K tebi, moj Bog, prihajam,
k tvojemu križu, ki je tudi moj križ.
Prihajam k tebi, moj Bog, da Ti povem,
kako sem bila ponižana,
izdana, zapuščena, zasmehovana, brez doma,
kako me bolijo te rane, ki so tudi tvoje.
K tebi prihajam, moj Bog, da Ti povem,
kako je nekdo, ki ne bi smel,
poljubil moje ustnice, se dotikal mojega mladega telesa,
stopil vame, v moje srce, mi ga ukradel, ga izdal in izginil.
O, kako te pogrešam, moj Bog!
Ko te poljubljam, križani Jezus, te prosim,
poljubi moje ustnice in jih zaceli
od vseh teh lažnih poljubov in dotikov, besed in obljub.
O, Jezus moj, pogrešam tvoj dotik,
čutim, kako me tvoj dotik zdravi.
Ko poljubljam tvoje križano telo,
Ti, Jezus moj, ozdravi mojo Ljubezen.
Zaceli me od neljubljenosti in
zaceli vse bolečine v mojem življenju.
Zaceli tiste rane, ki sem si jih sama zadala,
ko sem se kot izgubljena hči iskala in
nisem našla poti k očetu, ki bi me sprejel,
ne v materino naročje.
Ozdravi te moje od staršev prizadejane rane.
Ko poljubljam tvoje rane,
zaceli v meni vse bolečine, ki sem jih jaz zadala drugim.
Vsakič ko sem ranila druge, sem ranila tudi sebe,
zato me tudi te rane bolijo.
Vse svoje rane Ti prinašam, Jezus, da jih zaceliš.
Ko se dotaknem tvojega na križu križanega mrtvega telesa,
se Ti, Jezus, dotakni mojega razpadlega zakona,
vsega nasilja, nečlovečnosti, težkih in grobih besed,
ki so mi s sulico prebodle srce in se zažrle v moje telo.
Utrudila me je ta razveza, razdrla in porušila vse, kar sem.
Jaz sem, Jezus, šibka,
utrujena od neštetih front in vedno novih padcev,
tako bi rada bila močna, da mi ne bi bilo več treba pasti,
a ne zmorem, dragi Jezus, težko mi je.
Ozdravi me od vseh teh front in padcev,
razodeni se mi v vseh mojih križanjih.
Bodi ti moj Simon Peter, moja Veronika, Marija Magdalena.
Dvigni me in opogumi,
da bom znova objela in poljubila svoje življenje
kljub vsej zavrženosti in utrujenosti.
Dotakni se me s svojimi rokami in ozdravi vse dotike rok,
ki me nikdar ne bi smele udariti.
Tvoje roke so roke blagoslova in roke, prebodene z žeblji,
ti žeblji so prebodli tudi moje roke.
Veš, Jezus, nisem vedno delala dobrih del, kot to počneš Ti.
Oprosti mi! Samo Ti to zmoreš!
Jaz nisem znala odpuščati, obsojala sem vsepovprek.
In vendar so moje roke objele mnoge zlomljene in ponižane.
Vse to Ti prinašam.
Posveti vse dobro in sočutno, kar je v meni.
Blagoslavljaj vse tiste, ki so jim moje roke pisale ode, prošnje,
stihe in dolga pisma srčnih želja, pisma za ozdravljenje,
objemi jih in čuvaj.
K tvojim nogam se sklanjam, moj učitelj,
blagoslovi vse moje poti iskanja in hrepenenja.
Prinašam Ti vse svoje poti brez cilja,
vse tiste izgubljene želje in sanje.
Dotikam se s svojimi rokami, svojimi ustnicami
tvoje ranjene glave, okronane z trnjem.
Zaceli mojo glavo, ko je polna strahov in sramu,
ko se misli ne ustavijo.
Zaceli mojo preteklost, da bom živela v miru.
Prinašam Ti tiste rane, ko ne zmorem ljubiti drugih in
jih v svojih mislih in srcu obsojam.
Zaceli me, moj križani Bog, od vseh teh grobosti v odnosih.
O, Jezus, dotakni se mojega Srca.
Tu je moje življenje in moj dom. Največja rana tvojega Srca.
V njej je tvoje življenje in delo. Tvoje središče in svetišče.
Iz tvojega srca, Jezus, so se rodile vse skrivnosti, vse, kar si.
V tej rani tvojega prebodenega Srca sem bila tudi jaz.
Zame si bil križan in zame si vstal.
Po tvojih ranah sem te prepoznala, križani moj,
po povojih, rabuni moj, in praznem grobu.
Po imenu si me poklical tistega jutra
in sem spoznala, da so tudi moje rane znamenja vstajenja,
da je moje življenje vstalo.
Rabuni moj, živim, pojem, plešem, vriskam, ker Ti živiš v meni,
tvoje srce se je zlilo z mojim, tvoje roke so me objele,
tvoje ustnice me poljubljajo,
tvoje noge me kličejo na nova potovanja.
Ljubi moj križani, vstani v vseh naših – mojih in tvojih – bolečinah in ranah.
Amen
Avtorica teksta in slike: Natalie Kardum
