Blog

Predzadnja marčevska sobota, ko naj bi se povzpeli na Lubnik, ni obetala lepega vremena.  Kljub temu se nas je na 1025 m visoki hrib nad Škofjo Loko odpravilo 6 članov skupine Srce.

Pot, ki jo je vodil Janez, smo začeli na Kobili (509 m) in po slabih dveh urah ne preveč naporne hoje prišli na vrh. V koči se je prilegla kava ali čaj, pa tudi kakšen priboljšek.

Malo je že začenjalo deževati, upali smo, da bo dež počakal, in na koncu ga je bilo res samo za vzorec. Tudi pot navzdol je ob prijetnem pogovoru hitro minila.

Na koncu smo se v kavarni Homan še malo podružili ob kavi in se nato prijetno utrujeni odpeljali vsak na svoj konec.

Hvala Bogu in vsem za prijeten izlet!

Udeleženka

Zadnji ponedeljek v februarju, kot je v Skupnosti Srce že vrsto let, smo se zbrali pri skupni sv. maši v Marijini kapeli pri Sv. Jožefu, ki jo je daroval naš duhovni vodja p. Ivan Platovnjak. Sledilo je izjemno zanimivo, poučno in spodbudno predavanje.

Člane Srca druži izkušnja razhoda v partnerstvu, razpada zakona, kar pomembno zaznamuje naše nadaljnje življenje, tudi naše otroke in širšo družino. Kako se odzvati in pristopiti k novim izzivom, iskati nove perspektive in različne načine delovanja, kje poiskati pomoč pri učenju novih veščin, kako sploh začeti razmišljati, nam je z vidika coachinga pojasnila naša tokratna predavateljica Alja Horvat. Njeno delo smo že spoznali v Odboru Srca, saj nas je usmerjala pri oblikovanju programa in vizije delovanja skupnosti. Tudi njena nepogrešljiva prostovoljna pomoč pri objavah na spletni strani in pri pošiljanju elektronske pošte je neprecenljiva. Tokrat pa smo jo lahko vsi začutili v njeni strasti do dela, ki ga opravlja kot certificirana coachinja.

V eno predavanje je težko strniti tolikšen obseg teme Sam stvoj coach, a Alja se je potrudila in nam jo osvetlila tako, da je v nas vzbudila radovednost, samospraševanje in razmišljanje, kar coaching je. V prvem delu nam je pojasnila izvor besede coach (voz, voziček, kočija …). Coach je oseba, ki nekoga vodi, odkriva njegove skrite potenciale in ga spodbuja k razmišljanju zunaj okvirov. Opredelila je miselnost rasti nasproti togi miselnosti. Coach ni svetovalec, ni mentor in ne poučuje. Miselnost rasti nam omogoča spremembo, aktivnost, vzbuja radovednost, prinaša pozitivnejša čustva, saj ne definiramo problemov, ampak izzive in ne porazov, ampak priložnosti, iz katerih se učimo in kljub oviram gradimo vztrajnost. Iz uspeha drugih se učimo, uspeh drugih nas motivira. Delujemo iz prepričanja, da je mogoče inteligenco in talent razvijati. Toga miselnost je ovira pred učinkovitimi rešitvami, saj nas preveč onemogoča zunanja kontrola, usmerjenost v mnenje drugih, kar prinaša neprijetna čustva, negotovost, strah, skrbi, zavist. V togem razmišljanju se želimo izogniti izzivom, ne veselimo se, ko so drugi ob nas uspešni, ampak nas njihov uspeh ogroža in hromi našo rast. Utrnila se mi je misel: ko smo prepričani, da nekaj znamo in o nečem vse vemo, takrat smo zelo togi v razmišljanju in omejeni v učenju. Če vse vem in znam, se ne morem več nič novega naučiti.

Veščina, ki je zelo pomembna v vseh odnosih, tako v poslovnih kot v prijateljskih in še kako zelo v partnerskih, je poslušanje. Poslušanje pa pomeni slišati in razumeti. Ima več ravni, šele na peti poslušamo aktivno, torej se uglasimo in navežemo odnos ter smo lahko polno prisotni in osredotočeni na sogovornika, se poskušamo vživeti vanj, razumeti kaj doživlja. Temu sledi tudi naša telesna govorica, upoštevanje moči tišine.

Ves čas predavanja sem bila miselno aktivna, razmišljala sem, kako delujem sama, v katerih odnosih poslušam selektivno, agresivno, pasivno, empatično in aktivno. Poslušanje je veščina in veščine z vajo lahko izboljšujemo, kar v medsebojne odnose prinaša veliko več iskrenosti, razumevanja in ne nazadnje rešitev, ko gre za izzive. In odnosi znotraj družine, na delovnem mestu in med prijatelji so zagotovo naši vsakodnevni izzivi. Ob rastočem mišljenju izzivi postanejo priložnost za ustvarjalnost, doživljanje več prijetnih čustev, novo učenje in rast ter gradnjo boljših medsebojnih odnosov. V marsikaterem osebnem problemu in ob izzivih, ki ga prinaša razhod ali razpad zveze, ko je treba življenje organizirati na novo, potrebujemo povsem nove veščine in nove učinkovitejše rešitve. V vsej preplavljenosti čustev in skrbi, novih nalog, nepričakovanih izzivov so naše misli pogosto razpršene, zmedeni smo, razmišljamo neskladno, vrtimo se lahko v lastnem krogu negativnih prepričanj in negativnih čustev ter ne vemo, kako naprej. Coach nam pri tem lahko pomaga pri definiranju izziva in iskanju učinkovitih rešitev. A samo mi lahko vemo, kaj je za nas naslednji pravi korak v naših okoliščinah. Coach nas pri tem usmerja in vodi s postavljanjem pravih vprašanj, odgovore pa moramo najti v sebi. Pomaga nam postaviti prave cilje, ki so merljivi, specifični, smiselni in časovno opredeljeni. Lahko pa smo, kot je predavateljica poudarila, tudi sami svoj coach, saj si tudi sami lahko zastavljamo prava vprašanja in iščemo odgovore. Kristjani se pri iskanju teh novih rešitev in odgovorov lahko zanesemo tudi na Boga.

Alja pravzaprav ni predavala, ampak nas je usmerjala, vodila, izzvala, bila je coach, česar sem se zavedala šele, ko je vsebina odmevala na moji poti domov. Bilo je res drugače, doživela sem pravi coaching. Alja, hvala, da si nas vodila v nove perspektive našega okrevanja.

Udeleženka

Bog nam je naklonil tako lepo soboto 15. februarja v gorah, da bi jo privoščili prav vsem srčkom. Toda vabilo za Sv. Višarje (1766 m) je spodbudilo le deseterico: pet se nas je vzpelo k cerkvici višarske Matere Božje peš (večinoma z derezami, ker je bila pot zasnežena in strma), trije so se odločili za gondolo in smuči, dva pa samo za vzpenjačo, ker sta tako ocenila svoje zmožnosti. Irena je vstala že ob 4h zjutraj, da se je pravočasno pripeljala do Ljubljane iz Bele krajine, Cecilija pa je prišla iz Soške doline čez prelaz Predel in smo se srečali ob križu nad cerkvijo. Nalogo vodje je silno uspešno prevzel Janez Traven.

Jaz sem bila na pohodu najstarejša in najpočasnejša in zahvaljujem se Janezu in preostalim trem pohodnicam, da so me tako razumevajoče počakali vsakič, ko sem zaostala. Zagotovo imam največ »zaslug«, da se je dveinpolurna uradna hoja zapotegnila v štiri ure, tako da so Jože in naši smučarji precejkrat zaman preverjali, ali smo že dosegli vrh, da bi se skupaj usedli v gostišču Al Convento, ki ga vodi Slovenec Jure Prešeren. Je pa Jože med čakanjem na nas ujel poročno mašo na Višarjah, v italijanščini, a vendarle – redna sv. maša je tu gori samo ob nedeljah. Tudi mi smo šli pozdravit Mater Božjo v odprto cerkev in ji zapeli dve pesmi, proseč jo za blagoslov.

Še dobro, da smo sedli h kavi za skupno mizo že v gostilni Ponca v Ratečah tik pred mejo z Italijo, kajti pri Prešernu je bila okrog 14h taka gneča, da smo morali sedeti razpršeni pri treh mizah. Zapoznelo so nam postregli s picami, a do 16h smo se vendarle lahko odpravili proti žičnici – nihče se ni odločil pešačiti navzdol. Naši trije smučarji so se seveda spustili v dolino na smučeh.

Pred odhodom smo s pogledom še zadnjič zaobjeli višarsko snežno pravljico okrog cerkve Matere Božje, v daljavi pa so se belili: Ponce, Mangart in Jalovec, zadnji vrhovi Julijskih Alp in prvi vrhovi Karnijskih Alp pa Dobrač, Karavanke … Razgled za 360 stopinj. Pozabili smo na strmino in križev pot vzpenjanja (ob poti so res postavljene postaje križevega pota in na prvih sedmih so v kapelicah poslikave Toneta Kralja).

Polni hvaležnosti za prelepi dan in druženje smo se naglo spuščali v Kanalsko dolino, potem pa pohiteli na parkirišče in domov. Bogu hvala!

Helena

Že v začetku leta se veselim in komaj čakam na naš skupni pohod po Primorski. Kaj je čar te naše Primorske? To, da imam možnost spoznati kraje, mimo katerih smo se vozili, a nikoli ni bilo časa, da bi se ustavili, saj je bila prioriteta, da pridemo čim prej do morja in nazaj grede čim prej domov. In potem občutek, da grem med druge člane naše skupnosti, ki jih ne vidim tako pogosto in me vedno lepo sprejmejo. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti Nevju, njegovi Ančki, Alešu in vsem udeležencem pohoda.

Letošnja pot nas je vodila od Socerba do Črnega Kala po Kraškem robu. Grad Socerb je deloval kot orlovsko gnezdo s prekrasnim razgledom na mirno morje, zasnežene Alpe in slovensko Istro. S ptičje perspektive sem lahko videla, kako razvejena je naša obala. Pričakalo nas je sončno, ampak mrzlo in vetrovno vreme. In Primorci ne bi bili Primorci, če ne bi pripravili dobrodošlice s toplimi napitki in domačim pecivom. Po pozdravih, objemih in zapoznelih voščilih za srečno novo leto smo se podali na pot. Nevjo na začetku kolone, Aleš pa na koncu. Tako smo bili ves čas varovani, da ne bi kdo krenil na »kriva pota«.

V zavetju borovcev in obsijani s soncem smo hodili po Kraškem robu. Prekrasna pokrajina in čudoviti razgledi na vasice in ceste pod nami so me spomnili na refren pesmi Adija Smolarja: »Glej, ta naš svet tako je lep kot lepe sanje. Življenje imej za prekrasno potovanje …« Pa se je to moje »prekrasno potovanje« končalo, ko smo prišli do drugega orlovskega gnezda – do Utrdbe sv. Sergija nad Črnim Kalom. V meni se je prebudil strah pred višino. Utrdba je namreč na skali, ki jo od Kraškega roba loči štiri metre široko in trideset metrov globoko brezno, do nje pa vodi ozek kovinski mostiček. Močna želja, da bi tudi jaz osvojila to čudo, je ob Helenini in Janezovi pomoči nekako uspela zajeziti moj strah. Gledala sem pač v nebo …  Bravo jaz!!! Vendar »prekrasnega potovanja« še ni bilo konec, saj se je bilo treba po silno strmem terenu spustiti do Črnega Kala in so me prevevali enaki občutki strahu. Je bil pa potem iz vasi krasen pogled na skalnato pečino.

Ogledali smo si črnokalško cerkev sv. Valentina – prijazna in požrtvovalna domačinka nam je predstavila njeno zgodovino. Posebnost te cerkve je prostostoječi zvonik, ki se je zaradi plazovitega terena nagnil za več kot meter. No, pa nam ni treba na ogled poševnega stolpa v Piso! Vsako leto se na dan sv. Valentina zberejo v njej zaljubljenci pri sv. maši. Bog ve, ali se bom kdaj tudi jaz udeležila te maše …

Potem smo se spustili še do Centra za obiskovalce Kraški rob, kjer so nas čakali avtomobili – naši gostitelji so poskrbeli, da smo jih pred pohodom prepeljali s Socerba na končno točko. In kot se za vsak daljši pohod spodobi, smo ga zaključili ob dobri hrani in pijači v Gostilni in pivovarni Mahnič v Kozini.

Tanja

 Je ločitev življenjski poraz ali nova priložnost

I.

Duhovne vaje za Skupnost Srce od 15. do 17. novembra v Ignacijevem domu je vodil p. Ivan Platovnjak, udeležencev je bilo trinajst. Sama sem bila navzoča le prva dva dneva, vendar je bil to zame dragocen in milosten čas.

Potekale so po sklopih in po ignacijanski metodi. Prvo srečanje nas je uvedlo, da smo s pomočjo Sv. Duha ozavestili, kaj prinašamo s seboj, ter na koncu priznali svoje želje in potrebe Bogu. Večina udeležencev nas je zaposlenih, prišli smo obremenjeni in nemirni od dela in nenehne tekme s časom. Lepo se je bilo udobno namestiti, se prepustiti Sv. Duhu in vstopiti v svoje srce. Sama sem se meditacije lotila nemirna, Bog se mi je zdel oddaljen. A Bog nikoli ne razočara. Meditacijo sem zaključila pomirjena, polna milosti in tolažbe. Večer smo končali pred Najsvetejšim in dan je bil popoln.

Naslednje jutro smo se pred zajtrkom odpravili proti gradu. Hodili smo molče, se zavedali svojega gibanja, dihanja, pogleda. Občudovali smo naravno in razgled, tisto, kar smo videli, saj je bila Ljubljana v megli. Na poti proti Ignacijevemu domu so se megle začele odmikati in odstirale so se posamezne stavbe. Tudi naš zajtrk je potekal v tišini in globoki intimi z Bogom. Med jedjo smo z vsakim grižljajem okušali, kako se nam Bog daruje v hrani, da mi lahko živimo, dihamo, da se naše telo obnavlja in krepi. Ko sem molče jedla, sem se zavedala truda vsakega človeka, ki je pripomogel, da sta nas pričakala okusna hrana in pijača.

Sledilo je zelo pomembno srečanje: na njem smo se dotaknili dvoma o tem, da nas Bog ljubi vsaj toliko, kot mi ljubimo svoje otroke. Ljudje, ki smo v življenju veliko prestali, kaj radi začnemo verjeti, da Bog bolj ljubi druge ljudi, da mu je za druge bolj mar kakor za nas. Jezus je o tem takole spregovoril: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Mt 7,11). P. Ivan je misel zaključil tako: za vse nas bo velika milost, če bomo v tem vikendu spoznali, da nas Bog neizmerno ljubi, da gleda na nas kakor na svoje ljubljene otroke. Želi, da se mu odpremo, da ga povabimo v svoje srce, da vzpostavimo z njim dialog, mu povemo, kako se počutimo, česa nas je strah, kje omahujemo. Če nosimo grehe, mu jih v kesanju prepustimo, da nas osvobodi. Če čutimo veselje, mu ga izročimo v slavo. V tej vaji smo se dotaknili trenutkov, ko smo se ločevali od moža/žene.

Po kosilu nas je čakal sprehod z žrebom izbrano osebo. Dan je bil lep in sončen. Vsi smo se vrnili dobre volje.

Na naslednjih srečanjih smo izročali rane, ki so nastale ob ločitvi. Ob posebni molitvi – Kontemplacija Očetovega pogleda name in na vsakega človeka – smo napisali pismo nebeškemu Očetu in vsak ga je položil na oltar med sv. mašo.

Tisti večer sem odšla domov, drugi pa so lahko skupaj zaključili program in v tišini odkrivali nove poti v luči evangelija.

Ignacijanska metoda skozi različne vaje omogoča, da se posameznik odpre Bogu. Pri tem je velikega pomena tišina. V svetu, ki je glasen in hrupen, je tišina privilegij,izkustvo, ki nas vabi v globine k odkrivanju notranjega sveta, svetišča. V tem svetišču je po Sv. Duhu navzoč Jezus Kristus, ki je luč sveta. Jolanda

II.

Spoznala sem, da me Bog ni zapustil, da mu lahko izročim svojo bolečino. Dano mi je bilo dojeti, da sem ljubljena in zaželena ter povabljena v novo življenje. Z Bogom sem poskušala vzpostaviti tesnejši odnos ter se učila zaupanja in prepuščanja. Hvala Vam za pomoč na tej poti! N. N.

III.

Ta duhovni vikend je bil zame poln razmišljanja, novih občutkov in pogovorov z Bogom. Dal mi je še močnejšo vero, da ločitev ni le poraz, ampak tudi nova priložnost, ki mi jo ponuja Bog. Omenil bi dva dogodka, ki sta v meni prebudila malce drugačno dojemanje, kaj vse je lahko molitev.

Prvi se je zgodil na jutranjem sprehodu na grajski grič. Bilo je hladno, megleno novembrsko jutro, kot jih ima Ljubljana veliko v tem času. Hodili smo v tišini. Ko smo bili nekako na sredini griča in bi se v jasnem jutru videlo daleč proti severu, je naš voditelj p. Ivan Platovnjak mirno dejal nekako takole: Če je vreme lepo, se od tod vidijo Kamniške Alpe, zdaj v megli pa lahko le slutimo, da so tam. Podobno tudi Boga ne vidimo/čutimo, čeprav verjamemo, da je.

Ker sem se v zadnjem letu s sinovoma večkrat peljal s kolesom na grad, sem vedel, da točno na tem mestu Kamniške Alpe res žarijo v jutranjem soncu. Ob tisti uri Grintovec dobi prve žarke jutranjega sonca in ta svetloba počasi polzi navzdol, skoraj sočasno pa obsije še Kočno, Skuto in druge vrhove. Vse to se mi je v trenutku pokazalo v mislih. Oči pa so videle le gosto meglo, ki je omogočala pogled komaj do prvih dreves slabih 100 m nižje.

Prispodoba mi potrdi, kako ob preizkušnjah ne vidim Boga ob sebi, čeprav sem ga lahko ne dolgo nazaj v evharistiji, molitvi, naravi ali delu dojel, kakor da je čisto blizu mene. Ker pa vem, da megla počasi izgine, mi to pomaga, da tudi vem, da ga bom spet začutil. Samo upanje in vera ne smeta ugasniti.

Drugi dogodek je bil zajtrk v tišini. Molitev pred zajtrkom se mi je na poseben način podaljšala kar v celoten obed. Ko sem zaužil enkratni kuharičin kruh, se mi je pred očmi odvrtelo vse: od zelenih žitnih polj, ko bilka vzklije in s svežo zelenino pobarva njive spomladi, do zrelih valovečih žitnih polj v juliju, ko težki klasi čakajo na žetev. Kakor da vidim življenjski cikel, ki ga živimo tudi mi. Videl sem sončnice, ki oblečejo polja v lepe rumene barve poletnega časa. Pridne kmete, ki v sodelovanju z naravo/Bogom vse to pridelajo … Ko je moko in sončnična semena dobila v roke naša kuharica, je iz obojega pripravila tisti dobri kruh. V vsem tem vidim Božji načrt sodelovanja Boga s človekom.

S čajem me je opojna dišeča tekočina popeljala do poletnih pašnikov, polnih zelišč in miru v visokogorskem Božjem stvarstvu. Ko sem v čaj primešal med, me je okus popeljal k naslednji Božji stvaritvi – čebeli. Bog jo je ustvaril tako posebno, v sodelovanju z rastlinami in drugimi čebelami v družini. Spomni me na Jezusovo ljubezen do bližnjega, nauk o skromnosti, sodelovanju, optimalnosti in žrtvovanju za višji cilj. 

Ker je čebela tako posebna, čutim, da jo je lahko enkrat davno projektiral le Bog. Zgolj po naključjih ne more nastati bitje, ki ima več kot 50 mini orodij na svojih organih, da zna zgraditi voščeno gnezdo, nabrati in shraniti cvetni prah in propolis. Se očediti s svojimi čistilnimi glavnički. Ima senzor hitrosti, polarizirane svetlobe, UV-vid, pozna kotni sistem, se uči, komunicira v raznih plesih s svojimi sodelavkami, da sporoči, kje je paša. So tudi čebele skavtinje, ki znajo najti nov dom. V svojem parlamentu se sporazumno odločajo, zagotavljajo temperaturo in vlago v panju, ki je tako stabilna kakor v našem telesu. Pri tem uporabljajo naravne zakone gretja in hlajenja. Po Božjem načrtu čebela sodeluje z žužkocvetkami, jih oplodi in za nagrado dobi medičino. In jo zna spremeniti v med, ki ga jaz jem. Z glukozo v medu sodeluje tudi na poti ogljika preko ogljikovega dioksida, sonca in vode do glukoze, ki je edino končno gorivo naših celic, nam omogoča mišljenje, gibanje in življenje. Kdo lahko to naredi, če ne le BOG!  Boštjan

P. s.: Kdor bo to bral, bo zaznal eno drugo dimenzijo, ki jo lahko človek doživi na duhovnem vikendu. Samo ta način molitve in mojega dojemanja stvarstva – Boga mi pomaga, da se lažje spopadam s problemom ločitve, in mi poglablja vero. Boštjan

IV.

Bog mi je pokazal novo pot in sprejela sem jo. Naj bo z menoj Božja milost, da bom to pot lahko prehodila. Sprehod v megli mi je pokazal moje življenje: tavanje, iskanje, nezavedanje, kdo je Stvarnik. Danes je našel to izgubljeno ovco. Vsi smo ob svojem času na pravem mestu ter v Božjem varstvu in vodstvu. Pripeljal me je nazaj in pomagal videti sebe. Začenjam se čutiti, obvladujem lahko le sebe.

Vsak ima svojo pot in vsi imamo nit do Boga. Nisem znala vleči svoje niti, obesila sem se na moževo. Hvala ti, Bog, za spoznanje najinega odnosa po Sv. Duhu. N. N.

V.

Na teh duhovnih vajah po dolgem času, nekako po 4 letih, sem se počutila dobro. Vesela sem, da sem spoznala Vas, p. Ivan, in moram priznati, da sem bila prijetno presenečena. Hvala Vam za vse povedano in za odločnost pri ustavljanju konfliktov. Z veseljem še kdaj pridem! N. N.            

VI.

Najbolj se me je dotaknila meditacija o Očetu, ki je v svoji skrbi zame res pravi Oče. Spoznala sem, da so bila moj nezavedni odziv na ločitev negativna čustva do vseh moških, tudi do Boga Očeta, in sem lahko stopila korak naprej v zavedanju Njegove Ljubezni do mene. 

Hvaležna sem za jutranja sprehoda in zajtrka v tišini. Pozornost na svet okrog mene, na to, da nič ni samoumevno, da bo enkrat tudi moj zadnji izdih. Zato se lahko veselim vsakega trenutka, ki mi je podarjen, tudi meglenega jutra, z zavedanjem, da so Kamniške nad ljubljansko meglo obsijane s soncem. M.                                                                                                     

VII.

Po dolgem času sem šla na duhovne vaje in se popolnoma prepustila delovanju Sv. Duha. Nisem bila obremenjena z ničimer drugim, sploh pa ne z organizacijo še česa.

Tema je bila super: pogovorila sem se z Bogom Očetom, Sinom in Sv. Duhom. Iz mene je kar vrelo, lahko sem si zapisala stvari, ki sem si jih že dolgo želela napisati. Osebno sem bila v posebnem pričakovanju in nekako se je dobro izteklo. Potrebno je bilo, da se umirim in pustim Sv. Duhu voditi moje misli, besede in dejanja. Hvala Bogu, da mi daje moč in pogum!

Spremljala sem tudi dinamiko skupine. Zanimivo. Po navadi se postavim na stran šibkejšega.

Razumem, da se nekdo počuti odrinjenega, če sedi na njegovem stolu nekdo drug. Meni je pomembno, da imam neko stabilnost.

Bog ve, kaj smo posamezniki sporočali, ko smo prestopali meje. Smo jih iskali? Ali smo iskali prostor, pozicijo v skupini in v Skupnosti Srce? Ljudje smo različni in s starostjo se nič ne poboljšamo. Včasih si rečemo: vse življenje me je nekdo vzgajal, teptal, zdaj se pa ne pustim več. Čas bo pokazal, kako bo Skupnost Srce delovala in kako se bomo znašli v njej. Karmen

VIII.

V tišini začetne meditacije me je v notranjosti prešinil stavek: »Bog, bodi milostljiv z mano grešnico.« Povedal mi je, da se še vedno samoobtožujem in Bogu ne zaupam, da sem njegova brezpogojno sprejeta, ljubljena hči. Prav to samoobtoževanje sem prepoznala med duhovnimi vajami kot veliko bariero, da bi se z Bogom povezala. Vedno se mi je zdelo, da ne morem prebiti zidu med menoj in Njim. Delo na duhovnih vajah mi je prineslo novo upanje in omililo trdoto do sebe. Z Njegovim pogledom name in mojim pismom Njemu se je odprla iskrena želja postati Božja ljubljena hčerka. Lahko se odprem novemu življenju na mnoge načine ter poiščem nove oblike ljubezni in služenja. Ozaveščanje in potrebno delo mi odpirata možnost nove poti. Gena

IX.

Prišla sem na DV, da se umirim in posvetim sebi in Bogu, ker sem močno vpeta v življenje svojih treh otrok in osmih vnukov. Vedno sem vesela tudi družbe svojih stanovskih bratov in sester. Svojo ločenost sem po mnogih desetletjih prebolela, si pa domišljam, da morda lahko delim nekdanjo bolečino s tistimi, ki so se v tem nezavidljivem položaju znašli pred kratkim. Sv. Duh je pri izbiri para za sprehod zagotovo deloval v to smer: novinci so se znašli ob »starih« ločenih.

Dragocen mi je bil jutranji molitveni sprehod, popoldanski sprehod v paru, delitev premišljevanj po dobro pripravljenem gradivu, sv. maša posebej za našo skupino, lastna sobica in tišina, pa tudi skupni in okusni obroki, ki jih ni bilo treba šele skuhati kakor doma.

Res je bilo dovolj časa za poglabljanje in uvid, da je vsak izmed nas v varnih Gospodovih rokah: ne razumem čemu, ampak sprejemam in se zahvaljujem za vse, kar mi je dano. Helena

Adija Smolarja sem pred nekaj dnevi prvič doživela v živo, v Marijini kapeli cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. Čudovit večer. Ne pomnim, od kdaj poslušam njegove skladbe. Se mi zdi, da že vse življenje. Rada jih poslušam, tako tiste hudomušne kot druge – globoke, poučne, vesele ali žalostne. Imam več njegovih CD-jev in celo še nekaj kaset.

Nestrpno sem čakala na ta večer. Adi je prišel nasmejan, s kitaro in nam povedal marsikaj o sebi. Seveda nam je tudi pel in razodel ozadje nekaterih svojih pesmi. Na koncu si je vzel še čas za klepet z nami. Povprašala sem ga o navdihu za pesem »Daleč je za naju pomlad«, ki je meni od vseh njegovih pesmi najbolj ganljiva in se mi ob njej pogosto orosijo oči. Si predstavljate, da jo je napisal že pri 30 letih? Navdih zanjo pa je dobil ob opazovanju ljudi skozi okno svojega doma. V množici hitečih je njegovo pozornost pritegnil starejši par: držala sta se za roke, bila počasnejša od drugih, a tako pozorna in ljubeča drug do drugega.

Zelo sem hvaležna za ta večer. Zdaj imam Adija še raje. Razen z zapetimi pesmimi se me je zelo dotaknil tudi kot človek. Všeč so mi številne njegove lastnosti – skromnost, dobrosrčnost, preprostost ipd., njegove vrednote ter pogled na življenje in svet. Ob spominu na ta večer čutim veselje, toplino, mir in veliko hvaležnost. Izpolnjenih je bilo veliko mojih potreb, zlasti potreba po glasbi, druženju in povezanosti. Čudovito, da novica v internetnih medijih (z grozo sem jo prebrala eno uro pred srečanjem) o Adijevi hudi prometni nesreči in kritičnem stanju ni resnična. Želim mu še veliko zdravih in srečnih let, da bo s svojim prepevanjem in drugim delovanjem (je tudi skladatelj, glasbeni pisec, pesnik, otroški pisatelj, kantavtor in scenarist) lahko še naprej bogatil naša življenja ter ustvarjal lepši in boljši svet.

Ko smo po srečanju z Adijem Smolarjem v kapeli ugasnili zadnje luči, se mi je zdelo, da je v njej ostala ena posebno lepa in topla energija. Adi, iskrena hvala, da si ter da si z nami delil sebe in svoje talente.

Milena

Izleti, še bolj pa romanja, imajo svojevrsten čar. Tokrat smo poromali na Sveto goro, ki se dviga nad Grgarjem.

Obetal se je lep sončen dan, ko smo se začeli zbirati na parkirišču v Grgarju. Nekaj starih znancev in nekaj novih obrazov. Za začetek smo obujali spomine in si podelili vtise s preteklih romanj na Sveto goro.

Proti Sveti Gori smo krenili po Urškini poti, ki se imenuje po Urški Ferligoj. Najprej smo se ustavili na njenem grobu in Magdalena nam je obudila zgodbo o tej pastirici. Ko je leta 1539 na gori Skalnici pasla ovce, se ji je prikazala Marija z Jezusom. Rekla je: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.« Preprosti ljudje so ji verjeli, predstavniki oblasti pa so Urško zaradi njenih pričevanj večkrat zaprli v ječo, a Marija naj bi jo trikrat čudežno rešila. Dve leti po prikazovanju so na Skalnici, današnji Sveti gori, začeli zidati cerkev. Za srečno pot smo na Urškinem grobu na kratko zmolili in se priporočili Marijinemu varstvu.

Na drugem kratkem postanku smo se seznanili z lokacijo hiše, kjer je živela pastirica. Kip Marije z Jezusom je v spomin na Devico Marijo, ki je Urški naročila, naj se sezida njeno svetišče. Nekaj srčic nas je občudovalo posebno milobo, ki jo je odseval Marijin obraz.

Potem se je romanje nadaljevalo po makadamski poti. Med hojo smo se večinoma razporedili po dva in skupaj poromali k Mariji pomočnici in priprošnjici, vsak s svojimi prošnjami in zahvalami. Med nami so se stkale prijateljske vezi in poldruga ura je v zaupnih pogovorih hitro minila.

Na poti je bilo veliko kavern, ki so nas spomnile na soško fronto. Glede na vojne v preteklosti in na vojne v naši bližini sem v sebi začutila hvaležnost, da živimo v miru.

Opoldne smo v imeli sv. mašo v kapeli bazilike Kraljice Svetogorske, ki jo je za nas daroval župnik župnije Šturje g. Zoran Zornik. Mašo smo končali s pesmijo Mariji, ki mi je še dolgo odzvanjala v srcu:

Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica,
sladka Devica, da ti podam?
Drugega nimam, srce mi vzemi,
z nadami vsemi tebi ga dam!

Na poti navzdol smo si pobliže ogledali eno od kavern, ki vodi skozi hrib do križevega pota. V njej je bil tudi bazen z vodo, s katero naj bi napajali konje.

Matjaž in Magdalena sta nas pogostila z dobro primorsko joto. Ob kavi in pecivu je stekla beseda o situaciji ločenih v Cerkvi. Utrnila se je tudi ideja za romanje v Medžugorje naslednje leto, ko bo sveto leto.

Veseli in hvaležni, da smo preživeli lep dan, ki nam je dal novih moči za naprej, smo se poslovili. Naj nam Gospod nakloni še veliko takih dni.

Udeleženka

V ponedeljek, 24. 9. 2024, je v Marijini kapeli v cerkvi sv. Jožefa predavala Anda Perdan, upokojena zdravnica splošne medicine. Tema predavanja je bila Duševne stiske in telesne težave, slediti mu je bilo mogoče tudi po Zoomu. Zdravnica je poudarila, da smo ljudje telesna, duševna in duhovna bitja, ter opozorila na duševne stiske, ki jih doživljamo v težkih življenjskih preizkušnjah, tudi ob razvezi. Danes temu rečemo stres. Gre za čustveni, duševni, telesni in vedenjski odziv posameznika na škodljiv stresni dejavnik – stresor (časovna stiska, spor, zamera …), ki zamaje njegovo notranje ravnovesje. Ta odziv določajo človekova osebnost, izkušnje, znanje, okoliščine, okolje. Kratkotrajen stres vpliva na nas spodbudno za tvorbo spomina, kreativno razmišljanje, motiviranost (pozitivni stres). Dolgotrajen ali intenziven stres pa vodi v izčrpanost (negativni stres) in je škodljiv za zdravje, povzroča npr. presnovne in avtoimune bolezni, napetost, depresijo, tesnobo. Tedaj moramo poiskati pomoč – zaupno osebo, terapevta, morda celo eksorcista. Pomaga tudi vključitev v skupino, kakršna je SRCE.

Marko in odbor SRCA

Naša predavateljica Majda Mramor, ki nas je obiskala v ponedeljek, 22. 4. 2024, nam je celoten večer
popestrila z zanimivimi temami, s katerimi se srečujemo vsak dan. Mene se je najbolj dotaknila
osrednja misel o krivdi in sramu, veliko pa smo slišali še o drugih čustvih, občutjih in komunikaciji,
prav tako pa o partnerstvu in starševstvu.
Občutek krivde se pojavi, ko mislimo, da smo naredili nekaj narobe. Običajni odziv je čustven, npr.
kot jeza, tesnoba, žalost ali zmedenost. O krivdi je dobro razmisliti, jo predelati, popraviti in doseči
višjo raven vedenja. Ko nas pesti občutek krivde in smo prekoračili vse meje oz. norme in standarde,
nastopi slaba vest. To je občutek, ko se zavemo, da moramo ukrepati: popraviti napravljeno škodo in
razmisliti, kaj lahko naredimo, da nadaljujemo odnos brez prevelikih ran.
Naslednje čustveno stanje, ki nam ga je opisala predavateljica, je sram. To je občutje neprimernosti,
ki sili človeka v umik. Ozadje so običajno starši, ki so bili do nas kritični. Najpogosteje do sramu
privedejo stavki kot: »A to si naredila? Sram te bodi!« Sram je predvsem vpliv drugih ljudi na to,
kakšni bi mi morali biti. Do njega privedejo tudi velike krivice, ki so se nam dogodile in jih nismo
zmožni predelati. Velikokrat nam povzroči notranje rane perfekcionizem oz. težnja za vsako ceno
ugajati drugim. V sebi imamo ves čas kompas: kako me bodo gledali drugi. To šibkost lahko
pozdravimo oz. vsaj zazdravimo in iz svoje čustvene rane zgradimo vrlino, ki nam pokaže svetlobo na
koncu predora.
Pogovor je tekel tudi o družini, katere teoretična razlaga je, da gre za ekonomsko sodelovanje in
reprodukcijo v ožjem smislu. A družin je ogromno vrst … Družina je odnos, v katerem se razvijamo in
ranimo, pa tudi zacelimo, v odnosu lahko dokončno dozorimo. Brez konflikta ni rasti, in ker je konflikt
nujni del družinskega življenja, ima skozi njega vsak človek možnost doseči blagostanje, če je le
pripravljen na kompromise, dialog in prilagajanje. Walter Kempler, začetnik gestalt izkustvene
družinske terapije, je zapisal, da človekovo življenje gibljeta dve osnovni potrebi: potreba po
avtonomnosti in potreba po povezanosti z ljudmi. Izziv pa je, kako oboje voditi v ravnotežju. To pa
dosežemo le z dobro in umirjeno medsebojno komunikacijo. V družini sta obe potrebi uravnoteženi
takrat, ko je skrb zase enako vrednotena kakor povezanost.
Kaj pa partnerstvo? Partner je dar, saj je težko biti sam. Partnerstvo daje občutje odnosa,
povezanosti, je sončna energija, ki osnuje družino, družina pa je kakor hiša, v kateri naj bi bil vsak
sprejet z ljubeznijo. Temeljna pravica vsakega človeškega bitja je namreč biti ljubljen. Ljubezen
izražamo nebesedno, z reakcijo in vedenjem, predvsem pa z besedami. Vse to gradi odnos, v njem se
razvijamo in ranimo in vsaka rana je lahko pot k sebi, če smo se iz nje zmožni učiti. Pri tem nam je v
veliko pomoč pogovor, toda ne kakršen koli – pomembna je konstruktivna komunikacija, pri kateri ni
poniževanja in tekme. V partnerstvu naj prevladujejo jaz-sporočila in aktivno poslušanje. O drugem
naj ne govorimo in sodimo, vedno najprej preverimo in nato tehtamo. Nikoli naj ne učimo drugih, kaj
potrebujejo, saj ima vsak pravico do drugačnosti. Rajši poslušajmo ljudi in jih spoštujmo, to si namreč
zasluži vsako človeško bitje.
Dotaknili smo se tudi starševstva in otrok. Starši naj bi bili topli in otrokom naklonjeni, znali naj bi
poskrbeti zanje, jim dati čustveno oporo, morali bi verjeti vanje in jim zaupati, jim dati občutek
varnosti. Zgodnji občutki imajo močan vpliv na poznejše življenje. Otroke naj ne samo vzgajamo,
ampak naj z njimi tudi uživamo, se igramo in vživimo v njihov svet. Otroci znajo biti odgovorni, če jim
damo to možnost. Vsak od njih želi postati dober človek, to je v njihovi naravi. Mi pa želimo biti dobri
starši: želimo jih razveseljevati, jim stati ob strani in jih imeti radi. Pravo vzgojo vodi vzajemna
ljubezen, zgledi in poučevanje, ne pa žaljenje in kritiziranje – pohvala je učinkovitejša od graje. Ob
tem moramo biti tudi dovolj kritični in znati postavljati meje, hkrati pa poskrbeti za lastno zadovoljstvo.
Predavanje se mi je zdelo izredno zanimivo, teme so bile nanizane sistematično in bilo jim je res
prijetno slediti.
Člani Skupnosti Srce imajo za seboj hude izkušnje, soočali so se z vsem zgoraj napisanim in taka
predavanja so nadvse dobrodošla. Hvala!
Mira

Ponedeljkovo predavanje s tem naslovom nam je predstavila članica Skupnosti SRCE Milena Bevc. Sicer doktorica ekonomskih znanosti se je pred petimi leti navdušila nad nenasilno komunikacijo in se na tem področju izobraževala, znanje pa želi širiti še med druge. Začetnik te komunikacije je bil dr. Marshall B. Rosenberg in poimenoval jo je jezik življenja. V Slovenijo je njegovo dognanje prinesel Robert Kržišnik.

Milena nas je popeljala skozi témo z nazorno predstavitvijo, predavateljsko izurjenostjo in osebno tankočutnostjo. Človek že od nekdaj želi harmonično bivati v družini, skupnosti in družbi ter išče poti, kako reševati nesporazume in konflikte. Žal je kljub današnjemu znanju o sočutju in kljub vsem dostopnim virom zaznati veliko nasilja v medosebnih odnosih in tudi do drugih oblik življenja na planetu.

Treba je najti stik s seboj, prepoznati, kaj nam je pomembno in kaj potrebujemo. Vedeti moramo, kako se lahko povežemo drug z drugim v iskanju skupnih rešitev. In odnosi lahko prinašajo v naše življenje obilo veselja. Sočutna komunikacija nas vodi v dajanje iz srca, saj si želimo in smo pripravljeni obogatiti življenje drugega. Ko prisluhnemo svojim in potrebam drugih, začenjamo razumeti odnose v novi luči.

V procesu nenasilne komunikacije obstajajo štirje koraki: kaj opazimo, kaj čutimo, kaj potrebujemo in kaj prosimo nekoga, da bi nam obogatilo življenje. Gojimo poslušanje, spoštovanje in empatijo, vse to pa poraja vzajemno željo po dajanju iz srca.

Udeleženci, bilo nas je kar veliko, smo opravili dve praktični vaji v parih in preizkusili razumevanje povedanega. Dragocena je bila tudi predstavitev predavateljičinih izkušenj z uporabo NNK. Priporočila nam je tudi knjigo omenjenega avtorja. Udeleženci smo ji na koncu zastavili kar nekaj vprašanj in se v živahnem pomenku zadržali skupaj še nekaj časa.

Gena Pupis

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste pričakovali nekaj, zgodilo pa se je nekaj povsem drugega?

Ta popis začenjam z vprašanjem, ker sem nekako pričakoval, da letos ne bom doživel prave zimske idile. Kljub temu sem se v petek, en dan pred odhodom na Sv. Višarje, odpravil po priporočene dereze, čeprav so vremenarji napovedovali dež. Po drugi strani pa sem šel kupit dereze, ker sem s tem želel zapečatiti odločitev, da grem na to romanje, karkoli se že zgodi. S to mislijo sem se tudi pripravil na vzpon in odšel spat.

Pred odhodom od doma se je spet pojavil dvom. Ali mi je res treba iti, ali ni bolje, da ostanem kar doma? Dvom se ni pojavil zaradi vremena, ampak ker je bilo to zame prvo takšno romanje v okviru Skupnosti Srce. Kljub temu me je gnala motivacija, ki se navezuje na del, da bom dan preživel v kakovostni družbi.

In res, že po nekaj uvodnih spoznavnih besedah smo se usedli v avte in se odpeljali proti Kranjski Gori in naprej na italijansko stran do Žabnic. Še preden smo prišli do Kranja, sem prejel občutek, da sedim v avtu v krogu družine, čeprav sem oba sopotnika spoznal le nekaj minut prej v Ljubljani. Z nekaterimi prijatelji lahko sedim več ur, pa ne pridemo do takšnih poglobljenih pogovorov, kot nam je to uspelo doseči tukaj. In ravno to je glavni razlog, zakaj sem se pridružil Skupnosti Srce – da se lahko družim z ljudmi s podobno izkušnjo.

Pot do Kranjske Gore je minila, kakor bi mignil, tam pa nas je pričakala snežna odeja. Vsekakor tega nisem pričakoval – da bo pokrajina ta dan v celoti prekrita z belo obleko kakor nevesta na poročni dan. Tudi preostali člani so izrazili podobno občudovanje nad to zimsko idilo. A glede vzpona na Sv. Višarje ni podvomil niti eden: vsi smo kazali pripravljenost, da na vrh poromamo peš.

Avte smo pustili v Žabnicah in se začeli vzpenjati po zasneženi poti. Že ob vznožju smo opazili ogromno skupin, ki so se prav tako odpravile proti vrhu, a s smučmi. Novozapadli sneg je ponujal edinstveno priložnost, da so si po njem utirali pot s turnimi smučmi in so nekako kar odsmučali mimo nas. Dereze, ki smo jih imeli v nahrbtniku mi, niso bile primerne za te razmere, saj se je tudi z njimi ugrezalo in podrsavalo – imeti bi morali krplje, a tudi to nas ni ustavilo.

Kljub težkim snežnim razmeram na poti je pohod veliko lažji v skupini, kakor če hodiš sam. Verjetno bi se obrnil nekje na sredini, če že ne na začetku, in se sprijaznil, da je to preveč zame. Eden od članov je na poti navzgor dal super primerjavo za Skupnost Srce. Če se pridružiš skupnosti, ti ni treba samemu hoditi po poti ločitve. Imaš ljudi, na katere se lahko obrneš in ki jim zaupaš. Hkrati pa je nekdo že prehodil to pot in ti s svojimi izkušnjami lahko pomaga, kakor so meni pomagali člani pred mano na tem romanju, ko sem hodil po njihovih stopinjah.

To se je na poti navzgor izkazalo za ključno. Višje ko smo se vzpenjali, debelejša je bila snežna odeja. Če si želel iti po svoji poti, si porabil več energije, saj je vsakemu koraku sledilo pogrezanje v sneg. Zato je bilo pomembno, da smo hodili v vrsti eden za drugim in se tako počasi prebili do prve postaje križevega pota.

Križev pot na Sv. Višarje ni bil dokončan, ampak ima le sedem postaj, ker je gradnjo prekinila II. svetovna vojna. Spet sem našel podobnost s situacijo v Skupnosti Srce. Konflikt, ki smo ga doživeli, je prekinil gradnjo naše družine in naš odnos z bivšim partnerjem je na neki točki obstal. Toda naše življenje se ni končalo na tej točki, prav tako kakor se ni naše romanje proti vrhu. Če bi obstali pri tej 7. postaji, bi se ne mogli soočiti z zimskimi razmerami in njihovimi posledicami. Zato je edina možnost, da pot nadaljujemo, četudi počasi, z uporabo palic in podrsavanjem. Enako velja pri razvezi. Ni pomembna hitrost, pomembno je nadaljevati življenje.

Če se vrnem k 7. postaji križevega pota na Sv. Višarje, ki ni bil nikdar dokončan, lahko to vidim kot srečno prispodobo. Glede na izkušnje in slišane zgodbe si upam trditi, da je bila razveza za nekatere morda edini način za nadaljnji obstoj, torej nekakšna sreča.

Razveza pa nikakor ni lahka; zame predstavlja drug način trpljenja in nošenja križa, ki ga ni mogoče odvreči. Nošenje križa in trpljenje ostajata. Toda ta križev pot razveze postane sčasoma in s podporo ožjega kroga ljudi in skupnosti, kakršna je Srce, znosnejši, saj se utrdimo. Tako sem se tudi sam na poti proti vrhu nekako utrdil ter z vsakim korakom lažje stopal in gazil po snegu. Razen zadnjih 15 minut, ko sem komaj zbral dovolj moči in motivacije za vzpon do cilja.

To prizadevanje priti na vrh me je pripeljalo do novega spoznanja: razveza je pot posameznika. Čeprav imamo pred seboj še toliko ljudi, ki nam utirajo pot v snegu, in čeprav je lahko z nami tudi Bog, jo moramo na koncu prehoditi sami. Ne gre za to, da bi nas nekdo nesel in nam olajšal našo pot, temveč za priložnost, da najdemo v sebi tisto življenjsko moč, ki nas žene naprej, da ne obupamo, saj na tej poti obstajajo tudi trenutki, v katerih lahko uživamo in smo polni zadovoljstva.

To zadovoljstvo sem občutil ob prihodu na Sv. Višarje, kjer smo obiskali cerkev in si privoščili zasluženo kosilo. Pot sem sicer prehodil sam, a ključne so bile stopinje pred mano in občutek, da sem lahko izkušnjo romanja in druženja delil s preostalimi člani. To mi je omogočilo, da sem preživel zelo prijeten dan. Kajti na koncu dneva ali poti je ključno, da lahko te trenutke delimo z nekom. Če smo razvezani, to še ne pomeni, da smo osamljeni. Imamo skupnost ljudi, s katerimi lahko delimo vzpone in tudi padce.

Hvala vam, organizatorji in sopotniki, za to čudovito snežno romanje.

Jaka

Fotografija vir:https://www.matejzaplotnik.com/

Naslov januarskega srečanja »Starševstvo po ločitvi« je vsakemu ločenemu staršu v velik izziv: kako se bo s tem položajem spopadel. Ločitev je namreč izredno stresna življenjska prelomnica za starše, pa tudi za njihove otroke. Kot mama s to izkušnjo lahko rečem, da je to za otroka najtežje obdobje – njegove sanje o ljubezni in sprejemanju staršev se podrejo. Podre se dom, odnosi, ki so se sicer krhali že dolgo.

Da je bila tema predavanja aktualna, je pokazala številčnost poslušalcev. Sleherni dan se učimo, kako postati boljši, kako ustvarjati zdrave in osrečujoče odnose. Ko sem sledila predavatelju in njegovim spodbudnim idejam, da je treba izpeljati ločitev, ki bo v korist otroka, se je v meni nekaj vznemirilo. Žal mi je, da mnogi starši po ločitvi nismo zmogli dialoga z bivšim zakoncem – očetom ali materjo otrok. Ne zato, ker si tega ne bi želeli, ampak ker je v obeh starših toliko bolečine in zamere. In dokler se nam zdi, da je za nastali položaj kriv samo eden, je težko graditi mostove. Tudi starševske. V mojem primeru je bilo treba usvojiti mnoge lekcije, preden smo po sedmih letih spet vsi sedli za skupno mizo. Otroci so tisti, ki si zaslužijo naše spoštovanje in ki imajo radi oba starša, zato jim ni vseeno, v kakšnih odnosih sta. Ampak to je lažje napisati kakor udejanjiti.

Kdaj se zgodi tisti milostni oz. čudežni trenutek, ko ločitev ne boli več? Skozi potovanje ločitve in trpljenja, skozi učenje, poslušanje modrih žensk in moških, skozi osebno rast … lahko danes z velikim olajšanjem rečem, da takrat, ko odpustimo sebi in človeku, s katerim smo si prej vse delili.

Predavatelj me je nagovoril s stavkom: »Ločitev staršev naj bo za otroka skok na most, po katerem bo varno in brezskrbno prehajal med ločenima domovoma. Tisti, ki mora zgraditi ta most, pa smo mi, starši.« To je ključna naloga vsakega starša, pogumno dejanje, ki zahteva veliko dela na sebi. Če temu nismo kos, naj nas ne bo sram poiskati pomoč zase in si priznati, da ne zmoremo. V tem času smo pridobili mnogo znanja in metod, a čeprav znanost napreduje, še vedno ne zmoremo sočutja, empatije, si priznati, da smo nepopolni. Tukaj ni obsodb, sta le molitev in zaupanje, da smo božji in da Bog nikogar ne pusti samega. V svoji omejenosti v tem življenju imamo svobodo odločanja.

Ločitve so različne: sporazumne in tiste s tožbo. Slednje so pravi bojni spopad za oblast nad otrokom, a na koncu tega spopada ostane pogorišče, ki ne koristi ne bivšemu partnerju ne otroku. Kako se torej ločiti in ohraniti starševsko skrb za otroka? Kako vzpostaviti dialog s partnerjem po ločitvi, če ga niti prej nismo zmogli? Mladi predavatelj nam je s svojimi izkušnjami ter delom z ločenimi starši in njihovimi otroki predložil nove rešitve – šest ključnih stavkov, ki nas vodijo v pravo smer starševstva. Sporazumne ločitve niso toliko skrb zbujajoče, ker bo z njimi lažje zgraditi omenjeni most. Hudo pa je, če se z bivšim zakoncem ne moremo dogovoriti, kaj je v korist otroka. Lahko minejo desetletja, pa smo še vedno v sporu, še vedno je problem, ali bova šla na poroko odraslega otroka oba ali samo eden. Z zamero pa človek, ne da bi se zavedal, najbolj škoduje sebi in svojim najbližjim. O tem priča naše telo, bolezni, ki izbruhnejo. Katerega volka hranimo v svojem srcu?

Matej Zaplotnik, dipl. socialni pedagog, zaposlen v Stanovanjski skupnosti Postojna, kjer se ukvarja z ločenimi starši in njihovimi otroki, nam je predstavil svojo vizijo starševstva po ločitvi. Svoje znanje in izkušnje dopolnjuje s študijem tujega gradiva ter povezovanjem z domačimi in tujimi strokovnjaki, pa tudi s sodniki, tožilci, kriminalisti, odvetniki ter predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s to problematiko. Lahko bi rekli, da je mlad entuziast, ki prinaša ločenim novo upanje, zlasti tistim, ki ne zmorejo vzpostaviti dialoga, niti takrat, ko gre za njihovega otroka. Otroka pa najbolj prizadene, če je vpet v konflikt med staršema.

Kako se torej ločiti od partnerja, ne pa tudi od otrok? Na podlagi vsega slišanega si mora vsak poiskati ustrezen odgovor sam. Med mnogimi odzivi poslušalcev so me ganile tiste najbolj brutalne situacije, ki so polne nasilja in negotovosti. V sodnih rešitvah glede ločitev je veliko krivic. Predavatelj je izrazil zanimanje za te primere in povabil prizadete, naj mu po e-pošti zastavijo vprašanja, ker bi jim želel pomagati.

Ločitev je boleče in naporno obdobje, v katerem ostajamo starši ne glede na to, koliko zamer gojimo do bivšega zakonca. Iskati moramo svojo pot do starševstva, saj s svojimi dejanji in zgledom vzgajamo mlado bitje, ki mu želimo le najboljše. Naši otroci pa so srečni, ko tudi mi starši poskrbimo zase in nam je dobro.

Ljubljana, 2. 2. 2024

Natali

Odkar sem se prijavila na silvestrovanje s srčki v Ankaranu, sem se po tihem veselila srečanja. Primorska klima in druženje s prijatelji enake usode mi vedno dobro deneta.

Ker je bilo v obvestilu navedeno, da je dobro prinesti s seboj hrano za skupno mizo, sem se na silvestrski dan lotila priprave flancatov in drugih jedi. Res mi je to vzelo dobršen del dneva, a delala sem s srcem in ljubeznijo do vseh udeležencev v želji, da preživimo lep večer.

V avtu smo se peljali štirje in že od samega začetka je bila med nami nevidna vez prijateljstva, vere in spoštovanja. Med potjo smo se ustavili ob avtocesti in pridružila sta se nam še dva udeleženca. Popili smo kavico, se malo nasmejali in se z dvema voziloma odpeljali proti cilju.

Ko smo prispeli v ankaransko župnišče, smo opazili skupino ljudi, ki je pridno pripravljala vse potrebno za naše druženje. Oddali smo naše dobrote in potem nam je bilo pokazano, kje bomo spali. Nekdo od prisotnih je pomagal pri nošenju prtljage v zgornje prostore.

V večnamenskem prostoru smo se postavili v krog in se drug za drugim predstavili. Pred tem je vsak prižgal svojo svečko in pozneje z njo v koloni krenil k sv. maši, potem pa jo položil pred jaslice v cerkvi. Mislim, da smo bili ob tem simbolnem prizoru vsi ganjeni; v življenju izgorevamo in spet dobivamo moč ob Jezusovem oltarju.

Med mašo smo sodelovali s petjem in branjem Božje besede. Zelo lepo je bilo, da smo lahko izrazili tudi svoje zahvale in si podelili mir s podajo rok. Pri pridigi me je nagovorilo, da Jezus ni kakor mi, ki prepogosto s prstom kažemo na napake drugih, ampak nam poda roko, da gremo lažje skozi življenjske preizkušnje. Tudi sama opažam, da kritiziranje drugih v meni povzroča upad življenjske energije ter da je bolje moliti in darovati svojo navzočnost pri sveti maši oz. z evharistijo za te osebe.

Po sveti maši smo imeli lepo pripravljeno meditacijo. Na podlagi vprašanj smo na listke pisali, za kaj smo v minulem letu hvaležni, kaj obžalujemo, kaj potrebujemo in za kaj prosimo milosti, nazadnje pa še naše sklepe za naprej.

Mizi sta bili bogato obloženi: ena s sladkimi dobrotami, druga s slanimi. Slišala sem reči, da še nikoli doslej ni bilo na voljo toliko dobrot. Bilo je več kakor očitno, da smo v župniji dobrotnika sv. Nikolaja.

Ves čas se je predvajala glasba, in ko smo se podprli s hrano, smo zaplesali: v parih, posamezno in v krogu ter v »vlakcu«. Rajanje je trajalo do jutranjih ur.

Naslednje jutro smo se dobili ob zajtrku in šli nato k sv. maši, ki je bila tokrat skupaj z župljani ankaranskega občestva. V mislih sem pripravila dve zahvali, vendar nismo bili pozvani, da jih izrečemo na glas. Ob zrenju v mozaik sv. Nikolaja na steni sem se zahvaljevala za preživeto silvestrovanje v medsebojni bratski Ljubezni. Druga zahvala je bila namenjena Jezusu, ker nam odpušča slabosti in po zakramentu sprave daje možnost, da začenjamo znova, ko ljubimo prvi, tudi drugače misleče in celo sovražnike.

Naj omenim še, da sem bila v avgustovskih dneh poplavljena in sem morala celo stanovanje sanirati do temeljev. Vsakodnevne molitve in obisk sv. maše so se bogato obrestovali ter še poglobili mojo vero Vanj in v Njegovo navzočnost v mojem življenju. Ob Njem sem dobila tolažbo, razumevanje in sposobnost odpuščanja.

Manjša skupina se nas je odločila za sprehod ob morju. Prijetno sta nas presenetila dva pogumna udeleženca s plavanjem v mrzlem morju. Iskrene čestitke obema!

Ker bom letos praznovala okroglo obletnico in ker sem bila deležne pomoči ob poplavah, sem doživela, kako lepo je prejeti dar. Zato sem skupinico počastila s plačilom naročenih kavic in vroče čokolade. Lepo je tako razveseliti druge, ker si ob tem sam najbolj obdarjen, kajti človek ne mora biti srečen sam, ampak šele ko osrečuje druge.

Ko smo se odpeljali iz Ankarana, je bila v našem avtu izražena želja, da gremo pogledat jaslice v Dekane, in res smo šli in bilo je zanimivo. Med vožnjo proti domu smo zmolili še rožni venec. Bilo je milostno.

Čez približno 24 ur od odhoda od doma sem se pripeljala v domači kraj. Ura je kazala, da se bo čez 20 minut začela sv. maša. Vstopila sem že v stanovanje, a življenje me je izučilo, da ni naključij in ker je bil 1. 1. praznik Matere Božje, se mi je zazdelo prav, da grem v cerkev, in sem šla. Ponovno sem z veseljem sodelovala s petjem. Za ta dar sem neizmerno hvaležna.

Ko sem se vrnila domov in zaklenila avto, so se v meni oglasile besede: »Bil je popoln dan.« Res je bil in Nebeški materi in vsem Nebeščanom hvala, ker sem ga smela preživeti v tako prijetni družbi, da sem bila lahko dar drugim in drugi meni.

Nancy

Ratitovec, nedelja, 29. 10. 2023

Morda se bo kakšnemu hribolazcu zdelo pretirano, ampak lesti na Ratitovec tisto deževno nedeljo je od marsikaterega »gorskega začetnika« zahtevalo železno voljo. Ves čas je po malem deževalo, in če je bila pot po gozdu še nekako znosna, sta nas v zadnjem delu vzpona bičala še veter in megla. Pravzaprav bi lahko oboje pričakovali–ime je planina menda dobila po železovi rudi, ki so jo kopali v teh krajih (Rudidovec), pot pa je v veliki meri odsevala tudi pot naših življenj – en sam vzpon in veter in dež in megla, in ko prideš na vrh, obljubljenega razgleda od nikoder.

Oprostite, malo me je zaneslo …

No, Krekova koča je bila čisto nekaj drugega. Topla, prijazna in povsod sijoči in nasmejani ljudje, vam povem, ENO SAMO SRCE!

Če bi vedel, kaj nas čaka na poti, se nikoli ne bi odločil za vzpon, toda če bi vedel tudi, kako lepo bo na vrhu s prijatelji, bi tisočkrat še enkrat rekel: grem!

Štart je bil v eni naših najviše ležečih vasi, Prtovč, ki leži na višini 1025 m in je tudi najbolj priljubljeno izhodišče. Do Krekove koče (1642 m) je slabi dve uri hoje in višinske razlike za dobrih 600 m. Koča leži le nekaj metrov nižje kakor vrh z nenavadnim imenom Altemaver (1678 m). Razlog so freisinški škofje (od 973 do 1803), takratni lastniki tega ozemlja, ki so tod naseljevali Nemce s Tirolskega.

In cilj? Hja, cilj je bi dosežen, čeprav ne tako, kakor so si zamislili organizatorji in smo si želeli vsi – osvojen vrh in nagrada v obliki enega najlepših razgledov pri nas – ampak s poanto celotnega izleta, da se da tudi v težkih razmerah doživeti veselje in srečo, če so ob nas srčni ljudje. In teh ni manjkalo.

Hvala organizatorjem, vsem srčkom in dobremu Bogu, ki nam je – sicer na Jobov način (oprostite, še kar zanaša) – dal še eno malo lekcijo življenja, nam varno vodil korak in dal doživeti veselje ob druženju v skupnosti.

In pa, seveda, Ratitovec, pripravi se! Pridemo spet! Računamo na sonce in razgled!

Tadej

Ko sem s Skupnostjo SRCE leta 2017 prvič obiskala Murter, je ta kraj pustil na meni neizbrisan pečat. Ne vem točno, kje je temelj tega, a občutek imam, da je ves otok prežet s preprosto lepoto, ki nagovori srce.

Po nekajletnem premoru sem se spomladi spomnila na toplo morje, na plažo sv. Andrije, na borovce, škržate, na Murter. Odločitev o prijavi je bila hitra, a dan pred odhodom so se v meni pojavili dvomi. Hitro sem jih premagala z jasno mislijo, da sem prijavljena, da grem, da je čas za to odločitev.

V petek zjutraj je sledilo jutranje zbiranje pri Sv. Jožefu. Izkazalo se je, da bodo prihodi na Murter to leto v individualnih izvedbah. Prvi potniki smo navdušeno pričakali vse naslednje, dokler nas ni bilo v hiši 18, 15 odraslih in 3 otroci. V nedeljo popoldne je pripotovala še zadnja dopustnica.

Sledile so razdelitve po sobah, skupinah z dnevnimi nalogami in dogovori, ki so potrebni, da taka skupina ljudi dobro sodeluje.

Dan je bil sprva enak dnevu, skupine smo se menjavale pri svojih opravilih, se preizkusile v kuhinji, pomivanju in molitvi. Čez dan nas je grelo toplo morje, na plaži so prepevali škržati, plavali in hladili smo se v morju, iskali senco borovcev in hladno pijačo. Zatopljeni v igro z otroki, branje knjig in pogovore, so dnevi hitro minevali. Prišli to tudi dnevi preizkušenj glede zdravja, a so nas povezali in utrdili našo skupnost.

Kot vsako leto smo se odpravili občudovat sončni zahod na rt Murterič. Duhovno so nas obogatile vsakdanje maše s kratko duhovno mislijo. Vsak večer so v Tisnu igrali različni ansambli, ki so poskrbeli za dodatno zabavo. Težko je v kratkih stavkih opisati vse pomembno, kar se nam je zgodilo. Lahko pa zapišem, da so nas dogodki, vsakdanja opravila, preživljanje na plaži povezali in skupaj smo v tem času ustvarili čudovito skupnost.

Seveda se vsak dopust enkrat konča. Murter 2023 smo zaključili v nedeljo, 27. avgusta, z odhodom proti domu. Prepričana sem, da je vsak od nas odhajal domov obogaten z novimi spoznanji, lažjim srcem in več radosti. Naj spomini še naprej bogatijo in lepšajo vsakdanje dneve in izzive.

Jolanda

Letos bo dopust na morju videti drugače, čeprav je morje še zmeraj slano in piš vetra prijeten, tam so jadrnice in vse, kar spada zraven, k toplemu poletju in njegovemu čaru.

Življenje teče v ustaljenem tiru in si misliš: vse je v redu, nič ne more iti drugače, ampak življenje ubere drugo pot ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ. Tudi moje je ubralo drugo pot, pot v neznano. Toda z Božjo pomočjo sem našel skupino SRCE in v njej čudovite ljudi s podobno ali enako usodo. Skupina oz. njeni člani so me zelo toplo in prijazno sprejeli, mi ponudili oporo v težkih trenutkih, družili, srečevali so se z mano in mi pomagali.

Hitro se je bližalo poletje in med nami srčki je stekla debata o dopustu, morju, poletnem oddihu, na katerem si napolnimo baterije za nadaljnji tok življenja. V skupini so me povabili na skupne duhovne počitnice. Duhovne počitnice?!? Z rahlo zadržanostjo sem jim prisluhnil: lepo so opisovali svoja skupna doživetja iz prejšnjih let.

Gospa mi je rekla: »Prijavi se, boš videl, kako lépo bo naše druženje.« Omahoval sem in vprašal z zadržanostjo: »Kako pa je z otroki? Imam hčerko, s katero skupaj preživljava poletje cela dva mesca, in nama je zelo lepo.« Pa je rekla: »Hčerka naj gre kar s tabo, tudi drugi otroci bodo in imela bo čudovito družbo.« Prepričala me je in sem privolil. Hitro je potegnila iz žepa mobilni telefon, me povprašala po podatkih, jih na hitro vtipkala in z nasmehom rekla: »Urejeno, prijavljena sta in gresta z nami.«

Počutil sem se kot nejeverni Tomaž iz Svetega pisma. Ko sem si prej kje urejal dopust na morju, je bilo treba podpisati kar nekaj papirjev, dati avans, tu pa vse tako preprosto – na zaupanju.

Kar hitro je prišel omenjeni čas za odhod v Koper, po e-pošti so sledila podrobna navodila, tudi podatek o lokaciji nastanitve v šoli. Hm, sem si rekel, v šolo in na morje, tega pa še nisem doživel, a vse je enkrat prvič. Hčerki sem povedal, da greva na morje v Koper in da bova spala v šoli. Radovedni deklič vpraša: »Oči, a bova v šoli tudi jedla in se od tam hodila kopat?« »Ja!« V otroškem svetu odgovor zmeraj rodi novo vprašanje in tako je bilo tudi tokrat: »A je to daleč, Koper? Kako dolgo bova tam? A bova videla ladje? A bova spala v učilnici? Kdo vse gre?« … Vprašanj iz otroških ust je prišlo toliko, da bi lahko napisal cel priročnik.

Prišel je dan odhoda, ko nisem več mogel ali smel delati rebalansa dneva. Stvari so bile naložene v avto. Še vprašanje moje hčerke: »Oči, a rokavčke si vzel? In moja očala, da bom lahko gledala pod vodo?« »Seveda, vse je v avtu,« jo pomirim. Pripnem jo v otroški avtosedež in greva naproti duhovnim počitnicam v prijetni družbi našega Gospoda in angela varuha.

Oba sva bila polna pričakovanj, kako bo s počitnicami, jaz še bolj kakor moja hčerka. Varno sva prispeva do cilja, kjer so že bili zbrani nekateri srčki in srčice. Pozdravili smo se in se spoznavali z novinci, ki jih še nisem poznal. Prijazen gospod nama je pokazal »najino učilnico« za naslednjih sedem šolskih dni.

Vse je bilo organizirano do popolnosti in poskrbljeno tudi za spoznavni popoldan udeležencev duhovnih počitnic. Določeni so bili razporedi opravil po skupinah, v katere smo bili razvrščeni, in potek dneva po urniku, kakor se za šolo spodobi. Lepo je obnoviti spomine na šolske dni ter vnesti red in disciplino, kolikor je je še ostalo v tej družbi. Vsak dan zjutraj nas je najprej združila molitev in meditacija za razmišljanje, ki nas bo vodila skozi dan.

Mojo hčerko je navdušila učilnica z velikimi in malimi črkami abecede, od katerih je bila vsaka lepo opremljena s pisano sličico, občudovala je tudi številke od 1 do 10. Kar je poleg velike zelene table manjkalo, je bila edino kreda, ampak zagotovo je ni bilo s tehtnim razlogom: otroška domišljija ne pozna meja in kreda bi zanesljivo utegnila zapustiti (seveda ne sama) zeleno površino table.

Zgodilo se je, da sem pri pouku kdaj zadremal, ampak da bi v šoli prespal noč, si nikoli nisem mislil, pa da bi čez dan hodil na plažo, se kopal in vračal v šolo na zajtrke, kosila in večerje – res božansko. V skupini smo se povezali v veliko družino, si slogi v pomagali, delili razmišljanja, občutke, izkušnje (prijazna gospa je moji hčerki spletla kiti v laseh), se veselili, plesali, zabavali.  Med otroki so se spletla prijateljstva prek igre in dogodivščin na plaži, starejši otroci so poskrbeli za mlajše, se z njimi igrali in jim prebirali pravljice pod borovci.

Vsak dan je bil po svoje unikaten, poln novih dogodivščin in raziskovanj. Ob popoldnevih so bile ustvarjalne delavnice in družabne igre za naše najmlajše srčke – otroke, zvečer pa skupinski obisk Kopra in nakup najboljšega sladoleda v mestu, ki je razvajal brbončice mlajšim, pa tudi nam malo starejšim.

Dnevi so minevali hitreje, kakor bi si želel. S hčerko sva odštevala, koliko noči spanja v učilnici in prijetnega zbujanja v njej ob jutranjem božanju sončnih žarkov nama je še ostalo. Žal je prišel tudi dan slovesa. In spet si prikličem besede srčkov: »Pridi z nami na duhovne počitnice na morje, ker bo zelo lepo.« Res je bilo zelo lepo!

Ko naju je pot vodila nazaj domov, je hčerka dejala: »Oči, a bova drugo leto spet šla v šolo na morje?« In moj odgovor je bil: »Seveda bova šla, če naju bodo le hoteli imeti zraven.«

Hvala, dragi župnik Ervin, naš duhovni vodja! Hvala tudi vam, drage srčice in srčki, za vašo organizacijo, trud, potrpljenje in odlično družbo! Hvala vsemu »šolskemu osebju«, ki je skrbelo za nas na naših duhovnih počitnicah!

Vaš srček D. in njegova hčerka E.