Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter
Povabljen, povabljena!
Povabljeni k ogledu pestre, duhovne ponudbe.


ROMARSKO – PLANINSKI IZLET na Svete Višarje, v nedeljo 27. 1. 2019

Na Svete Višarje se bomo podali peš. Pot sicer ni zahtevna, dobro je nekaj pripravljenosti. Potrebna je zimska planinska oprema (pohodni čevlji, nepremočljiva obleka, pohodne palice, morda tudi dereze).

Hoje je približno nekaj manj kot 3 ure za pot navzgor.

Z nami bosta p. Tomaž Mikuš in p. Robin Schweiger. Navadno okoli 13. ure obhajamo sveto mašo v tem romarskem svetišču treh 

narodov. Kdor koli iz kakršnihkoli razlogov ne bi pešačil, ima možnost se peljati z nihalko.

Zberemo se ob 7.00 pri svetem Jožefu na Poljanah v Ljubljani.

Komur je bližje, nas lahko počaka na poti ali se pripelje do izhodišča ob izteku smučišča, najkasneje do 9.30 ure, vendar najavi namero. Glede na število prijav bomo organizirali prevoz – avtobus oz. osebni avtomobili.

Prijava je obvezna do petka 25. januarja na tel. 041/647 212 (Tomaž Rozman) ali e-naslov: razvezani.srce@gmail.com

Ničnost zakona: Kaj je zakramentalni zakon in kaj ni?

Kaj je v očeh Cerkve zakramentalni zakon?

O tem je za Aleteio spregovoril John Kennedy, Irec, ki dela v glavni pisarni Vatikanske kongregacije za nauk vere na oddelku za zakon.

Prosim, povejte nam, kaj je ničnost zakona? In kaj ni?

Da bi lažje razumeli pojmovanje ničnosti zakona, bo morda koristno, če potegnemo vzporednice z načelom, ki velja v pravnem svetu. Po civilnem pravu je oseba nedolžna, dokler mu ni dokazana krivda. Podobno, ko moški in ženska skleneta zakon pred Cerkvijo, pride do predpostavke, da je zveza veljavna… Zato v primeru dvoma velja, da je treba neveljavnost zakona dokazati.

Ničnost ni oblika ločitve, ampak slovesna razglasitev, ki je rezultat cerkvene raziskave, da zakon, v nasprotju s tem, kar se je zdelo, ni pričel obstajati. Za nekatere to zveni nenavadno, zato mi dovolite podobo.

Pomislite za trenutek na vrsto pik, ki kadar so povezane tvorijo krog. Vsaka pika v tem krogu predstavlja bistveni element, ki sestavlja veljavni zakon. Ena pika predstavlja veljavno zakonsko starost zakoncev, drugi njuno svobodo, s katero vstopata v zakon, tretja njuno razumevanje, da je zakon trajen odnos, ki se zaključi s smrtjo enega izmed zakoncev. Zopet drugi za dejstvo, da nameravata biti zakonca zvesta drug drugemu itd. Če eden od teh elementov manjka – če oseba na primer izjavi, da namerava biti zvesta zakoncu, a nima namena, da bo izključno njegova – imamo čudno situacijo. Z drugimi besedami, imamo nekaj, kar izgleda kot zakon, a ga nikoli ne moremo opisati kot takega.

V takšnih primerih kanonsko pravo opisuje delovanje zakonca kot simulacijo. Simulator leta na primer ustvarja učinek letenja in pristajanja letala, čeprav pilot nikoli dejansko ne leti. Podobno oseba, ki uspešno govori neresnice in obljublja nekaj česar sama ni pripravljena izpolniti v trenutku izražanja zakonske privolitve, simulira tudi zakon. Če bi drugi zakonec to vedel ob istem času ne bi nikoli izrekel »da«.

Če se za trenutek vrnemo k naši podobi pik, lahko rečemo, da lahko v tem primeru zakon preiščejo sodniki. Oni bodo odločili glede vprašanja, ali je krog bil sklenjen ali ne. Tako ne gre za to, da bi karkoli izničili ali končali zakon kot se zgodi ob ločitvi, ampak za razglasitev, da to, kar se je zdelo veljavni zakon, dejansko sploh ni bil zakon. Po taki odločitvi sta oba zakonca običajno prosta, da skleneta nov zakon.

“Ničnost ni oblika ločitve, ampak slovesna razglasitev, ki je rezultat cerkvene raziskave, da zakon, v nasprotju s tem, kar se je zdelo, ni pričel obstajati.

So moji otroci nezakonski, če je bil zakon ničen?

Otroci niso v tem primeru nikoli pojmovani nezakonski. Nezakonskost otrok določa državna zakonodaja, ne Cerkev. Tako kot ločitev otrok ne naredi za nezakonske je tudi v primeru prepoznanja ničnosti zakona s strani Cerkve. Kanonsko pravo predvideva, da so otroci rojeni v zvezi, zakonski otroci. Če se kasneje izkaže, da je bil zakon neveljaven, status otrok ostane nespremenjen, so zakonski.

Sveto obhajilo in ločeni katoliki

Zakaj ne morejo iti ločeni in civilno ponovno poročeni katoliki preprosto k spovedi in nato prejmejo sveto obhajilo? Katolik, ki je zagrešil umor gre lahko k spovedi, prejme odvezo in obhajilo, ločeni in civilno ponovno poročeni katolik pa ne? V čem je razlika?

O tem vprašanju je danes veliko debate. Gre za to, kako ostati zvesti Kristusovemu učenju o zakonu medtem ko skušamo ljudem, ki so izkusili bolečino propadlega zakona, zagotoviti, naj še naprej živijo svojo vero četudi njihov nov položaj, v katerem so, ni v skladu z evangeljskim učenjem.

Ko se dva človeka v Cerkvi poročita, se predvideva, kot smo dejali, da gre za veljaven zakon. Ker sta oba zakonca združena z Bogom v zakramentalni zvezivsak drug odnos, ki je po naravi zakonski, vpliva na njun zakramentalni zakon. Če se dva katolika potem ločita in se civilno ponovno poročita, svobodno vstopita v novo zvezo, ki je Cerkev žal ne more priznati. Onadva to vesta in Cerkev to ve. Ker civilna ločitev ne pomeni ničnosti in ker zakramentalni zakon ostane nedotaknjen, se soočamo s situacijo, v kateri stranki vstopata v odnos, ki ga zaznamuje greh prešuštva.

Krščanski nauk pravi, da je dejanje prešustva pri spovedi mogoče odpustiti, če se zakonec tega kesa, poboljša svoje življenje in si želi vrniti v zakon. Če zakonec nima namena vrnitve v zakonsko življenje, ki ga je blagoslovil Bog, in raje vztraja v nepravilni situaciji, potem gre za nekaj drugega.

Ali lahko spoved reši problem?

Iti k spovedi in iskati odpuščanje za greh prešuštva nato pa nadaljevati življenje v drugem odnosu zastavlja vprašanje o iskrenosti želje po poboljšanju življenja. Lahko se spomnimo besed, ki jih je Jezus izrekel ženi zasačeni v prešuštvovanju. Odpustil ji je njeno žalitev in ji obenem dejal, naj ne greši več.

To vpliva na vprašanje obhajila, kajti Cerkev uči, naj bodo njeni sinovi in hčere ob prejemanju obhajila v stanju milosti. Če temu ni tako, če oseba še naprej živi v tem odnosu, brez namena, da bi uredila situacijo, potem je evharistija prejeta nevredno.

Pogosto se zgodi, da se ta oseba počuti kot da ne pripada več Cerkvi, ker ne more prejemati svetega obhajila. To ne drži. Nasprotno, osebo je potrebno spodbujati, da sodeluje, da ima v občestvu dejavno vlogo, da moli, prisostvuje zakramentom, dela drugim dobro, vzgaja svoje otroke v veri in si prizadeva preoblikovati svoje življenje v skladu z Božjo voljo kljub nepravilni naravi situacije.

Končno, kar zadeva zakon, naj si ta oseba resno prizadeva za možnost prepoznanja ničnosti zakona. Pri tem je lahko v pomoč krajevni škof.

To besedilo je bilo objavljeno pred izidom apostolske spodbude papeža Frančiška Radost ljubezni. Ta glede možnosti prejemanja zakramentov svete spovedi in evharistije za osebe, ki so vstopile v novo zvezo, predlaga proces razločevanja in duhovnega spremljanja oseb (prepoznavanja lastne situacije in stopnje krivde za razpad zakona) ter dejavnejše vključevanje teh oseb v župnijsko občestvo na tistih področjih, kjer je to mogoče (op. p).

Ali lahko prejema obhajilo oseba, ki je ločena, pa ne vstopi v novo zvezo ali se civilno ponovno ne poroči?

Seveda lahko. Poznamo na primer zakonce, ki so bili zapuščeni in katerih zakon se je končal brez njihove krivde. Podobno poznamo primere zakoncev, ki preprosto ne morejo več živeti skupaj. Kanonsko pravi v določenih okoliščinah dejansko dopušča ločitev zakoncev, medtem ko zakonska vez ostaja. V teh primerih zakoncev nič ne zavezuje, da ne bi prejemali zakramentov. Do težav pride le, kadar taka oseba vstopi v novo zvezo.

Več na: http://aleteia.org/2016/04/06/everything-you-ever-wanted-to-know-about-marriage-and-annulments-but-were-afraid-to-ask/

Nova knjiga Bolečina ločenosti
Bolečina ločenosti, Christian Gostečnik OFM  Ljubljana 2018

Ko razpade odnos, ko odide dekle, ko se fant ne javi več, lahko vse to grozovito boli. Še bolj pa boli izdajstvo, prevara, ko partner odide drugam. Ni ga hujšega čustvenega razcepa in žrela, ki srka nedolžne žrtve, otroška srca, kakor je razpad družine. Tedaj ni več varnosti, je samo še krik bolečine, ki se razlega po opustošenih poljanah družinskih sag. Otrok že po naravi hrepeni po pripadnosti in sprejetosti, zdaj pa se mu to hrepenenje izjalovi. A tudi tu je in mora biti pot naprej, pot, ki jo omogoča milostni poseg od Zgoraj.

Spletni nakup: https://fdinstitut.si/izdelek/bolecina-locenosti/

Dokler živiš le zase, greš sebi na jetra noč in dan

Vir: (INTERVJU) Pater Viljem Lovše

V Ljubljani je študiral filozofijo, v Rimu družbeno obveščanje in teologijo, v Madridu na Papeški univerzi Comillas pa je obiskoval študij duhovne teologije. Sedaj član nove skupnosti sv. Ignacija v Radljah ob Dravi. Dr. Viljem Lovše, jezuit: “Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase.”

V času božiča, ko se zberejo družine, so medosebni odnosi posebej izpostavljeni. V srca se naselijo mir in toplina, a mnogi se v tem času počutijo bolj osamljene kot kadarkoli prej. Res je. Za nas so glavni vir sreče v življenju odnosi, ki pa so odvisni od našega hotenja. K meni v glavnem prihajajo ljudje v stiski. Pomagam ločenim, iskalcem, trpečim, moškim in ženskam. Mnogi moški prej ali slej pridejo v depresijo srednjih let, ko ne vedo več, kako naprej. Vsak izmed nas v življenju potrebuje pogovor. Prvo polovico življenja razmišljamo izključevalno, črno-belo, ali – ali, računamo le na zunanjo moč, saj naš ego potrebuje strukturo. Sploh pa v naši potrošniški kulturi. Pridobimo si poklic, ustvarimo družino, uspeh pa enačimo s tem, da obogatimo in se primerjamo z drugimi. Okrog 50. ali 60. leta nastopi kriza. Kriza pomeni odločitev, ali bom živel le iz zunanje moči ali tudi iz notranje. Ali bom samo to, kar imam, ali bom postal to, kar v resnici sem. Zunanja moč je pot, da odkrijem notranjo in resnično moč, ki je nekaj povsem drugega. Ko odkrijem in sprejmem svojo notranjo moč, šele začnem živeti svoje resnično dostojanstvo, enkratnost in podarjenost. Primerjanje in tekma z drugimi za denar, čast in oblast zelo utrudi in izprazni. Njen pogonski mehanizem je strah zase. Ponavljamo tekmo in zlomljen odnos med Kajnom in Ablom oziroma Adamom in Evo.”   Notranja moč je torej tista, ki šteje.

“Vsi se moramo naučiti živeti iz notranje moči, vsak človek, zunanje okoliščine pa nam pomagajo, da počasi pridemo do tega. Kristus je ta proces živel in vanj vabi tudi nas. Imenuje se velika noč. Ženske dobro vedo, da se samo iz smrti rodi novo življenje, že po telesu, vsak mesec je umiranje, nato pa spet priprava za življenje, vstajenje. Samo, če nekaj umre, se lahko rodi nekaj novega. Če se navežem na nekoga in se nočem od njega posloviti, sem zaprt za sedanji trenutek. Če zamerim, se zaprem v pretekli dogodek, tam ostanem zaprt. Življenje pa je le v sedanjem trenutku. Če sem ostal v neki zameri v preteklosti, v sedanjosti nisem sposoben živeti tako, kot je potrebno. Zamera mi krade moči, veselje in ustvarja v meni strah pred prihodnostjo. Ne živim sebe kot dar, ki je enkraten, in ga lahko sedaj delim z drugimi. Če ga ne, sem zaprt in tekmujem, kdo bo večji, močnejši, bogatejši. Zunanjo moč slej ko prej izgubim, če ne prej, ko zbolim, ko me upokojijo. Takrat moram spregledati, da ta moč ni izpolnila mojih hrepenenj po sreči in smislu. Vsak od nas mora to na lastni koži doživeti. Vsi gremo skozi proces dozorevanja v resnični človeškosti.”A vendar želimo vse v življenju nadzirati, predvsem našo karierno pot.

“Seveda. Sla po nadzoru (samoodrešitvijo) nam požre ogromno živcev, zato pa vsak drugi Slovenec potrebuje antidepresive. Nadzor in želja po gotovosti in varnosti ustvarja ogromno napetost v vsakem izmed nas. To napetost povečuje še družbeni sistem tekmovalnosti, ekonomizma, globalnega imperija. Pri vsej zaposlenosti in napetostih nimamo več časa, da bi se zavedali sebe in gojili globlje vzajemne odnose. Zlahka smo žrtve manipulacij medijev in razne propagande. Veliko resnice je v tem, kar je zapisal pater Karel Geržan v svoji knjigi Vstanimo v suženjstvo zakleti. Pomaga nam k širšemu zavedanju globalnega in osebnega dogajanja. Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase. Je vir vseh bolezni in našemu telesu onemogoča, da bi normalno delovalo. Beg pred stresom nam zapolni zabavno industrijo. Omogoča nam pozabljati na trdo in ogrožujočo sedanjost. Ko sem v veliki stiski, imam dve možnosti – ali jo sprejmem in iz tega naredim priložnost za rast, ali pa pred njo neuspešno bežim in si zatiskam oči. Stiska in neprijetna počutja so priložnost za večje zavedanje tega, kaj se v resnici dogaja, za spremembo, za preobrazbo, ki nam pomaga, da postajamo to, kar v resnici smo: ljudje, sposobni ljubezni – podaritve samega sebe, ustvarjeni po božji podobi. Beg pa se konča v deloholizmu, alkoholizmu, drogi in raznih odvisnostih. Le redke so še takšne službe, kjer ne bi bilo mobinga in teroriziranja.”

Kaj menite o Marakeški deklaraciji? 
“To je zdaj ukazana tema. Treba je o njej govoriti in polarizirati – deliti javnost. Besedilo je napisano čudovito, kakor da smo angeli in to, kar smo zapisali, tudi v resnici zmoremo in uresničujemo. Izkušnje tisočletij pa kažejo, da to ni tako. Države, ki so zapisale človekove pravice, jih v resnici še vedno tudi najbolj kršijo, čeprav se za lastno javnost vseskozi sklicujejo nanje. Če pogledamo, kaj vse so po drugi in tudi že po prvi svetovni vojni počele velesile po Afriki, Bližnjem Vzhodu in Aziji, potem je jasno, da je ta dogovor le gašenje simptomov, ne pa zdravljenje bolezni. Če prav razumem, dokument postavlja migracije kot nujne in potrebne in nič ne pove o resničnih vzrokih zanje, ki se jih nihče ne dotakne. Migracije morajo biti, ker jih Evropa in Amerika za svojo “potrošniško mašino” potrebujeta. Potrebujemo delovno silo. Zahodna politika je za vse te države roparska. Mednarodni sklad jim posodi denar, nato pa obresti ne morejo plačati, ker so tako oderuške. Država postane sužnja mednarodnega monetarnega sklada in vseh entitet, ki se za njim skrivajo. Ne vlaga se v državo, iz katere zaradi revščine in kaosa ljudje bežijo, ampak se jim kot obljubljeni raj prikazuje Evropo. Takšno delovanje je načrtno. Milijone ljudi je načrtno usmerjanih na zahod. Poglejmo tudi Slovenijo; menda gre vsako leto osem tisoč mladih Slovencev delat v tujino. Doma namreč nimamo dobrih gospodarjev, ki bi potrošili toliko, kolikor zaslužimo in skrbeli za blaginjo vseh. Pohlep in sebični interesi raznih lobijev pa nam vsiljujejo to, kar se danes dogaja. Muslimanom se govori, da so vse krivice v njihovih državah v zadnjih dvesto letih povzročili kristjani (ne pa Američani, Francozi, Angleži, Nemci oziroma njihove korporacije).
V Rimu sem študiral z Afričani, ki so bili mnenja – vi ste nam pokradli vse, zato doma nimamo prihodnosti. K vam prihajamo zato, da vzamemo nazaj nekaj svojega. Med ljudmi v nečloveško izkoriščanih državah umetno raste sovraštvo do nas, med nami pa ga po medijih umetno želijo prebujati v odnosu do njih. Oboje je manipulacija. Žrtve pa bomo spet mi, običajni državljani. Ne smemo pozabiti, da je vse to gibanje ljudi tudi velika trgovina in zaslužek. O tem se pa ne sme govoriti. Moč propagande je v tem, da nam mediji predstavijo le tisto, kar je v interesu kapitala in vodilnih v tem procesu. Iz angleškega besedila Marakeša se mi zdi posebej izstopajoče dejstvo, da bo nekaznovano edino podpiranje migracij in obstoječega stanja. Vse ostalo razmišljanje bo označeno za sovražni govor in fašizem ali kaj podobnega. Zdi se, kakor da se o tem ne sme javno razmišljati drugače, kakor je določeno. Umira demokracija, če jo je sploh še kaj ostalo. Vračamo se v diktaturo v imenu človekovih pravic.”

Pravite, da brez drame v odnosih ne gre, saj smo ljudje, ker smo ranjeni in ranimo naprej.

“Ko v duhu zlatega pravila naredimo nekaj slabega, se počutimo krive. Ponavadi potem svojo jezo nase projiciramo na druge, kar je storil že Kajn. Mislim, da so nam prav takšne konfliktne situacije in zlo dani kot priložnost, da se sredi njih naučimo imeti radi zares radi sebe in bližnje. Ta stiska, današnji divji ritem je v resnici priložnost, da najdemo resnično notranjo moč: osebni dialog z Bogom. Zunanja moč – čast, oblast in denar – nas namreč vedno znova razočara. Prvo polovico življenja živim samouresničitev in izpolnitev življenja po svojih predstavah, določenih s kulturo. Ko sem razočaran, me Bog vabi v podaritev, da drugim razdelim svojo notranjo moč, svojo pravo istovetnost božjega sogovornika in sodelavca. Številni, še posebej možakarji, danes prav tu zatajimo. Krize ne vzamemo kot priložnosti za preobrazbo v prinašalca miru in trdnosti, ampak se še bolj ženemo za denarjem in zunanjimi “uspehi”. Ne priznamo si, da hočemo svojemu odsotnemu očetu dokazati, da smo sposobni in tudi mi zmoremo nekaj ustvariti. Ker nas ni pohvalil in dal priznanja, ga iščemo zunaj in pri tem spregledamo odnose, družino, Boga in tudi naravo. Depresija mi pomaga, da bi spregledal svojo slepoto in postal ustvarjalen moški, ki podarja mir in sebe drugim. Mnoge srečam prav na tej prelomnici in sem zato hvaležen. Iz tega nastajajo skupine za možakarje.”

Specializirani ste za področje moške duhovnosti. Kot pravite, družbo preveva kronično pomanjkanje možatih moških.

“Nisem specializiran, ampak se učim od mož in iz lastne izkušnje. Otroci, še posebej dečki, potrebujemo mamino ljubezen in skrb tja do 14 leta starosti. Potem pa bi morali starešine, moški fante uvesti v moškost. Do tega ne pride. Moški smo odstotni pri vzgoji. Ostali smo zunaj. Za vse morajo poskrbeti matere. Fant postane odvisen od mame in ne raste v moškega. Potrebuje jo (za pranje, kuhanje, stanovanje), hkrati pa jo zaničuje, ker ne raste kot moški, sposoben nekaj ustvariti in spoznati svoje moči ter svoje meje. Fantje se ne moremo učiti, kako biti moški od mam, ampak le od drugih moških. Če moški te vloge na opravljamo, fantje ne vedo, kako biti moški in kaj to sploh pomeni. To je značilno za našo potrošniško družbo. Vzgojo, delo, skrb za dom prevzame žena, mož pa je samo v službi, po službi gre pa v bar ali pa streljat glinene golobe, igrati golf. Moški smo danes sami nad sabo močno razočarani. Zaradi tega tudi bolj nasilni in nas je lažje manipulirati. Starejši možje ne učijo mlajših, kako nositi težo življenja, kako svoj dar zastaviti za druge, kako prepuščati nadzor Bogu in kako biti umrljiv in zaradi tega šele sposoben prave ustvarjalnosti, ki je dobra za vse. Tega se potem možakarji učimo sami skozi življenjske neuspehe, napake in udarce, ki smo jih deležni od drugih in jih povzročimo tudi sami. Morda pa nas prav sedanje razmere izzivajo, da bi se znova lotili uvajanja v moškost: da bi oče upal in znal biti oče, mož zares mož in sin zares sin. Zagotovo kot moški nisem uresničen, če živim samo za svoj lastni uspeh, bogastvo in čast.”

Na svojem blogu ste se pozitivno opredelili tudi do služenja vojaškega roka.

“Pozitivno, ker je bilo to poleg športa še edino vsaj kolikor toliko trdo okolje, ki ga potrebujemo fantje za dozorevanje v ustvarjalnega moškega. Danes to do določene mere še vedno nadomesti športno treniranje. Fanta pri trinajstih daš v ekipo, kjer ga trener “nadere”, da v nič, preizkusi do skrajnosti. Mlad fant potrebuje prav to: odkriti svoje moči in kako z njimi ravnati ustvarjalno in vsem v dobrobit. Ne le sebi. Nujno se mora soočiti s svojimi strahovi in krhkostmi. Tako postane bolj umirjen, stvaren in odprt za sodelovanje in ustvarjanje. Mama bi hotela, da se fant nikdar ne udari, da se mu nič težkega ali slabega ne zgodi, da je ves čas v “vatki”. Do trinajstega leta je taka drža dobrodošla, po tem pa je “smrtno” nevarno za fanta. Možakarji pa v puberteti rabimo ravno to – tveganja, preizkušanje meja, svojih sposobnosti. Doživeti moramo lakoto, ogroženost, nujnost sodelovanja z drugimi, spoštovanje do žensk, umrljivost, krhkost in vključenost v večjo zgodbo, ki ti daje smisel in dostojanstvo. Ko izkustveno ugotoviš, da je tvoje življenje za druge, takrat postaneš še “dedc” in zacvetiš. Dokler živiš le zase, greš samemu sebi na jetra, noč in dan. Če živim le za svoj denar, avto, uspeh, sem svojo moškost že zdavnaj izgubil.”

Zgibanka-skupine za razvezane in druge oblike pomoči

V okviru priprav na 2. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi bomo natisnili to zgibanko, kjer so zbrane informacije o lokacijah in kontakti za večino od delujočih skupin za razvezane.

Zgibanke bodo konec septembra razposlane na vse  večje župnije v Sloveniji.

Objavljam jo tudi na spletni strani, da si jo lahko prenesete in jo delite preko povezave ali kot datoteko.

ZGIBANKA PDF datoteka