Romanje na Sv. Višarje

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste pričakovali nekaj, zgodilo pa se je nekaj povsem drugega?

Ta popis začenjam z vprašanjem, ker sem nekako pričakoval, da letos ne bom doživel prave zimske idile. Kljub temu sem se v petek, en dan pred odhodom na Sv. Višarje, odpravil po priporočene dereze, čeprav so vremenarji napovedovali dež. Po drugi strani pa sem šel kupit dereze, ker sem s tem želel zapečatiti odločitev, da grem na to romanje, karkoli se že zgodi. S to mislijo sem se tudi pripravil na vzpon in odšel spat.

Pred odhodom od doma se je spet pojavil dvom. Ali mi je res treba iti, ali ni bolje, da ostanem kar doma? Dvom se ni pojavil zaradi vremena, ampak ker je bilo to zame prvo takšno romanje v okviru Skupnosti Srce. Kljub temu me je gnala motivacija, ki se navezuje na del, da bom dan preživel v kakovostni družbi.

In res, že po nekaj uvodnih spoznavnih besedah smo se usedli v avte in se odpeljali proti Kranjski Gori in naprej na italijansko stran do Žabnic. Še preden smo prišli do Kranja, sem prejel občutek, da sedim v avtu v krogu družine, čeprav sem oba sopotnika spoznal le nekaj minut prej v Ljubljani. Z nekaterimi prijatelji lahko sedim več ur, pa ne pridemo do takšnih poglobljenih pogovorov, kot nam je to uspelo doseči tukaj. In ravno to je glavni razlog, zakaj sem se pridružil Skupnosti Srce – da se lahko družim z ljudmi s podobno izkušnjo.

Pot do Kranjske Gore je minila, kakor bi mignil, tam pa nas je pričakala snežna odeja. Vsekakor tega nisem pričakoval – da bo pokrajina ta dan v celoti prekrita z belo obleko kakor nevesta na poročni dan. Tudi preostali člani so izrazili podobno občudovanje nad to zimsko idilo. A glede vzpona na Sv. Višarje ni podvomil niti eden: vsi smo kazali pripravljenost, da na vrh poromamo peš.

Avte smo pustili v Žabnicah in se začeli vzpenjati po zasneženi poti. Že ob vznožju smo opazili ogromno skupin, ki so se prav tako odpravile proti vrhu, a s smučmi. Novozapadli sneg je ponujal edinstveno priložnost, da so si po njem utirali pot s turnimi smučmi in so nekako kar odsmučali mimo nas. Dereze, ki smo jih imeli v nahrbtniku mi, niso bile primerne za te razmere, saj se je tudi z njimi ugrezalo in podrsavalo – imeti bi morali krplje, a tudi to nas ni ustavilo.

Kljub težkim snežnim razmeram na poti je pohod veliko lažji v skupini, kakor če hodiš sam. Verjetno bi se obrnil nekje na sredini, če že ne na začetku, in se sprijaznil, da je to preveč zame. Eden od članov je na poti navzgor dal super primerjavo za Skupnost Srce. Če se pridružiš skupnosti, ti ni treba samemu hoditi po poti ločitve. Imaš ljudi, na katere se lahko obrneš in ki jim zaupaš. Hkrati pa je nekdo že prehodil to pot in ti s svojimi izkušnjami lahko pomaga, kakor so meni pomagali člani pred mano na tem romanju, ko sem hodil po njihovih stopinjah.

To se je na poti navzgor izkazalo za ključno. Višje ko smo se vzpenjali, debelejša je bila snežna odeja. Če si želel iti po svoji poti, si porabil več energije, saj je vsakemu koraku sledilo pogrezanje v sneg. Zato je bilo pomembno, da smo hodili v vrsti eden za drugim in se tako počasi prebili do prve postaje križevega pota.

Križev pot na Sv. Višarje ni bil dokončan, ampak ima le sedem postaj, ker je gradnjo prekinila II. svetovna vojna. Spet sem našel podobnost s situacijo v Skupnosti Srce. Konflikt, ki smo ga doživeli, je prekinil gradnjo naše družine in naš odnos z bivšim partnerjem je na neki točki obstal. Toda naše življenje se ni končalo na tej točki, prav tako kakor se ni naše romanje proti vrhu. Če bi obstali pri tej 7. postaji, bi se ne mogli soočiti z zimskimi razmerami in njihovimi posledicami. Zato je edina možnost, da pot nadaljujemo, četudi počasi, z uporabo palic in podrsavanjem. Enako velja pri razvezi. Ni pomembna hitrost, pomembno je nadaljevati življenje.

Če se vrnem k 7. postaji križevega pota na Sv. Višarje, ki ni bil nikdar dokončan, lahko to vidim kot srečno prispodobo. Glede na izkušnje in slišane zgodbe si upam trditi, da je bila razveza za nekatere morda edini način za nadaljnji obstoj, torej nekakšna sreča.

Razveza pa nikakor ni lahka; zame predstavlja drug način trpljenja in nošenja križa, ki ga ni mogoče odvreči. Nošenje križa in trpljenje ostajata. Toda ta križev pot razveze postane sčasoma in s podporo ožjega kroga ljudi in skupnosti, kakršna je Srce, znosnejši, saj se utrdimo. Tako sem se tudi sam na poti proti vrhu nekako utrdil ter z vsakim korakom lažje stopal in gazil po snegu. Razen zadnjih 15 minut, ko sem komaj zbral dovolj moči in motivacije za vzpon do cilja.

To prizadevanje priti na vrh me je pripeljalo do novega spoznanja: razveza je pot posameznika. Čeprav imamo pred seboj še toliko ljudi, ki nam utirajo pot v snegu, in čeprav je lahko z nami tudi Bog, jo moramo na koncu prehoditi sami. Ne gre za to, da bi nas nekdo nesel in nam olajšal našo pot, temveč za priložnost, da najdemo v sebi tisto življenjsko moč, ki nas žene naprej, da ne obupamo, saj na tej poti obstajajo tudi trenutki, v katerih lahko uživamo in smo polni zadovoljstva.

To zadovoljstvo sem občutil ob prihodu na Sv. Višarje, kjer smo obiskali cerkev in si privoščili zasluženo kosilo. Pot sem sicer prehodil sam, a ključne so bile stopinje pred mano in občutek, da sem lahko izkušnjo romanja in druženja delil s preostalimi člani. To mi je omogočilo, da sem preživel zelo prijeten dan. Kajti na koncu dneva ali poti je ključno, da lahko te trenutke delimo z nekom. Če smo razvezani, to še ne pomeni, da smo osamljeni. Imamo skupnost ljudi, s katerimi lahko delimo vzpone in tudi padce.

Hvala vam, organizatorji in sopotniki, za to čudovito snežno romanje.

Jaka

Scroll to top