko oče jasno pove in pokaže, da ima čas zanje.

Lahko sva dobra starša

Ko sem se v ločitvenem procesu odločal o načinu prihodnjega življenja, me je najbolj begalo prav to: ali je nujno, da odpoveva kot starša, če sva odpovedala kot zakonca? Globoko v meni je bil skrit odgovor, da je možno to razlikovati, vendar nisem našel poti, kako bi se to lahko zgodilo. Toda v skupini razporočenih, ki jo vodi pater Gostečnik, sem spoznal žensko, ki je preživela težjo ‘kalvarijo’ kot jaz. In kljub temu, da je bilo njeno življenje že od mladosti naprej zaznamovano z dogodki, ki pustijo težke posledice; kljub bolečini, ki jo je doživljala v zakonu in po ločitvi, je ohranila upanje. In meni je prinesla dar: idejo, kako v ločitvenem procesu razmejiti vlogo partnerja in starša.

Danes živijo otroci na istem naslovu kot prej, prej solastniška hiša se je lastniško razdelila, skrb za otroke si z bivšo ženo deliva: vsak en teden, od nedelje zvečer do naslednje nedelje zvečer. Takrat, ko skrbiva za otroke, živiva na istem naslovu kot otroci, ko pa ne skrbiva zanje, živiva drugje, saj sva si oba poiskala novo partnersko zvezo. Tako otroci ves čas živijo v istih sobah (ki so bile tudi prej že njihove, izjema je le pri najstarejšem), vsak drugi teden pa zamenjajo kuhinjo in starša, ki srbi in odgovarja za njih.

Oba veva, da sva kot zakonca odpovedala. Toda kot starša poskušava enakovredno opravljati svojo nalogo.

Seveda takšna pot ni lahka. Ne za naju, ne za najine otroke, ne za najine nove partnerje. Toda pomeni kompromis med željami in možnostmi, zame tudi pomembno spoznanje, da sva kljub ločitvi in vsem negativnim čustvom zaradi neuspelega partnerskega razmerja uspela to preseči in na starševski ravni ohraniti svoje dostojanstvo.

Moji otroci niso krivi niti odgovorni za to, da imajo takšne starše. Jaz sem izbral njihovo mater, ona je izbrala njihovega očeta. To je izključno najina odgovornost.

Zaključne misli

  • Trud, da bi otroci imeli tudi v enostarševski družini možnost, da sodelujejo z obema staršema, je zelo pomemben.
  • Otrok ne smemo priklepati nase, ker niso naša lastnina.
  • Bivšega sozakonca verjetno težko spoštujemo in sprejemamo kot partnerja, lahko pa ga spoštujemo in sprejemamo kot starša, in to pred otroki tudi pokažemo.
  • Otroci niso izbirali svojih staršev, zato tudi ne morejo izbirati, ali jih bodo imeli radi ali ne.
  • Otroci si želijo odnosa do obeh staršev, vendar je od staršev odvisno, koliko bodo to dopustili (primer: odtegovanje stikov).
  • Boljša sta dva slaba starša, ki sta otrokom vsaj včasih na voljo, kot eden dober, ki preprosto ne zmore vsega.

Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Vili Granda

 

Samske ženske

Mogoče bi bilo spodbudno izpostaviti, da so bile Marija, Rahaba, Ruta in Tamara vse samske ženske, ko se je odvijala zgodba o njihovem ugledu. (Res je, Marija je bila zaročena, vendar je, ko je dala svoj ‘da’ Bogu, z razlogom verjela, da to ne bo trajalo dolgo.) One so mogočni opomniki, da se lahko ta ugled, to lepoto živi kot samska ženska. Prav tako pa so v velikem nasprotju z nekaterimi sporočili o ‘čistosti’ samskih žensk današnjega časa, ki morda spoznajo: »Bojim se, da sem tako jaz sama kot številne druge ženske narobe interpretirala žensko nedolžnost kot ‘popolnoma ignoriraj moškega, ki te zanima, dokler te ne bo zaprosil.’«

In zakaj bi te torej zaprosil?

Seveda mora ženska biti privlačna moškemu, ki ji je všeč. Na smeh, nežnost, zanimanje zanj in za njegovo življenje so naravni in dobrodošli. Da izgledate najbolje, da ga vaša prisotnost prebudi. Da, seveda mu lahko ponudite svojo lepoto – v nežno rastočih količinah, medtem ko vas išče in se vam približuje. In da, so deli vas, ki bi morali ostati skrivnost, dokler se popolnoma ne zaveže, ve pa se mu ponudite na vajino poročno noč. Ne ponudite mu vsega, vendar glejte, da ne bi ponudile nič.

Koliko torej in kdaj? To je več, kot bi lahko povedali v enem poglavju. Hodite z Bogom. Bodite modra ženska, ki razpoznava. Bodite pozorne na zadeve, ki bi lahko povzročile, da ste zadržane, ali da daste preveč. Bodite pozorne na zadeve na njem, ki bi lahko povzročile, da bi pri vas iskal svojo potrditev ali bil paraliziran. Vabi te, privlačite in ohranite svojo osebno celovitost.

Obstaja čustvena promiskuiteta, ki sva jo opazila med mnogimi mladimi moškimi in ženskami. Mlad moški razume nekaj o potovanju srca. Želi se pogovoriti, da bi si ‘delil potovanje’. Ženska je tako hvaležna, da je iskana in se odpre. Delita si intimnosti svojih življenj – svoje rane, hojo z Bogom. Vendar se on nikoli ne zaveže. On uživa v njej … potem pa odide. Ona pa se sprašuje: Kaj sem naredila narobe? Ona ni uspela sprevideti njegove pasivnosti. On se resnično ni nikoli zavezal ali obljubil, da se bo. Tako kot Willoughby Marianni v Razsodnost in rahločutnost.

Bodite pazljive, da moškemu ne boste ponudile preveč sebe, dokler nimate dobrega, trdnega dokaza, da je močan moški, ki se je pripravljen zavezati. Poglejte njegovo kartoteko uspehov z drugimi ženskami. Je tam karkoli, kar bi nas moralo skrbeti? Če je tako, po tem to omenite. Prav tako, če ima kakšne bližnje prijatelje moškega spola – in kakšni so oni kot moški? Je sposoben obdržati službo? Hodi z Bogom na resničen in intimen način? Se sooča z ranami svojega življenja, in ali tudi kaže željo po obžalovanju Adamove pasivnosti in/ali nasilja? Kaj je namen njegovega življenja? Veliko vprašanj, toda vaše srce je dragocenost in želiva, da ga ponudite samo moškemu, ki je vreden in pripravljen dobro ravnati z njim.

(Iz knjige Očarljiva, John in Stasi Eldredge)

Spodbuda: zares sprejeti Usmiljenega Boga – 3. del

2) RAZLOČEVATI

Razločevati se ne da, če prej ne poslušaš veliko zgodb trpljenja. Pomaga tudi, če si bil sam ranjen ali imaš podobno izkušnjo, saj to odpira k spoštljivemu poslušanju, torej k usmiljenju in sočutju brez obsojanja. Vsaka zgodba je edinstvena in terja oseben pristop. Ne da se posploševati ali metati vse v isto vrečo. Za dobro razločevanje je potrebno predhodno duhovno spremljanje, še posebej v krizi zakona, ob razpadu in po ločitvah. Zakaj? Duhovno spremljanje je v vsaki močni stiski res velika pomoč, kajti biti slišan in dobiti priložnost, da izrečeš, kar boli, je osvobajajoče in poveže z Bogom. Pri duhovnem pogovoru gre v bistvu za to, da ti drugi pokaže zrcalo, da spregledaš, kje se vrtiš v krogu, ne vidiš pasti in kje vlečeš za seboj nepotrebna bremena. Duhovni spremljevalec v molitvi sledi božjemu navdihu, da ti odmaši ušesa za tisto, kar nočeš slišati, pomaga spregovoriti o tem, kar boli, spodbudi k temu, da se rešiš gobavosti krivde, samopomilovanja in shodiš v novo življenje. Duhovni spremljevalec kaže na Boga in v empatiji vodi spremljanca, predvsem s pomočjo božje besede, k pravi podobi Boga, da bi človek lahko z Njim vstopil v živ, oseben odnos.

Psihoterapije so zelo razširjena oblika pomoči, ki pa v mnogih primerih ne zadošča. Duhovni pristop preko duhovnega spremljanja je bolj učinkovit, saj je Gospod tisti, ki edini ozdravlja in spreminja človeško srce. Psihologija od trpljenja beži, duhovnost pa ga vključi in uporabi za duhovno rast.

Ljubeče poslušanje življenjskih zgodb brez obsojanja, pametovanja in deljenja nasvetov odpira k usmiljenju in razločevanju, k je v dobro človeka in ne pravil, ki pogosto služijo zgolj »farizejem« za povzdigovanje nad drugimi in slepo vero v lastno popolnost.

Vemo da zgodbe ljudi in primeri sami po sebi največ povedo. Naj z vami podelim dve,  ki se nanašata na krivdo zaradi ločitve. »Marko« je bil dober mož. Trudil se je dobro skrbeti za svojo družino in svojo ženo je ljubil. Imel je sicer nižjo izobrazbo in slabšo službo kot žena, ampak v dneh njune zaljubljenosti to ni bila težava. Ko je žena sčasoma napredovala v službi se je vedno bolj posvečala karieri in zanemarjala njun dom, njega in dva otroka. Vedno pogosteje je hodila na službene poti, ostajala na dolgih sestankih in delala nadure. Na koncu je odšla in jih zapustila. Nobena njegova prošnja ni zalegla, sploh se ni hotela pogovarjati. Zahtevala je ločitev in jo tudi dobila. Podobna je tudi zgodba ženske, ki jo je mož zapustil s tremi majhnimi otroci in jih je kasneje njegov brat celo izselil iz njihove domače hiše. Sama je morala skrbeti za družino ker ji ni plačeval nič in se za otroke sploh ni zanimal.

Kljub temu, da sta za razvezo vedno kriva oba, delež krivde večinoma ni na pol. In v mnogih primerih je ločitev zelo grda, posebno takrat ko ne pride do sprave. Pri tem  je dovolj, da eden ni pripravljen na spravo. Saj vemo, da odpustim lahko sam,  za spravo sta potrebna pa dva, zaupanje pa si je treba znova zaslužiti.

Na omenim še nekaj: ne strinjam se z izrazom  »nepopolne družine«, ki se pojavlja pri nas za označevanje družin razvezanih staršev. V okrožnici ga nisem zasledila in se mi ne zdi pravi, saj popolnih družin ni. Ali kdo lahko reče, da ima popolno družino? Jezus v priliki z grešnico jasno pokaže, da nobeden od nas ni brez greha. Vsi smo samo na poti k popolnosti, ki je samo v Kristusu, tudi družine.  Nam razvezanim, se je tukaj zalomilo na tak način, da je vsem vidno in smo zato lahko komu kamen spotike. Zakaj ne bi preprosto rekli enostarševske družine? Zakaj enostarševske pa ni stvar vsakega.

 3) VKLJUČEVATI

Družina je tudi občestvo vernih, saj Jezus jasno pove, kdo so njegova mati in bratje; »tisti, ki Besedo poslušajo in spolnjujejo.« Samski, osamljeni, ostareli, vdovci, razvezani smo še posebej del te božje družine. Upam, da bodo med sadovi svetega leta usmiljenja nastajale tudi podporne skupine za vse nas, ki smo na nek način povezani s skupno izkušnjo trpljenja ali križa, ki nam je dan in si ga sami ne bi nikoli izbrali.

Z veseljem zapišem, da so v tem letu začele delovati nove skupine za razvezane SRCE OB SRCU ob podpori Jezuitov in matične skupine SRCE (Skupina Razvezanih v CErkvi). V Ljubljani in na Suhi pri Škofji Loki že delujejo, drugje pa so še v ustanavljanju. Na srečanju škofijskih odborov za družino, na katerem je prisostvoval tudi nadškof in metropolit Stanislav Zore, je namreč padla odločitev, da se v duhu leta usmiljenja slovenskim dekanijam ponudi možnost za ustanovitev skupin za razvezane (ločene) v Cerkvi. Pater Viljem Lovše, ki že 13 let duhovno spremlja skupino Srce, (Trenutno je sicer na sobotnem letu in je to njegovo delo prevzel p. Tomaž Mikuš) lahko po dogovoru z dekanom, s sodelavci pride predstavit delo z razvezanimi in vam pomaga začeti. Kot koordinatorka teh skupin vas vse, ki to prebirate  in ste nagovorjeni povabim tudi na našo spletno stran (http://srcerazvezani.si/), kjer boste našli še več informacij. Za nastanek in delovanje skupine vam lahko ponudimo utečeno in hkrati preprosto metodo ter vsebino vezano na Božjo besedo za več let srečanj. Metoda, ki se  uporablja, je dobra in preizkušena (v ignacijanskih duhovnih vajah v vsakdanjem življenju, v skupinah za moške, v zakonskih skupinah Vitala Vidra Najina pot…). Temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Ko res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja.

4) Papeževa spodbuda je nedvomno tudi spodbuda k duhovni rasti celotnega občestva. Tako kot na drug način preizkušani bratje in sestre, ko sprejmemo svoj križ razveze, tudi razvezani duhovno rastemo. V svojih ranah sčasoma lahko srečamo Kristusa in hodimo za njim. V Njem najdemo moč, da zdržimo vse napore in trpljenje,. On nam omogoča, da sprejmemo božje usmiljenje, saj smo ljubljeni grešniki in tako lahko odpustimo tudi sami sebi, svojemu bivšemu – bivši in vsem, ki so nas z izločanjem in formalističnim ožigosanjem prizadeli. Z Gospodom premagujemo jezo, strah, žalost, osamljenost in se urimo v duhovnem boju in razločevanju sredi teže preizkušenj, da bi lahko posredovali vero tudi otrokom, še posebej, ko vse na kar smo navzven računali pade, mi pa še vedno zaupamo, da Gospod vodi naše življenje. Učimo se živeti samskost v podaritvi Gospodu ali pa po obdobju »pokore« stopimo v novo zvezo, ki je obojestransko postavljena na Kristusa skalo. To nam žal v prvi zvezi ni uspelo. Predvsem pa preko molitve in zakramentov vstopamo vsak dan znova v živ, oseben odnos z Jezusom Kristusom, s seboj in z bližnjimi.

Zakaj bi iz Cerkve izključevali ljudi, ki so preko križa poglobili svojo vero? Iz Božjega kraljestva se veliko bolj izključijo tisti, ki niso usmiljeni, ki še niso srečali Kristusa in ob hoji za njim pozunanjeno religijo začeli živeti kot osebno vero. Kdor misli, da je odrešenje v njegovih rokah in da vse zmore sam, ne more vstopiti v občestvo, ki ga gradi le Kristus. Ampak kot pravi naš dragi papež, vsi smo povabljeni, da se vključimo.

Karmen Kristan

Posnetek predavanja: https://www.youtube.com/watch?v=RDH1aD4g8eY

Članek je bil napisan za 50. Nikodemove večere 2016 in objavljen v reviji Tretji dan, Zborniku Radost ljubezni in Časniku.

Uporabljeni viri:

Papež Frančišek,  Posinodalna apostolska spodbuda,  RADOST LJUBEZNI, AMORIS LAETITIA, Cerkveni dokumenti 152, Družina 2016.

Gerard W. Hughes, God of Compassion, CAFORD, London 1998.

Richard Rohr, Breathing Under Water, Spiritiuality and the Twelve Steps, SPCK, London 2015.

http://srcerazvezani.si/

http://moskaduhovnost.si/

 

 

Posnetek predavanja: https://www.youtube.com/watch?v=RDH1aD4g8eY

Karmen Kristan ( za Nikodemove večere 2016 in revijo Tretji dan)