Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter
Povabljen, povabljena!
Povabljeni k ogledu pestre, duhovne ponudbe.
Povabljen, povabljena k odmiku v svoje srce!

Vabimo vas na duhovne počitnice Skupnosti Srce v 2018. Lahko izbirate med dvema lokacijama in tremi termini kot sledi spodaj.

Duhovni vikend skupnosti Srce v Logu pod Mangartom od 3. do 5. augusta 2018 

Duhovne počitnice skupnosti Srce na Murterju od 21. do 30. septembra 2018 

Duhovne počitnice skupnosti Srce na Murterju od 10. do 19. augusta 2018 

PRIJAVE: prijave.srce@gmail.com ; Tomaž Mikuš 064 178 014; Marija Cigoj 051 335 404

 

 

KRIŽEV POT RAZVEZANIH

Križev pot razvezanih smo sestavili člani skupnosti Srce v duhovnih vajah na Murterju leta 2016. Izhaja iz naših osebnih izkušenj trpljenja ob ločitvi, ki jih pridružujemo Jezusovi odrešenjski, Ljubezenski daritvi.

/Oznake: V. – voditelj, O. – ostali, M. – moški, Ž. – ženska/

Križev pot razvezanih_2017

Uvod

V. »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu …, ki je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika … Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Prim. Flp 2,5–8)

M. ali Ž. Naj bo to križev pot za razvezane, za skupnost Srce, za katero Jezus še posebej skrbi, ravno zaradi razbitih družin. Vsi hodimo po svojem križevem potu, vsi smo ranjeni. Toda za nas je Jezus že daroval življenje in nas nosi na ramah. Prečiščuje nas in vabi k sebi.

  1. JEZUSA OBSODIJO NA SMRT

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan.« (Mr 15,15)

Ž. Moja družina je bila med ločitvijo tako kakor Jezus obsojena na smrt. Obsodila sem jo tudi jaz in s tem prevzela krivdo. Ko sem obsodila svojo družino, sem obenem obsodila sebe. Ko smo zaradi sodbe razčlovečeni, brez dostojanstva, v bolečini, je tukaj On, ki se je dal zaradi nas pribiti na križ. Zaradi Njega znova dobimo možnost, da počasi celimo rane, da počasi razumemo Njega in v Njem sebe ter začutimo, da smo ljubljeni in blizu našemu Očetu, s katerim je edino vredno imeti najgloblji odnos.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

2. JEZUS VZAME KRIŽ

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota.« (Jn 19,16b–17)

M. Nisem hotel sprejeti križa razveze, saj sem vedno hrepenel po dobrem zakonu in ljubeči družini. Zakaj ravno jaz? Podrlo se je vse najdragocenejše v mojem življenju. Zakaj? Da bi našel in se oklenil Njega, ki edini nosi vse moje bolečine, krivde, strahove, vse moje grehe in mojo bivšo partnerico. Jezus je že sprejel moj križ – vabi me, da ne bežim, ampak sprejmem ta križ tudi jaz. Dal mi bo moč, da ga bom lahko nosil.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

3. JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Zares, preizkusil si nas, o Bog, prečistil si nas, kakor prečistijo srebro. Pripeljal si nas v zanko, položil si breme na naša ledja. Ljudem si dopustil, da jezdijo po naših glavah.« (Ps 66,10–12a)

M. Jezus, hvala, ker poslušaš moje križe in sprejemaš mojo žalost. Naslanjaš glavo na moje strto in osramočeno srce, sprejemaš zgodbo slehernega izmed nas in vse zlo sveta. Samo ti poznaš grozljive prepade v mojem srcu, rane, v katere se zaprem, ter ranljivost za greh in strah sredi drame ločitve. Hvala ti, ker me sprejemaš in si mi naklonjen, ker sem ti dragocen vsak trenutek, tudi sredi vseh dram in težav, ki se nakopičijo. Hvala ti, ker lahko računam nate, ki me nosiš v svojih ranah in me ujameš, ko padem. Pobiraš me v prahu stiske in obupa, v prahu sramu in zamer, v prahu krivde in neodpuščanja. Hvala ti, ker lahko prepustim svoje rane tebi. Ti me ozdravljaš in pošiljaš, da tudi druge povabim, naj ti dovolijo nositi njihove rane in padce. Hvala ti, ker mi podarjaš svoje sočutje ter usmiljenje s seboj in bližnjimi. Hvala ti, ker mi z vsakim padcem odpuščaš moje padce in grehe.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

4. JEZUS SREČA SVOJO MATER

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Kaj naj ti rečem, kaj naj primerjam s tabo, hči jeruzalemska? Kaj naj vzporejam tebi, da te potolažim, devica, hči sionska? Zakaj velik kakor morje je tvoj polom; kdo bi te mogel ozdraviti?« (Žal 2,13)

»Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: ‘Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.’« (Lk 2,35)

Ž. Mami moja, še vedno vidim tvoje izsušeno telo, negibno in nemo. Tvoje velike oči, ki izžarevajo mir, ko počasi odhajaš. Prekmalu zame in za nas. Pozabila sem na svojo stisko, ko sem te gledala dobesedno pribito na križ. Ko si še lahko govorila in sem ti lahko povedala za svojo razvezo, preganjanje, bolečino, si me tolažila: »Lepa si!« Vedela si, da so to besede, ki jih potrebujem kot ženska, da bi lahko stopila iz primeža sramu, krivde in poraza v novo življenje. Lepa si – preprosta trditev, katere pomen razumem šele zdaj, ko te ni več. Eno leto si bila z mano bolj kakor kadar koli prej, v mojih željah, mislih, molitvah … Ko sem te lahko samo še božala in ti pela, so mi tvoje oči govorile: »Večna sem. Tudi ti. Ne boj se!« Moj Jezus, ti veš: težje je gledati trpljenje ljubljene osebe kakor nositi svoj križ. Naj se ob takih srečanjih zavemo svojega cilja: da smo ustvarjeni za večnost in da močnejša kakor smrt je ljubezen!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

5. SIMON POMAGA NOSITI KRIŽ

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in so mu naložil križ, da ga je nesel za Jezusom.« (Lk 23,26)

Ž. Ob bolezni prijateljice sem se znašla v stiski: koliko lahko zares pomagam, kako močne so moje omejitve! Počutila sem se slabo, ko nisem zmogla. Porajale so se mi misli, ki so me zapirale. Prosila sem Jezusa, naj mi pokaže pot, in izročala v njegove roke svojo stisko. Zaupala sem jo tudi prijateljici in je razumela. Najino prijateljstvo je dobilo novo vrednost. Zavedla sem se, da lahko na poti trpljenja stojim ob strani tudi drugače ter da moram sprejeti svoje omejitve in šibkosti. Križ nositi pomeni, da ga nosim sama, saj je namenjen meni. Nosim pa ga lažje, če me drugi čuti in mu je mar zame.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

6. VERONIKA IZKAŽE JEZUSU LJUBEZEN

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili.« (Iz 53,2b–3)

Ž. Jezus se je opotekal pod težo križa. Pot je zalival njegovo obličje in telo. Veronika, ki ga je skupaj z materjo Marijo in drugimi ženami spremljala, se je skozi kričečo množico prebila mimo vojakov in Jezusu z vso nežnostjo obrisala potno obličje. Želela mu je pokazati, da ga ima rada. Ljubezen je iznajdljiva in premaga vse ovire. Gospod, pomagaj mi, da bom zaupala v dobro, čeprav bom redko naletela na pravo sočutje in iskreno pomoč. Hvala za vse Veronike, ki so mi v stiski ob ločitvi podale svoj prt ljubečega usmiljenja in sočutno sprejele mojo ranjeno podobo.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

7. JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Moji smrtni sovražniki me obdajajo, svoje brezčutno srce so zaprli, njihova usta govorijo prevzetno. Našim korakom sledijo, zdaj me obkrožajo, svoje oči naprezajo, da bi me vrgli na tla.« (Ps 17,9b–11)

»Sunil si me, sunil, da bi padel, toda Gospod mi je pomagal. Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev.« (Ps 118,13–14)

Ž. Tudi jaz padem, se opraskam, ranim in zlomim. Ti me razumeš, ko sem na tleh. V teh trenutkih me sprejemaš še nežneje in še bolj ljubeče. Spoštuješ me in si mi naklonjen. Pomagaj mi, da ne bom obsojala tistih, ki me ranijo. Ne razumem vedno, zakaj je tako. Spomni se vseh, ki so na tej postaji, in jih sprejmi v svoje srce.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

8. JEZUSOVO SREČANJE Z ŽENAMI

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: ‘Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?’« (Lk 23,28.31)

Ž. Počutila sem se izdana, brezdomka. V roki sem držala potovalko in vrečko. Nisem vedela, kam naj grem. Bila sem pretresena in žalostna. Potrebovala sem tvojo pomoč, Jezus. In ti si me začel tolažiti tako, kakor si tolažil jeruzalemske žene. Obrisal si mi pot s čela in mi poslal pomoč. Tu se je začelo moje novo življenje. Danes se trudim tudi sama videti žene v stiski in potrebne pomoči. Pristopim in poslušam jih, njihova stiska se me zelo dotakne. Moj Jezus, usmili se me!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

9. JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Otresi si prah in vstani, ujetnica, Jeruzalem, odveži si vezi z vratu, ujetnica, hči sionska! Kajti tako govori Gospod: Zastonj ste bili prodani, brez denarja boste odkupljeni.« (Iz 52,2–3)

Ž. Težki križ premaga Jezusa, a se ne da in ga dvigne: križ človeštva in grehov. Nosi ga za našo odrešitev. Tako mi je dal moč, da kljub pogostim padcem zaradi Njega in z Njegovo močjo zmorem vstati in nadaljevati pot. Tudi moj križ je težak in me tako pritiska k tlom, da bi obupala in obležala v vlogi žrtve. Učim se izročati, in ko spustim bremena samopomilovanja, nezaupanja, nevere …, postane ta križ lahek, saj ga zame nosi Jezus. Potrebujem Odrešenika, sama ne zmorem.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

10. Z JEZUSA STRGAJO OBLEKO

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: ‘Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,’ da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali. In vojaki so to storili.« (Jn 19,23–24)

Ž. Vse sem izgubila. Družino, zakon, službo, stanovanje … Počutila sem se razgaljeno, nago, brez vsega, kar je do tedaj označevalo moje življenje in to, kdo sem. Nalepke, ki nas označujejo, so kakor obleka, ki skriva naš resnični jaz. Ko sem ostala gola kakor Eva, sem spet obrnila svoj pogled samo k Očetu, ki mi govori: »Dragocena si in ljubljena, moja si!« Prepoznala sem svoj resnični jaz, da sem Božja hči, in to vedno, ne glede na to, kaj se mi dogaja.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

11. JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »In križali so ga. Bila je tretja ura, ko so ga križali. In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici.« (Mr 15,24a.25.27)

»Tako se je spolnilo pismo, ki pravi: In med hudodelce je bil prištet.« (Prim. Lk 22,37a)

M. Ločitev je zlo. Nisem se poročil, da bi se ločil, verjel sem, da nama bo zakon uspel. Vendar se je podrl, in ko nisem več mogel rešiti izgubljenega odnosa, so me pribili na križ med druge ločene. Vsem je vidna moja sramota in vsi lahko pljuvajo in sodijo o moji krivdi. Ne da se zbežati ali skriti, tu sem, da kričim po usmiljenju, pribit. Ostaja zavedanje, da edino Oče res pozna mojo zgodbo, da me ima rad in je usmiljen.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

12. JEZUS UMRJE NA KRIŽU

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus je govoril: ‘Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.’ In ko je to rekel, je izdihnil.« (Lk 23,34.44.46)

M. Z Božjo pomočjo se trudim odpustiti vsem, ki so me ob ločitvi izdali, ranili, zavrgli ali mi odklonili pomoč. Trudim se odpustiti tudi sam sebi, da nisem zmogel ravnati drugače, kakor sem. Oče odpusti nam, saj ne vemo, kaj delamo! V tem ozdravljanju od travme ločitve umiram sebi. Umirajo navezanosti, lažne gotovosti, lažna prepričanja … Gospod me vabi v novo življenje, v svobodo Božjega otroka. A najprej mora umreti stari človek.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

13. MRTVEGA JEZUSA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sem in so to gledale.« (Lk 23,49)

»Potem je Jožef iz Arimateje (…) prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo.« (Jn 19,38)

M. Novo rojstvo je v materinem naročju. Zajeti moram iz materinske ljubezni, ki daje življenje, ki razkriva njegov smisel in lepoto. Moram se pustiti objeti v svoji ranjenosti, v svoji smrti. Le tako bom lahko pogledal na svoje preteklo življenje kot na mrtvo telo. Dragoceno in ljubljeno, pa vendar mrtvo. Ni ga več, počasi bo razpadlo, prepuščam ga Božjemu usmiljenju. Čaka me novo življenje, in da bi ga lahko živel, izročam truplo preteklosti, ki je ne morem več oživiti, v Marijine vseobjemajoče roke.«

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

14. JEZUSA POLOŽIJO V GROB

V.Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jožef iz Arimateje in Nikodem sta torej vzela Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.« (Prim. Jn 19,40)

»… ter ga položila v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen.« (Prim. Lk 23,53)

Ž. Dragi Jezus, nasilna človeška roka je tvoje izmučeno telo položila v grob. Ta »kuga« nasilja razsaja še danes – v družinah, med narodi, v šolah, na vseh poteh … Ko pogovor med zakoncema onemi, bližina zamrzne in se zaupanje skrije, nastopi smrt odnosa. Zdi se, da je vsega konec, da življenja ni več, a kljub črni noči se prikrade žarek svetlobe, ki širi zaupanje in milost ter nagovarja vse grešnike tega sveta. V tej nežni slutnji srca sem tudi sama našla tisto nekaj, kar zadiši in daje upanje, da ni še vsega konec.                             In tako se življenje znova začne v Njegovem odrešujočem objemu, kajti le Njegova misel vodi naprej srce, ki ljubi, zaupa, veruje. Tako kakor je Marija zaupala Njegovi obljubi, tudi jaz verjamem, da je življenje po tem pomembnejše od minljivosti tega sveta. Hvaljena Jezus in Marija!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

Sklep

V. »Angela sta rekla ženam: Čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.« (Prim. Lk 24,5–6)

»Toda pojdite, povejte njegovim učencem in Petru, da pojde pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.« (Mr 16,7)

Ž. Jezus živi v meni in jaz v Njem. Nisem sama. Kljub temu da je padlo moje življenjsko poslanstvo poročene žene, ostajam mama in še vedno lahko veliko dam. Še vedno lahko oznanjam, kot ljubljena grešnica lahko pričujem o Božjem usmiljenju in ljubezni. Prek kalvarije ločitve, ki sem jo pretrpela, vstajam bolj živa, budna in ljubeča ter se vgrajujem v edinost vsega, kar biva in slavi Gospoda.

 

 

Vloga očeta pri vzgoji po razvezi

Včasih pozabljamo, da ob mnogih ločitvah, ki jih doživljamo v Sloveniji, pot v prihodnost za nobenega člana bivše družine ni lahka. Velikokrat slišimo pogovor o materah, velikokrat o otrocih, o očetih pa je tako malo povedanega, kot da jih skoraj ne bi bilo. Razlogov za to je gotovo več, morda je najpomembnejši ta, da očetje ne znamo povedati tistega, kar bi morali: “Svoje otroke imamo radi!” Morda nas tega nihče ni naučil, morda nam tega nihče ni pokazal. Morda naša moška narava ne dopušča, da bi o tem spregovorili ali to pokazali. Toda dejstvo je: smo očetje in svoje otroke imamo radi.

Pot ločitve ni lahka

Pot ločitve ni lahka za nikogar. Le malo je parov, ki se razidejo v obojestransko zadovoljstvo; največkrat je ločitev povezana z negativnimi čustvi med nekdanjima partnerjema. Najhuje pri tem je to, da se negativna čustva pogosto prenesejo tudi na odnos do otrok. Otroci so prizadeti zaradi same ločitve, potem pa se pogosto dogaja, da jih mati ali oče dodatno obremenjujeta s tem, da jih poskušata navezati nase in v njih iščeta zaveznika proti drugi strani. To je prav gotovo največja krivica, ki se lahko zgodi otrokom, kajti ločujeta se mož in žena, ne pa oče in mati. Otroci niso v ničemer odgovorni za ločitev staršev.

Starševstvo po ločitvi

Če se vprašamo, kaj je bolje, družina brez enega izmed staršev ali družina z obema strašema, je odgovor jasen. Boljša je družina z obema staršema. Toda zakaj se zgodi, da po ločitvi, po vzpostavitvi enostarševske družine ne pride do sodelovanja med bivšima partnerjema vsaj na področju starševstva?

Kaj si želimo, ko razmišljamo o nadaljevanju starševstva po ločitvi:

  • sodelovanje pri vzgoji otrok se nadaljuje;
  • oče in mati sta se sposobna pogovoriti o vseh vzgojnih problemih.

Kakšna je najbolj pogosta realnost:

  • že prej ni bilo veliko sodelovanja pri vzgoji otrok;
  • otroke vzgaja vsak po svoje;
  • pri vzgoji ni sodelovanja.

Za bivša partnerja je prav gotovo najtežje to, kako ločiti dve vlogi, v kateri sta bila prej poenotena: v okviru enotne družine sta bila hkrati partner in starš, po ločitvi pa enotne družine ni več, partnerstvo je izginilo in žal marsikje izgine tudi starševstvo. Toda partnerstvo in starševstvo sta popolnoma različni vsebini. Če gre pri partnerstvu za odnos med dvema enakovrednima partnerjema, odraslima človekoma, ki sta sposobna poskrbeti zase, gre pri starševstvu za drugačen odnos, ki je bolj prvinski, gre za skrb odraslega za otroka, njegov blagor in preživetje.

Ne glede na to, kako je organizirano življenje po ločitvi, lahko vsak zase to ločnico jasno in razločno postavi – nisem več partner, starš ostanem do smrti.

Ponekod v ZDA ob ločitvi potekajo svetovanja prav na to temo, da partnerja spoznata in začutita razliko, uresničita to, da se ločujeta kot zakonca, ne ločujeta pa se od svojih otrok. Temu so dali večji poudarek predvsem zaradi tega, ker so raziskovali PAS (Parent alienation syndrom – sindrom starševske odtujenosti), pri čemer so spoznali, da se otroci pogosto poistovetijo z enim staršem (najpogosteje tistim, pri katerem živijo) tudi v odnosu do drugega starša, zato ga zavračajo in se izogibajo stikom z njim.

Danes je v enostarševskih družinah večja vloga namenjena materi, saj je po ločitvi v več kot 90 % otrok dodeljen njej. Toda oče ima še vedno možnost in dolžnost, da z otroki ohranja redne stike. Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Ne glede na to, kako redne stike ima oče z otroki, lahko izkoristi čas, ko je z njimi. In ne glede na to, ali otroci kažejo željo po preživljanju skupnega časa, jim lahko oče jasno pove in pokaže, da ima čas zanje.

Lahko sva dobra starša

Ko sem se v ločitvenem procesu odločal o načinu prihodnjega življenja, me je najbolj begalo prav to: ali je nujno, da odpoveva kot starša, če sva odpovedala kot zakonca? Globoko v meni je bil skrit odgovor, da je možno to razlikovati, vendar nisem našel poti, kako bi se to lahko zgodilo. Toda v skupini razporočenih, ki jo vodi pater Gostečnik, sem spoznal žensko, ki je preživela težjo ‘kalvarijo’ kot jaz. In kljub temu, da je bilo njeno življenje že od mladosti naprej zaznamovano z dogodki, ki pustijo težke posledice; kljub bolečini, ki jo je doživljala v zakonu in po ločitvi, je ohranila upanje. In meni je prinesla dar: idejo, kako v ločitvenem procesu razmejiti vlogo partnerja in starša.

Danes živijo otroci na istem naslovu kot prej, prej solastniška hiša se je lastniško razdelila, skrb za otroke si z bivšo ženo deliva: vsak en teden, od nedelje zvečer do naslednje nedelje zvečer. Takrat, ko skrbiva za otroke, živiva na istem naslovu kot otroci, ko pa ne skrbiva zanje, živiva drugje, saj sva si oba poiskala novo partnersko zvezo. Tako otroci ves čas živijo v istih sobah (ki so bile tudi prej že njihove, izjema je le pri najstarejšem), vsak drugi teden pa zamenjajo kuhinjo in starša, ki srbi in odgovarja za njih.

Oba veva, da sva kot zakonca odpovedala. Toda kot starša poskušava enakovredno opravljati svojo nalogo.

Seveda takšna pot ni lahka. Ne za naju, ne za najine otroke, ne za najine nove partnerje. Toda pomeni kompromis med željami in možnostmi, zame tudi pomembno spoznanje, da sva kljub ločitvi in vsem negativnim čustvom zaradi neuspelega partnerskega razmerja uspela to preseči in na starševski ravni ohraniti svoje dostojanstvo.

Moji otroci niso krivi niti odgovorni za to, da imajo takšne starše. Jaz sem izbral njihovo mater, ona je izbrala njihovega očeta. To je izključno najina odgovornost.

Zaključne misli

  • Trud, da bi otroci imeli tudi v enostarševski družini možnost, da sodelujejo z obema staršema, je zelo pomemben.
  • Otrok ne smemo priklepati nase, ker niso naša lastnina.
  • Bivšega sozakonca verjetno težko spoštujemo in sprejemamo kot partnerja, lahko pa ga spoštujemo in sprejemamo kot starša, in to pred otroki tudi pokažemo.
  • Otroci niso izbirali svojih staršev, zato tudi ne morejo izbirati, ali jih bodo imeli radi ali ne.
  • Otroci si želijo odnosa do obeh staršev, vendar je od staršev odvisno, koliko bodo to dopustili (primer: odtegovanje stikov).
  • Boljša sta dva slaba starša, ki sta otrokom vsaj včasih na voljo, kot eden dober, ki preprosto ne zmore vsega.

Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Vili Granda

 

Samske ženske

Mogoče bi bilo spodbudno izpostaviti, da so bile Marija, Rahaba, Ruta in Tamara vse samske ženske, ko se je odvijala zgodba o njihovem ugledu. (Res je, Marija je bila zaročena, vendar je, ko je dala svoj ‘da’ Bogu, z razlogom verjela, da to ne bo trajalo dolgo.) One so mogočni opomniki, da se lahko ta ugled, to lepoto živi kot samska ženska. Prav tako pa so v velikem nasprotju z nekaterimi sporočili o ‘čistosti’ samskih žensk današnjega časa, ki morda spoznajo: »Bojim se, da sem tako jaz sama kot številne druge ženske narobe interpretirala žensko nedolžnost kot ‘popolnoma ignoriraj moškega, ki te zanima, dokler te ne bo zaprosil.’«

In zakaj bi te torej zaprosil?

Seveda mora ženska biti privlačna moškemu, ki ji je všeč. Na smeh, nežnost, zanimanje zanj in za njegovo življenje so naravni in dobrodošli. Da izgledate najbolje, da ga vaša prisotnost prebudi. Da, seveda mu lahko ponudite svojo lepoto – v nežno rastočih količinah, medtem ko vas išče in se vam približuje. In da, so deli vas, ki bi morali ostati skrivnost, dokler se popolnoma ne zaveže, ve pa se mu ponudite na vajino poročno noč. Ne ponudite mu vsega, vendar glejte, da ne bi ponudile nič.

Koliko torej in kdaj? To je več, kot bi lahko povedali v enem poglavju. Hodite z Bogom. Bodite modra ženska, ki razpoznava. Bodite pozorne na zadeve, ki bi lahko povzročile, da ste zadržane, ali da daste preveč. Bodite pozorne na zadeve na njem, ki bi lahko povzročile, da bi pri vas iskal svojo potrditev ali bil paraliziran. Vabi te, privlačite in ohranite svojo osebno celovitost.

Obstaja čustvena promiskuiteta, ki sva jo opazila med mnogimi mladimi moškimi in ženskami. Mlad moški razume nekaj o potovanju srca. Želi se pogovoriti, da bi si ‘delil potovanje’. Ženska je tako hvaležna, da je iskana in se odpre. Delita si intimnosti svojih življenj – svoje rane, hojo z Bogom. Vendar se on nikoli ne zaveže. On uživa v njej … potem pa odide. Ona pa se sprašuje: Kaj sem naredila narobe? Ona ni uspela sprevideti njegove pasivnosti. On se resnično ni nikoli zavezal ali obljubil, da se bo. Tako kot Willoughby Marianni v Razsodnost in rahločutnost.

Bodite pazljive, da moškemu ne boste ponudile preveč sebe, dokler nimate dobrega, trdnega dokaza, da je močan moški, ki se je pripravljen zavezati. Poglejte njegovo kartoteko uspehov z drugimi ženskami. Je tam karkoli, kar bi nas moralo skrbeti? Če je tako, po tem to omenite. Prav tako, če ima kakšne bližnje prijatelje moškega spola – in kakšni so oni kot moški? Je sposoben obdržati službo? Hodi z Bogom na resničen in intimen način? Se sooča z ranami svojega življenja, in ali tudi kaže željo po obžalovanju Adamove pasivnosti in/ali nasilja? Kaj je namen njegovega življenja? Veliko vprašanj, toda vaše srce je dragocenost in želiva, da ga ponudite samo moškemu, ki je vreden in pripravljen dobro ravnati z njim.

(Iz knjige Očarljiva, John in Stasi Eldredge)

Spodbuda: zares sprejeti Usmiljenega Boga – 3. del

2) RAZLOČEVATI

Razločevati se ne da, če prej ne poslušaš veliko zgodb trpljenja. Pomaga tudi, če si bil sam ranjen ali imaš podobno izkušnjo, saj to odpira k spoštljivemu poslušanju, torej k usmiljenju in sočutju brez obsojanja. Vsaka zgodba je edinstvena in terja oseben pristop. Ne da se posploševati ali metati vse v isto vrečo. Za dobro razločevanje je potrebno predhodno duhovno spremljanje, še posebej v krizi zakona, ob razpadu in po ločitvah. Zakaj? Duhovno spremljanje je v vsaki močni stiski res velika pomoč, kajti biti slišan in dobiti priložnost, da izrečeš, kar boli, je osvobajajoče in poveže z Bogom. Pri duhovnem pogovoru gre v bistvu za to, da ti drugi pokaže zrcalo, da spregledaš, kje se vrtiš v krogu, ne vidiš pasti in kje vlečeš za seboj nepotrebna bremena. Duhovni spremljevalec v molitvi sledi božjemu navdihu, da ti odmaši ušesa za tisto, kar nočeš slišati, pomaga spregovoriti o tem, kar boli, spodbudi k temu, da se rešiš gobavosti krivde, samopomilovanja in shodiš v novo življenje. Duhovni spremljevalec kaže na Boga in v empatiji vodi spremljanca, predvsem s pomočjo božje besede, k pravi podobi Boga, da bi človek lahko z Njim vstopil v živ, oseben odnos.

Psihoterapije so zelo razširjena oblika pomoči, ki pa v mnogih primerih ne zadošča. Duhovni pristop preko duhovnega spremljanja je bolj učinkovit, saj je Gospod tisti, ki edini ozdravlja in spreminja človeško srce. Psihologija od trpljenja beži, duhovnost pa ga vključi in uporabi za duhovno rast.

Ljubeče poslušanje življenjskih zgodb brez obsojanja, pametovanja in deljenja nasvetov odpira k usmiljenju in razločevanju, k je v dobro človeka in ne pravil, ki pogosto služijo zgolj »farizejem« za povzdigovanje nad drugimi in slepo vero v lastno popolnost.

Vemo da zgodbe ljudi in primeri sami po sebi največ povedo. Naj z vami podelim dve,  ki se nanašata na krivdo zaradi ločitve. »Marko« je bil dober mož. Trudil se je dobro skrbeti za svojo družino in svojo ženo je ljubil. Imel je sicer nižjo izobrazbo in slabšo službo kot žena, ampak v dneh njune zaljubljenosti to ni bila težava. Ko je žena sčasoma napredovala v službi se je vedno bolj posvečala karieri in zanemarjala njun dom, njega in dva otroka. Vedno pogosteje je hodila na službene poti, ostajala na dolgih sestankih in delala nadure. Na koncu je odšla in jih zapustila. Nobena njegova prošnja ni zalegla, sploh se ni hotela pogovarjati. Zahtevala je ločitev in jo tudi dobila. Podobna je tudi zgodba ženske, ki jo je mož zapustil s tremi majhnimi otroci in jih je kasneje njegov brat celo izselil iz njihove domače hiše. Sama je morala skrbeti za družino ker ji ni plačeval nič in se za otroke sploh ni zanimal.

Kljub temu, da sta za razvezo vedno kriva oba, delež krivde večinoma ni na pol. In v mnogih primerih je ločitev zelo grda, posebno takrat ko ne pride do sprave. Pri tem  je dovolj, da eden ni pripravljen na spravo. Saj vemo, da odpustim lahko sam,  za spravo sta potrebna pa dva, zaupanje pa si je treba znova zaslužiti.

Na omenim še nekaj: ne strinjam se z izrazom  »nepopolne družine«, ki se pojavlja pri nas za označevanje družin razvezanih staršev. V okrožnici ga nisem zasledila in se mi ne zdi pravi, saj popolnih družin ni. Ali kdo lahko reče, da ima popolno družino? Jezus v priliki z grešnico jasno pokaže, da nobeden od nas ni brez greha. Vsi smo samo na poti k popolnosti, ki je samo v Kristusu, tudi družine.  Nam razvezanim, se je tukaj zalomilo na tak način, da je vsem vidno in smo zato lahko komu kamen spotike. Zakaj ne bi preprosto rekli enostarševske družine? Zakaj enostarševske pa ni stvar vsakega.

 3) VKLJUČEVATI

Družina je tudi občestvo vernih, saj Jezus jasno pove, kdo so njegova mati in bratje; »tisti, ki Besedo poslušajo in spolnjujejo.« Samski, osamljeni, ostareli, vdovci, razvezani smo še posebej del te božje družine. Upam, da bodo med sadovi svetega leta usmiljenja nastajale tudi podporne skupine za vse nas, ki smo na nek način povezani s skupno izkušnjo trpljenja ali križa, ki nam je dan in si ga sami ne bi nikoli izbrali.

Z veseljem zapišem, da so v tem letu začele delovati nove skupine za razvezane SRCE OB SRCU ob podpori Jezuitov in matične skupine SRCE (Skupina Razvezanih v CErkvi). V Ljubljani in na Suhi pri Škofji Loki že delujejo, drugje pa so še v ustanavljanju. Na srečanju škofijskih odborov za družino, na katerem je prisostvoval tudi nadškof in metropolit Stanislav Zore, je namreč padla odločitev, da se v duhu leta usmiljenja slovenskim dekanijam ponudi možnost za ustanovitev skupin za razvezane (ločene) v Cerkvi. Pater Viljem Lovše, ki že 13 let duhovno spremlja skupino Srce, (Trenutno je sicer na sobotnem letu in je to njegovo delo prevzel p. Tomaž Mikuš) lahko po dogovoru z dekanom, s sodelavci pride predstavit delo z razvezanimi in vam pomaga začeti. Kot koordinatorka teh skupin vas vse, ki to prebirate  in ste nagovorjeni povabim tudi na našo spletno stran (http://srcerazvezani.si/), kjer boste našli še več informacij. Za nastanek in delovanje skupine vam lahko ponudimo utečeno in hkrati preprosto metodo ter vsebino vezano na Božjo besedo za več let srečanj. Metoda, ki se  uporablja, je dobra in preizkušena (v ignacijanskih duhovnih vajah v vsakdanjem življenju, v skupinah za moške, v zakonskih skupinah Vitala Vidra Najina pot…). Temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Ko res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja.

4) Papeževa spodbuda je nedvomno tudi spodbuda k duhovni rasti celotnega občestva. Tako kot na drug način preizkušani bratje in sestre, ko sprejmemo svoj križ razveze, tudi razvezani duhovno rastemo. V svojih ranah sčasoma lahko srečamo Kristusa in hodimo za njim. V Njem najdemo moč, da zdržimo vse napore in trpljenje,. On nam omogoča, da sprejmemo božje usmiljenje, saj smo ljubljeni grešniki in tako lahko odpustimo tudi sami sebi, svojemu bivšemu – bivši in vsem, ki so nas z izločanjem in formalističnim ožigosanjem prizadeli. Z Gospodom premagujemo jezo, strah, žalost, osamljenost in se urimo v duhovnem boju in razločevanju sredi teže preizkušenj, da bi lahko posredovali vero tudi otrokom, še posebej, ko vse na kar smo navzven računali pade, mi pa še vedno zaupamo, da Gospod vodi naše življenje. Učimo se živeti samskost v podaritvi Gospodu ali pa po obdobju »pokore« stopimo v novo zvezo, ki je obojestransko postavljena na Kristusa skalo. To nam žal v prvi zvezi ni uspelo. Predvsem pa preko molitve in zakramentov vstopamo vsak dan znova v živ, oseben odnos z Jezusom Kristusom, s seboj in z bližnjimi.

Zakaj bi iz Cerkve izključevali ljudi, ki so preko križa poglobili svojo vero? Iz Božjega kraljestva se veliko bolj izključijo tisti, ki niso usmiljeni, ki še niso srečali Kristusa in ob hoji za njim pozunanjeno religijo začeli živeti kot osebno vero. Kdor misli, da je odrešenje v njegovih rokah in da vse zmore sam, ne more vstopiti v občestvo, ki ga gradi le Kristus. Ampak kot pravi naš dragi papež, vsi smo povabljeni, da se vključimo.

Karmen Kristan

Posnetek predavanja: https://www.youtube.com/watch?v=RDH1aD4g8eY

Članek je bil napisan za 50. Nikodemove večere 2016 in objavljen v reviji Tretji dan, Zborniku Radost ljubezni in Časniku.

Uporabljeni viri:

Papež Frančišek,  Posinodalna apostolska spodbuda,  RADOST LJUBEZNI, AMORIS LAETITIA, Cerkveni dokumenti 152, Družina 2016.

Gerard W. Hughes, God of Compassion, CAFORD, London 1998.

Richard Rohr, Breathing Under Water, Spiritiuality and the Twelve Steps, SPCK, London 2015.

http://srcerazvezani.si/

http://moskaduhovnost.si/

 

 

Posnetek predavanja: https://www.youtube.com/watch?v=RDH1aD4g8eY

Karmen Kristan ( za Nikodemove večere 2016 in revijo Tretji dan)