Blog

Skupnost SRCE ponovno organizira izvajanje programa Divorce Care – Skrb za razvezane

DivorceCare je mreža podpornih skupin za osebe, ki se soočajo z ločitvijo, razvezo ali razhodom iz daljše partnerske zveze. Te skupine najdete v različnih krščanskih cerkvah po vseh ZDA, v Kanadi in drugih državah ter od leta 2021 tudi v Sloveniji.

Program DivorceCare, ki sta ga s pomočjo izvedencev oblikovala ustanovitelja Steve in Cherly Grissom, je doslej pomagal že več kot milijonu ljudi po vsem svetu. Še zlasti je v pomoč tistim, ki ste se z izkušnjo ločitve oz. razveze srečali nedavno, zato da bi lažje naredili korake k obnovi življenja.

V skupini DivorceCare so zbrani ljudje, ki razumejo čustveno spremembo in bolečino ločitve. Tu najdemo varen prostor, da izrazimo svoja čustva ali pa le mirno sedimo in premišljamo o tem, kar smo izvedeli. Na srečanjih dobimo tudi koristne in praktične informacije, ki nam pomagajo, da si po ločitvi opomoremo.

Program DivorceCare vključuje te vsebine:

  • Kako ravnati z osamljenostjo, depresijo, jezo, ranjenostjo.
  • Kje najti moč, da greste naprej.
  • Kako pomagati otrokom.
  • Praktični napotki glede finančnega preživetja.
  • Kaj pravi Sveto pismo o razvezi, odpuščanju, spravi, spolnosti po razvezi in o drugih vsebinah, povezanih z razvezo.

DivorceCare vključuje tedenski video seminar, pogovorno skupino in delovni zvezek. V videih nastopajo priznani terapevti in strokovnjaki ter osebe iz »resničnega življenja«, ki delijo z vami svoje boje po ločitvi oz. razvezi in povedo, kaj je njim pomagalo v tem položaju. Po ogledu videa se pogovorimo o izpostavljeni vsebini, predvsem kako se dotika našega vsakdanjega življenja.

Odločitev za srečanja v skupini Divorce Care je težka, vendar je lahko ena najboljših, kar ste jih kdaj sprejeli. Ker srečanja potekajo po Zoom povezavi, oddaljenost udeležencev ni problem. 

Zato vas vabimo, da se nam pridružite pri 13-tedenskem programu DivorceCare, ki ga bomo izvajali ob četrtkih, začne pa se 16. januarja 2025 ob 20.00 po Zoom povezavi. Zadnje srečanje pa bomo po dogovoru organizirali v živo. Duhovni voditelj bo p. Tomaž Mikuš, ki je ta program pripeljal v Slovenijo, z njim pa bomo sodelovali tudi nekateri člani skupnosti SRCE, ki smo bili udeleženci programa v preteklosti.

Prijavite se lahko na obrazcu, ki ga najdete na povezavi https://forms.gle/xEdSLcKxipYeL8Dg9 ali pokličete po telefonu št. 031 242 005. Prijave zbiramo do torka, 14. 1. 2025, do 20. ure.

Prijavljenim bomo pred začetkom izvajanja programa poslali Zoom povezavo in gradivo. Vsi prisrčno dobrodošli!

Za SRCE: Nataša

MOLITVENI ZAKLJUČEK STAREGA LETA IN VSTOP V NOVO LETO ZA LOČENE

1. Umiritev (10 minut)

Poiščem miren prostor, kjer lahko v tišini srečam Boga. Lahko sem ob simbolu, ki mi daje tolažbo in občutek Božje bližine, kot so križ, sveča ali jaslice.

Zavem se prostora, svojega telesa in Božje navzočnosti. Naredim veliki križ in se v molitvi obrnem na Boga:

»Bog Oče, v tvoji navzočnosti sem, takšna/takšen kot sem, s svojo zgodbo, bolečino in upanjem. Sveti Duh, odpri moje srce, da prepoznam tvojo dejavno in ljubečo navzočnost v svojem življenju.«

2. Moj pogled na preteklo leto (15–20 minut)

Ko povabim Svetega Duha v svojo molitev, vzamem papir in premislim naslednja vprašanja:

– Kateri trenutki v tem letu so mi prinesli mir, tolažbo ali občutek tvoje bližine, Bog Oče po Kristusu?

– Kdo so bili ljudje, ki so me podpirali, razumeli ali mi pomagali skozi preizkušnje?

– Za katere izkušnje sem najbolj hvaležna/hvaležen?

– Posebej se ustavim ob občutku hvaležnosti in se zahvalim Bogu za vse dobro in lepo, kar sem v tem letu doživel/a.

3. Prepoznavanje Božjega delovanja v mojih stiskah (15–20 minut)

Prosim Svetega Duha, naj mi pomaga pogledati tudi težke trenutke. Zapišem odgovore na vprašanja:

– Kje sem v svoji bolečini lahko čutil/a Božjo bližino?

– Kdo ali kaj mi je dajalo moč, ko sem se soočal/a z osamljenostjo, žalostjo ali razočaranjem?

– Kaj sem se iz teh izkušenj naučil/a o sebi, življenju in odnosih?

Na koncu se zahvalim Bogu, da je bil z menoj v teh preizkušnjah, tudi če njegove navzočnosti v tistem trenutku nisem čutil/a.

4. Moj pogled v novo leto (15 minut)

Ko se ozrem naprej, razmislim o vprašanjih:

– Kako želim v novem letu rasti v zaupanju v Boga in njegov načrt ljubezni za moje življenje?

– Kako želim obnoviti in poglobiti svoj odnos s sabo, z drugimi in z Bogom?

– Kateri koraki mi bodo pomagali živeti bolj polno in z več notranjega miru in veselja?

Na koncu napišem: Moj duhovni cilj za novo leto je(Napišem konkretne stvari ali korake, ki jih bom naredil.)

Duhovni cilj za novo leto lahko vključuje tudi željo: »Želim živeti z več hvaležnosti in zaupanja, da Božja ljubezen lahko zaceli vse rane. Želim biti bolj odprt/a za nove odnose in možnosti v svojem življenju.«

5. Sklepna molitev (5 minut)

Zahvalim se Bogu Očetu za vse darove preteklega leta, tudi za tiste, ki jih nisem takoj prepoznal/a. Prosim ga za moč, da bom v novem letu, ki je jubilejno sveto leto upanja, lahko zaupal/a v njegovo ljubečo in spoštljivo bližino in vodstvo ter nosil/a luč njegove ljubezni, spoštovanja, usmiljenja in upanja v svojem vsakdanjem življenju.

Molitev lahko zaključim z Očenašem ali psalmom zaupanja (Ps 27: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal/a?«).

6. Osebna refleksija (5 minut)

Na koncu napišem osebno refleksijo, v kateri ubesedim, kar mi je bilo dano po tej molitvi.

Pri zapisu so mi lahko v pomoč ta vprašanja:

– Kaj mi je Sveti Duh pokazal o navzočnosti Boga Očeta po Kristusu v mojem življenju?

– Kakšno sled pušča ta molitev v meni in kako me je okrepila za prihodnje leto?

– Kaj si želim ohraniti iz preteklega leta in kako želim živeti v novem letu?

p. Ivan Platovnjak DJ

Božično voščilo za ločene

V tem svetem času Božiča, ko obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, se še posebej obračam na vas, ki živite z bolečino razpada zakonske zveze. Verjamem, da ob prazničnih dnevih še bolj pridejo v ospredje praznina, razočaranje in vprašanja, ki jih nosite v srcu. Toda vedite, da je Emanuel – Bog z nami – tudi z vami, da vam prinese tolažbo, upanje, ljubezen in sprejetost.

Jezus je kot otrok v jaslih prišel med nas, v vso našo ranljivost, zlomljenost in trpljenje. Pozna vaše srce in vašo bolečino; v vsakem trenutku, ko se čutite sami ali nerazumljeni, je z vami, da vas spremlja, nosi in dviguje. V njegovih očeh vaša vrednost ni zmanjšana zaradi vsega, kar sem vam je zgodilo, saj je zasidrana v njegovem brezpogojnem spoštovanju in ljubezni, ki je večna in neuničljiva.

Verjamem, da je težko najti mir, ko je za vami razpad odnosa, v katerega ste vstopili z zaupanjem, ljubeznijo in pričakovanjem, da bo za vedno. Toda Jezus vas vabi, da mu izročite svojo bolečino in vse, kar nosite v srcu. Njegova ljubezen zdravi, njegova milost prinaša nov začetek. Njegova navzočnost vam daje moč, da znova zaupate – najprej njemu, nato pa sebi in drugim.

Spodbujam vas, da si brez krivde dovolite priznati svoje občutke ter jih deliti z Bogom Očetom po Novorojenem Božje Sinu in tistimi, ki vas sprejemajo ter so vas pripravljeni poslušati in sprejeti z vsem, kar doživljate. V teh trenutkih ranljivosti sta ljubezen in spoštovanje bližnjega odsev Božje skrbi za vas.

Naj vas v teh dneh Jezus še posebej nagovori po znamenjih dobrote, lepote in sočutja na vaši poti. Naj vam to omogoči dojeti, da vaše življenje kljub temu, kar se je zgodilo, ostaja dragoceno in polno možnosti, da ponovno najdete smisel, radost in ljubezen – v njem in v ljudeh, ki jih srečujete.

Naj bo ta Božič čas, ko začutite, da vas Bog vodi v novo življenje, v katerem vas čakajo mir, upanje, veselje in obilje njegove milosti. Jezus je prišel, da bi nas odrešil in obnovil, zato zaupajte, da v njem ni nič izgubljeno, ampak da vse vodi k dobremu.

Želim vam blagoslovljen Božič, prežet z mirom in vero, da Jezus preobraža vašo bolečino v novo življenje. Prav tako naj bo milosti poln vstop v jubilejno sveto leto pod geslom »Romarji upanja« in v leto 2025.

p. Ivan 

Slika: Silent Night Holy Night, Maha Rukab

Vir: https://www.saatchiart.com

Adventna duhovna spodbuda za ločene

Vstopili smo v adventni čas, ko se pripravljamo na drugi/dokončni Kristusov prihod in na obhajanje božičnih praznikov, ki nas spominjajo na rojstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina, in omogočajo, da nas po njih na nov način nagovori Božja ljubezen in spodbudi, da bi se ji pustili najti in bi zaživeli v njej svoje odnose do Boga, do sebe, drugih in vsega stvarstva.

Vesela vest – Bog nas prvi išče

Vesela vest, ki jo prinaša krščanstvo, je, da je Bog Oče in Stvarnik tisti, ki nas najprej išče, in ne mi njega. Išče nas, tudi če ga mi ne iščemo, in nam želi razodeti, da smo ustvarjeni po njegovi podobi in da smo njegovi ljubljeni otroci, ki nas vedno ceni in spoštuje. Ob polnosti časov nam je daroval svojega Sina Jezusa (Gal 4,4), da se je rodil med nami kot pravi človek, zato da bi se mu tako še bolj pustili najti in bi tudi sami želeli biti z njim kot svojim Stvarnikom in Očetom. Po njem nam je razkril svojo nedoumljivo ljubezen in željo, da bi bili z njim v takšnem osebnem in globoko zaupljivem odnosu, v kakršnem je njegov edinorojeni Sin Jezus Kristus. Po njegovem življenju v Duhu ljubezni, ki mu je ostal zvest tudi v trpljenju in smrti, nas je osvobodil ujetosti v izvirni in osebni greh ter nam omogočil odpuščanje in prerojenje po krstu v Božje sinove in hčere.

Bog nas ne zapusti, tudi če ga mi zapustimo, in vsak dan znova nam želi razkriti svojo nedoumljivo ljubezen in usmiljenje. Zato nebeški Oče vsak dan daje svojemu soncu, »da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Nikogar ne izključuje iz svoje skrbi zanj. Vsakdo je deležen tega, kar potrebuje, da živi in ohranja življenje, če le želi sodelovati z Njegovimi darovi. Pa tudi če se posameznik tega ne zaveda in za to ni hvaležen ali celo trdi, da Boga ni ter da mu prav nič ne daje in omogoča, mu Bog zagotavlja vse potrebno. Nikogar ne izključi iz svoje pozorne in nežne ljubezni ter spoštovanja. Spoštuje pa tudi svobodo posameznika. Na vsakem izmed nas je torej, da na Božjo ljubezen in spoštovanje odgovori s hvaležnostjo. Odločitev, da bomo tudi sami podarili ljubezen in spoštovanje svojim bližnjim – čeprav si je po našem mnenju v tistem trenutku ne zaslužijo – se včasih zdi neuresničljiva. Toda v zavedanju, da sem danes jaz na vrsti za prvi korak, je ta odločitev edina, ki nam zagotavlja, da živimo naše odnose na Božji način, v duhu evangelija.

Ne čakajmo – začnimo prvi!

V pripravi na božične praznike nas Bog Oče po svojem Sinu vabi, da bi ga posnemali in mu postajali podobni. Na razpolago nam daje adventni čas, da bi se v tem vadili in ne bi čakali na bližnje, da nas bodo poiskali, temveč da jih bomo skupaj z Bogom Očetom in Kristusom v moči Duha sami iskali in jim izkazali svojo ljubezen in spoštovanje tudi takrat, ko nam ju oni ne izkazujejo. Naj nam bo prav zavedanje zastonjske Božje ljubezni, ki smo je vedno znova deležni, za zgled, da bomo tudi sami zmogli udejanjati to ljubezen in spoštovanje do bližnjih.

Obračajmo se s kratkimi molitvami (vzkliki) na Svetega Duha, ki ga Oče po Sinu izliva v naše srce (Rim 5), ki je Njegovo svetišče (1 Kor 3,16). Npr.: Sveti Duh, vodi me! Sveti Duh, spomni me! Uči me! Omogoči mi! Prežari me! Daj mi pravo besedo!

Verjemimo, da nam bo Sveti Duh res pomagal, saj nam je Jezus obljubil, da nam bo po njem dal vse, za kar ga prosimo. V zavedanju, da je Sveti Duh z nami in da bo naša moč, pojdimo do bližnjih ter jim izkažimo svojo ljubezen in spoštovanje na način, ki smo ga prepoznali kot njihov jezik ljubezni in spoštovanja. Prav tako skupaj z Njim izberite prave besede, način, čas in prostor, ko jim boste iskreno povedali, kaj si želite od njih, kaj doživljate ob njih, njihovih besedah, gestah, ravnanju. Prvi jih prosite za odpuščanje in lahko boste opazovali majhne čudeže, ki se bodo začeli dogajati med nami po medsebojnem odpuščanju. Tako kakor Bog prvi stopa k nam, bodimo tudi mi do naših bližnjih in drugih ljudi. Sodelujmo s Svetim Duhom in okusili bomo sadove medsebojne ljubezni in spoštovanja.

Presenečajmo druge v dobrem

Kakor nas Bog vsak dan znova preseneča s svojo dobroto, tako tudi mi presenečajmo bližnje in druge ljudi. Ljubezen je iznajdljiva. Bodimo tudi mi. Predvsem pa se ne pozabimo za vse izraze ljubezni in spoštovanja iz vsega srca zahvaliti bližnjim, pa tudi Bogu, ki jim je to omogočil. Seveda pa ni dovolj le izkazovanje hvaležnosti. Vsak človek potrebuje tudi pohvalo, zato ne skoparimo z njo. Prav tako bodimo vedno pripravljeni priznati svoje napake, slabosti in greh in prosimo svoje bližnje za odpuščanje ter z veseljem odpuščajmo drugim, kakor nam Bog Oče vedno odpušča po Kristusu. In med nami bo čedalje bolj v polnosti tisto, po čemer hrepeni vsak izmed nas.

Želim vam obilo blagoslova na vaši poti do božiča in naprej. Naj bodo adventni dnevi polni Božjega blagoslova in božični prazniki Njegove otipljive Bližine. Naj vam bo dano zaznavati in živeti veselo vest, da nas Bog prvi ljubi in da lahko skupaj z njim ljubimo tudi mi.

Z molitvijo vas skupaj z vso ekipo Ignacijevega doma duhovnosti spremljam in prosim Svetega Duha v vas, naj vas spominja, uči in vodi na vaši poti življenja.

p. Ivan Platovnjak

P.S.: Nekaj duhovnih spodbud!

1) Obiščite kdaj spletne strani Ignacijev dom duhovnosti, Moli.si, Duhovnosti.si

Gotovo boste na njih našli tudi kaj zase.

2) V adventnem in božičnem času se lahko udeležite kakšnega duhovnega vikenda ali drugih programov v Ignacijevem domu duhovnosti ali kje drugje.

Vir vse slike: www.canva.com

Refleksija na duhovni vikend za ločene

 Je ločitev življenjski poraz ali nova priložnost

I.

Duhovne vaje za Skupnost Srce od 15. do 17. novembra v Ignacijevem domu je vodil p. Ivan Platovnjak, udeležencev je bilo trinajst. Sama sem bila navzoča le prva dva dneva, vendar je bil to zame dragocen in milosten čas.

Potekale so po sklopih in po ignacijanski metodi. Prvo srečanje nas je uvedlo, da smo s pomočjo Sv. Duha ozavestili, kaj prinašamo s seboj, ter na koncu priznali svoje želje in potrebe Bogu. Večina udeležencev nas je zaposlenih, prišli smo obremenjeni in nemirni od dela in nenehne tekme s časom. Lepo se je bilo udobno namestiti, se prepustiti Sv. Duhu in vstopiti v svoje srce. Sama sem se meditacije lotila nemirna, Bog se mi je zdel oddaljen. A Bog nikoli ne razočara. Meditacijo sem zaključila pomirjena, polna milosti in tolažbe. Večer smo končali pred Najsvetejšim in dan je bil popoln.

Naslednje jutro smo se pred zajtrkom odpravili proti gradu. Hodili smo molče, se zavedali svojega gibanja, dihanja, pogleda. Občudovali smo naravno in razgled, tisto, kar smo videli, saj je bila Ljubljana v megli. Na poti proti Ignacijevemu domu so se megle začele odmikati in odstirale so se posamezne stavbe. Tudi naš zajtrk je potekal v tišini in globoki intimi z Bogom. Med jedjo smo z vsakim grižljajem okušali, kako se nam Bog daruje v hrani, da mi lahko živimo, dihamo, da se naše telo obnavlja in krepi. Ko sem molče jedla, sem se zavedala truda vsakega človeka, ki je pripomogel, da sta nas pričakala okusna hrana in pijača.

Sledilo je zelo pomembno srečanje: na njem smo se dotaknili dvoma o tem, da nas Bog ljubi vsaj toliko, kot mi ljubimo svoje otroke. Ljudje, ki smo v življenju veliko prestali, kaj radi začnemo verjeti, da Bog bolj ljubi druge ljudi, da mu je za druge bolj mar kakor za nas. Jezus je o tem takole spregovoril: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Mt 7,11). P. Ivan je misel zaključil tako: za vse nas bo velika milost, če bomo v tem vikendu spoznali, da nas Bog neizmerno ljubi, da gleda na nas kakor na svoje ljubljene otroke. Želi, da se mu odpremo, da ga povabimo v svoje srce, da vzpostavimo z njim dialog, mu povemo, kako se počutimo, česa nas je strah, kje omahujemo. Če nosimo grehe, mu jih v kesanju prepustimo, da nas osvobodi. Če čutimo veselje, mu ga izročimo v slavo. V tej vaji smo se dotaknili trenutkov, ko smo se ločevali od moža/žene.

Po kosilu nas je čakal sprehod z žrebom izbrano osebo. Dan je bil lep in sončen. Vsi smo se vrnili dobre volje.

Na naslednjih srečanjih smo izročali rane, ki so nastale ob ločitvi. Ob posebni molitvi – Kontemplacija Očetovega pogleda name in na vsakega človeka – smo napisali pismo nebeškemu Očetu in vsak ga je položil na oltar med sv. mašo.

Tisti večer sem odšla domov, drugi pa so lahko skupaj zaključili program in v tišini odkrivali nove poti v luči evangelija.

Ignacijanska metoda skozi različne vaje omogoča, da se posameznik odpre Bogu. Pri tem je velikega pomena tišina. V svetu, ki je glasen in hrupen, je tišina privilegij,izkustvo, ki nas vabi v globine k odkrivanju notranjega sveta, svetišča. V tem svetišču je po Sv. Duhu navzoč Jezus Kristus, ki je luč sveta. Jolanda

II.

Spoznala sem, da me Bog ni zapustil, da mu lahko izročim svojo bolečino. Dano mi je bilo dojeti, da sem ljubljena in zaželena ter povabljena v novo življenje. Z Bogom sem poskušala vzpostaviti tesnejši odnos ter se učila zaupanja in prepuščanja. Hvala Vam za pomoč na tej poti! N. N.

III.

Ta duhovni vikend je bil zame poln razmišljanja, novih občutkov in pogovorov z Bogom. Dal mi je še močnejšo vero, da ločitev ni le poraz, ampak tudi nova priložnost, ki mi jo ponuja Bog. Omenil bi dva dogodka, ki sta v meni prebudila malce drugačno dojemanje, kaj vse je lahko molitev.

Prvi se je zgodil na jutranjem sprehodu na grajski grič. Bilo je hladno, megleno novembrsko jutro, kot jih ima Ljubljana veliko v tem času. Hodili smo v tišini. Ko smo bili nekako na sredini griča in bi se v jasnem jutru videlo daleč proti severu, je naš voditelj p. Ivan Platovnjak mirno dejal nekako takole: Če je vreme lepo, se od tod vidijo Kamniške Alpe, zdaj v megli pa lahko le slutimo, da so tam. Podobno tudi Boga ne vidimo/čutimo, čeprav verjamemo, da je.

Ker sem se v zadnjem letu s sinovoma večkrat peljal s kolesom na grad, sem vedel, da točno na tem mestu Kamniške Alpe res žarijo v jutranjem soncu. Ob tisti uri Grintovec dobi prve žarke jutranjega sonca in ta svetloba počasi polzi navzdol, skoraj sočasno pa obsije še Kočno, Skuto in druge vrhove. Vse to se mi je v trenutku pokazalo v mislih. Oči pa so videle le gosto meglo, ki je omogočala pogled komaj do prvih dreves slabih 100 m nižje.

Prispodoba mi potrdi, kako ob preizkušnjah ne vidim Boga ob sebi, čeprav sem ga lahko ne dolgo nazaj v evharistiji, molitvi, naravi ali delu dojel, kakor da je čisto blizu mene. Ker pa vem, da megla počasi izgine, mi to pomaga, da tudi vem, da ga bom spet začutil. Samo upanje in vera ne smeta ugasniti.

Drugi dogodek je bil zajtrk v tišini. Molitev pred zajtrkom se mi je na poseben način podaljšala kar v celoten obed. Ko sem zaužil enkratni kuharičin kruh, se mi je pred očmi odvrtelo vse: od zelenih žitnih polj, ko bilka vzklije in s svežo zelenino pobarva njive spomladi, do zrelih valovečih žitnih polj v juliju, ko težki klasi čakajo na žetev. Kakor da vidim življenjski cikel, ki ga živimo tudi mi. Videl sem sončnice, ki oblečejo polja v lepe rumene barve poletnega časa. Pridne kmete, ki v sodelovanju z naravo/Bogom vse to pridelajo … Ko je moko in sončnična semena dobila v roke naša kuharica, je iz obojega pripravila tisti dobri kruh. V vsem tem vidim Božji načrt sodelovanja Boga s človekom.

S čajem me je opojna dišeča tekočina popeljala do poletnih pašnikov, polnih zelišč in miru v visokogorskem Božjem stvarstvu. Ko sem v čaj primešal med, me je okus popeljal k naslednji Božji stvaritvi – čebeli. Bog jo je ustvaril tako posebno, v sodelovanju z rastlinami in drugimi čebelami v družini. Spomni me na Jezusovo ljubezen do bližnjega, nauk o skromnosti, sodelovanju, optimalnosti in žrtvovanju za višji cilj. 

Ker je čebela tako posebna, čutim, da jo je lahko enkrat davno projektiral le Bog. Zgolj po naključjih ne more nastati bitje, ki ima več kot 50 mini orodij na svojih organih, da zna zgraditi voščeno gnezdo, nabrati in shraniti cvetni prah in propolis. Se očediti s svojimi čistilnimi glavnički. Ima senzor hitrosti, polarizirane svetlobe, UV-vid, pozna kotni sistem, se uči, komunicira v raznih plesih s svojimi sodelavkami, da sporoči, kje je paša. So tudi čebele skavtinje, ki znajo najti nov dom. V svojem parlamentu se sporazumno odločajo, zagotavljajo temperaturo in vlago v panju, ki je tako stabilna kakor v našem telesu. Pri tem uporabljajo naravne zakone gretja in hlajenja. Po Božjem načrtu čebela sodeluje z žužkocvetkami, jih oplodi in za nagrado dobi medičino. In jo zna spremeniti v med, ki ga jaz jem. Z glukozo v medu sodeluje tudi na poti ogljika preko ogljikovega dioksida, sonca in vode do glukoze, ki je edino končno gorivo naših celic, nam omogoča mišljenje, gibanje in življenje. Kdo lahko to naredi, če ne le BOG!  Boštjan

P. s.: Kdor bo to bral, bo zaznal eno drugo dimenzijo, ki jo lahko človek doživi na duhovnem vikendu. Samo ta način molitve in mojega dojemanja stvarstva – Boga mi pomaga, da se lažje spopadam s problemom ločitve, in mi poglablja vero. Boštjan

IV.

Bog mi je pokazal novo pot in sprejela sem jo. Naj bo z menoj Božja milost, da bom to pot lahko prehodila. Sprehod v megli mi je pokazal moje življenje: tavanje, iskanje, nezavedanje, kdo je Stvarnik. Danes je našel to izgubljeno ovco. Vsi smo ob svojem času na pravem mestu ter v Božjem varstvu in vodstvu. Pripeljal me je nazaj in pomagal videti sebe. Začenjam se čutiti, obvladujem lahko le sebe.

Vsak ima svojo pot in vsi imamo nit do Boga. Nisem znala vleči svoje niti, obesila sem se na moževo. Hvala ti, Bog, za spoznanje najinega odnosa po Sv. Duhu. N. N.

V.

Na teh duhovnih vajah po dolgem času, nekako po 4 letih, sem se počutila dobro. Vesela sem, da sem spoznala Vas, p. Ivan, in moram priznati, da sem bila prijetno presenečena. Hvala Vam za vse povedano in za odločnost pri ustavljanju konfliktov. Z veseljem še kdaj pridem! N. N.            

VI.

Najbolj se me je dotaknila meditacija o Očetu, ki je v svoji skrbi zame res pravi Oče. Spoznala sem, da so bila moj nezavedni odziv na ločitev negativna čustva do vseh moških, tudi do Boga Očeta, in sem lahko stopila korak naprej v zavedanju Njegove Ljubezni do mene. 

Hvaležna sem za jutranja sprehoda in zajtrka v tišini. Pozornost na svet okrog mene, na to, da nič ni samoumevno, da bo enkrat tudi moj zadnji izdih. Zato se lahko veselim vsakega trenutka, ki mi je podarjen, tudi meglenega jutra, z zavedanjem, da so Kamniške nad ljubljansko meglo obsijane s soncem. M.                                                                                                     

VII.

Po dolgem času sem šla na duhovne vaje in se popolnoma prepustila delovanju Sv. Duha. Nisem bila obremenjena z ničimer drugim, sploh pa ne z organizacijo še česa.

Tema je bila super: pogovorila sem se z Bogom Očetom, Sinom in Sv. Duhom. Iz mene je kar vrelo, lahko sem si zapisala stvari, ki sem si jih že dolgo želela napisati. Osebno sem bila v posebnem pričakovanju in nekako se je dobro izteklo. Potrebno je bilo, da se umirim in pustim Sv. Duhu voditi moje misli, besede in dejanja. Hvala Bogu, da mi daje moč in pogum!

Spremljala sem tudi dinamiko skupine. Zanimivo. Po navadi se postavim na stran šibkejšega.

Razumem, da se nekdo počuti odrinjenega, če sedi na njegovem stolu nekdo drug. Meni je pomembno, da imam neko stabilnost.

Bog ve, kaj smo posamezniki sporočali, ko smo prestopali meje. Smo jih iskali? Ali smo iskali prostor, pozicijo v skupini in v Skupnosti Srce? Ljudje smo različni in s starostjo se nič ne poboljšamo. Včasih si rečemo: vse življenje me je nekdo vzgajal, teptal, zdaj se pa ne pustim več. Čas bo pokazal, kako bo Skupnost Srce delovala in kako se bomo znašli v njej. Karmen

VIII.

V tišini začetne meditacije me je v notranjosti prešinil stavek: »Bog, bodi milostljiv z mano grešnico.« Povedal mi je, da se še vedno samoobtožujem in Bogu ne zaupam, da sem njegova brezpogojno sprejeta, ljubljena hči. Prav to samoobtoževanje sem prepoznala med duhovnimi vajami kot veliko bariero, da bi se z Bogom povezala. Vedno se mi je zdelo, da ne morem prebiti zidu med menoj in Njim. Delo na duhovnih vajah mi je prineslo novo upanje in omililo trdoto do sebe. Z Njegovim pogledom name in mojim pismom Njemu se je odprla iskrena želja postati Božja ljubljena hčerka. Lahko se odprem novemu življenju na mnoge načine ter poiščem nove oblike ljubezni in služenja. Ozaveščanje in potrebno delo mi odpirata možnost nove poti. Gena

IX.

Prišla sem na DV, da se umirim in posvetim sebi in Bogu, ker sem močno vpeta v življenje svojih treh otrok in osmih vnukov. Vedno sem vesela tudi družbe svojih stanovskih bratov in sester. Svojo ločenost sem po mnogih desetletjih prebolela, si pa domišljam, da morda lahko delim nekdanjo bolečino s tistimi, ki so se v tem nezavidljivem položaju znašli pred kratkim. Sv. Duh je pri izbiri para za sprehod zagotovo deloval v to smer: novinci so se znašli ob »starih« ločenih.

Dragocen mi je bil jutranji molitveni sprehod, popoldanski sprehod v paru, delitev premišljevanj po dobro pripravljenem gradivu, sv. maša posebej za našo skupino, lastna sobica in tišina, pa tudi skupni in okusni obroki, ki jih ni bilo treba šele skuhati kakor doma.

Res je bilo dovolj časa za poglabljanje in uvid, da je vsak izmed nas v varnih Gospodovih rokah: ne razumem čemu, ampak sprejemam in se zahvaljujem za vse, kar mi je dano. Helena

ODMEV NA VEČER Z ADIJEM SMOLARJEM (4. 11. 2024)

Adija Smolarja sem pred nekaj dnevi prvič doživela v živo, v Marijini kapeli cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. Čudovit večer. Ne pomnim, od kdaj poslušam njegove skladbe. Se mi zdi, da že vse življenje. Rada jih poslušam, tako tiste hudomušne kot druge – globoke, poučne, vesele ali žalostne. Imam več njegovih CD-jev in celo še nekaj kaset.

Nestrpno sem čakala na ta večer. Adi je prišel nasmejan, s kitaro in nam povedal marsikaj o sebi. Seveda nam je tudi pel in razodel ozadje nekaterih svojih pesmi. Na koncu si je vzel še čas za klepet z nami. Povprašala sem ga o navdihu za pesem »Daleč je za naju pomlad«, ki je meni od vseh njegovih pesmi najbolj ganljiva in se mi ob njej pogosto orosijo oči. Si predstavljate, da jo je napisal že pri 30 letih? Navdih zanjo pa je dobil ob opazovanju ljudi skozi okno svojega doma. V množici hitečih je njegovo pozornost pritegnil starejši par: držala sta se za roke, bila počasnejša od drugih, a tako pozorna in ljubeča drug do drugega.

Zelo sem hvaležna za ta večer. Zdaj imam Adija še raje. Razen z zapetimi pesmimi se me je zelo dotaknil tudi kot človek. Všeč so mi številne njegove lastnosti – skromnost, dobrosrčnost, preprostost ipd., njegove vrednote ter pogled na življenje in svet. Ob spominu na ta večer čutim veselje, toplino, mir in veliko hvaležnost. Izpolnjenih je bilo veliko mojih potreb, zlasti potreba po glasbi, druženju in povezanosti. Čudovito, da novica v internetnih medijih (z grozo sem jo prebrala eno uro pred srečanjem) o Adijevi hudi prometni nesreči in kritičnem stanju ni resnična. Želim mu še veliko zdravih in srečnih let, da bo s svojim prepevanjem in drugim delovanjem (je tudi skladatelj, glasbeni pisec, pesnik, otroški pisatelj, kantavtor in scenarist) lahko še naprej bogatil naša življenja ter ustvarjal lepši in boljši svet.

Ko smo po srečanju z Adijem Smolarjem v kapeli ugasnili zadnje luči, se mi je zdelo, da je v njej ostala ena posebno lepa in topla energija. Adi, iskrena hvala, da si ter da si z nami delil sebe in svoje talente.

Milena

Romanje na Sveto goro

Izleti, še bolj pa romanja, imajo svojevrsten čar. Tokrat smo poromali na Sveto goro, ki se dviga nad Grgarjem.

Obetal se je lep sončen dan, ko smo se začeli zbirati na parkirišču v Grgarju. Nekaj starih znancev in nekaj novih obrazov. Za začetek smo obujali spomine in si podelili vtise s preteklih romanj na Sveto goro.

Proti Sveti Gori smo krenili po Urškini poti, ki se imenuje po Urški Ferligoj. Najprej smo se ustavili na njenem grobu in Magdalena nam je obudila zgodbo o tej pastirici. Ko je leta 1539 na gori Skalnici pasla ovce, se ji je prikazala Marija z Jezusom. Rekla je: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.« Preprosti ljudje so ji verjeli, predstavniki oblasti pa so Urško zaradi njenih pričevanj večkrat zaprli v ječo, a Marija naj bi jo trikrat čudežno rešila. Dve leti po prikazovanju so na Skalnici, današnji Sveti gori, začeli zidati cerkev. Za srečno pot smo na Urškinem grobu na kratko zmolili in se priporočili Marijinemu varstvu.

Na drugem kratkem postanku smo se seznanili z lokacijo hiše, kjer je živela pastirica. Kip Marije z Jezusom je v spomin na Devico Marijo, ki je Urški naročila, naj se sezida njeno svetišče. Nekaj srčic nas je občudovalo posebno milobo, ki jo je odseval Marijin obraz.

Potem se je romanje nadaljevalo po makadamski poti. Med hojo smo se večinoma razporedili po dva in skupaj poromali k Mariji pomočnici in priprošnjici, vsak s svojimi prošnjami in zahvalami. Med nami so se stkale prijateljske vezi in poldruga ura je v zaupnih pogovorih hitro minila.

Na poti je bilo veliko kavern, ki so nas spomnile na soško fronto. Glede na vojne v preteklosti in na vojne v naši bližini sem v sebi začutila hvaležnost, da živimo v miru.

Opoldne smo v imeli sv. mašo v kapeli bazilike Kraljice Svetogorske, ki jo je za nas daroval župnik župnije Šturje g. Zoran Zornik. Mašo smo končali s pesmijo Mariji, ki mi je še dolgo odzvanjala v srcu:

Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica,
sladka Devica, da ti podam?
Drugega nimam, srce mi vzemi,
z nadami vsemi tebi ga dam!

Na poti navzdol smo si pobliže ogledali eno od kavern, ki vodi skozi hrib do križevega pota. V njej je bil tudi bazen z vodo, s katero naj bi napajali konje.

Matjaž in Magdalena sta nas pogostila z dobro primorsko joto. Ob kavi in pecivu je stekla beseda o situaciji ločenih v Cerkvi. Utrnila se je tudi ideja za romanje v Medžugorje naslednje leto, ko bo sveto leto.

Veseli in hvaležni, da smo preživeli lep dan, ki nam je dal novih moči za naprej, smo se poslovili. Naj nam Gospod nakloni še veliko takih dni.

Udeleženka

Anda Perdan: Duševne stiske in telesne težave

V ponedeljek, 24. 9. 2024, je v Marijini kapeli v cerkvi sv. Jožefa predavala Anda Perdan, upokojena zdravnica splošne medicine. Tema predavanja je bila Duševne stiske in telesne težave, slediti mu je bilo mogoče tudi po Zoomu. Zdravnica je poudarila, da smo ljudje telesna, duševna in duhovna bitja, ter opozorila na duševne stiske, ki jih doživljamo v težkih življenjskih preizkušnjah, tudi ob razvezi. Danes temu rečemo stres. Gre za čustveni, duševni, telesni in vedenjski odziv posameznika na škodljiv stresni dejavnik – stresor (časovna stiska, spor, zamera …), ki zamaje njegovo notranje ravnovesje. Ta odziv določajo človekova osebnost, izkušnje, znanje, okoliščine, okolje. Kratkotrajen stres vpliva na nas spodbudno za tvorbo spomina, kreativno razmišljanje, motiviranost (pozitivni stres). Dolgotrajen ali intenziven stres pa vodi v izčrpanost (negativni stres) in je škodljiv za zdravje, povzroča npr. presnovne in avtoimune bolezni, napetost, depresijo, tesnobo. Tedaj moramo poiskati pomoč – zaupno osebo, terapevta, morda celo eksorcista. Pomaga tudi vključitev v skupino, kakršna je SRCE.

Marko in odbor SRCA

Log pod Mangartom 2024

Z vetrom, ki je pred nevihto nosil že sem in tja porumenelo listje, smo vstopili skozi vrata našega stanovanja. Na kavču, s časopisom v roki, nas je pričakal moj oče. V zraku je bilo čutiti vonj po neredu. Na stežaj smo odprli okna in z glasnimi vzkliki nas je hitel pozdravljati naš papagaj, medtem ko sta mu otroka nežno prigovarjala. Ob jedilni mizi so v popolnoma praznem kozarcu žalostno samevale izsušene sadike paradižnikov. Vzgojila sem jih iz zalistnikov kot »rezervne igralce« za primer toče in neurij na našem vrtu. Ob odhodu so se bohotili s temno zeleno barvo, močnim steblom in velikimi belimi koreninami, zdaj pa v njih ni bilo življenja. Niso bili samo oveli, bili so kakor suhe rože, preden jih vržeš v koš. A tega nisem naredila, nisem mogla narediti. Namesto tega sem jim nalila svežo vodo, čeprav sem vedela, da nima smisla. A to je del mene: boriti se tudi takrat, ko ni videti niti trohice upanja. In računati na Božjo pomoč, na silo Življenja, ki je močnejša od vsega drugega …

Brez spremembe je minil prvi dan. Za njim drugi. Ah, vedela sem, predolgo so bili brez vode, predolgo. Kakor jaz, me je spreletelo. Kolikokrat sem razmišljala, da je trpljenje trajalo predolgo, in se spraševala, ali mi bo sploh kdaj uspelo ponovno zaživeti. »Bojne rane« so se poznale povsod na mojem telesu in duši. Tretjega dne sem pa zagledala Življenje: rastline so se dvignile, čisto vse, vse do zadnje. Srček je bil zelen, prav tako nekaj glavnih listov okrog njega. Tisti pri tleh so bili videti delno rjavi. Ampak srce – srce je živelo! Listi sicer še niso imeli prave barve, a bili so živi, življenje se je vračalo. Kakšen čudež! Kakor gozd, ki ga opustoši požar, a iz pepela vznikne nova rast.

Zaželela sem si, da bi za skupino Srce vedelo več ljudi. Koliko let je minilo, ko sem iskala, a nisem našla. Na srečo sem imela terapevta, a manjkali so mi podporni ljudje. Tudi pri spovedi v veliki cerkvi sredi Ljubljane, ko sem se zjokala do konca, me duhovnik ni znal napotiti nikamor. In še ženička, ki je ravnokar prišla od maše, me je neusmiljeno nahrulila, ker sem po njenem stala preblizu izhodnih vrat. Kakor takrat, ko ti gre čisto vse narobe in se počutiš popolnoma samega ….

Misli so se mi vrnile v Log pod Mangartom. Mlajši sin Samo me je spraševal, kateri inštrument je moj najljubši. »No, klavir, violina, flavta …,« sem razmišljala. Končno je prišel z besedo na dan: »Mami, kaj pa kitara? Rad bi se učil kitaro!« Nasmehnila sem se: »Lepo!« Dotaknilo se ga je igranje na kitaro ob naših mašah s pomočnikom p. Tomaža – Primožem. Leto ali dve sem morala poslušati njegovo razredničarko, da noče peti. Prigovarjala mu je ali pa kričala nanj. Tudi ravnatelj. Celo stiskanja zgornjega dela rok so se poslužili. Močnega. Brez uspeha. Na tak način lahko samo lomijo otroke, ne pripravijo pa jih do resničnega sodelovanja in spoštovanja. Ne bo pel pod prisilo in zdaj naj bi igral kitaro? Celo pesmi sem ga slišala tiho mrmrati, če sem med mašo pozorno prisluhnila. In na balkonu včeraj je zapel kitico iz pesmi, ki jo je igral Primož in smo jo skupaj peli, in to na glaaas …

Log pod Mangartom, lepa vasica, obdana z visokimi gorami, s hišicami, strnjenimi ob cesti, ki se vije skoznjo, in s potokom Koritnico. Tam smo odkrivali skrite kotičke tolmunov in pristno naravo, ki v mestu kdaj tako manjka, da že kar boli. Nameščeni v mirni podstrešni sobici, s pogledom na vaško cerkev in gore … Svež zrak … Počitnice … Končno … Paše … Pa čeprav z glavobolom od vseh težkih stvari, ki traja že drugi dan. Preveč skrbi. Preveč dela in preveč dostopa do informacij o stanju po svetu. Teža pritiska k tlom. Ne morem deliti teh stvari, čeprav bi jih bilo treba. Le kdo bi mi verjel? Tako ostaja del mene, ki je osamljen in ga ne zmorem deliti. Še zlasti ga začutim, kadar sem obdana z ljudmi. Vem, slediti moram miru srca. Zavestno. In delovati iz tega. A včasih mi še ne uspeva.

Nekaj dni pred našimi počitnicami sem imela sanje, tiste žive sanje, ki niso tako pogoste. Lepe sanje. Bile so tako močne, da so me zbudile v smehu. Tam je bila naša skupina Srce, vzdušje pa tako prijetno in prežeto z nečim božjim, kar me je neskončno pomirjalo. In p. Tomaž, ki je v rokah držal čevelj, zaradi katerega smo se v sanjah šalili. Ko sem se zbudila, sem vedela, da bo vse v redu. Da otroka ne bosta padla s kakšne previsne stene v gorah ali se poškodovala pri fantovskih podvigih, da bosta prestala kopanje v mrzlih koritih in slapovih. Ampak, le kaj pomeni tisti čevelj? Že drugi dan v Logu pod Mangartom sem izvedela: otroci so se šli kopat s Tomažem in Primožem ter metali čez potok svoje čevlje, da bi ga prečili bosi. In potem so lovili čevlje, ki so jim ušli po vodi. In čevelj mlajšega sina je odplaval, izginil … Šlo mi je na smeh. Kakor da bi imel Bog smisel za humor.

Že prvi dan je bil nekaj posebnega. Odpravili smo se h koritom Mostnice. Nisem jih poznala. Sonce se je prebijalo do nas izpod vrhov gora, ko smo stopali po poti in pod vodstvom p. Tomaža navezovali stike s tistimi v skupini, ki jih še nismo poznali. Dotaknile so se me zgodbe, tako podobne mojim. Ko sem res prisluhnila, sem na drugi strani lahko začutila drugega in njegovo zgodbo. Kakor most, ki poveže dva človeka, da je pot lažja. Dogovorili smo se, da bomo imeli 20 minut časa zase, za tišino, v kateri se vsak poveže s seboj v svojem kotičku narave. Ko sem naredila nekaj korakov proti potoku, kjer je čista voda divje žuborela in se prebijala po belih skalah, sem obstala kakor vkopana: na kamnitem mostu, ozkem le za nekaj dlani, ki se je bočil nad penečo se vodo, sem zagledala starejšega sina Klemna in p. Tomaža, kako se počasi, korak za korakom vzpenjata proti vrhu tega naravnega mostu. »Padla bosta, tako je ozek. Skoraj nemogoče je, da ne bi padla. Dol v to deročo globoooko vodo, samo en napačen korak …,« sem pomislila. A medtem ko sem zadrževala dih in se nisem mogla premakniti, sem v telesu začutila tisti globoki mir. Kakor bi telo vedelo, da je vse v redu. Da tokrat lahko zaupam, prepustim. V naši družini so bili odrasli, ki so otroka vodili v nevarne situacije, in moje telo je bilo polno nemira. Vedno. In potem pride trenutek milosti, ko ugotoviš, da je lahko drugače. In da fantje morajo iti v smeri, ki jim predstavljajo izziv. Ko jih nekdo varno vodi. In ko ugotoviš, da je bilo na tistem mestu varno, tudi če bi padla v vodo. Bila bi samo malo mokra. Pa kaj potem. Divja čarobna lepota narave, kakor da bi se ustavil čas, ko je dva nasmeška ujel v fotoaparat mlajši sin Samo.

Vsi dnevi so bili takšni. Polni lepote, ki smo jo vpijali. Polni hoje in prelepih kotičkov. Pogovorov. Razmišljanj o različnih stvareh. O tem, kje v življenju lahko jaz služim drugih. O tem, kako celostno zajeti svoje življenje in se posvetiti tudi tistim delom, ki so bili zanemarjeni. S sv. mašami, ki so v lepoti narave videti kakor še pristnejše povezovanje ljudi v skupnost in slavljenje. Pa razmišljanja in misli iz Svetega pisma, ki se te dotaknejo. Tudi otrok. Stvari so tekle lepo in usklajeno. Včasih sem pri maši začela padati v čutenje tega, kar nas presega. Svetost. Mir. In sem se vprašala, kako je sploh mogoče živeti brez tega. Všeč so mi bili ljudje. Zdelo se mi je, da se na trenutke dotikamo drug drugega. Radost v meni se mi večkrat zazdi kakor božji radio v srcu. Kakor da smo vsi neločljivo povezani z Bogom. Ko začutimo mir in veselje ob nekaterih stvareh, ljudeh …, se mi zdi, kakor da je smer prava, kakor da je to glas moje duše in božjega šepeta, nekakšen božji kompas v meni, ki mi kaže, da je smer prava …

In kopanje in sv. maša ob Rabeljskem jezeru. Lepooo! In Tomaž je prinesel suuuup. Sup – sanje mlajšega sina. Vse leto je sanjal o njem. In varčeval. In zdaj ga je Tomaž prinesel, pa še peljal ga je po jezeru skupaj z Martinom. Zadetek v polno!

Pa osvojeni Mangart. Uau, bravo mi! Vesela sem bila Primoža, ki je budno spremljal fante v njihovem zagonu proti vrhu, medtem ko smo drugi sopihali za njimi. Varno mi je bilo tudi ob njem: imel je občutek za otroke in odrasle. Znal jih je voditi, jih ustaviti, ko je bilo nevarno, in jih zraven še zabavati. Nekateri so se pogumno podali po slovenski smeri, tudi Martin in Helena, Nataša in drugi. Pa lepi slapovi Fratarice. Ko v tisti vročini razmišljaš, kako se namočiti v vodi. Pa izvir Soče. In tista utrdba, v katero nas je peljal Tomaž, s skrivnim podzemnim hodnikom, od koder smo se prebili na drugi konec utrdbe. Delčki zgodovine, ki jo premalo poznamo, da bi se iz nje zmogli učiti za današnji čas. Da se tiste zgodbe ne bi nikoli več ne ponovile.

En dan smo se z gondolo povzpeli v italijanske hribe in nameravali osvojiti Belo peč. Ko smo prehodili že precejšen del poti, je Aleš ukazal ustaviti se in ne nadaljevati. Teren je bil preveč strm, preveč krušljiv in nezavarovan. Bila sem hvaležna, da imamo s seboj razsodnega človeka. Odpravili smo se proti Kaninu, po lepi poti s pogledom na mogočne gore, kjer smo previdno prečkali snežišče. Ob sestopu mimo cvetočih zaplat gorskega cvetja pa še razigrano drsanje in kepanje z otroki. In Gregor, ki je pokazal svoj talent ob zmagi v pingpongu, snemanju krasnih fotografij in zadnji dan v nogometu s fanti, ki so ga vsi komaj čakali.

Pa kurjenje ognja na zadnji skupni večer, ko se otroka nista mogla nehati smejati ob izvirni pripombi naše Mari. Lepo ju je bilo videti. Vse preveč je bilo resnih stvari v njunem življenju, vse prezgodaj. In ta sproščeni smeh pod zvezdami. Pogovori in petje ob kitari. P. Tomaž je predlagal indijanski ples ob ognju, ko odklopiš nekaj svojega razuma in se prepustiš plesu, da presežeš skrbi, težo, zarezano v telo. A tega še nismo zmogli. Morda se opogumimo drugo leto!

In moji glavoboli in skrbi? Seveda so izginili, glavoboli namreč. Glede skrbi se iščem mir srca. Vsak dan znova. Zaupati božjim močem, kajti moje se lahko hitro izčrpajo. Slediti glasu rahlega šepeta ter včasih tiho in potrpežljivo čakati. Narediti en del in drugega prepustiti Bogu. Zaupati v Dobro, v Božje, ne glede na vse. Delovati ja, a iz tega miru Srca. Vse, še posebno pa težke stvari izročati v Njegove roke. Do tega miru so nas vsak dan vodile molitve.

Pravijo, da so počitnice prave, če lahko pozabiš na službo. Službeni in zasebni telefon sta bila izklopljena večino časa. In ko sem se v ponedeljek vrnila na delo, v veliko moderno stavbo z ogromnimi okni, stotinami kamer varovane kritične infrastrukture, sem obstala pred vrati notranjega prostora in se nisem mogla spomniti svoje varovane kode za vstop. Prav tako se nisem mogla spomniti, kam sem dala ključe omare s prenosnikom. Seveda pa sem se spomnila Loga pod Mangartom!

Udeleženka duhovnih počitnic v Logu

Izkustvo razpada zakona kot spodbuda ločenim za nenehno učenje

Duhovna spodbuda za ločene

Razpad zakona je ena najtežjih človekovih izkušenj. Pogosto prinaša občutek bolečine, izgube in neuspeha, vendar pa ločeni lahko tudi v teh težkih trenutkih najdejo priložnost za nenehno učenje, ki jim bo omogočilo osebnostno in duhovno zorenje.

Soočanje z resničnostjo in iskanje Božje volje

Prvi korak v procesu nenehnega učenja po ločitvi je soočanje z resničnostjo. To pomeni sprejeti dejstvo, da se je zakon končal. Psihološke raziskave kažejo, da razpad zakona pogosto povzroči podobne čustvene odzive kakor smrt bližnjega, torej žalovanje, ki vključuje najrazličnejša čustva. Pomembno je, da jih ločeni prepoznajo in sprejmejo ter izrazijo, saj je to prvi korak k okrevanju.

V teh trenutkih jim Sveto pismo ponuja tolažbo in oporo, ko jih spominja na navzočnost Boga Očeta po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu in Božjo skrb zanje. Jezusove besede: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4), jim dajejo zagotovilo, da Bog v času žalosti in izgube ponuja tolažbo in upanje. Tudi ko se zdi, da je vse izgubljeno, lahko zaupanje v Božji načrt ljubezni zanje in milost pomagata pri čustvenem in duhovnem okrevanju.

Apostol Peter pravi: »Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas« (1 Pt 5,7). Ta nauk spodbuja ločene, da ozavestijo resnico o Božji skrbi zanje tudi v najtežjih trenutkih, tako da bodo mogli v Bogu in drugih ljudeh, ki jim jih pošilja na pot, najti moč za nadaljnje življenje.

Samorefleksija in rast

Po razpadu zakona je pomembno, da si ločeni vzamejo čas za samorefleksijo. Ta proces vključuje iskren pregled lastnih dejanj, napak in odločitev, ki so morda prispevali k ločitvi. Samorefleksija ni namenjena obsojanju samega sebe, temveč učenju iz preteklih izkušenj in iskanju načinov, kako postati boljši človek.

Raziskave kažejo, da lahko globoka introspekcija pomaga ločenim prepoznati vzorce vedenja in čustvene odzive, ki so morda prispevali k razpadu zakona. To vodi do večje zrelosti, boljšega razumevanja samega sebe in bolj zdravih odnosov v prihodnosti.

Tudi Sveto pismo jih vabi k samorefleksiji. »Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se« (2 Kor 13,5). Takšna samorefleksija ne vključuje le analize preteklih napak, ampak tudi iskanje načina za izboljšanje in rast v skladu z Božjo podobo, ki jo nosijo v sebi, in z Božjim načrtom ljubezni zanje.

Odpuščanje sebi in drugemu

Odpuščanje je eden najtežjih, a hkrati najpomembnejših korakov nenehnega učenja po ločitvi. Vključuje odpuščanje sebi za napake in grehe, pa tudi odpuščanje bivšemu partnerju za vse, kar je prispevalo k razpadu zakona.

Večina psiholoških raziskav kaže, da odpuščanje igra ključno vlogo pri okrevanju po razpadu zakona. Ljudje, ki so sposobni odpustiti sebi in bivšemu partnerju, okrevajo hitreje, občutijo manj stresa in imajo boljše duševno zdravje. Odpuščanje ni le oprostitev napak drugega, temveč omogoči tudi osvoboditev od negativnih čustev, kakršni sta jeza in zamera.

Sveto pismo poudarja milost in moč odpuščanja na poti do notranjega miru: »In bodite drug do drugega dobrotljivi, usmiljeni in si med seboj odpuščajte, kakor je tudi vam Bog odpustil v Kristusu« (Ef 4,32). Ne spodbuja le odpuščanja drugim, ampak tudi sebi, kar je ključno za doseganje notranjega miru in za nadaljevanje življenja po ločitvi. Ko ločeni odpusti sebi in nekdanjemu partnerju, se osvobodi ran, zamer in bolečine ter omogoči svojemu srcu, da se zaceli in postane z Božjo pomočjo znova zmožno zaupati, spoštovati in ljubiti ter biti ranljivo.

Iskanje novih poti in graditev prihodnosti

Ločitev lahko povzroči občutek negotovosti glede prihodnosti. Vendar pa psihološke raziskave kažejo, da lahko preusmeritev pozornosti na nove cilje in priložnosti pomagajo, da ločeni ponovno najdejo smisel življenja ter notranje veselje in mir.

Pomembno je, da ločeni ne ostanejo ujeti v preteklost, ampak iščejo nove poti in gradijo svojo prihodnost. To vključuje postavljanje novih ciljev, odkrivanje novih interesov in morda celo iskanje nove ljubezni.

Sveto pismo jih spodbuja k iskanju upanja in novih priložnosti: »Kajti jaz poznam načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod, načrte za blaginjo in ne za nesrečo, da vam dam prihodnost in upanje« (Jer 29,11). Ta obljuba jim zagotavlja, da je po vsaki izgubi mogoče najti nov začetek in novo upanje. Kljub bolečini in izgubi Bog vedno ponuja možnosti za obnovo in rast.

Poglobitev vere in duhovna prenova

Psihološke raziskave kažejo, da vera lahko igra ključno vlogo pri premagovanju stresa in depresije, povezanih z ločitvijo. Ločeni, ki se po razpadu zakona zatečejo k veri, pogosto poročajo o večjem notranjem miru in občutku povezanosti z nečim večjim od sebe.

Izkustvo razpada zakona je čas, ko lahko ločeni na novo odkrijejo podobo Boga, ki jo je razodel Jezus Kristus. Boga, ki jih ne bo nikoli zapustil ali obsodil, temveč jih vedno in povsod po Jezusu Kristusu vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Kadar zmorejo odgovoriti na to vabilo in priti k njemu z vero, ki jo premorejo, bodo mogli skupaj z njim preobraziti svojo bolečino in najti novo smer v življenju.

Sprejeti podporo

Psihološke raziskave in Sveto pismo učijo, da lahko ločeni s samorefleksijo, odpuščanjem, iskanjem novih priložnosti ter poglobitvijo vere najdejo pot do osebnostne in duhovne preobrazbe. Tako morejo iz boleče izkušnje razpada zakona priti močnejši, zrelejši in pripravljeni za novo življenje, ki je polno upanja, miru in novih priložnosti. V procesu nenehnega učenja se lahko odkrijejo nove možnosti za življenje, ki bo veliko globlje in polnejše, kakor je bilo prej.

Pri tem pa ločeni niso sami. Vedno smejo računati na Boga Očeta po Kristusu v Svetem Duhu, ki jim pošilja na pot različne ljudi in programe, da bi zmogli vstopiti v učenje in pri njem vztrajati. Zato je prav, da gojijo v sebi držo odprtosti za podporo, ki jim je podarjena, da bi zmogli zaživeti polnost življenja po boleči izkušnji razpada zakona.

Literatura:

Amato, Paul R. 2000. The consequences of divorce for adults and children. Journal of marriage and family 62, št. 4: 1269−1287.

Hetherington, Mavis E., in John Kelly. 2002. For Better or for Worse: Divorce Reconsidered. New York: W. W. Norton & Company.

Tashiro, T. Y., in Patricia Frazier. 2003. »I’ll never be in a relationship like that again«: Personal growth following romantic relationship breakups. Personal relationships 10, št. 1: 113−128.

Worthington Jr, Everett L. 2013. Forgiveness and reconciliation: Theory and application. New York and London: Routledge.

Dober dan, dobri ljudje – posnetek YouTube

Nekaj možnih podpor:

Srečanja in programi v okviru Skupnosti SRCE. Informacije in prijave, tukaj.

− Duhovni vikend za ločene: Je ločitev zgolj življenjski poraz ali nova priložnost? Od 15. do 17. 11. 2024 v Ignacijevem domu duhovnosti. Informacije in prijave, tukaj.

− Študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Poteka dve leti ob sredah od 16.30 do 20.45 v živo in po Zoomu hkrati. Več informacij, tukaj. Vpis je možen do 15. 9. po spletu, tukaj. Pogovorna oddaja o programu, tukaj.

− Celoletni programi v Ignacijevem domu duhovnosti. Več informacij in prijave, tukaj.

Foto: Canva.

Pripravil p. Ivan Platovnjak DJ

Naučite se počivati! Poletna duhovna spodbuda za Skupnost SRCE

Pogosto se spomnim besed svojega prijatelja: »Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli ‘Počivaj v miru!’« Prav tako mi ostaja v spominu misel zdravnika: »Na pokopališču so mnogi, ki so bili prepričani, da so nenadomestljivi.«

Verjetno nimam samo jaz težav, da bi si našel dovolj počitka vsak dan, enkrat na teden, tudi poleti. To je verjetno vsesplošna težava mnogih, saj smo vsi vpeti v različne obveznosti. Vedno se zdi, da je premalo narejenega in da je treba še to in to obvezno narediti. To je morda tudi vaša težava. Poglejmo, zakaj je pomemben počitek in zakaj je prav, da se naučite počivati.

Pojdite sami zase

Evangelist Marko poroča, kako je Jezus učence, ki so se veseli vrnili s svojega misijonskega poslanstva, poslal počivat: »’Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!’ Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj.« (Mr 6,31–32)

Jezus se je gotovo veselil vsega, kar so doživeli njegovi učenci, toda njihovo pozornost usmeri predvsem na počitek. Na ta način jim želi pomagati, da bi se zavedali svoje telesne in duševne utrujenosti ter potrebnosti telesnega in duševnega počitka. Hkrati jih opozori na nevarnost ujetosti v aktivizem, pri katerem so najpomembnejši dosežki in občutek, da so absolutni protagonisti in da je vse odvisno od njih. Da bi se ne ujeli v to past, je dobro, da se zavestno ustavite in se umaknete v samoto.

Ni dovolj le odklop

Papež Frančišek poudarja, da ni dovolj, da se človek »odklopi«, temveč da je prav »resnično počivati«, se vrniti »k bistvu stvari: ustaviti se, ostati v molku, moliti, da ne bi iz norosti dela prešli v norost sprostitve. Jezus ni zanemarjal potreb množice, ampak se je vsak dan pred vsem drugim umaknil v molitev, v tišino, v bližino z Očetom.«

Bistvo počitka, h kateremu vas Jezus vabi, je torej čas, ko se ustavite ter na različne načine obnovite svoj odnos z Bogom Očetom po Kristusu v Svetem Duhu in v Njem s seboj, z bližnjimi in vsemi, s katerimi ste na različne načine povezani.

Z Jezusom je vsako breme lažje

V Matejevem evangeliju (11,28–30) beremo, kako Jezus obljublja počitek vsem, ki pridejo k njemu: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Obljubljeni počitek morete najti le ob Njem, z Njim in v Njem. Seveda je on že v vas od trenutka, ko vas je ustvaril in ste postali njegova podoba, še posebej pa po zakramentu krsta in birme. Njegova navzočnost se poživlja z vsako obliko molitve, ko ste zavestno z Njim, pa tudi z obhajanjem nedeljske svete maše in spovedi, kolikor je mogoče.

Ko ste z Njim osebno povezani ter ga sprejmete v svoje vsakdanje življenje in situacije, ki vas utrujajo in obtežujejo, pride tolažba in življenjska radost, ki jo more podariti le On. Vaše vsakdanje delo ne bo več »davek«, temveč prostovoljno sodelovanje z Bogom Očetom in njegovo ljubeznijo, ki se želi na ta način udejanjati po vas. Seveda vas ne osvobodi težav z delom in stisk zaradi ločenosti niti vsakdanjih obveznosti, ki jih je zaradi tega še več, saj ste ostali sami za vse, temveč vas okrepi, odstrani hromečo zaskrbljenost ali nenehen strah in nosi z vami težo vsakdanjega življenja. Na ta način postaneta vsako delo in breme lažje. V veri zavestno sprejmite Njegovo ljubečo in dejavno navzočnost, da bo smel biti v vašem srcu in ga preobražati (Mr 7,14–23), da bo postalo pretočno in prosojno za Njegovo in Očetovo ljubezen, spoštovanje, usmiljenje, odpuščanje, mir in veselje. Počitek v Kristusovem Duhu vam želi omogočiti prav to.

Počitek vas naredi manj dramatične

Premalo počitka vas naredi živčne, manj čuteče, spoštljive in ljubeče. Če ste utrujeni, pod stresom, preobremenjeni ali nenehno zaposleni, ne delate nikomur usluge, ne sebi ne drugim ob vas. To vam onemogoča, da bi bili blizu drugim, njihova opora, dar in razlog veselja. Potrebujete tudi odmor, in to ne le petnajstminutnega ali kratkega dremeža čez dan. Če si vzamete dovolj časa za počitek, ki ga potrebujete v skladu s svojim telesom, duševnostjo in duhovnostjo, ter poskrbite za svoje telo, dušo in duha, boste lahko sebi in drugim tisto, kar si res želite in česar ste tudi zmožni, če ste spočiti.

Počitek razkriva vaše zaupanje v Boga

Psalm 127,1–2 pravi: »Če Gospod ne zgradi hiše [ali odnosa ali doma ali projekta], se zaman trudijo tisti, ki jo gradijo; če Gospod ne varuje mesta [ali česar koli, kar vas skrbi ali zaradi česar izgubljate spanec ali pa ste živčni], stražar zaman bedi. Zaman je, da zgodaj vstajate, pozno odhajate, da jeste kruh bolečega dela, kajti On daje svojemu ljubljenemu tudi v spanju.«

Ko spoštujete Boga in ritem življenja, ki ga je položil v vas in vse stvarstvo, boste lahko tudi sami nazorno videli, kako se Bog zavzema in konkretno skrbi za vas in vaše drage. To, da si vzamete čas za spanje in različne oblike počitka, je znamenje zaupanja v Boga in zavedanja, da je vse Božji zastonjski dar. Ni vse odvisno zgolj od vas. Niste Bog in vam ni treba biti. Povabljeni ste, da ste sogovorniki in sodelavci v njegovi ljubeči in spoštljivi skrbi za vse in vsakogar. Naredite le tisto, kar lahko, drugo pa prepustite Njemu.

Seveda je tudi spanje toliko bolj počitek, kolikor bolj vstopate vanj z Njim po branju Božje besede, ozaveščanju Božje navzočnosti v vas in okrog vas, molitvi zahvale, kesanja, izročitve ali kakšne druge oblike molitve, ki vam pomaga, da z Njim zaključite dan in se povsem izročite v Njegov ljubeči »objem«.

Še nekaj praktičnih načinov za počitek

Živeti pomeni gibati se, biti na poti, slediti notranjemu glasu, navdihom, Božjemu klicu. Telo ne more biti zdravo in prav delovati, če nima te možnosti. Brez gibanja se ne more prav sprostiti in tudi ne spočiti. Seveda pa je dobro, da se vsakdo giba v soglasju z lastnim telesom in ritmom življenja oziroma ritmom, ki ga daje Bog, v katerem živi, se giblje in je (Apd 17,28). Izbirajte gibanje (sprehod, hoja, tek, plavanje, ples, razgibavanje ipd.), v katerem ste lahko zavestno združeni z Bogom in drugim ter se še globlje zaveste, kako zelo ste obdarovani.

Mnogim je počitek tudi kontemplacija lepote ob različnih umetnostnih delih poezije, glasbe, literature, gledališča, baleta, opere, arhitekture itd. Ob tem se nasitita in spočijeta duševnost in duh, kar ugodno vpliva tudi na telo. Podoben učinek ima za nekatere petje ali igranje na glasbilo.

Nekaterim je v počitek tudi srečanje s tistimi, ki jih imajo radi in s katerimi so v različnih prijateljskih odnosih. To ugotavlja tudi psalmist: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj!« (Ps 133,1)

Več časa porabite za pripravo obrokov in zavestno uživanje. Pustite se obdarovati z Božjo ljubečo skrbjo za vas in bližino tudi prek tega.

Obhajanje nedelje. Z obhajanjem zahvalne in spravne evharistične daritve skupaj z drugimi postajate vedno bolj eno v Kristusovem Duhu ljubezni, usmiljenja, spoštovanja in odpuščanja, pa tudi povezani s svojimi dragimi ter vsemi drugimi brati in sestrami v Kristusu. Nedelja naj bo res čas uživanja v Božjih darovih, ki ste jih bili deležni čez teden, sprostitve telesa, duševnosti in duha, v dejavni navzočnosti Boga Očeta po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu, v objemu njegove neizmerne ljubezni.

Za na pot

Želim vam, da bi si med dopustom in počitnicami dopustili, da na novo ovrednotite čudoviti dar počitka in se podate na pot učenja, kako počivati, da boste vedno bolj postajali takšen človek, kakršnega si vas je zamislil Bog Stvarnik in Oče, kar vam želi omogočiti tudi s počitkom. Naj vam bo dano obilo modrosti in ustvarjalnosti Svetega Duha.

p. Ivan Platovnjak

P. S.: Nekaj možnosti za poletni čas:

1) Poleti se lahko udeležite duhovnih vikendov ali ignacijanskih duhovnih vaj v Ignacijevem domu ali kje drugje.

3) Na Youtube lahko najdete različne vodene molitve. Poglejte si jih, vzemite si čas zanje, vstopite vanje in presojajte.

4) Obiščite kdaj spletne strani: https://ignacijevdom.si/; https://duhovnosti.si; https://www.moli.si/; https://duhovnoizpopolnjevanje.si/. Gotovo boste našli na njih tudi kaj zase.

Majsko romanje na Smledniški grad

12. maja 2024 ob 7.30 se nas je 18 romarjev, po večini starih znancev iz skupnosti SRCE, zbralo pri Janezu v Dornicah. Pričakal nas je nasmejan in s polno mizo dobrot, primernih za jutranje okrepčilo. Po dogovoru, da se bo romanje končalo pri Zbiljskem jezeru, smo prestavili nekaj vozil v Smlednik k trgovini, da bi si olajšali pot.

Potem smo se zagrizli v breg za njegovo hišo. Po lepem gozdu smo dosegli vrh slemena med Hraškim in Repenjskim hribom ter se spustili proti samostanu v Repnjah. Sprejela nas je šolska sestra Bernarda in nam v cerkvi Srca Jezusovega razkrila zgodovino dvorca Purgerjev iz 1. pol. 18. stoletja, ki ga je podedovala Katarina Šporn Golob. Ob njem je sezidala cerkev in kot vdova brez otrok darovala posest jezuitom. Po letu 1883 so se sem vselile šolske sestre iz Maribora in tu delovale do leta 1941. V tistem času je bilo v Ljubljani še vse »nemško«, zato je bila šola v slovenščini in z zelo uporabno vsebino za mladež na vasi v narodnem smislu zelo potrebna.

Leta 1945 sta  v porušeno poslopje prispeli dve pogumni šolski sestri ter ga z vztrajnostjo in pomočjo domačinov začeli obnavljati. Čeprav so bili časi hudi, so sestre s svojo žilavostjo dokončale obnavljanje in dosegle celo to, da so bile zaposlene kot delavke na tem posestvu. Temeljita obnova pa se je začela leta 1968. Samostan so povečali, ob stoletnici pa je bila po načrtih arhitekta Toneta Bitenca prenovljena tudi cerkev. Pri tem so z darovi in prostovoljnim delom spet veliko pomagali vaščani, k čemur jih je s svojo besedo znal navdušiti takratni hišni duhovnik prof. dr. Anton Trstenjak. Po letu 1971 so se v repenjskem samostanu začeli znameniti večmesečni gospodinjski tečaji. Leta 1995 so stavbo noviciata podrli in sezidali Dom matere Margarete za kuharske tečaje in duhovne vaje. Hišni duhovnik tu enkrat dnevno mašuje.

Sestra Bernarda je na koncu spregovorila o lastni življenjski poti in svojem poslanstvu med šolskimi sestrami. Za predstavitev samostana in njeno življenjsko zgodbo se ji je z majhno pozornostjo zahvalila Nevenka. Potem nam je Nevenka prebrala zgodbo o nastanku bisera v školjki, ki nas uči, da so v življenju potrebni potrpljenje, trpljenje in vztrajnost. Lepota in nastanek bisera nista samoumevna, kakor tudi niso samoumevne naše izkušnje, bogatitev in razdajanje naših darov ter  vztrajanje na Kristusovi poti kljub časom, ki so zaradi razveze tako težki. Potem nas je v cerkvi popeljala še v skupno molitev in pesem.

Naše romanje smo nadaljevali z 10-minutno hojo do cerkve sv. Tilna z letnico 1731. Prvotna cerkev pa je bila zgrajena leta 1476 in obdajalo jo je obzidje. V turških časih je bil ta tabor napaden in skoraj zavzet. Pred cerkvijo smo malo posedeli, poklepetali in si privoščili malico iz nahrbtnika. Potem smo jo mahnili po grebenu proti Hraškemu hribu in Smledniškemu gradu.  Po dobri uri hoje v senci dreves smo prispeli do okrepčevalnice Stari grad in si privoščili kosilo. Tod so stale stavbe že v pozni romanski dobi. Leta 1136 so sezidali velik kvadratni stolp, ki je imel 3 metre debele stene. Lega stolpa je omogočala nadzor nad tovornimi potmi v dolini, ki so jih preverjali tudi grofje Celjski in Habsburžani. Zato je imel grad pomembno vlogo varuha za širše območje. Mi pa smo občudovali predvsem čudovit razgled do Triglava, na Kamniško-Savinjske Alpe in lepo obdelano ravnino pod njimi.

V dolino smo se spustili mimo Kalvarije gradu Valburga, ki je bila v rokokojskem slogu zgrajena v povezavi z dvorcem. Doslej je bila že večkrat obnovljena. Na vrhu Kalvarije stojijo trije križi in pri njih smo zmolili rožni venec Božjega usmiljenja.

Že nekaj let sem član SRCA in že velikokrat sem se odzval povabilu na romanja, predavanja, počitnice … Nikoli nisem bil razočaran ne glede organizacije in ne glede vzdušja, predvsem pa ne glede odnosa do mene. Ločitev ali razveza je nekakšno sesutje odnosa, in to ne samo med zakoncema, ampak tudi v družini in širši skupnosti. Zato je še toliko pomembnejše najti ljudi, ki imajo podobne izkušnje in ti lahko pomagajo pri ponovnem vzpostavljanju odnosa do sebe in okolice. Tudi tokrat ni šlo samo za romanje, ampak tudi za iskrene pogovore med prijatelji, za deljenje novic in izkušenj ter iskanje rešitev.

Janko Rodman

Poletne duhovne počitnice Skupnosti SRCE

Skupnost SRCE organizira poletne duhovne počitnice v Kopru, v Logu pod Mangartom in na Murterju na Hrvaškem. Namenjene so ločenim in razvezanim v Cerkvi ter njihovim otrokom. Duhovne počitnice bo oblikovalo skupno življenje in skrb drug za drugega s skupnimi obroki, druženjem na plaži ali v hribih, organizirani bodo izleti v okolico in vsakodnevna sv. maša, skupna meditacija in molitev, priložnost pa bo tudi za duhovni pogovor in spoved. Pri oblikovanju družabnih dejavnosti bo dobrodošel prispevek vsakogar od udeležencev. Duhovnih počitnic se udeležujete na lastno odgovornost in nanje se prijavite po prijavnih obrazcih. Vse prijavljene bomo naknadno obvestili o podrobnostih po elektronski pošti.

  1. Duhovne počitnice v Kopru, 14.–20. 7. 2024

Nastanitev je v OŠ Antona Ukmarja v Kopru na čudoviti lokaciji tik nad Žusterno (Osnovna šola Antona Ukmarja v Kopru, Pot v gaj 2). Spali bomo v učilnicah na blazinah po tleh, prostori so klimatizirani. Zajtrke in kosila nam bodo pripravljali v šolski kuhinji za 11 eur na dan, sami pa bomo poskrbeli za večerje, za kar bo vsak prispeval 5 eur na dan. Prispevek za spanje na dan je 11 eur. Za otroke do 14. leta je cena polovična.

Poleg uživanja na plaži bomo imeli možnost preživljati večere na sprehodu po Kopru in okoliških naseljih, kjer se bomo lahko udeležili katerega od poletnih kulturnih in turističnih dogodkov.

Duhovne počitnice bo vodil duhovnik Ervin Mozetič, župnik pri Sv. Marku v Kopru.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 po spletnem obrazcu .

  • Duhovne počitnice v Logu pod Mangartom, 22.–28. 7. 2024

Nastanitev je v hostlu Kronotop.

Ker se prijavljamo kot stalna skupina, je cena za prenočitev ugodnejša (15 eur na noč), toda v hostlu ne bomo edini gostje. Obroke si bomo pripravljali sami v kuhinji, ki je namenjena vsem gostom. Za hrano bo treba odšteti 15 eur na dan. Prijavljene bomo obvestili o plačilu akontacije.

Organizirali bomo izlete v bližnjo okolico, si ogledali čarobne kotičke v naravi, se povzpeli na kak bližnji vrh, tudi dvatisočak. Duhovne počitnice bo vodil p. Tomaž Mikuš.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 oz. do zapolnitve prvih 30 mest po spletnem obrazcu .

  • Duhovne počitnice na Murterju, 18.–28. 8. 2024

Nastanitev je v jezuitski hiši v samem jedru mesta Tisno. Prispevek za eno prenočitev je 10 eur. Za obroke, ki jih bomo pripravljali skupaj, je prispevek 15 eur na dan.

Družili se bomo na plaži, ki je od hiše oddaljena le 200 m, in na izletih v bližnjo okolico, zvečer pa bomo ujeli kak zvezdni utrinek in uživali v sončnih zahodih.

Duhovne počitnice bo vodil p. Mio Kekić.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 po spletnem obrazcu .

PREDAVANJE PSIHOLOGINJE IN DRUŽINSKE TERAPEVTKE MAJDE MRAMOR


Naša predavateljica Majda Mramor, ki nas je obiskala v ponedeljek, 22. 4. 2024, nam je celoten večer
popestrila z zanimivimi temami, s katerimi se srečujemo vsak dan. Mene se je najbolj dotaknila
osrednja misel o krivdi in sramu, veliko pa smo slišali še o drugih čustvih, občutjih in komunikaciji,
prav tako pa o partnerstvu in starševstvu.
Občutek krivde se pojavi, ko mislimo, da smo naredili nekaj narobe. Običajni odziv je čustven, npr.
kot jeza, tesnoba, žalost ali zmedenost. O krivdi je dobro razmisliti, jo predelati, popraviti in doseči
višjo raven vedenja. Ko nas pesti občutek krivde in smo prekoračili vse meje oz. norme in standarde,
nastopi slaba vest. To je občutek, ko se zavemo, da moramo ukrepati: popraviti napravljeno škodo in
razmisliti, kaj lahko naredimo, da nadaljujemo odnos brez prevelikih ran.
Naslednje čustveno stanje, ki nam ga je opisala predavateljica, je sram. To je občutje neprimernosti,
ki sili človeka v umik. Ozadje so običajno starši, ki so bili do nas kritični. Najpogosteje do sramu
privedejo stavki kot: »A to si naredila? Sram te bodi!« Sram je predvsem vpliv drugih ljudi na to,
kakšni bi mi morali biti. Do njega privedejo tudi velike krivice, ki so se nam dogodile in jih nismo
zmožni predelati. Velikokrat nam povzroči notranje rane perfekcionizem oz. težnja za vsako ceno
ugajati drugim. V sebi imamo ves čas kompas: kako me bodo gledali drugi. To šibkost lahko
pozdravimo oz. vsaj zazdravimo in iz svoje čustvene rane zgradimo vrlino, ki nam pokaže svetlobo na
koncu predora.
Pogovor je tekel tudi o družini, katere teoretična razlaga je, da gre za ekonomsko sodelovanje in
reprodukcijo v ožjem smislu. A družin je ogromno vrst … Družina je odnos, v katerem se razvijamo in
ranimo, pa tudi zacelimo, v odnosu lahko dokončno dozorimo. Brez konflikta ni rasti, in ker je konflikt
nujni del družinskega življenja, ima skozi njega vsak človek možnost doseči blagostanje, če je le
pripravljen na kompromise, dialog in prilagajanje. Walter Kempler, začetnik gestalt izkustvene
družinske terapije, je zapisal, da človekovo življenje gibljeta dve osnovni potrebi: potreba po
avtonomnosti in potreba po povezanosti z ljudmi. Izziv pa je, kako oboje voditi v ravnotežju. To pa
dosežemo le z dobro in umirjeno medsebojno komunikacijo. V družini sta obe potrebi uravnoteženi
takrat, ko je skrb zase enako vrednotena kakor povezanost.
Kaj pa partnerstvo? Partner je dar, saj je težko biti sam. Partnerstvo daje občutje odnosa,
povezanosti, je sončna energija, ki osnuje družino, družina pa je kakor hiša, v kateri naj bi bil vsak
sprejet z ljubeznijo. Temeljna pravica vsakega človeškega bitja je namreč biti ljubljen. Ljubezen
izražamo nebesedno, z reakcijo in vedenjem, predvsem pa z besedami. Vse to gradi odnos, v njem se
razvijamo in ranimo in vsaka rana je lahko pot k sebi, če smo se iz nje zmožni učiti. Pri tem nam je v
veliko pomoč pogovor, toda ne kakršen koli – pomembna je konstruktivna komunikacija, pri kateri ni
poniževanja in tekme. V partnerstvu naj prevladujejo jaz-sporočila in aktivno poslušanje. O drugem
naj ne govorimo in sodimo, vedno najprej preverimo in nato tehtamo. Nikoli naj ne učimo drugih, kaj
potrebujejo, saj ima vsak pravico do drugačnosti. Rajši poslušajmo ljudi in jih spoštujmo, to si namreč
zasluži vsako človeško bitje.
Dotaknili smo se tudi starševstva in otrok. Starši naj bi bili topli in otrokom naklonjeni, znali naj bi
poskrbeti zanje, jim dati čustveno oporo, morali bi verjeti vanje in jim zaupati, jim dati občutek
varnosti. Zgodnji občutki imajo močan vpliv na poznejše življenje. Otroke naj ne samo vzgajamo,
ampak naj z njimi tudi uživamo, se igramo in vživimo v njihov svet. Otroci znajo biti odgovorni, če jim
damo to možnost. Vsak od njih želi postati dober človek, to je v njihovi naravi. Mi pa želimo biti dobri
starši: želimo jih razveseljevati, jim stati ob strani in jih imeti radi. Pravo vzgojo vodi vzajemna
ljubezen, zgledi in poučevanje, ne pa žaljenje in kritiziranje – pohvala je učinkovitejša od graje. Ob
tem moramo biti tudi dovolj kritični in znati postavljati meje, hkrati pa poskrbeti za lastno zadovoljstvo.
Predavanje se mi je zdelo izredno zanimivo, teme so bile nanizane sistematično in bilo jim je res
prijetno slediti.
Člani Skupnosti Srce imajo za seboj hude izkušnje, soočali so se z vsem zgoraj napisanim in taka
predavanja so nadvse dobrodošla. Hvala!
Mira

Povezovalna/sočutna komunikacija

Ponedeljkovo predavanje s tem naslovom nam je predstavila članica Skupnosti SRCE Milena Bevc. Sicer doktorica ekonomskih znanosti se je pred petimi leti navdušila nad nenasilno komunikacijo in se na tem področju izobraževala, znanje pa želi širiti še med druge. Začetnik te komunikacije je bil dr. Marshall B. Rosenberg in poimenoval jo je jezik življenja. V Slovenijo je njegovo dognanje prinesel Robert Kržišnik.

Milena nas je popeljala skozi témo z nazorno predstavitvijo, predavateljsko izurjenostjo in osebno tankočutnostjo. Človek že od nekdaj želi harmonično bivati v družini, skupnosti in družbi ter išče poti, kako reševati nesporazume in konflikte. Žal je kljub današnjemu znanju o sočutju in kljub vsem dostopnim virom zaznati veliko nasilja v medosebnih odnosih in tudi do drugih oblik življenja na planetu.

Treba je najti stik s seboj, prepoznati, kaj nam je pomembno in kaj potrebujemo. Vedeti moramo, kako se lahko povežemo drug z drugim v iskanju skupnih rešitev. In odnosi lahko prinašajo v naše življenje obilo veselja. Sočutna komunikacija nas vodi v dajanje iz srca, saj si želimo in smo pripravljeni obogatiti življenje drugega. Ko prisluhnemo svojim in potrebam drugih, začenjamo razumeti odnose v novi luči.

V procesu nenasilne komunikacije obstajajo štirje koraki: kaj opazimo, kaj čutimo, kaj potrebujemo in kaj prosimo nekoga, da bi nam obogatilo življenje. Gojimo poslušanje, spoštovanje in empatijo, vse to pa poraja vzajemno željo po dajanju iz srca.

Udeleženci, bilo nas je kar veliko, smo opravili dve praktični vaji v parih in preizkusili razumevanje povedanega. Dragocena je bila tudi predstavitev predavateljičinih izkušenj z uporabo NNK. Priporočila nam je tudi knjigo omenjenega avtorja. Udeleženci smo ji na koncu zastavili kar nekaj vprašanj in se v živahnem pomenku zadržali skupaj še nekaj časa.

Gena Pupis

ROMANJE NA ZASAVSKO SV. GORO

Precej časa je minilo od najine zadnje udeležbe na srečanju srčkov in verjetno bi ga preteklo še nekaj, če mi Gena ne bi poslala vprašanja, ali se pridruživa romanju na Zasavsko Sv. Goro. Vabilo sem sicer videla in o njem razmišljala, a očitno sva potrebovala dodatno spodbudo, da sva se odločila preživeti zadnjo postno soboto v družbi znanih in manj znanih, a enako preizkušanih.

Pridružila sva se jim v Vačah. Tam je že čakala pisana druščina skupaj z lokalnim vodnikom, sicer članom družinskega gledališča Kolenc. Poskrbel je za sproščeno vzdušje ter nam pozneje predstavil zgodovino Vač in znamenito vaško situlo.

Najprej pa smo si ogledali župnijsko cerkev sv. Andreja, spoznali njeno zgodovino in posebnosti. Največ zanimanja je bil deležen čudovit Božji gob, ki so ga davnega leta 1865 izdelali na Češkem. Krasi ga nešteto barvnih steklenih kristalov, ki osvetljeni ponujajo res bogato podobo. Vajeni smo, da se Božji grob postavi za sveto tridnevje, tu pa je zaradi svoje vrednosti in edinstvenosti na ogled vse leto. Verjamem, da je bil to marsikomu od udeležencev čudovit uvod v veliki teden.

Še ena posebnost je vredna ogleda v posebni omarici pod prižnico: posoda z zemljo z GEOSS-a, ki jo je Papež Janez Pavel II. poljubil, ko je leta 1996 prvič stopil na slovenska tla. Mene osebno so ob tem preplavili posebni občutki in podoživljala sem srečanje s sv. očetom v Postojni.

Potem pa smo postali pravi romarji. Peš smo se odpravili na slabi dve uri oddaljeno Zasavsko Sveto Goro, cilj našega tokratnega postnega druženja. Nekateri so ob merjenju korakov potrebovali malo samote, drugi so želeli sproščen klepet, spet tretji pogovor o težavah in naporih življenja … Mislim, da je vsak lahko prejel, kar je potreboval. Pot je bila pestra, kakor so pestra naša življenja. Hodili smo po široki asfaltni cesti, po malo ožji poljski poti, po vzpenjajoči in spuščajoči se stezi, vmes pa košček poti, ki spominja na pravo planinsko pot. Doživeli smo vse, od razgledov po čudoviti zasavski pokrajini do hoje med drevesi, kjer se ti zdi, da ne vidiš izhoda. Tako enostavno mi je bilo to pot prenesti v življenje, kjer je včasih vse lepo in gladko kakor hoja po široki poti, drugič pa imamo občutek, da so steze ozke in strme, da nam na njih pohajajo moči. A tako kakor so nam na tej poti božale srce pomladne cvetice, so nam tudi v življenju dani ljudje, ki nam vzbujajo upanje, podarjajo veselje in nas opogumljajo.

Ko smo prispeli na cilj, nas je prijazno in gostoljubno pričakala župnijska gospodinja. Okusen čaj in poživljajoča kava sta nam dala občutek domačnosti in sprejetosti.

Cerkev na Zasavski Sveti Gori je ena redkih, posvečena Marijinemu rojstvu, in tu sem prvič videla podobo Marije dojenčice. Notranjost cerkve in okolica sta polna znamenj globoke vere in predanosti pokojnega župnika Maksa Kozjeka, ki je tu deloval kar štirideset let. O vsem tem nam je spregovoril zdajšnji duhovnik. V kapeli Kraljice miru je p. Platovnjak potem daroval sv. mašo. To kapelo krasijo čudoviti vitraži s podobami svetovno znanih Marijinih romarskih svetišč – Lurda, Fatime in Međugorja. Na glavnem oltarju je tudi kip medžugorske Marije in upodobitev tamkajšnje cerkve. Tu res dobiš občutek, da se Marija sklanja k nam, zato da nam s svojo materinsko roko briše solze in nam pomaga čez življenjske prepreke ter se z nami veseli. S sv. mašo smo počastili tudi praznik Marijinega oznanjenja, ki se je zaradi velikega tedna obhajal prav na soboto, 23. 3., ko smo poromali k Njej …

Vtisov je ogromno in kar težko sem se odločila, kaj preliti na papir, zato da bi vse, ki boste brali te vrstice, opogumila in navdušila, da si kdaj pa kdaj vzamete čas, mogoče stopite iz cone udobja in se podate na pot. Upam, da mi je uspelo in da se kmalu srečamo.                                   

Magdalena

Velika noč 2024

Na veliki četrtek se spominjamo postavitve evharistije in duhovništva. Naj nam bo dana ganjenost nad tem in hvaležnost. Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga vstopiti v srčiko evharistije in duhovništva, katerega temeljno poslanstvo je služenje. Prav zaradi tega je najprej umil noge svojim učencem in jim tako pokazal, kako on sam služi na zelo konkreten način, in jih povabil, da bi tudi oni vstopili v to njegovo držo. To služenje se nam ponavzočuje v vsakem obhajanju evharistije, da bi mu mogli tudi mi postajati podobni. Na kakšen način in kje smo mu lahko podobni v služenju?

Veliki petek je dan spomina na Jezusovo neizmerno trpljenje zaradi zavrnjenosti njegove in Očetove ljubezni do človeštva in zaradi nepripravljenosti verjeti v moč ljubezni in odpuščanja. Ko bomo v molitvi z njim na križevem potu in smrti na križu, naj Sveti Duh v nas prebudi ganjenost in hvaležnost za to njegovo ljubezen do konca ter zavedanje, da mu povzročamo največjo bolečino, ko mu ne dopustimo, da bi nam podaril odpuščanje in da bi lahko po nas še naprej ljubil in odpuščal. Kje in kako lahko skupaj z njim udejanjamo njegovo ljubezen?

Na veliko soboto smo povabljeni, da bi bili  z Jezusom v grobu. Čeprav je polno priprav na velikonočno praznovanje, si vseeno vzemimo nekaj časa, da vstopimo v molk in prisluhnemo govorici groba in Jezusa v njem. Pravi nam: “Če pšenično zrno ne umre, ne more obroditi sadu.” “Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil.”… Izročimo Jezusu v grobu tudi tisto, kar želimo na vsak način zadržati zase in se nam zdi, da brez tega ne moremo živeti. Naj skupaj z njim umre naša nezdrava navezanost, nesvoboda in zasvojenost, da bomo lahko skupaj z njim vstali v novo življenje. Kaj mu bomo izročili?

Na veliko noč nam vstali Jezus Kristus želi podeliti svoj mir, kot ga je takrat podaril svojim učencem. V veri bodimo z njim in mu dopustimo, da nas po svojem Duhu v polnosti prepoji z močjo svoje zmage nad grehom, zlom in smrtjo ter nam da okušati njegovo veselje, mir, odpuščanje in dejavno ljubezen do nas in vsakega človeka.

Želim vam blagoslovljeno praznovanje velikonočne nedelje in obilja radosti tam, kjer ste, in s tistimi, ki so ob vas. Tam in v tistih vas čaka Vstali. Tam in po tistih se vam želi razodeti, kot se je razodel Magdaleni in apostolom.

p. Ivan Platovnjak 

Drage ljubeče mame,

(Slika: Devica z otroki, Ivan Meštrovič, New York, 1925)

vsaka izmed nas je neprecenljivo darilo. Mama, katere srce vsak trenutek bije še za nekoga. To je tista mama, ki jo preplavljajo občutki veselja in brezpogojne ljubezni, pa tudi krivde, obupa in nemoči.

Ločena/razvezana je mama, ki čuti in zazna, kako težak je križ materinstva.

Brez slabe vesti, z ljubeznijo do sebe in kot opomnik za vse mamice, ki so pozabile nase, na svoje potrebe, želje in sanje.

Objemi se, bodi ponosna na to, da si mama in da si most, preko katerega se je zlilo življenje na ta svet.

Čestitke ob materinskem dnevu!

Natalie

(za Skupnost Srce)

Ob današnjem svetovnem dnevu žensk

Škoda bi bilo, da bi zaradi različnih predsodkov spregledali, kar je temeljno v tem dnevu, ki želi spodbuditi vse ženske, da bi bile z veseljem ženske. Kristjani pa smo povabljeni, da se učimo gledati ženske z očmi Boga Očeta po Kristusu v Svetem Duhu. Naj bo dano vsaki ženski, da se znova zave tega pogleda, ki je poln občudovanja, nežne ljubezni, veselja, spoštovanja, usmiljenja in zaupanja, ter uskladi svoj pogled nase z Njegovim. Naj Sveti Duh pomaga tudi moškim uskladiti svoj pogled nanje z Božjim.

Čestitam vsem ženskam in kličem nanje Božji blagoslov,

p. Ivan

Romanje na Sv. Višarje

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste pričakovali nekaj, zgodilo pa se je nekaj povsem drugega?

Ta popis začenjam z vprašanjem, ker sem nekako pričakoval, da letos ne bom doživel prave zimske idile. Kljub temu sem se v petek, en dan pred odhodom na Sv. Višarje, odpravil po priporočene dereze, čeprav so vremenarji napovedovali dež. Po drugi strani pa sem šel kupit dereze, ker sem s tem želel zapečatiti odločitev, da grem na to romanje, karkoli se že zgodi. S to mislijo sem se tudi pripravil na vzpon in odšel spat.

Pred odhodom od doma se je spet pojavil dvom. Ali mi je res treba iti, ali ni bolje, da ostanem kar doma? Dvom se ni pojavil zaradi vremena, ampak ker je bilo to zame prvo takšno romanje v okviru Skupnosti Srce. Kljub temu me je gnala motivacija, ki se navezuje na del, da bom dan preživel v kakovostni družbi.

In res, že po nekaj uvodnih spoznavnih besedah smo se usedli v avte in se odpeljali proti Kranjski Gori in naprej na italijansko stran do Žabnic. Še preden smo prišli do Kranja, sem prejel občutek, da sedim v avtu v krogu družine, čeprav sem oba sopotnika spoznal le nekaj minut prej v Ljubljani. Z nekaterimi prijatelji lahko sedim več ur, pa ne pridemo do takšnih poglobljenih pogovorov, kot nam je to uspelo doseči tukaj. In ravno to je glavni razlog, zakaj sem se pridružil Skupnosti Srce – da se lahko družim z ljudmi s podobno izkušnjo.

Pot do Kranjske Gore je minila, kakor bi mignil, tam pa nas je pričakala snežna odeja. Vsekakor tega nisem pričakoval – da bo pokrajina ta dan v celoti prekrita z belo obleko kakor nevesta na poročni dan. Tudi preostali člani so izrazili podobno občudovanje nad to zimsko idilo. A glede vzpona na Sv. Višarje ni podvomil niti eden: vsi smo kazali pripravljenost, da na vrh poromamo peš.

Avte smo pustili v Žabnicah in se začeli vzpenjati po zasneženi poti. Že ob vznožju smo opazili ogromno skupin, ki so se prav tako odpravile proti vrhu, a s smučmi. Novozapadli sneg je ponujal edinstveno priložnost, da so si po njem utirali pot s turnimi smučmi in so nekako kar odsmučali mimo nas. Dereze, ki smo jih imeli v nahrbtniku mi, niso bile primerne za te razmere, saj se je tudi z njimi ugrezalo in podrsavalo – imeti bi morali krplje, a tudi to nas ni ustavilo.

Kljub težkim snežnim razmeram na poti je pohod veliko lažji v skupini, kakor če hodiš sam. Verjetno bi se obrnil nekje na sredini, če že ne na začetku, in se sprijaznil, da je to preveč zame. Eden od članov je na poti navzgor dal super primerjavo za Skupnost Srce. Če se pridružiš skupnosti, ti ni treba samemu hoditi po poti ločitve. Imaš ljudi, na katere se lahko obrneš in ki jim zaupaš. Hkrati pa je nekdo že prehodil to pot in ti s svojimi izkušnjami lahko pomaga, kakor so meni pomagali člani pred mano na tem romanju, ko sem hodil po njihovih stopinjah.

To se je na poti navzgor izkazalo za ključno. Višje ko smo se vzpenjali, debelejša je bila snežna odeja. Če si želel iti po svoji poti, si porabil več energije, saj je vsakemu koraku sledilo pogrezanje v sneg. Zato je bilo pomembno, da smo hodili v vrsti eden za drugim in se tako počasi prebili do prve postaje križevega pota.

Križev pot na Sv. Višarje ni bil dokončan, ampak ima le sedem postaj, ker je gradnjo prekinila II. svetovna vojna. Spet sem našel podobnost s situacijo v Skupnosti Srce. Konflikt, ki smo ga doživeli, je prekinil gradnjo naše družine in naš odnos z bivšim partnerjem je na neki točki obstal. Toda naše življenje se ni končalo na tej točki, prav tako kakor se ni naše romanje proti vrhu. Če bi obstali pri tej 7. postaji, bi se ne mogli soočiti z zimskimi razmerami in njihovimi posledicami. Zato je edina možnost, da pot nadaljujemo, četudi počasi, z uporabo palic in podrsavanjem. Enako velja pri razvezi. Ni pomembna hitrost, pomembno je nadaljevati življenje.

Če se vrnem k 7. postaji križevega pota na Sv. Višarje, ki ni bil nikdar dokončan, lahko to vidim kot srečno prispodobo. Glede na izkušnje in slišane zgodbe si upam trditi, da je bila razveza za nekatere morda edini način za nadaljnji obstoj, torej nekakšna sreča.

Razveza pa nikakor ni lahka; zame predstavlja drug način trpljenja in nošenja križa, ki ga ni mogoče odvreči. Nošenje križa in trpljenje ostajata. Toda ta križev pot razveze postane sčasoma in s podporo ožjega kroga ljudi in skupnosti, kakršna je Srce, znosnejši, saj se utrdimo. Tako sem se tudi sam na poti proti vrhu nekako utrdil ter z vsakim korakom lažje stopal in gazil po snegu. Razen zadnjih 15 minut, ko sem komaj zbral dovolj moči in motivacije za vzpon do cilja.

To prizadevanje priti na vrh me je pripeljalo do novega spoznanja: razveza je pot posameznika. Čeprav imamo pred seboj še toliko ljudi, ki nam utirajo pot v snegu, in čeprav je lahko z nami tudi Bog, jo moramo na koncu prehoditi sami. Ne gre za to, da bi nas nekdo nesel in nam olajšal našo pot, temveč za priložnost, da najdemo v sebi tisto življenjsko moč, ki nas žene naprej, da ne obupamo, saj na tej poti obstajajo tudi trenutki, v katerih lahko uživamo in smo polni zadovoljstva.

To zadovoljstvo sem občutil ob prihodu na Sv. Višarje, kjer smo obiskali cerkev in si privoščili zasluženo kosilo. Pot sem sicer prehodil sam, a ključne so bile stopinje pred mano in občutek, da sem lahko izkušnjo romanja in druženja delil s preostalimi člani. To mi je omogočilo, da sem preživel zelo prijeten dan. Kajti na koncu dneva ali poti je ključno, da lahko te trenutke delimo z nekom. Če smo razvezani, to še ne pomeni, da smo osamljeni. Imamo skupnost ljudi, s katerimi lahko delimo vzpone in tudi padce.

Hvala vam, organizatorji in sopotniki, za to čudovito snežno romanje.

Jaka

Nagovor SRCA ob odhodu p. Tomaža

Zdaj je pa dokončno: p. Tomaža Mikuša, našega duhovnega vodjo, je njegov jezuitski provincial p. Miran Žvanut poslal na novo pastoralno delo – odslej bo župnik v Župniji sv. Jakoba v Ljubljani, kjer bo nasledil p. Silva Šinkovca. P. Tomaža je umestil za novega župnika arhidiakon Franci Petrič v nedeljo, 28. januarja, pri sv. maši ob 9.30 pri Sv. Jakobu.

Mi srčki pa smo se za osemletno vsestransko, bogato, srčno in zavzeto delo za Skupnost SRCE zahvalili p. Tomažu pri poslovilni sv. maši v ponedeljek, 22. 1. 2024, ob 19h v Marijini kapeli pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Zbralo se nas je toliko srčkov, da smo kapelo napolnili do zadnjega. Po maši je Marija v imenu Skupnosti SRCE spregovorila nekaj besed ob slovesu oz. odhodu p. Tomaža.

Pozdravili in zahvalili pa smo se tudi somašniku p. Ivanu Platovnjaku, ki bo odslej duhovni vodja Skupnosti SRCE.                                                                                                 

Odbor SRCA


P. Tomažu Mikušu, duhovnemu vodju SRCA, ob odhodu

To ni samo nagovor v slovo p. Tomaža iz SRCA, ampak tudi izraz velike hvaležnosti, ker si kot naš duhovni vodja z ločenimi in razvezanimi vztrajal 8 let. Ob tvojem duhovnem spremljanju smo številni ponovno našli stik s Cerkvijo, uživali v duhovni rasti in opori drug drugemu.

Na stotine naših zgodb si poslušal in slišal, poskušal pomagati na vse načine, da bi omilil bolečino razveze in ločitve. V ta namen si prebiral literaturo, obiskoval seminarje v tujini in spremljal druge prakse na to temo ter se seznanjal s skrbjo za ločene zakonce in družine po svetu. Pridobljeno znanje si uporabil za obogatitev spremljanja nas srčkov. Uvajal si nove programe (npr. DivorceCare) in prevajal. Ustanavljale so se še druge skupine v Skupnosti SRCE, tako da lahko vsak član obiskuje tisto, ki mu najbolj pomaga pri rasti in želji, da zaživi na novo.

Spremljal si nas ne le na srečanjih skupin, ampak tudi na duhovnih počitnicah, romanjih, izletih, silvestrovanju, za nas si pripravljal duhovne obnove … Vsega se ne da našteti! Skupaj smo jokali in žalovali in se veselili. Ne bi dozorevali, če ne bi skupaj ustvarjali in skupaj tudi trpeli. Čeprav je bilo življenje nas ločenih težko, smo se ob naših druženjih znali tudi iskreno veselili in se sprostiti. S tvojo pomočjo smo duhovno rasli ter se učili hoditi v Kristusu in s Kristusom. Vse to nas je še bolj povezalo. Koliko nepozabnih trenutkov smo doživeli pri skupnih mašah, ki si jih daroval za nas razvezane, ko si lomil kruh in molil z nami.

Hvala, ker si bil pripravljen v Gospodovem imenu  zdraviti ranjena srca, saj ljudje potrebujemo Božji dotik, pa tudi človeško bližino. Vestno si sledil svojemu novomašniškemu geslu: DARITEV BODI TI ŽIVLJENJE CELO. V tem duhu si se posvečal ranljivim skupinam, saj vidiš glavno poslanstvo Cerkve v tem, da celi rane, ki nastanejo ob/po razvezi (Skupnost SRCE), splavu (Rahelin vinograd), zlorabi (Na pragu upanja oz. Od bolečine do milosti) … in še mnogo drugega. Kot jezuitu ti je srčika služenja RADIKALNA VELIKODUŠNOST. Po zavetniku sv. Tomažu Akvinskem sta te oblikovala RAZUM IN VERA, tako da vse to zmoreš tudi živeti. Ponosni smo nate.

Pa še to: za brošuro, ki smo jo izdali ob 20-letnici SRCA, si pripravil prispevek z naslovom Duhovno spremljanje ločenih in razvezanih v Katoliški cerkvi. Menimo, da bi to moral postati priročnik za pastoralno oskrbo vernikov, ki so doživeli razvezo ali jim je bila ugotovljena ničnost zakona. Namenjen bi bil lahko posvečenim osebam pri pastorali, pa tudi širše.

Za vse, kar smo našteli, smo ti hvaležni in imamo veliko željo vse to s teboj še kdaj pa kdaj doživeti. Ostajamo povezani v Gospodu in upamo, da se bomo še srečevali. Kar smo preživeli skupaj, se ne da pozabiti.

P. Tomaž, naj Bog še naprej blagoslavlja tebe in tvoje delo! Naj ti bo dobro na tvoji nadaljnji poti. Iz vseh src iz SRCA iskrena HVALA!

Marija v imenu Odbora Skupnosti SRCE      

Sv. Jožef, 22. januar 2024

Starševstvo po ločitvi (in kako se z njim spopasti)

Fotografija vir:https://www.matejzaplotnik.com/

Naslov januarskega srečanja »Starševstvo po ločitvi« je vsakemu ločenemu staršu v velik izziv: kako se bo s tem položajem spopadel. Ločitev je namreč izredno stresna življenjska prelomnica za starše, pa tudi za njihove otroke. Kot mama s to izkušnjo lahko rečem, da je to za otroka najtežje obdobje – njegove sanje o ljubezni in sprejemanju staršev se podrejo. Podre se dom, odnosi, ki so se sicer krhali že dolgo.

Da je bila tema predavanja aktualna, je pokazala številčnost poslušalcev. Sleherni dan se učimo, kako postati boljši, kako ustvarjati zdrave in osrečujoče odnose. Ko sem sledila predavatelju in njegovim spodbudnim idejam, da je treba izpeljati ločitev, ki bo v korist otroka, se je v meni nekaj vznemirilo. Žal mi je, da mnogi starši po ločitvi nismo zmogli dialoga z bivšim zakoncem – očetom ali materjo otrok. Ne zato, ker si tega ne bi želeli, ampak ker je v obeh starših toliko bolečine in zamere. In dokler se nam zdi, da je za nastali položaj kriv samo eden, je težko graditi mostove. Tudi starševske. V mojem primeru je bilo treba usvojiti mnoge lekcije, preden smo po sedmih letih spet vsi sedli za skupno mizo. Otroci so tisti, ki si zaslužijo naše spoštovanje in ki imajo radi oba starša, zato jim ni vseeno, v kakšnih odnosih sta. Ampak to je lažje napisati kakor udejanjiti.

Kdaj se zgodi tisti milostni oz. čudežni trenutek, ko ločitev ne boli več? Skozi potovanje ločitve in trpljenja, skozi učenje, poslušanje modrih žensk in moških, skozi osebno rast … lahko danes z velikim olajšanjem rečem, da takrat, ko odpustimo sebi in človeku, s katerim smo si prej vse delili.

Predavatelj me je nagovoril s stavkom: »Ločitev staršev naj bo za otroka skok na most, po katerem bo varno in brezskrbno prehajal med ločenima domovoma. Tisti, ki mora zgraditi ta most, pa smo mi, starši.« To je ključna naloga vsakega starša, pogumno dejanje, ki zahteva veliko dela na sebi. Če temu nismo kos, naj nas ne bo sram poiskati pomoč zase in si priznati, da ne zmoremo. V tem času smo pridobili mnogo znanja in metod, a čeprav znanost napreduje, še vedno ne zmoremo sočutja, empatije, si priznati, da smo nepopolni. Tukaj ni obsodb, sta le molitev in zaupanje, da smo božji in da Bog nikogar ne pusti samega. V svoji omejenosti v tem življenju imamo svobodo odločanja.

Ločitve so različne: sporazumne in tiste s tožbo. Slednje so pravi bojni spopad za oblast nad otrokom, a na koncu tega spopada ostane pogorišče, ki ne koristi ne bivšemu partnerju ne otroku. Kako se torej ločiti in ohraniti starševsko skrb za otroka? Kako vzpostaviti dialog s partnerjem po ločitvi, če ga niti prej nismo zmogli? Mladi predavatelj nam je s svojimi izkušnjami ter delom z ločenimi starši in njihovimi otroki predložil nove rešitve – šest ključnih stavkov, ki nas vodijo v pravo smer starševstva. Sporazumne ločitve niso toliko skrb zbujajoče, ker bo z njimi lažje zgraditi omenjeni most. Hudo pa je, če se z bivšim zakoncem ne moremo dogovoriti, kaj je v korist otroka. Lahko minejo desetletja, pa smo še vedno v sporu, še vedno je problem, ali bova šla na poroko odraslega otroka oba ali samo eden. Z zamero pa človek, ne da bi se zavedal, najbolj škoduje sebi in svojim najbližjim. O tem priča naše telo, bolezni, ki izbruhnejo. Katerega volka hranimo v svojem srcu?

Matej Zaplotnik, dipl. socialni pedagog, zaposlen v Stanovanjski skupnosti Postojna, kjer se ukvarja z ločenimi starši in njihovimi otroki, nam je predstavil svojo vizijo starševstva po ločitvi. Svoje znanje in izkušnje dopolnjuje s študijem tujega gradiva ter povezovanjem z domačimi in tujimi strokovnjaki, pa tudi s sodniki, tožilci, kriminalisti, odvetniki ter predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s to problematiko. Lahko bi rekli, da je mlad entuziast, ki prinaša ločenim novo upanje, zlasti tistim, ki ne zmorejo vzpostaviti dialoga, niti takrat, ko gre za njihovega otroka. Otroka pa najbolj prizadene, če je vpet v konflikt med staršema.

Kako se torej ločiti od partnerja, ne pa tudi od otrok? Na podlagi vsega slišanega si mora vsak poiskati ustrezen odgovor sam. Med mnogimi odzivi poslušalcev so me ganile tiste najbolj brutalne situacije, ki so polne nasilja in negotovosti. V sodnih rešitvah glede ločitev je veliko krivic. Predavatelj je izrazil zanimanje za te primere in povabil prizadete, naj mu po e-pošti zastavijo vprašanja, ker bi jim želel pomagati.

Ločitev je boleče in naporno obdobje, v katerem ostajamo starši ne glede na to, koliko zamer gojimo do bivšega zakonca. Iskati moramo svojo pot do starševstva, saj s svojimi dejanji in zgledom vzgajamo mlado bitje, ki mu želimo le najboljše. Naši otroci pa so srečni, ko tudi mi starši poskrbimo zase in nam je dobro.

Ljubljana, 2. 2. 2024

Natali

»To je dan, ki ga je naredil Gospod.«

Sobota, 13. 1. 2024

Res nenavadno lepa, meni podarjena sobota. Nagrada po dolgem premišljevanju in omahovanju med grem ali ne grem.

Dobili smo se v Dekanih ob 9h zjutraj. Bilo je mrzlo in sončno jutro. Nebo sinje modro, brez oblačka ali meglic. Vse je pred dnevi pometla burja in se umirila, kakor bi vedela, da smo srčki potrebni zavetja stvarstva, človeške topline in Božjega objema. Srečala sem znane in nove ljudi. Okrepčali smo se s toplim čajem in sladkimi dobrotami, se rokovali in se predstavljali drug drugemu do odhoda. Krožna pot do Tinjana se je počasi vzpenjala, najprej med hišami, čudovitimi oljčniki, obdelanimi vinogradi. Na vsakem koraku je vidno delo skrbnih domačinov, ki spoštujejo in obdelajo vsako ped rodovitne zemlje. Vrača jim v obilju.

Prevzela me je toplina, prijaznost, radovednost in prisotnost ljudi, s katerimi sem hodila, klepetala, se jim zaupala. Kakor da človek vstopa v drug svet sebi enako čutečih in enako mislečih ljudi. Dobila sem nov zagon, notranji mir in veliko milosti za premagovanje vsakdanjih opravil in dvomov.   

Čudovito sonce in pot navkreber sta nas ogrela in začeli smo odpenjati oblačila. Med potjo smo večkrat postali, pa ne zaradi napora, ampak zaradi občudovanja razgleda na našo prelepo Primorsko. Griči, posajeni z vinsko trto, lepe zelene krošnje oljk, pravilne oblike oljčnikov, vaška naselja, bele hiše sredi zelene površine so videti kakor počivajoči beli galebi.

Na obzorju pa morje, odsev svetlobe, tovorne ladje, strukture v pristanišču.

Pri sv. maši ob 12h smo bili deležni lepega nagovora in Božjega blagoslova v cerkvi sv. Mihaela v Tinjanu. Mašnik je bil župnik s Škofij Mirko Rakovnik. Prisotne je primerjal z angeli, ki nosijo mir, svetlobo in toplino. Vse to smo pustili v svetem prostoru, kar se bo zaznalo še naslednji dan.

Pred cerkvijo smo naredili skupinsko fotografijo in se sprehodili do gozdnega roba za cerkvijo. Presenečeni nad razgledom smo ostali brez besed. Pogled za bogove:  Kraški rob, viadukt Črni Kal, Osp, Socerb, svetišče na Vejni, Trst, grad Miramar. Neverjetna lepota stvarstva.

Po krožni poti smo se spustili v dolino ob potočku, ki se spremeni v slap in v toplih dneh ponuja svežino, nežno šumenje bistre vode pomirja telo in duha.

Dan smo končali v Bertokih, kjer so nam postregli z okusno obaro in svežo sladico. Prijetno vzdušje nas je zadržalo ob klepetu do večera, zato je bil odhod kar težak.

Pa kaj, grem domov samo zato, da lahko spet pridem.

Hvala organizatorjem za ves trud in dobro vodenje.

Karmen Bončina

Silvestrovanje 2023/24

Odkar sem se prijavila na silvestrovanje s srčki v Ankaranu, sem se po tihem veselila srečanja. Primorska klima in druženje s prijatelji enake usode mi vedno dobro deneta.

Ker je bilo v obvestilu navedeno, da je dobro prinesti s seboj hrano za skupno mizo, sem se na silvestrski dan lotila priprave flancatov in drugih jedi. Res mi je to vzelo dobršen del dneva, a delala sem s srcem in ljubeznijo do vseh udeležencev v želji, da preživimo lep večer.

V avtu smo se peljali štirje in že od samega začetka je bila med nami nevidna vez prijateljstva, vere in spoštovanja. Med potjo smo se ustavili ob avtocesti in pridružila sta se nam še dva udeleženca. Popili smo kavico, se malo nasmejali in se z dvema voziloma odpeljali proti cilju.

Ko smo prispeli v ankaransko župnišče, smo opazili skupino ljudi, ki je pridno pripravljala vse potrebno za naše druženje. Oddali smo naše dobrote in potem nam je bilo pokazano, kje bomo spali. Nekdo od prisotnih je pomagal pri nošenju prtljage v zgornje prostore.

V večnamenskem prostoru smo se postavili v krog in se drug za drugim predstavili. Pred tem je vsak prižgal svojo svečko in pozneje z njo v koloni krenil k sv. maši, potem pa jo položil pred jaslice v cerkvi. Mislim, da smo bili ob tem simbolnem prizoru vsi ganjeni; v življenju izgorevamo in spet dobivamo moč ob Jezusovem oltarju.

Med mašo smo sodelovali s petjem in branjem Božje besede. Zelo lepo je bilo, da smo lahko izrazili tudi svoje zahvale in si podelili mir s podajo rok. Pri pridigi me je nagovorilo, da Jezus ni kakor mi, ki prepogosto s prstom kažemo na napake drugih, ampak nam poda roko, da gremo lažje skozi življenjske preizkušnje. Tudi sama opažam, da kritiziranje drugih v meni povzroča upad življenjske energije ter da je bolje moliti in darovati svojo navzočnost pri sveti maši oz. z evharistijo za te osebe.

Po sveti maši smo imeli lepo pripravljeno meditacijo. Na podlagi vprašanj smo na listke pisali, za kaj smo v minulem letu hvaležni, kaj obžalujemo, kaj potrebujemo in za kaj prosimo milosti, nazadnje pa še naše sklepe za naprej.

Mizi sta bili bogato obloženi: ena s sladkimi dobrotami, druga s slanimi. Slišala sem reči, da še nikoli doslej ni bilo na voljo toliko dobrot. Bilo je več kakor očitno, da smo v župniji dobrotnika sv. Nikolaja.

Ves čas se je predvajala glasba, in ko smo se podprli s hrano, smo zaplesali: v parih, posamezno in v krogu ter v »vlakcu«. Rajanje je trajalo do jutranjih ur.

Naslednje jutro smo se dobili ob zajtrku in šli nato k sv. maši, ki je bila tokrat skupaj z župljani ankaranskega občestva. V mislih sem pripravila dve zahvali, vendar nismo bili pozvani, da jih izrečemo na glas. Ob zrenju v mozaik sv. Nikolaja na steni sem se zahvaljevala za preživeto silvestrovanje v medsebojni bratski Ljubezni. Druga zahvala je bila namenjena Jezusu, ker nam odpušča slabosti in po zakramentu sprave daje možnost, da začenjamo znova, ko ljubimo prvi, tudi drugače misleče in celo sovražnike.

Naj omenim še, da sem bila v avgustovskih dneh poplavljena in sem morala celo stanovanje sanirati do temeljev. Vsakodnevne molitve in obisk sv. maše so se bogato obrestovali ter še poglobili mojo vero Vanj in v Njegovo navzočnost v mojem življenju. Ob Njem sem dobila tolažbo, razumevanje in sposobnost odpuščanja.

Manjša skupina se nas je odločila za sprehod ob morju. Prijetno sta nas presenetila dva pogumna udeleženca s plavanjem v mrzlem morju. Iskrene čestitke obema!

Ker bom letos praznovala okroglo obletnico in ker sem bila deležne pomoči ob poplavah, sem doživela, kako lepo je prejeti dar. Zato sem skupinico počastila s plačilom naročenih kavic in vroče čokolade. Lepo je tako razveseliti druge, ker si ob tem sam najbolj obdarjen, kajti človek ne mora biti srečen sam, ampak šele ko osrečuje druge.

Ko smo se odpeljali iz Ankarana, je bila v našem avtu izražena želja, da gremo pogledat jaslice v Dekane, in res smo šli in bilo je zanimivo. Med vožnjo proti domu smo zmolili še rožni venec. Bilo je milostno.

Čez približno 24 ur od odhoda od doma sem se pripeljala v domači kraj. Ura je kazala, da se bo čez 20 minut začela sv. maša. Vstopila sem že v stanovanje, a življenje me je izučilo, da ni naključij in ker je bil 1. 1. praznik Matere Božje, se mi je zazdelo prav, da grem v cerkev, in sem šla. Ponovno sem z veseljem sodelovala s petjem. Za ta dar sem neizmerno hvaležna.

Ko sem se vrnila domov in zaklenila avto, so se v meni oglasile besede: »Bil je popoln dan.« Res je bil in Nebeški materi in vsem Nebeščanom hvala, ker sem ga smela preživeti v tako prijetni družbi, da sem bila lahko dar drugim in drugi meni.

Nancy

Duhovne zlorabe – posledice, preprečitev in zdravljenje

Pater dr. Ivan Platovnjak nas je takoj na začetku predavanja povabil k molitvi s prošnjo za blagoslov, da bi duhovne zlorabe doumeli in se jih naučili zdraviti. O njih nam je dal temeljito razlago, pa tudi, kako duhovne zlorabe prepoznamo in kako si lahko pomagamo, če smo bili ali smo še njihove žrtve. Vsak od nas je lahko zaslutil, kje vse se skrivajo pasti, ko nas nekdo želi obvladovati in z nami manipulirati.

Duhovna zloraba je vedno izkoriščanje moči in se pojavi samo tam, kjer se vzpostavi zaupanje. Tudi v Cerkvi duhovne zlorabe niso nekaj novega, saj je že Jezus opozarjal nanje, čeprav se ta izraz uporablja komaj zadnjih deset let.

Tisti, ki zlorablja, se skriva pod pretvezo poslušnosti Bogu, v resnici pa nas želi nadzorovati in obvladovati. Izrablja svojo moč in se identificira z Božjim glasom. Toda človeka naj vedno nagovori le Bog in vedno naj se odloči svobodno. Kot podrejeni je prikrajšan za lastno odločanje, kar posega v njegovo dostojanstvo. Prostor zlorab je lahko v skupnostih, kjer je nekdo glavni (asimetrični odnos), lahko tudi v zakonu. Žrtev nikoli ni kriva, treba ji je verjeti in raziskati vse okoliščine. Je pa odgovornost za zlorabo v Cerkvi dvojna, saj za njo stojita institucija in duhovnik. V zakonu se kaže duhovna zloraba v sramotenju zaradi vere zakonca, uporabi verskega besedila za obvladovanje drugega in manipuliranju z verskimi prepričanji. Na podrejenem vedno pusti posledice: z izgubo svobode, izgubo identitete, izgubo vere, izgubo zaupanja in umikom v izolacijo.

Duhovne zlorabe lahko preprečimo tako, da smo dovolj kritični in ne zaupamo na slepo. Zaupamo lahko le Bogu. Moramo prepoznati toksično duhovnost, ko se posameznik preveč poveličuje ali pretirano samoobtožuje. Dobro je, če se vodja sicer zaveda svoje moči, a je hkrati občutljiv za svoje pomanjkljivosti. Proti zlorabam pomaga tudi izobraževanje in ozaveščanje na to temo. Ozdravitev je mogoča, če je žrtvi dana prava terapevtska pomoč, da bo zaščitena in ne bo deležna obsojanja.

Tema predavanja je bila za vse nas zanimiva, saj se je marsikdo že srečal z duhovno zlorabo, bodisi v instituciji bodisi v svojem zakonu. Pater Platovnjak je tudi poudaril (nam srčkom tako znano dejstvo), da je zlorabe mogoče preprečiti, če tvegamo svojo ranljivost in o njih spregovorimo! Če jih povemo Bogu, sebi in še komu, pri katerem smo varni in razumljeni, zloraba izgubi svojo moč. 

Gena Pupis

Odmev na predavanje Marinke Rudolf, dr. med., spec. psih. iz bolnišnice v Idriji

Na samem začetku bi dala odlično oceno za njeno predavanje o depresiji, najprej in predvsem pa sem psihiatrinjo doživela kot resnično »bližnjo« v njeni ponižni drži pred velikostjo trpljenja slehernika z diagnozo depresija in gotovo tudi oseb z drugačnimi psihiatričnimi diagnozami. Zdravnica, ki zdravnica resnično je!

Strukturirana in natančno podana dejstva strokovnega védenja o depresiji ne potrebujejo komentarja.

Osebno razumem depresijo kot resnično težko bolezen, ki pa je tudi globoko osebna. Dejavniki, ki jo spodbudijo in poganjajo, so mnogoštevilni in vključujejo tudi gensko dovzetnost, ki je, verjamem, hkrati posledica nerazrešenih zapletov med generacijami. Presenečena sem bila, da je predavateljica že na začetku predavanja poudarila, da se najbolj obnese kombinacija zdravljenja psihiatra in psihoterapevta, ker se tako bolnik obravnava res celostno. Antidepresivi naj bi bili samo začetna pomoč, ki je časovno omejena, predpisana po presoji in pod nadzorom psihiatra.

Neznosen napor, ki ga bolnik z depresijo lahko doživlja celo pri zavezovanju vezalk na čevlju, je zanj v resnici veliko veliko dejanje, ki vodi naprej. Kmalu bo lahko opazil jutranjo zarjo ………, vse lepote bivanja, ki mu jih je zakrila bolezen.

Verjamem, da je zdravljenje vsakega posameznika z depresijo tudi novo odkritje, ki naj bi predstavljalo izziv za tesno sodelovanje med strokovnjaki. Menim pa, da je ne nazadnje kot krovno izhodišče nenadomestljiva duhovnost: upanje in zaupanje, saj vemo, da je JEZUS zdravil z LJUBEZNIJO, kar ON v TROJSTVU (1Jn 4,8) resnično je – za nas vse, za vedno.

Olga Č.

Prošnja srčkom, da gostite udeležence Evropskega srečanja mladih

Vsako leto se mladi različnih narodnosti in veroizpovedi zberejo v enem od evropskih mest. Konec letošnjega leta jih bo tako več tisoč za pet dni – od 28. 12. 2023 do 1. 1. 2024 – prišlo v Ljubljano in okolico. Namen srečanja je spodbuditi mlade, da postanejo nosilci miru, sprave in solidarnosti.

Evropsko srečanje mladih pripravlja Taizejska skupnost v sodelovanju z lokalnimi Cerkvami in s podporo mesta Ljubljana. Ljubljančani in okoličani ste tako prisrčno vabljeni, da sprejmete mlade na svoj dom. Vsak potrebuje 2 m2 površine, zjutraj zajtrk in eno kosilo pred odhodom. To je čudovita priložnost, da spoznate druge kulture in jezike ter mladim izkažete krščansko in slovensko gostoljubnost.

Če bi bili pripravljeni gostiti mlade na vašem domu, se prijavite na: https://taizeljubljana.si/gostitelji/ .

Hvala vsem članom skupnosti Srce, da ste pripravljeni pomagati.

Odbor Srce

SONČNA NEDELJA PRI SV. KATARINI

Šest dni nato je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza ter jih peljal proč na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil. (Mr 9,2) 

Pred nami je bila zadnja novembrska nedelja, pohod k Sv. Katarini nad Ljubljano, 738 m visok hrib. Nižji od gore, ampak dovolj visok, da lahko okusiš del blaženosti med nebesi in zemljo. Kjer lahko začutiš, da ni treba spremeniti sveta in ljudi okoli nas, ampak da se sprememba od bolečine do zvezd pod Božjim vodstvom zgodi v nas samih.

Do izhodišča ob Slavkovem domu sem se varno in brez skrbi peljala za avtom organizatorja Tomaža in sopotnice Fani, ki sta me prijazno čakala v Ljubljani. Zbralo se nas je deset pohodnikov. Bilo je hladno, na glavo sem si dala toplo kapo in si nataknila rokavice. Sonce je že vstajalo v srebrno jutro in trosilo lepoto v temino doline. Zasmejali smo se mu in začeli pot navkreber.

Hodili smo med mehkobo rjavega listja in suhimi zlatimi travami. Do vasi Topol, kjer je cerkev sv. Katarine, smo porabili okoli uro in pol. Tam se nam je odprl čist razgled na bližnje Polhograjsko hribovje. Pred cerkvijo nas je pričakalo še nekaj članov skupnosti Srce, ki so do vasi prišli z avtomobili. Veselo smo jih pozdravili in skupaj dočakali začetek svete maše.

Bila je žegnanjska nedelja, god sv. Katarine Aleksandrijske, zavetnice deklet, mladih nasploh, visokih šol in knjižnic ter vseh poklicev, ki imajo opraviti s kolesi in noži. Je tudi priprošnjica za zdravo pamet, za katero sem se še posebej priporočila, saj na njej temeljijo naše odločitve in s tem naša prihodnost.

Po maši smo se v župnišču premraženi okrepčali z dobrotami, ki smo jih imeli v nahrbtnikih. Pavla iz Novega mesta nam je spekla dobro domačo potico s skuto in rozinami. Nekako si poti nazaj nismo predstavljali brez skodelice kave, zato smo si jo med prijetnim klepetom privoščili v gostilni.

Pot navzdol smo podaljšali preko Jeterbenka. Peščica se nas je odpravila še do podružnične cerkve sv. Jakoba, Petelinca. Majhna, skromno siva, od daleč skoraj nevidna. Za cerkvico se je vijugala zaraščena pot, po kateri lahko z malo sreče prideš v dolino.

Spomnila sem se na svojo prehojeno pot spoznanj, včasih zlomljena kakor praproti pod krošnjami, izjokana kakor razdrta pot, ki je vodila navzdol. Trenutka, ko sem po dolgi zimi, ki mi je s požrešno močjo ustavljala korak, konec aprila srečala Geno v najinem zelenem raju. In ponovno me je nagovorila: »Toplo vabljena, da se nam pridružiš.«

Z Njim, ki mi milostno daje moč, sem zbrala pogum in šla.  Na majsko Jakobovo pot s skupnostjo Srce. Čez preproge dehtečega cvetja pomladi, poletnih plesov metuljev in ponovnih jesenskih srečanj. Z ljudmi, ob katerih se zdi, da je življenje lepo, ob katerih se je preprosto smejati in čutiti zaupanje. Hvaležna sem, da s Srcem spet v popolnosti čutim nežnost, svobodo in notranji mir.

Edita

Sporočilo

Bog je poklical k sebi drago IVANKO MIKUŠ, rojeno Leskovec, mamo našega patra jezuita Tomaža Mikuša. Molitev za pokojno Ivanko bo jutri, v petek, 17. 11. 2023, ob 20. uri v mrliški vežici na Gorah nad Idrijo, pogreb pa v soboto, 18. 11. 2023, ob 10. uri na tamkajšnjem pokopališču.

Odbor SRCA

Doživeti srečo v megli, vetru in dežju!

Ratitovec, nedelja, 29. 10. 2023

Morda se bo kakšnemu hribolazcu zdelo pretirano, ampak lesti na Ratitovec tisto deževno nedeljo je od marsikaterega »gorskega začetnika« zahtevalo železno voljo. Ves čas je po malem deževalo, in če je bila pot po gozdu še nekako znosna, sta nas v zadnjem delu vzpona bičala še veter in megla. Pravzaprav bi lahko oboje pričakovali–ime je planina menda dobila po železovi rudi, ki so jo kopali v teh krajih (Rudidovec), pot pa je v veliki meri odsevala tudi pot naših življenj – en sam vzpon in veter in dež in megla, in ko prideš na vrh, obljubljenega razgleda od nikoder.

Oprostite, malo me je zaneslo …

No, Krekova koča je bila čisto nekaj drugega. Topla, prijazna in povsod sijoči in nasmejani ljudje, vam povem, ENO SAMO SRCE!

Če bi vedel, kaj nas čaka na poti, se nikoli ne bi odločil za vzpon, toda če bi vedel tudi, kako lepo bo na vrhu s prijatelji, bi tisočkrat še enkrat rekel: grem!

Štart je bil v eni naših najviše ležečih vasi, Prtovč, ki leži na višini 1025 m in je tudi najbolj priljubljeno izhodišče. Do Krekove koče (1642 m) je slabi dve uri hoje in višinske razlike za dobrih 600 m. Koča leži le nekaj metrov nižje kakor vrh z nenavadnim imenom Altemaver (1678 m). Razlog so freisinški škofje (od 973 do 1803), takratni lastniki tega ozemlja, ki so tod naseljevali Nemce s Tirolskega.

In cilj? Hja, cilj je bi dosežen, čeprav ne tako, kakor so si zamislili organizatorji in smo si želeli vsi – osvojen vrh in nagrada v obliki enega najlepših razgledov pri nas – ampak s poanto celotnega izleta, da se da tudi v težkih razmerah doživeti veselje in srečo, če so ob nas srčni ljudje. In teh ni manjkalo.

Hvala organizatorjem, vsem srčkom in dobremu Bogu, ki nam je – sicer na Jobov način (oprostite, še kar zanaša) – dal še eno malo lekcijo življenja, nam varno vodil korak in dal doživeti veselje ob druženju v skupnosti.

In pa, seveda, Ratitovec, pripravi se! Pridemo spet! Računamo na sonce in razgled!

Tadej

»Razvezani in še vedno ljubljeni«

7. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi in 20 let Skupnosti SRCE

14. oktobra 2023 je bilo že sedmič zapovrstjo srečanje razvezanih v Cerkvi. Hkrati je bilo to praznovanje 20-letnice Skupnosti Srce, ki je bila sprva manj razvejena skupina. Njen prvi duhovni spremljevalec je bil p. Vilijem Lovše, od leta 2016 pa p. Tomaž Mikuš, ki svoje poslanstvo opravlja nadvse korektno in  strokovno. V obdobju okrevanja sem v njegovi prisotnosti doživljala dotik Božjega. Danes vem, da je skupina SRCE bila in je najboljša podporna skupina pri mojem okrevanju po ločitvi, ki me je – ranjeno, prizadeto, obteženo z grehi, zavrženo in depresivno – sprejela medse. Delitev lastne bolečine, biti slišan in slišati brata ali sestro v njegovem/njenem okrevanju, sprejetost naše različnosti, postopno skupno okrevanje, učenje odpuščanja, izpuščanja preteklosti in iskanje novega življenjskega smisla te preprosto naučijo živeti ta trenutek.

Veselila sem se srečanja z brati in sestrami v Bogu, ki nas je prizadela smrt nekega odnosa, smrt nekih sanj, pri čemer je veliko žalovanja in bolečine, po teži takoj za smrtjo lastnega otroka. Preprosto sem želela biti skupaj z njimi, jih objeti, celo poljubiti, saj to so prijatelji, ki so mi stali ob strani, ki mi jih je Bog dal na poti okrevanja kot praznično darilo.

Dr. Andreja Poljanec, un. dipl. psihologinja, zakonska in družinska terapevtka, predavateljica in vodja študijskega programa psihologije na univerzi Sigmunda Freuda, nam je predavala o dostojanstvu. Po vsem povedanem sem začutila, kako veliko je prizadevanje Skupnosti SRCE, da bi naše življenje po ločitvi  živeli prav v skladu s svojim človeškim dostojanstvom, ki ima svoj izvor tudi v temeljnih resnicah krščanske vere. Človek je ustvarjen po Božji podobi. Kljub grehu, ki ga je globoko prizadel, ni prenehal biti Božji otrok, ampak je bil deležen posebne Božje skrbi, namreč odrešenja. Ko se je Božji Sin učlovečil, je na novo pokazal veličino in vrednost vsakega človeka: Bog sam je postal človek, da nas reši in odreši. In rešuje se samo tisto, kar je nekaj vredno!

Dostojanstvo človeške osebe narekuje poseben odnos med ljudmi. Vsakdo si zasluži, da je vreden in da obstaja. Odnos, s katerim to priznavamo, imenujemo spoštovanje. Tega si ne zaslužijo samo tisti, ki so bili »družbeno koristni«, iampak vsak človek. Dostojanstvo izključuje vsako izkoriščanje, vsako manipulacijo in vsako neenakopravnost med nami. Dano nam je od Boga, zato ga je pomembno ohranjati in živeti življenje moralnega človeka.

Celotno predavanje je bil z nami škof msrg. dr. Peter Štumpf, ki je v nadaljevanju daroval za nas sv. mašo. Približal se nam je prek svoje mame in prinesel v naše duše blagodejen mir. Nagovoril nas je z besedami, da smo vedno ljubljeni od Boga, da nas ima Bog brezpogojno rad, zato naj mu prepustimo življenje in mu zaupamo. Vsakogar od nas je posebej nagovorila Božja beseda in vem, da je vsak »srček« prejel, kar je v tistem trenutku potreboval. Tudi solze očiščenja niso manjkale. Ena od nas je rekla: »Lepo mi je bilo … Solza, ki teče po licu, je samo dokaz, da sem na pravi poti.«

Na našem srečanju je bilo ob jubileju prebrano tudi pisanje ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. dr. Stanislava Zoreta. Zatrdil je, da nismo izključeni, ampak ljubljeni v Cerkvi tudi ločeni, in nas spodbudil, naj bomo močni, kajti treba je pomagati novim ločenim na podlagi Jezusovega naročila: drug drugega bremena nosite. Cerkev mora skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene ali izgubljene ljubezni, ter jim vlivati upanje in zaupanje.

Po sv. maši smo prisluhnili Heleni Reščič Granda, eni od ustanoviteljic SRCA, o kateri smo že prej slišali veliko lepega in dobrega. Skupaj smo si pogledali fotografije z naših druženj, romanj in izletov ter se zadržali še zunaj ob prijetnem klepetu in obloženi mizi.

Zahvaljujem se vsem organizatorjem za tako lepo izpeljan program, za prečudovito okrašen oltar in praznično darilo. Bog je v človeka položil dobro, ki naj bo v vsaki »srčici« in vsakem »srčku«. Človekovo dostojanstvo je mogoče zagotoviti le z ljubeznijo, ki je vodilo Skupnosti SRCE.

Zapisala: Irena Frankovič

Poslušali smo predavanje “Ločeni moški”

Prvi odmev na predavanje dr. Damijana Ganca, 25. 9. 2023

Skupnost SRCE je v oktobru obiskal dr. Damijan Ganc, zakonski in družinski terapevt. Posveča se družinskim odnosom in podpori razvezanim družinam. Je tudi avtor knjige Izzivi očetovstva po ločitvi.

Čeprav si vsi želimo trdnih odnosov, ki so varni, ljubeči in trajni, nam lahko spodleti. Stiske ob ločitvi so dobro znane, saj so nam spremenile življenje ter nam in našim otrokom prinesle drugačne izzive. Takoj po ločitvi se pokažejo kar najmočnejša čustva: jeza, negotovost, strah, razočaranje, občutek izgube družine. Sesuje se svet, o katerem si sanjal, ki si ga dnevno negoval in zanj naivno verjel, da bo trajal do konca zemeljskega življenja enega od zakoncev.

Skoraj vsem se z ločitvijo spremeni tudi finančni in socialni položaj, pojavita se strah in negotovost, kako naprej. Celo versko občestvo te morda izloči, saj »pravoverni« kristjani pogosto težko razumejo in sprejmejo tvoje novo stanje.

Posledice ločitve za moške so pogosto umik v delo, zasvojenost, šport, moško družbo. Vse to je dobrodošlo, če je kombinirano s kakovostno terapevtsko obravnavo in s skupino, ki nas duhovno podpira, da moremo iti naprej. Žal moški pogosto ostanejo v stiski sami, saj jih večina ne išče podpore in le redki imajo prijatelje, kateri jim lahko pomagajo. Če nekdo ne kaže stiske, to še ne pomeni, da ni v stiski – v njem deluje obrambni mehanizem, vgrajen že v otroštvu. Tu mu lahko pomagamo z nevsiljivimi vprašanji, poslušanjem in svojo prisotnostjo, nikakor pa ne s »pametnimi« nasveti in hitrimi rešitvami.

Moški se po ločitvi pogosto ponovno nasloni na starše. Za nekaj časa je to lahko dobro, toda očetovstvo se mora razvijati naprej in se ne ustaviti v udobju ter prepuščati otroke starim staršem. Zato se je večkrat treba vprašati: kje sem jaz kot oče. Za odnose z otroki se je treba še bolj potruditi, saj ločitev prinese rane, ki jih otroška duša prenaša še težje. Lahko se odzovejo zelo nepričakovano, a moramo ohraniti mirno kri, ne smemo obsojati otrok ali bivše partnerke.

Zavedati se moramo, da se večina sprememb v življenju zgodi, ko nas nekdo pohvali, in ne, ko nas kritizira. In razumeti moramo, da otrok za svoj razvoj potrebuje oba starša – njegova perspektiva je drugačna od perspektive očeta ali mame. Otroku dajmo občutek, da smo veseli, ko se mu z drugim staršem zgodi kaj dobrega. Pomagati mu moramo, da ostane v stiku s čutenji – da ima nekoga, ki mu lahko govori o svojih čustvih, kajti večina patologij je povezanih s potlačenimi čustvi.

Pomembno je tudi ločiti dejanje od osebe, npr. da se reče: Ni bilo dobro, da je tako naredil, in ne: Tvoj starš je slab človek. Dobrodošla je tudi pozitivna identifikacija s staršem, recimo, da rečemo: Ta talent imaš po mami.

Raziskave kažejo, da kjer ločena starša zmoreta sodelovati in ima otrok vsaj en zdrav odnos, ni usodnih posledic. Posledice so, če je med staršema velik konflikt in nerazumevanje, če ni nobenega zdravega odnosa, če je otrok prepuščen samemu sebi.

Ko moški vstopa v novo zvezo, si marsikdo želi urediti vse najboljše, vendar se težko sprosti, težko zaupa, dvomi, ali bo spoznal koga, ob katerem se bo počutil razumljeno, varno in sprejeto.

Pomembno je vedeti, kaj v prejšnjem odnosu ni bilo prav, in to spremeniti. Preden se podamo v intimnejši odnos, je dobro zgraditi čustveno varen, prijateljski odnos. In vedeti moramo tudi, da kjer so vključeni otroci iz dveh družin, so novi odnosi še veliko kompleksnejši in težji. Je pa Bog usmiljen in ima za vsakogar od nas varen pristan.

To je nekaj povzetkov z nastopa izredno toplega in razumevajočega predavatelja, ki je na koncu z resnično čutečimi besedami odgovarjal še na pereča vprašanja udeležencev.

Boštjan Sojer

In še drugi odmev na predavanje dr. Damijana Ganca, 25. 9. 2023

Pred nekaj tedni je odbor Skupnosti razvezanih v Cerkvi predstavil program letnih aktivnosti.

Za september je bilo predvideno predavanje dr. Damijana Ganca z naslovom Ločeni moški.

Ker sem ločen in v osmem letu tega stanu ter poleg tega oče treh otrok, sem v svoji ukaželjnosti rad odmeril čas in razdaljo za to predavanje. Znanja, idej in izkušenj se veselim,

če le niso pretežavne in preboleče.

V Marijini kapeli se je po večerni sv. maši, ki jo je daroval p. Tomaž, zbralo kakih 40 slušateljev, na spletu pa še devet. Ker je tudi partnerju matere mojih otrok ime Damijan, sem se na začetku predavanja počutil nelagodno in manj zbran.

Ženska populacija na predavanju je bila v rahli prednosti. Dr. Ganc je v uvodu razložil, da moški teže izrazimo svojo ranljivost ter redkeje iščemo uteho, nasvet in pomoč, raje rešujemo probleme sami. V nadaljevanju je opisal izkušnje, znanje o pestrosti v odnosih, ko so družinske vezi oslabljene ali potrgane. Opisal je težave in pasti, ki grozijo ločenima staršema po ločitvi, ter vlogo ločenih staršev do otrok.

Ker sem pevec, sem najprej prisluhnil njegovemu srednje visokemu tonu govorjenja – njegovi tenorski legi. Ko predava, podaja stavke na blag, umirjen, tišji način. Nežno in enakomerno. Tudi drža in mimika sta taki. Sam sem večino poklicnega časa med možmi, kjer prevladuje bolj groba moška beseda – kratka navodila, glasnejši, hitrejši govor. Komunikacija, podobna

tisti med častnikom in vojakom. Položaj nadrejenosti. Toda liderstva nad slušatelji v predavanju dr. Ganca nisem zasledil, bolj je bilo čutiti spoštovanje do njih.

Predavanje me je pritegnilo in z zanimanjem sem mu sledil v pričakovanju učinka, vtisa na slušatelje. Naj malce šaljivo povem, da nas je predavatelj umirjal kakor srčna vzgojiteljica z veliko prakse svoje najmlajše v pripravi na učenje nove pesmice.

Po predavanju so sledila vprašanja. Po pogumu izpostaviti se s svojimi težavami zaradi ločitve, so spet prednjačile ženske. Ker navzoče na predavanju po večini osebno poznam, vem nekaj o njihovih težkih časih zaradi razveze. Veliko presenečenje, vsaj zame, pa je bilo, da so postavljali vprašanja tudi možje, razkrili svojo težavo ter dobili odgovor in nasvet, ki so ga že leta iskali. Tukaj je prišlo predavateljevo mojstrstvo najbolj do izraza. Povsem smo mu zaupali. Hvala, dr. Damijan Ganc!

Janko Rodman

Murter 2023

Ko sem s Skupnostjo SRCE leta 2017 prvič obiskala Murter, je ta kraj pustil na meni neizbrisan pečat. Ne vem točno, kje je temelj tega, a občutek imam, da je ves otok prežet s preprosto lepoto, ki nagovori srce.

Po nekajletnem premoru sem se spomladi spomnila na toplo morje, na plažo sv. Andrije, na borovce, škržate, na Murter. Odločitev o prijavi je bila hitra, a dan pred odhodom so se v meni pojavili dvomi. Hitro sem jih premagala z jasno mislijo, da sem prijavljena, da grem, da je čas za to odločitev.

V petek zjutraj je sledilo jutranje zbiranje pri Sv. Jožefu. Izkazalo se je, da bodo prihodi na Murter to leto v individualnih izvedbah. Prvi potniki smo navdušeno pričakali vse naslednje, dokler nas ni bilo v hiši 18, 15 odraslih in 3 otroci. V nedeljo popoldne je pripotovala še zadnja dopustnica.

Sledile so razdelitve po sobah, skupinah z dnevnimi nalogami in dogovori, ki so potrebni, da taka skupina ljudi dobro sodeluje.

Dan je bil sprva enak dnevu, skupine smo se menjavale pri svojih opravilih, se preizkusile v kuhinji, pomivanju in molitvi. Čez dan nas je grelo toplo morje, na plaži so prepevali škržati, plavali in hladili smo se v morju, iskali senco borovcev in hladno pijačo. Zatopljeni v igro z otroki, branje knjig in pogovore, so dnevi hitro minevali. Prišli to tudi dnevi preizkušenj glede zdravja, a so nas povezali in utrdili našo skupnost.

Kot vsako leto smo se odpravili občudovat sončni zahod na rt Murterič. Duhovno so nas obogatile vsakdanje maše s kratko duhovno mislijo. Vsak večer so v Tisnu igrali različni ansambli, ki so poskrbeli za dodatno zabavo. Težko je v kratkih stavkih opisati vse pomembno, kar se nam je zgodilo. Lahko pa zapišem, da so nas dogodki, vsakdanja opravila, preživljanje na plaži povezali in skupaj smo v tem času ustvarili čudovito skupnost.

Seveda se vsak dopust enkrat konča. Murter 2023 smo zaključili v nedeljo, 27. avgusta, z odhodom proti domu. Prepričana sem, da je vsak od nas odhajal domov obogaten z novimi spoznanji, lažjim srcem in več radosti. Naj spomini še naprej bogatijo in lepšajo vsakdanje dneve in izzive.

Jolanda

Poletje je tu … morje!

Letos bo dopust na morju videti drugače, čeprav je morje še zmeraj slano in piš vetra prijeten, tam so jadrnice in vse, kar spada zraven, k toplemu poletju in njegovemu čaru.

Življenje teče v ustaljenem tiru in si misliš: vse je v redu, nič ne more iti drugače, ampak življenje ubere drugo pot ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ. Tudi moje je ubralo drugo pot, pot v neznano. Toda z Božjo pomočjo sem našel skupino SRCE in v njej čudovite ljudi s podobno ali enako usodo. Skupina oz. njeni člani so me zelo toplo in prijazno sprejeli, mi ponudili oporo v težkih trenutkih, družili, srečevali so se z mano in mi pomagali.

Hitro se je bližalo poletje in med nami srčki je stekla debata o dopustu, morju, poletnem oddihu, na katerem si napolnimo baterije za nadaljnji tok življenja. V skupini so me povabili na skupne duhovne počitnice. Duhovne počitnice?!? Z rahlo zadržanostjo sem jim prisluhnil: lepo so opisovali svoja skupna doživetja iz prejšnjih let.

Gospa mi je rekla: »Prijavi se, boš videl, kako lépo bo naše druženje.« Omahoval sem in vprašal z zadržanostjo: »Kako pa je z otroki? Imam hčerko, s katero skupaj preživljava poletje cela dva mesca, in nama je zelo lepo.« Pa je rekla: »Hčerka naj gre kar s tabo, tudi drugi otroci bodo in imela bo čudovito družbo.« Prepričala me je in sem privolil. Hitro je potegnila iz žepa mobilni telefon, me povprašala po podatkih, jih na hitro vtipkala in z nasmehom rekla: »Urejeno, prijavljena sta in gresta z nami.«

Počutil sem se kot nejeverni Tomaž iz Svetega pisma. Ko sem si prej kje urejal dopust na morju, je bilo treba podpisati kar nekaj papirjev, dati avans, tu pa vse tako preprosto – na zaupanju.

Kar hitro je prišel omenjeni čas za odhod v Koper, po e-pošti so sledila podrobna navodila, tudi podatek o lokaciji nastanitve v šoli. Hm, sem si rekel, v šolo in na morje, tega pa še nisem doživel, a vse je enkrat prvič. Hčerki sem povedal, da greva na morje v Koper in da bova spala v šoli. Radovedni deklič vpraša: »Oči, a bova v šoli tudi jedla in se od tam hodila kopat?« »Ja!« V otroškem svetu odgovor zmeraj rodi novo vprašanje in tako je bilo tudi tokrat: »A je to daleč, Koper? Kako dolgo bova tam? A bova videla ladje? A bova spala v učilnici? Kdo vse gre?« … Vprašanj iz otroških ust je prišlo toliko, da bi lahko napisal cel priročnik.

Prišel je dan odhoda, ko nisem več mogel ali smel delati rebalansa dneva. Stvari so bile naložene v avto. Še vprašanje moje hčerke: »Oči, a rokavčke si vzel? In moja očala, da bom lahko gledala pod vodo?« »Seveda, vse je v avtu,« jo pomirim. Pripnem jo v otroški avtosedež in greva naproti duhovnim počitnicam v prijetni družbi našega Gospoda in angela varuha.

Oba sva bila polna pričakovanj, kako bo s počitnicami, jaz še bolj kakor moja hčerka. Varno sva prispeva do cilja, kjer so že bili zbrani nekateri srčki in srčice. Pozdravili smo se in se spoznavali z novinci, ki jih še nisem poznal. Prijazen gospod nama je pokazal »najino učilnico« za naslednjih sedem šolskih dni.

Vse je bilo organizirano do popolnosti in poskrbljeno tudi za spoznavni popoldan udeležencev duhovnih počitnic. Določeni so bili razporedi opravil po skupinah, v katere smo bili razvrščeni, in potek dneva po urniku, kakor se za šolo spodobi. Lepo je obnoviti spomine na šolske dni ter vnesti red in disciplino, kolikor je je še ostalo v tej družbi. Vsak dan zjutraj nas je najprej združila molitev in meditacija za razmišljanje, ki nas bo vodila skozi dan.

Mojo hčerko je navdušila učilnica z velikimi in malimi črkami abecede, od katerih je bila vsaka lepo opremljena s pisano sličico, občudovala je tudi številke od 1 do 10. Kar je poleg velike zelene table manjkalo, je bila edino kreda, ampak zagotovo je ni bilo s tehtnim razlogom: otroška domišljija ne pozna meja in kreda bi zanesljivo utegnila zapustiti (seveda ne sama) zeleno površino table.

Zgodilo se je, da sem pri pouku kdaj zadremal, ampak da bi v šoli prespal noč, si nikoli nisem mislil, pa da bi čez dan hodil na plažo, se kopal in vračal v šolo na zajtrke, kosila in večerje – res božansko. V skupini smo se povezali v veliko družino, si slogi v pomagali, delili razmišljanja, občutke, izkušnje (prijazna gospa je moji hčerki spletla kiti v laseh), se veselili, plesali, zabavali.  Med otroki so se spletla prijateljstva prek igre in dogodivščin na plaži, starejši otroci so poskrbeli za mlajše, se z njimi igrali in jim prebirali pravljice pod borovci.

Vsak dan je bil po svoje unikaten, poln novih dogodivščin in raziskovanj. Ob popoldnevih so bile ustvarjalne delavnice in družabne igre za naše najmlajše srčke – otroke, zvečer pa skupinski obisk Kopra in nakup najboljšega sladoleda v mestu, ki je razvajal brbončice mlajšim, pa tudi nam malo starejšim.

Dnevi so minevali hitreje, kakor bi si želel. S hčerko sva odštevala, koliko noči spanja v učilnici in prijetnega zbujanja v njej ob jutranjem božanju sončnih žarkov nama je še ostalo. Žal je prišel tudi dan slovesa. In spet si prikličem besede srčkov: »Pridi z nami na duhovne počitnice na morje, ker bo zelo lepo.« Res je bilo zelo lepo!

Ko naju je pot vodila nazaj domov, je hčerka dejala: »Oči, a bova drugo leto spet šla v šolo na morje?« In moj odgovor je bil: »Seveda bova šla, če naju bodo le hoteli imeti zraven.«

Hvala, dragi župnik Ervin, naš duhovni vodja! Hvala tudi vam, drage srčice in srčki, za vašo organizacijo, trud, potrpljenje in odlično družbo! Hvala vsemu »šolskemu osebju«, ki je skrbelo za nas na naših duhovnih počitnicah!

Vaš srček D. in njegova hčerka E.

 

ODMEVA NA SV. MAŠO TER SREČANJE STARIH STARŠEV IN STAREJŠIH PRI SV. JOŽEFU V LJUBLJANI 2023

V nedeljo, 23. 7. 2023, smo se v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani zbrali v občestvo ljudje različnih starosti. Bil je dan starih staršev. V organizaciji Skupnosti razvezanih v Cerkvi (SRCE) je sv. mašo daroval p. Tomaž Mikuš.

Uvodoma je o pomenu tega praznika spregovorila Marija Cigoj. Navedla je nekaj misli papeža Frančiška, ki je zaznal osamljenost starejših med pandemijo in se zavzel za povezovanje vseh generacij. Dan starih staršev se praznuje četrto julijsko nedeljo, ki je blizu godovnega dne sv. Ane in Joahima, Jezusovih starih staršev. Letošnje geslo srečanja je bilo: »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod.« Ob tem se spomnimo mlade Marije in njene ostarele sorodnice Elizabete. Marija je oznanjala moč zaveze med mladimi in starejšimi.

Otroci potrebujejo čas, sprejetost, pripoved o življenjskih izkušnjah, ki jih stari starši lahko predajajo vnukom, in ob tem doživljajo svojo izpolnjenost.

P. Tomaž nam je v pridigi približal pomen prilik iz nedeljskega evangelija in nas povabil, naj ne spimo, naj bomo budni, da se ne vtihotapi tisti, ki seje ljuljko. Nekaj besed pa je namenil posebej razvezanim.

Ga. Marija se mu je zahvalila za darovano mašo, prav tako ge. Gordani, ki je poskrbela za glasbeno spremljavo, vsem zbranim pa za lepo sodelovanje. Srečanje se je nadaljevalo z druženjem ob prigrizku. Ob odhodu je v nas še vedno odzvanjala misel: »Dokler so otroci majhni, jim govori o Bogu, ko so veliki, govori Bogu o njih.«

B. R.

Že tretje leto zapored se ob dnevu starih staršev in starejših zbiramo ob daritvenem oltarju pri sv. Jožefu. Povežemo se v skupno molitev zahvale za dar življenja, ki se pretaka iz roda v rod.

Papež Frančišek nas z mislimi iz Lukovega evangelija: »Njegovo usmiljenje je iz roda v rod« (Lk1, 50), vabi, da začutimo, ovrednotimo in živimo vezi treh generacij, ki zmorejo osmisliti skupno življenje le v sožitju, blagoslovljenem z Božjo brezpogojno Ljubeznijo in Usmiljenjem.

Življenje se poraja, ustvarja in usiha. To je Božji načrt za vse generacije. Tudi mene je poklical po imenu, mi daroval rod, ki mu pripadam, iz katerega izhajam, in z leti postajam soudeležena v Božjem stvariteljskem načrtu. Počasi postajam korenina svojim otrokom, zadnja leta tudi vnukom. Vsak otrok je Božji dar staršem, česar se vse globlje zavem ob rojstvu vsakega vnuka. Bog je konkreten. Po vnukih se Božja ljubezen dotika neslutenih globin duše, da človek utihne, postaja ponižen, hvaležen in se uči: »Pustiti Gospodu, da dela po svoje.«

Zato prosim za blagoslov Sv. Duha, da postajam korenina, iz katere raste trdno drevo z močnim deblom in cvetočo krošnjo, ki bo rodilo sadove iz vere, upanja in ljubezni.

B. O.

Nad krošnjami dreves

V nedeljo, 28. maja 2023, se je s slovesnim binkoštnim praznikom zaključil velikonočni čas. V tem simbolnem jutru se je dalo začutiti Sv. Duha v toplo božajočih sončnih pramenih. Na dvorišču cerkve sv. Jožefa se je zbrala skupina srčkov, udeležencev izleta. Prijeten začetek dneva je obetal lepo praznovanje. Počasi smo se nabirali na parkirišču, se opazovali ter z nasmehom in prikimavanjem pristopali drug k drugemu. Besede so stekle, sproščenost je naraščala. Ob dogovorjeni uri smo zasedli sedeže v avtobusu prevoznika Steklačič, kjer nas je že pozdravljal prijazen voznik, da nas odpelje pod obronke Pohorja. V prijetnem tonu nas je nagovorila tudi Mojca, organizatorka izleta, in predstavila izletniški program. V skupni molitvi smo naslovili prošnjo Bogu za varno vožnjo in dobro počutje vseh.

Živahni pogovori, pogledi skozi okna na bežeča mesta in vasi ter na zeleno kuliso oddaljenih gričev so poskrbeli, da je vožnja hitro minila. Ob pol enajstih smo sestopili na Rogli, pred cerkvijo Jezusove spremenitve na gori. Čudovita okolica in svež planinski zrak sta nam dvignila apetit. Malo okrepčila pred nadaljevanjem zgodbe ne bo škodilo, si mislim. In res, že kmalu smo se peš premaknili proti prvemu cilju današnjega dne. Ko smo po glavni cesti prečili greben hriba, smo nad krošnjami dreves v daljavi zagledali stolp. Množica turistov v obe smeri je nakazovala, da bomo videli nekaj posebnega. Lesena fasada stavbe z napisom Pot med krošnjami – Pohorje se prijetno prilega okolju, kjer opravimo formalnosti in vstopimo na ograjeno leseno pot do stolpa. Hodimo 20 m nad tlemi, v višini krošenj, v katerih domujejo ptice. Imel sem občutek, da hodim po cesti nad drevesi. Da je še bolj zanimivo, so na mostu postavljene poučne postaje s slikami o živi in neživi naravi. 1043 m je dolga vodoravna, rahlo vijugava pot do stolpa. Od tod pa v blagem naklonu do vrha stolpa (37 m). Osmerokoten leseno-kovinski stolp je vizualno in tudi tehnično prava mojstrovina. Na vse strani se ponujajo fantastični razgledi in na vrhu sem videl veliko nasmejanih, zadovoljnih obrazov. Po fotografiranju ter občutenju hladu in vetra na tej višini je bil mogoč spust po vijugastem kovinskem toboganu (dolg 62 m). Po vstopu v cev in po nekaj metrih drsenja strah popusti in nekajsekundno padanje postane užitek. Pristanem na začetku poti na stolp, se skobacam iz cevi in si čestitam za pogum.

Vsi skupaj se dobimo pred glavnim vhodom in odhitimo k naslednjemu cilju izleta, do druge najvišje ležeče cerkve v Sloveniji (1527 m), kjer imamo praznično mašo. Tudi arhitektura cerkve je posebna. Zvonik spominja na smreko (jambor), s katero je spojena ladja, in vernik si prav lahko zamišlja, ko stopi v notranjost, kako ga dviguje v višave k nadnaravnemu. Oprema cerkve je domišljena in prilagojena okolju. Posebnost maše je bila tudi v priprošnji sv. Roku za zaščito živali in pastirjev, ker se na ta dan tradicionalno odpre pašna sezona na Pohorju. Orgelsko podporo petju je mojstrsko izvedla Gordana. Zahvalo duhovniku za sprejem srčkov v to prekrasno cerkev in za opravljeno sveto daritev je lepo izrekel Tomaž R.

Duhovno okrepčani se odpeljemo v Oplotnico, kjer so praznovali 25. občinski praznik. Ob primernem kosilu smo si ogledovali folklorne nastope domačinov in z vodičko v oblačilu graščakinje zaokrožili po oplotniški graščini, ki je bila nekdaj last Žičke kartuzije. Čudovita stavba ob majhnem parku in perišču je eden najlepših primerkov baročnih štukatur pri nas. V njej je tudi stalna razstava domačih in tujih mineralov. Posebno mesto pripada zelenkasto svetlečemu kamnu čizlakitu.

Ob potoku, ki teče skozi park, so ženske prikazale, kako se je nekdaj pralo. Pozorno pa smo si ogledali še spomenik Pohorskemu bataljonu in bronasti kip v naravni velikosti velikega harmonikaša, domačina Tineta Lesjaka. V narodni noši in z nepogrešljivo harmoniko se je zdelo, kakor da nam igra pesem Tu smo doma.

Ob pestrosti, ki jo je ponujal še glasbeni oder na prizorišču, se je čas odhoda naglo približal. Ob 18. uri smo tako odrinili proti Ljubljani.

Osebno sem bil nad izletom zelo navdušen. Bogata zgodovina in lepote teh krajev pa vabijo k ponovnemu obisku.

Hvala vsem, ki ste kakor koli pripomogli k izvedbi tega dogodka.

MIRAN

Odmev na Primoževo pričevanje

Dragi naš Primož!

Čutim, da se ti moram že na začetku pisanja iskreno zahvaliti za tvoje pričevanje, za ves napor, ki ti ga je naložila »izpostavljenost«, saj si tako iskren in tenkočuten. Dolguješ si priznanje za to tvoje darilo vsem nam.

Iz tvoje pripovedi sem globoko razumela tvoj položaj v bivšem zakonu (ki ga ni nikoli bilo) kot en sam krik po ljubezni in sprejetosti, norem hrepenenju po odnosu, ki s fizično ločitvijo ni prenehalo. Žal si ljubil samo ti.

Zakrament sv. zakona si podarita zakonca sama. Zakrament kot skrivnost Božjega dotika pa je mogoč samo v popolni predanosti drug drugemu in v popolni svobodi odločitve ter traja vse življenje. Cerkveno sodišče je tako pravilno odločilo, da zakrament sv. zakona sploh ni nastal. Popolnoma pa te razumem, Primož, ko si izpostavil težo tega procesa, a zdaj ti je vendarle prinesel samo dobro.

Najvišji ve, da si človek ljubezni in podarjanja, ki iz nje izhaja, zato ti je naklonil milost nove ljubezni. Kakor si nam zaupal, bo poroka kmalu. Kako vesela sem zate! Verjamem, da bo tvoja Polona ljubeča in čuteča žena.

Naj nadaljujem v dvojini: DOVOLITA VSAK SEBI SPREJETI, DA STA LJUBLJENA DRUG OD DRUGEGA, kar je pri toliki zapuščenosti in zavrženosti gotovo najtežje. Z vajinim zakonom se odpira tudi nov prostor ljubezni za malega fantka in mlado dekle, ki ju vidva ljubita in kot starša najbolje poznata. Vedita, da vaju potrebujeta bolj kakor kar koli drugega.

Srečno, Primož in Polona!

Olga Č.

ROMANJE PRIJATELJEV SKUPNOSTI SRCE OD TOMAJA DO TRSTA 1. MAJA 2023

Ko si na tleh in ko si sam, vedi, da nekdo še vedno misli nate … je refren prijateljice in soromarke v prvomajskem jutru na železniški postaji v Sežani. Jutro pristnih objemov in jutro polno smeha, radosti, da smo lahko spet skupaj.

Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad, kdor je našel podporno skupino, Skupnost SRCE, je odkril nov smisel življenja, srčno in telesno zdravje in ni ga večjega bogastva, kot je prav zdravje. Pot do zdravja je dolga, okrevanje je po korakih in hoja v skupini ti daje oporo. Življenje je pot naprej, kakor kaže rumena puščica na Jakobovi poti.

Lanskega maja smo začeli pot na Vrhniki, vmes med letom opravili etapo od Ljubljane do Vrhnike in se letošnjega 1. maja odpravili od Tomaja do Trsta. Primorska veja Jakobove poti je za večino končana.

Moj izziv je preživeti dan čim bolj polno in doživeto. Želim čutiti, sočustvovati, sodelovati, spominjati se prve hoje po poti, po kateri se podaš sam, poln bolečine, in na kateri dobiš paleto čudovitih sopotnikov, ko imaš Najvišjega ob sebi, ki ti daje moč, ko se v tebi naseli strah pred neznanim, ko te obišče tesnoba, ko si izmučen, ko ne poskrbiš zadosti zase, ko imaš v mislih bolečo preteklost in ko se zaveš, da obstaja nekje svetloba tudi zate, ko se zaveš, da potrebuješ malo sočustvovanja, da potrebuješ iskrenega prijatelja, da si moraš biti največji prijatelj sam, da je največji zaklad v tebi, da si zaklad drugim. Pot na goro Tabor je strma, a vredna truda in napora, delati dobro, odpustiti vse zamere in biti v trenutku, ne v preteklosti in ne v prihodnosti, ampak zdaj, tukaj …

V Tomaju je zaplapolala zastava na postavljenem mlaju. Praznik je, tudi naš praznik in že je tu prvo skupinsko fotografiranje. Naj ostane spomin na naš praznik. Pa saj je maj! Spustimo se v koloni med vinogradi in cvetlicami in ta čudoviti prizor mi prebudi v mislih Marijino pesem Spet kliče nas venčani maj in pesmi mojega rojaka Tonija Verderbara. Za trenutek se odlepim od skupine in se poskušam povezati v molitvi z vsemi svojimi in Bogom. Saj smo že kar nekaj let samo tako povezani med sabo. Mama vedno najde kanal pošiljanja dobrih misli in Božjega varstva in blagoslova svojim otrokom.

Celotna četica koraka pred mano, gospod s šopkom šmarnic pristopi k meni in mi ga podari. Ganjena sem, se zahvalim in ga celo objamem. Vem, da ne morem ves dan nositi šmarnic, vem pa, da je na gori Repentabor Marijino svetišče, in Marija bo vesela šopka. Dodelam ga še z nekaj vejicami cvetočega belega grma in šopek priroma do Marije.

Na gori pri Mariji smo ob 10. uri, ujamemo sv. mašo. Je za nas in naše družine, za Božjo milost in blagoslov. Božja beseda nas je nagovorila, g. župnik je začutil našo stisko in nas je spodbudil k prejemu hostije in pomembnosti Jezusovega okrepčila.

Nadaljevali smo pot, tokrat v manjši sestavi, saj se je nekaj prijateljic obrnilo nazaj v Tomaj. Preostali pa naprej v Trst.

Pot po prometni cesti smo kmalu zamenjali za gozdno, ki ni bila označena. Vendar s skupnimi močmi, predvsem pa pod Aleševim vodstvom, smo bili na pravi poti za Trst, tokrat brez hrupa avtomobilov.

V mirnem zavetju parka na športnem igrišču smo imeli skupno kosilo iz nahrbtnikov, ki so premogli raznovrstne dobrote – dale so nam novih moči in zagona. Tudi moj telefon je prišel do novih moči, saj je bila v pomožnem objektu na moje veselje vtičnica, tako da noben trenutek ne bi ušel mojemu objektivu.

Nadaljevanje poti po ulicah vse do Trsta, več pozornosti ob prečkanju ceste. Bili smo priče tudi vožnji v napačno smer, vklopljenim hupam … Vse to življenje …

Nabirali smo kilometre in praznili baterije. Pot nas je pripeljala na Trg sv. Jakoba in nazaj do železniške postaje in potem domov. Ob slovesu je bil že izdelan načrt za naslednje leto. Objemi, izčrpanost, dež, vse to za konec. Najlepše – spomini – pa ostanejo.

Buen camino, prijatelji!
Irena Frankovič

Odmev na pričevanje

Draga naša Marija!

Posebna tišina ja vladala med tvojim pričevanjem, ki se je vsakogar od nas dotaknilo na poseben način, lahko rečem: prodrlo v naše duše. Tvoje umirjene, izbrane besede so meni in vsem navzočim povedale veliko več od izgovorjenega. Začutila sem tvojo izredno notranjo moč, mir, ki ga izražaš in izžarevaš tudi sicer. Verjamem, da ga podpirata ON in ONA, s katerima si ti, Marija, v globokem odnosu.

Rada bi ti dala priznanje za tvoj boj za ohranitev zakona, ki ni prenehal niti za trenutek. Borila si se, nisi omagala, zato da bi tvoj mož mogel postati tvoj “mož” in “oče” tvojim otrokom. To si ti, Marija! Toda ljudje se odločamo po svoje in tako tudi tvoj mož, ki se je vseskozi umikal in končno tudi fizično umaknil iz vajinega zakona.

Marija, to je bila izključno njegova odločitev, samo njegova. Kako globoka je bila rana, da ni zmogel “intime” s teboj in otroki, je mogoče vedel samo on, gotovo pa njegovo nezavedno, ki je obrambno krojilo njegovo ravnanje. Vrnil se je k svoji mami, osebi, pri kateri je iskal resnico in rešitev. Odgovora zagotovo ni dobil, saj je bila resnica skrita globlje v njenem rodu. Zdaj, v novem življenju, jo gotovo pozna.

Draga Marija, iskrena hvala za tvoje pričevanje, ki ga razumem kot dejanje poguma in podaritve. Ob koncu svojega pisanja pa ti moram reči – upam, da čutiš, da iz srca: zdaj je čas zate, za veselje, za veliko veliko majhnih radosti. Upam tudi, da nam boš s svojimi sposobnostmi še vedno stala ob strani. Čutimo tvojo moč in pripravljenost.

In še enkrat: hvala, Marija!

Olga Č.  

Duhovno-počitniški programi – PRIJAVE

Duhovne počitnice Skupnosti Srce so namenjene ločenim ali razvezanim in njihovim otrokom do 18. leta. Če želite preživeti počitnice s Skupnostjo razvezanih v Cerkvi – SRCE, vas  prosimo, da se prijavite tako, da izpolnite prijavnico na povezavi.

Rok za prijavo je 1. julij, oz. do zapolnitve mest.

LOG POD MANGARTOM

MURTER (polno)

KOPER –

Nepozabna Vrhnika – romanje srčkov na Marijin praznik

Foto vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_sv._Trojice,_Vrhnika

K pisanju tega prispevka me je nagovorila Gena, nepogrešljiva gonilna sila naše skupnosti. Zavedajoč se, da je služenje vsakogar od nas pogoj za delovanje in obstoj skupnosti, sem kljub obotavljanju privolil v njeno pobudo.

V roke sem vzel pisalo in list papirja. Je to čudaško, nazadnjaško ali še napredno? Sem eden tistih, ki se žal neuspešno upira skorajda brezmejni »zastonjski« in hipni spletni ponudbi, čeprav se zavedam, da temu napredku, kakršen koli že je, ni mogoče ubežati. Čas in prostor nam je pač dan. Ob pisalu in papirju se prebujajo spomini, kakor v šoli pri pisanju spisa ali kakor pri slikarski tehniki akvarel, pri kateri ni možnosti naknadnih popravkov.

Čeprav v mojih očeh nekako prezirana tehnologija nam je vnaprej omogočila vpogled v program romanja, ki so ga skrbno pripravile vrhniške organizatorke, in v vremensko napoved za Vrhniko po urah. Ravno zaradi neobetavne napovedi se verjetno nismo zbrali v številčnejši zasedbi.

Bil sem med tistimi, ki mi ni uspelo pritegniti v avto nobenega sopotnika. Do zadnjega trenutka sem omahoval, toda ob dani spodbudi srčic sem se v močnem dežju le odpeljal proti Vrhniki. Brisalci pri največji hitrosti zamahov niso mogli zadovoljivo odstranjevati vode z vetrobranskega stekla. Bilo je kakor v avtopralnici. Skavtska resnica: ne obstaja slabo vreme, ampak le slaba oprema. Bo moja kos izzivom današnjega dne?

Kljub počasnejši vožnji nisem bil pozen. Izvoz Vrhnika, semafor, prosto parkirno mesto. Tu k sreči ni deževalo tako hudo kakor na poti. Na zborno mesto smo se stekali z vseh strani kakor pozneje videni izviri Ljubljanice. Organizatorke so imele dopoldanski program zapolnjen s pedagoško natančnostjo. Ni bilo akademskih 5 minut, kaj šele akademske četrt ure (kavica je dišeče vabila iz bližnjih lokalov).

In vendar je praznik Marijinega oznanjenja, in v novejšem času tudi materinski dan, simbolno naznanjal, da bo ta sobota čudovita. Najprej smo se odpravili na vodeni ogled do Cankarjeve hiše Na klancu 1. Izvedeli smo, da je na tem kraju stala lesena, verjetno le s slamo krita koča, v kateri se je 1876 rodil Ivan Cankar. Leta 1879 je pogorela in nadomestila jo je zidana hiška, ki jo je odkupila občina in uredila kot pisateljevo spominsko hišo. Obsega črno kuhinjo, izbo in bivalni prostor. Na policah in v vitrinah so zbrani Cankarjevi prvotiski, fotografije pisatelja in njegovih sorodnikov, prijateljev, dobrotnikov. Razstavljeni so tudi avtoportreti in druge risbe, ki pričajo o še enem njegovem talentu. Cankarja so nam v šoli predstavljali zelo šablonsko, šele pozneje sem odkrival njegovo veličino, širino in globino.

Nato vzpon do cerkve Sv. Trojice in legenda o pastirici. Vrnitev do Cankarjeve hiše in »obvezno« fotografiranje pred njo. Pogled na uro je vodnici preprečil, da bi nam s svoji žarom na dolgo predstavljala Cankarjevo življenje in čas. Smo pa izvedeli, kako se je s svojim intelektom znal izmazati iz kočljivih položajev, s kom je prijateljeval, kako je znal pritegniti pozornost deklet, da je rad zahajal na Bled, da ni bil ravno priljubljen pri premožnejših, ker ni vedno vrnil izposojenih knjig … Priporočam ogled!

Sledila je sv. maša v vrhniški cerkvi spreobrnitve sv. Pavla. Pater Tomaž nas je nagovoril z izbranimi besedami, ki so pobožale naše ranjene duše. Med obredom je grom, ob silnem ohlajanju ozračja, oznanjal našo nemoč proti naravi in njenim zakonitostim. Tudi lani smo imeli tu sv. mašo pred tridnevnim romanjem po Jakobovi poti do Tomaja in tudi takrat je deževalo. A po dežju posije sonce in takrat je posijalo prav kmalu.

Po sv. maši so bila prevozna sredstva organizatork rešena obilnega bremena: v veroučno sobo smo odnesli dobrote, ki so jih pripravile, manjkali niso niti Cankarjevi brki. Ko smo vse to pospravili v svoje želodčke, je še deževalo, zato smo se namesto na pohod na Planino nad Vrhniko odpravili k izvirom Ljubljanice. In podobno kakor lani nas je še pred koncem poti že božalo sonce. Kakšne lepote stvarstva le streljaj od središča Vrhnike! Prebujanje narave vsepovsod. Regrat, čemaž, spomladansko cvetje, izviri vode izpod skal, pomirjajoče barve vodne gladine v tisočerih odtenkih, odsevi v njih, res sanjsko!

Pri vseh lepotah nas je nekako na realna tla postavil zapuščen objekt, s katerega izgradnjo je človek posegel v ta prečudoviti svet. Skozi obdobja je objekt menjal svojo namembnost in vsakokratni lastniki so v njem z različnimi podjetniškimi idejami oplajali svoj kapital.

Celotna pot je bila zanimiva in podkrepljena z razlagami, komentarji in številnimi podatki. Izviri Ljubljanice, druge kraške značilnosti, rastlinje, prebivalci, legenda o Jazonu in njegovem odtisu v skali … Skratka prava ekskurzija pod vodstvom učiteljic organizatork. Resnično tako polno doživetje, da je ob prihodu do cerkve, kjer je imela večina parkirane avtomobile, in ob dejstvu, da je kljub slabi napovedi sijalo sonce, padel predlog še za pohod na Planino. Seveda je bil sprejet. Dežniki v roki kot nepotreben rekvizit, prijetna energija, želja po druženju, morda tudi malce otroške razposajenosti in razigranosti, misel v slogu »pa ja še ni konec«, saj bo ob prestavitvi ure še dolgo dan …

Večina se je na Planino podala peš, nekateri pa z avtom. Ta 733 m visoki vrh je za Vrhničane nekaj tako vsakdanjega kakor za Ljubljančane Šmarna gora. V prijetni koči smo si privoščili še en obrok, potem pa se povzpeli na stolp po več kakor 100 stopnicah. Vloženi napor nas je nagradil s prečudovitim razgledom: meja dopoldanskega sneženja je bila nizka in v umitem ozračju je bil pogled na pobeljene hribe in nasploh na prečudovito domovino še posebno veličasten.

Pozno popoldne smo se poslovili. Vrnitev v dolino. Vsak proti svojemu domu. Vožnja je bila še bolj počasna kakor zjutraj. Pobeljeni vrhovi Kamniških planin so se vztrajno bližali. Proti vzhodu je bilo še temačno, proti zahodu pa so se bleščali Julijci in očak Triglav, osvetljeni z zadnjimi žarki praznika Marijinega oznanjenja.

Ob prihodu domov sem premišljeval o milosti in hvaležnosti za ta prečudoviti dan. V šali velikokrat rečem »in znočilo se je do nižin«. V resnici pa se znoči vse do višin in zdani vse do nižin. Svetloba najpozneje zapusti vrhove in jih naslednje jutro najhitreje osvetli. Je torej kaj čudnega, da se tako radi oziramo v hribe – proti Svetlobi!                                                                                         

Peter

Velikonočno voščilo

Predragi člani Skupnosti SRCE! 

Povezuje nas skupna bolečina razhoda, razveze oz. ločitve partnerskega odnosa. Povezuje nas veliki petek, trpljenje, bolečina osamljenosti, skrbi in stiske, zavrženosti, nepripadnosti in nepovezanosti s sabo in drugimi. Misel, da vse to pomeni konec in smrt, je nam srčkom zelo poznana in je človeška. Bog pa prihaja tudi k nam, razvezanim v Cerkvi, kot človek, kot Kristus križani, ki je pretrpel vse to, da nam vedno znova kaže novo pot od velikega petka do velike nedelje. To je pot v življenje, v novo življenje v vstajenju. Trpljenje nam samo pokaže, kaj mora umreti, da gremo lahko naprej. Na tej poti imamo drug drugega, da si pomagamo odvaliti težke kamne pred našimi grobovi, zato da vanje lahko ponovno vstopi Bog in nas obudi k novemu. In naj bo v Vstalem Kristusu tudi za vas nova Pot, nova Resnica in novo Življenje. 

Želimo vam lepo preživete in blagoslovljene velikonočne praznike. 

Nataša za Odbor Skupnosti SRCE

Empatija in moč sočutja v medsebojnih odnosi

(odmev na predavanje prof. dr. Barbare Simonič)

V najtežjem obdobju življenja sem zbrala moč in pogum ter s tremi prestrašenimi otroki vsa ranjena in razbolela odšla od moža. Prehodno sem prišla domov k staršem. Takrat mi je bila v največjo pomoč in oporo njuna drža neobsojanja, sem pa čutila, da jima je mar za nas in da čutita z menoj, naj je bilo to za njiju še tako težko. Nič nepotrebnih vprašanj, nič nasvetov, preprosto njuna ljubeča prisotnost in sočutje. Kako zelo sta olajšala mojo pot naprej, da sem se sploh lahko sestavila ter poskrbela zase in za otroke!

         Prof. dr. Barbara Simonič je nas srčke na mesečnem predavanju s svojim izjemno toplim in tankočutnim načinom podajanja popeljala v sočutje in empatijo, ki ju v sodobnem svetu tako primanjkuje. In vendar delata odnose drugačne, posebne in jih poglobita! Obuti se v čevlje drugega pomeni vstopiti v njegovo doživljanje, se z njim povezati in utrditi medsebojni odnos. Sočutje pomeni, da smo že stopili v odnos in začutili stisko drugega. Človek ob nas čuti, da v težavah ni sam, da se nekdo zanima zanj, da je viden in slišan, da je dragocen in pomemben! Empatija omogoča razumevanje tega, kako se drugi počuti. Vživljanje v drugega pa nam daje širino in kaže na spoštovanje do drugega.

Je pa pomembno ločiti, kaj doživljam jaz in kaj drugi. Nikoli ne bomo povsem vedeli, kaj doživlja drugi, to ve samo on sam. Toda če se povežemo z njim empatično, lažje razumemo njegovo izkušnjo. Ni potrebno, da se z njim strinjamo, ohranimo pa do njega spoštljiv odnos. Kadar smo ranjeni, potrebujemo tudi prostor, kjer se lahko zacelimo. Ranljivost je krhkost in delimo jo lahko tam, kjer se počutimo varne.

Sočutni smo lahko tudi sami do sebe. Velika ovira v sočutju do sebe je sram, ki je strah pred izgubo odnosa, je nesprejemanje samega sebe. Če ne sprejmemo svojih napak, se ne moremo imeti radi in ne moremo biti pristni. Kadar pa odnosi niso pristni, se sram še poglablja. Ko nam izkažejo sočutje drugi, vemo, da smo sprejeti s svojimi ranami in napakami ter se lahko zacelimo. Sočutje lahko dobimo tudi od Boga. Bog nas ima namreč brezpogojno rad in nas sprejema, k njemu se zatekamo v varen prostor po tolažbo in razumevanje.

           Odzvanjanje na predavanje sem začela s pozitivno izkušnjo ob ločitvi, povezano s sočutno držo svojih staršev. Nadaljevala pa bom z večletno izkušnjo v naši skupnosti, v kateri si ob različnih priložnostih pripovedujemo svoje zgodbe, se poslušamo, sprejemamo in povezujemo. Občutek, da sem slišana brez obsojanja, da v svoji bolečini nisem sama, da jo lahko brez sramu delim, je neprecenljive vrednosti! Je možnost, da se tam, kjer sta prisotna sočutje in empatija, rane počasi celijo in nastane svet prostor, kjer je dovoljeno biti krhek in ranljiv. To je pot v okrevanje, je pot k sebi domov.

Gena Pupis

SKRITI KLJUČ DO BOLJŠE KOMUNIKACIJE (odmev na predavanje Julije Pelc 27. 2. 2023)

Tema predavanja je vabila k poslušanju. Vsi si želimo kakovostne komunikacije – da bi bili slišani in da bi znali poslušati. Psihologinja in psihoterapevtka Julija Pelc nas je spomnila na nekaj pomembnih stvari, na katere včasih pozabimo ali o katerih premalo vemo. Sprememba pa se začne v nas.

Vsak se sreča z izzivi. V nas so avtomatizmi vzorcev, ki se prenašajo v družini. Težje je živeti zavestno, vendar se je tega treba naučiti in na srečo se prilagajamo. Spremeniti se je mogoče tudi v odrasli dobi. V svojih dejanjih moramo biti iskreni, se znati opravičiti, tudi otroku. Ko smo preobremenjeni, bolni, izrečemo besede, ki se jih potem sramujemo. Reflektiranje (odsevanje) je veščina oziranja vase, zavzamemo držo do besed, dejanj, da pridemo do odnosa, ki bo odpiral vrata. Učinkovitost v odnosu se mora zgoditi z drugim. Kaj smo pripravljeni žrtvovati, da bomo boljši? Kako je v odnosu do otroka? Izkažimo zanimanje zanj, odgovornost za odnos je na strani odraslih. Otroke učimo z zgledom.

Psihologinja nas je spomnila na čustvovanje. Naša čustva so valovi. Čutimo, kar mislimo. Kar mislimo, tudi postanemo. Kako izrazimo svoje počutje, čustva – jezo, strah, žalost, veselje? Za sporazumevanje sta vedno potrebna dva. Odnos se gradi v stiku, ko se čutimo povezane. Da bi uspešno komunicirali, se moramo dobro počutiti v svojem telesu. Poslušanje drugega se začne že pred pogovorom.

Ključi za boljše sporazumevanje:

Prisluhniti sebi. Če ne vemo, kaj se dogaja v nas, v naši glavi, ne moremo biti popolnoma z drugimi.

Poslušati vsebino. Opazovati moramo usklajenost med tem, kar nekdo govori, in tem, kako govori.

Poslušati kontekst. Ko raziskujemo sogovorčeve vzorce v njegovih besedah, lažje razumemo njihovo ozadje in tudi ozadje pogovora.

Poslušati neizrečeno. Razumeti je treba sebe in drugega, kaj med pogovorom občutita, doživljata, kar sta rekla in česa nista.

Poslušati pomen. To je najgloblja raven pogovora, pomaga k razumevanju in posreduje možnosti za naprej.

Predavanje je bilo strokovno in ne ravno lahko. Nekaj praktičnih primerov in vaj nas je sprostilo, na nas pa je, da posredovane ‘ključe’ vedno bolj spoznavamo in si odpiramo vrata k uspešni komunikaciji.

Bernarda Rifel

Odmev na tradicionalno romanje na Sv. Višarje

Pozdravljeni, bralci mojega prispevka o tradicionalnem februarskem romanju srčkov na Sv. Višarje!

V programu dogodkov je bilo romanje na Sv. Višarje napovedano za zadnjo nedeljo v februarju. Zaradi svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah v Planici pa smo se odpravili romat teden dni prej. Lahko se zahvalimo modrosti tistih, ki so predvideli zaplete – Kranjska Gora, Tamar, Trbiž imajo namreč le eno regionalno cesto, ki ob večjih dogodkih ni dovolj pretočna. Zastoji v prometu bi bili neizogibni, slaba volja in časovna stiska na poti pa verjetno tudi.

Vzpon na Sv. Višarje je lep pohodniški podvig. Na sicer nezahtevni, dovolj široki in varni poti je namreč treba premagati skoraj tisoč metrov višinske razlike. Februar in meseci pred njim pa niso najbolj idealni za nabiranje kondicije. Ker na Višarjah s srčki nisem bil prvič, lahko le rečem, da zanje »korajža velja«, kajti telesni pripravi žal ne namenimo dovolj pozornosti. A hvala Bogu doslej ni bilo resnejših težav zaradi te naše malomarnosti in neprevidnosti.

Teden pred odhodom me je Brigita prosila za prevoz do Žabnic. V dobro kulture, vzdrževanja telesnega in duševnega zdravja ter verske in duhovne izobrazbe je o koristnosti romanja prepričala tudi svoja otroka. V Žabnice smo se zarana odpeljali po italijanski strani. Potniki v mojem avtu smo bili Primorci, zato je bila ta pot hitrejša.

V Žabnicah se nas je v nekaj minutah nabralo več kakor dvajset srčkov. Nekaj jih je za vzpon po svoji presoji uporabilo sedežnico, drugi pa smo si nataknili dereze in se zagrizli v hrib. Pot je bila namreč pokrita s stlačenim in ponekod pomrzlim snegom in noge bi v strmini brez derez podrsavale. Vremenska napoved za romarsko nedeljo ni bila najobetavnejša: nizka oblačnost, a brez hudega mraza. Po tretjini vzpona pa se je okrog nas zjasnilo – oblaki so ostali pod nami, kakor je ostala za nami misel, da nam to nedeljo zaradi vremena ne bo lepo. Prekrasna sprememba, tudi čustvena! Nebo popolnoma jasno in modro, sijoč sneg, više ko smo se vzpenjali, lepši razgledi so se nam ponujali.

Po treh urah hoje v breg smo bili na vrhu še bolj nagrajeni: vrhovi okrog Višarij so bili obsijani s soncem nad belo odejo oblakov, ki je prekrivala doline. Najbliže so bili Kamniti lovec in drugi italijanski vrhovi, na severu Dobrač in Tromeja, na vzhodu Mangart in Jalovec ter drugi Julijci … Zdelo se mi je, kakor da gore okrog mene lebdijo v breztežnosti in plujejo na oblakih. Zasneženi bleščeči vrhovi so kazali svojo mogočnost, pomembnost in lepoto. Ob tej veduti me je za trenutek zapustilo vse, kar je bilo logično, že videno, doživeto in pričakovano. Za trenutek je bila duša nad telesom med brati vršaci, teža bivanja pa potopljena pod vlažne oblake v dolini.

Po nekaj minutah tega opoja se je bilo treba preobleči, razum je opozoril na ohladitev prej vročega in vlažnega telesa. Nekaj sončnih in toplih minut sem izkoristil za martinčkanje v zavetju za cerkvijo. Nato sem vstopil v svetišče in hkrati v mejnik štirih jezikov, kot je nekoč dejal žabniški rojak, znameniti duhovnik, etnolog in politik Lambert Ehrlich. Višarska cerkev Matere Božje ni bila osvetljena z lučmi, njena okna pa so majhna in visoko pod stropom. Vhodna vrata z atrijem, ki brani pred vetrom, dežjem in snegom, prav tako zastirajo sončne žarke. Iz sončnega razvajanja zunaj sem vstopil v polmrak, tišino in hlad. Kadar iščem sebe v odnosu z Najvišjim, so mi svetloba, blišč, hrup, čar okolja, celo toplota in živahnost ljudi okrog mene moteči. Nekje sem prebral, da je cerkev stanje bivanja, kjer so navzoči vsi kraji in vsi časi. V skromnosti in tišini lažje najdem brezčasnost, poiščem želeno pot do sebe in iščem spoštljiv odnos z Najvišjim.

Marijino svetišče se je počasi napolnilo z romarji. P. Tomaž je nevsiljivo in prijazno preveril jezikovno pripadnost udeležencev in obred izvedel dvojezično, v slovenščini in italijanščini. Naj hudomušno dodam, da je bila tema evangelija in pridige odpuščanje. Za ločene može in žene, očete in matere je odpuščanje tako ali tako klasični, vedno dobro sprejeti in slišani evergreen. Večni napev, ki ga moramo večkrat poslušati, ga vzljubiti in živeti po njem. Brez petja na pobudo naše Karmen bi bila sv. maša kakor cerkev brez Slovencev. Srčki smo ji z glasovi priskočili na pomoč, kolikor je kdo imel posluha ter besedilnega in glasbenega spomina. Nekaj večglasnega in srčnega se je pa le slišalo. 

Po maši se mi je pogled sprehajal po poslikavah Toneta Kralja. Nad oltarjem je podoba Matere Božje na manjšem oblaku. Ponovila se je videna breztežnosti gora na oblakih. Mati Božja ima razprte roke in plašč, v katerega je ujeta Božja svetloba. K njej se na levi po stopnicah vzpenjajo običajni možje, žene in otroci. Niso v lepih oblekah, dobro rejeni in nasmejani, na konjih in v kočijah – običajni ljudje so, reveži, ponižani, prestrašeni, s telesnimi in duševnimi težami. Peš, pod roko, z berglami in palicami se bližajo Mariji. Dvojica samarijanov prek strme stopnice nosi pod Marijin plašč onemoglega bolnika. Kako brezčasno sporočilo slikarja Kralja!

Na desni so upodobljene požgane Višarje. Nisem poznal zgodovine Višarij in ne razloga za to poslikavo. Radovednost sem si potešil doma v družbi strica Googla, ki vse ve. Višarska cerkev je v dolgem kljubovanju času trikrat utrpela škodo in uničenje. Za časa pretirano razsvetljenega cesarja Jožefa II. je doživela prepoved romanj in bila po njegovih dekretih porušena. Leta 1807 je strela v njenem ostrešju zanetila požar. Če bi uporabljali manj gorljive strešnike in strelovod, ki ga je petdeset let prej patentiral Benjamin Franklin, se ta nesreča morda ne bi zgodila. 16. 9. 1915 pa je zaradi topniškega obstreljevanje italijanske vojske zagorela vsa višarska vas, soška fronta je bila namreč pri Rombonu. S katerim ciljem se je opravičevalo obstreljevanje svetišča v tistem času, ve samo italijanski kralj. Sporočilo časa nam pove, da je strelovod na vrhovih zgradb zelo uporaben, prepotentnost in grešnost savojskih in habsburških vladarjev pa je nekaj, česar modri ne ponavljajo. Žal niso vsi modri. Kakšno škodo in trpljenje doživlja ravnokar Ukrajina, je težko opisljiva in merljiva grozota.

Sledilo je kosilo Pri Prešernu v prijetni in znani družbi. Pa spust v dolino, ki sem ga izkoristil za hojo v delni samoti, poznopopoldanski tišini in meditaciji pred mrakom.

Pa »likof« s srčki v dolini v okrepčevalnici Dawit. Slovo in vožnja domov v temi.

O pogovorih in temah med nami na poti nisem spregovoril. Seveda je bilo, kakor vedno na romanjih, več ur koristnih pogovorov, spoznavanj in krepitev prijateljstev. Toliko, da je potrebno nekaj dni, preden se misli umirijo in utrdijo.

Pa naj bo dovolj o mojih občutkih in zaznavah zadnjega romanja srčkov k višarski Materi Božji. In dobrodošli z nami na romanju v prihodnjem februarju!

Janko

Pešromanje k sv. Mariji v Strunjan

14. 1. 2023

Vem, da ste vsi, ki ste bili v soboto, 14. januarja 2023, z nami v Strunjanu (https://katoliska-cerkev.si/zgodovina-cerkve-marijinega-prikazanja-v-strunjanu), nadvse zadovoljni z romanjem do cerkve Marijinega prikazanja in nazaj do Jagodja. Vem tudi, da ste šli vsi, ki ste posedeli v gostilni Jasna, domov s polnimi trebuščki in toploto pri srcih. In vem, da vam bo dan ostal še dolgo v spominu. Vas zanima, kako vse to vem? Ne povem. Če vas tako zelo zanima, pojdite sami ob prvi priložnosti s srčki.

Do takrat pa bo moralo zadostovati tole moje pisanje: druga januarska sobota je bila ena prvih sončnih sobot po dolgem času. Jasen dan nas je spremljal že na poti. In jaz sem bila kakor otrok, ki gre prvič s prijatelji na morje: neučakana, razposajena, vesela, da končno nekam grem. Ne vem, ali sem bila med vožnjo v Izolo vsega skupaj pet minut tiho. Od razburjenja in pričakovanja sem govorila kakor navita in veliko srečo imam, da so Alja, Gena in Roman potrpežljivi. Sicer me mogoče naslednjič ne bodo vzeli s seboj.😅

Na parkirišču pred gostilno Jasna (Jagodje 24, Izola, https://www.visitizola.com/map/gostilna-jasna) nas je najprej pozdravilo sonce. In takoj nato še Nevijo in Ana, ki sta skoraj iz nič pričarala zložljivo mizico domačih dobrot, pa Aleš z navdušenjem in nasmehom in pater Tomaž z nalezljivo umirjenostjo. 45 se nas je zbralo. Veliko, kajne? Aninega slastnega jabolčnega zavitka je prehitro zmanjkalo. Še dobro, ker bi sicer večji del dneva preklepetali kar tam, na parkirišču. Aleš je moral po mojem uporabiti nekaj svojih učiteljskih trikov, da smo se po kratki molitvi končno odpravili na pot.

Odšli smo po krožni učni poti Strunjan v podobah morja (https://parkstrunjan.si/aktivnosti/krozna-ucna-pot/) proti strunjanskemu križu. Razgled je bil magično lep in vse se je zdelo kakor na dlani: morje, ladjice, obala, griči in snežno bele gore v ozadju. Na začetku poti z Aljo prepoznava Triglav v daljavi.😀 O imenih preostalih belih lepotcev samo ugibava, kmalu pa obupava ter raje uživava v družbi, hoji in razgledu. Se bova že pozneje pozanimali.

Del poti do križa mine, kakor bi mignil, in priznam, da se ne spomnim, kakšna je bila pot in kje sva hodili. Alja je izjemna poslušalka in zdaj vem, da to ni bilo samo romanje k Materi Božji, temveč tudi romanje k sebi, proti mali Pavli, Pavlinci. Hvala, Alja!

Zdramim se šele pri križu (https://www.hribi.net/gora/strunjanski_kriz/26/2941). Spet in spet me osupneta razgled in lepota. Pa kontrasti: bela barva križa in gora ter modrina morja. Tako je lepo, da meji na kičasto, in jaz sem preprosto radostna. In si mislim: gotovo ni naključje, da se je tukaj, na 15. avgusta, tj. na dan Marijinega vnebovzetja, pred mnogimi leti, zgodil čudež. Divjal je strašen vihar in ladje na morju bi zlahka potonile, če se na vrhu klifa nad Mesečevim zalivom ne bi prikazala Marija. Morje se je takoj umirilo, vihar ponehal, mornarji pa niso bili pogubljeni. Domačini so v zahvalo postavili križ, še danes pa pripovedujejo o stopinjah in solzah, vtisnjenih v kamen, kjer je Marija jokala, da bi rešila mornarje. Še dolgo zatem so mimo vozeče ladje trobile v zahvalo Mariji.

Mislim si: mogoče je pa lahko to prostor, kjer se znajo pomiriti vsi moji notranji viharji. Samo diham, zrem čez morje, se spomnim na Marijo in mornarje in viharji se počasi umirijo. Danes so se in v nadaljevanju poti sem bila čisto druga Pavla – tista, ki je bližje sebi in katere viharji so samo še spomin … Hvala, Gena, Nevijo, Ani, Tomaž … In hvala tebi, Pavla, da si sploh šla.

Križ in razgled za njim so fantastična kulisa za skupinsko fotografijo. Svetloba za v učbenik fotografije! Alešu verjamemo na besedo in se ’stisnemo’ h križu. Še prej nam je Nevijo potešil začetno radovednost: zdaj poleg Triglava vem, katera planota na obzorju je Vremščica, kam moram pogledati, da vidim Kraški rob pa Kanin, Trst, Koper. Vsega si seveda nisem zapomnila. Bom pa naslednjič, ko bom tam mirila svoje viharje, ponovila.

Do cerkvice Marijinega prikazanja priromamo en dva tri. Tokrat sem malo bolj pozorna na pot, ki se spušča, pa še turkizno modro morje me prevzame. V cerkvi Marijinega prikazanja (https://katoliska-cerkev.si/zgodovina-cerkve-marijinega-prikazanja-v-strunjanu) je bila sv. maša. Lokalni župnik je prijazen, dobrodušen in veliko pove o cerkvi. Na koncu še zapojemo in se po srčnem prepevanju Sv. noči kar malo s težavo razidemo. Pot nadaljujemo do strunjanske plaže.

Ob morju sem spet kakor otrok in komaj čakam, da se sezujem in preizkusim toploto vode. Preseneti me, kako prijetno hladno je. Poigravam se z mislijo o kopanju. Na koncu se zadovoljim z namakanjem nog do kolen. Ko pa dobim še Anine medenjake, je sreča popolna. Tri meni zelo ljube stvari: sonce, morje in medenjaki na enem mestu. Kičasto, vam rečem.

Čas, namenjen sončenju, hitro mine. Vračamo se po drugi poti. Mimo križa sv. Nikolaja, za katerega izvem, da je poleg vsega še zavetnik mornarjev in mornark. Asfaltna pot nas vodi navkreber mimo oljčnikov. Malo se pa le zadiham. Ampak šele po tem, ko se pridružim Neviju, ki je nas ’ta zadnje’ počakal. Prijazno. Njegov tempo je malo drugačen od tempa, ki sem ga imela prej.

Prehitro smo spet nazaj pri gostilni Jasna. Jaz bi mogoče še malo hodila. Ali pa tudi ne. Pozneje, ko sedim za mizo, namreč komaj čakam, da prinesejo hrano. In že spet sem kakor otrok, ki komaj čaka, da bo dobil jesti, in se nemirno preseda na stolu. Hrana je odlična. Napokam se ’do škode’. Druženje in pogovori ob mizi pa pika na i prijetnemu dnevu.

Sonce počasi zahaja. Še vedno je jasno. S težavo odhajamo. Prijetno je in kar ne bi še zaključili.

Ob misli, da sem zagotovo spet pridem, mi malo odleže.

Hvaležna!

Ko bi le znala čarati! Začarala bi, da bi vsi, ki tole berete, lahko občutili vsaj delček tega, kar sem občutila jaz. Grem vadit čaranje!

Pavla Kek

Silvestrovanje v Skupnosti Srce

Z ločitvijo se spremeni tudi način praznovanja. Ravno ob praznikih človek najbolj občuti samoto, včasih ne ve, kam bi s seboj: ali bi se zaprl vase in izoliral od ljudi; ali bi bolečino utišal z odhodom v glasno družbo in na bučno zabavo, ki ji sledi praznina … Če je vabljen na praznovanje v družbo ljudi, ki imajo »srečne, funkcionalne družine«, se lahko počuti odveč in kakor da tja ne sodi, lahko občuti, da je vabljen zaradi usmiljenja.

Hvaležna sem, da sem imela možnost silvestrovati v Skupnosti Srce. Tako sem bila med ljudmi, s katerimi delim podobne dileme, občutja, stiske. Če kje, sem resnično razumljena tu. Dragoceno mi je bilo otroku pričarati vzdušje razigranosti, sproščenosti in mu sporočiti, da se kljub težkim preizkušnjam zmoreva zabavati.

Skupaj s člani Skupnosti Srce smo ustvarili lep silvestrski večer. Zbrali smo se ob 20.30, se »ogreli« z zanimivo predstavitveno igro, si ogledali fotografije, ki so nas spomnile na to, kaj vse smo v iztekajočem se letu doživeli, preživeli, zmogli, dosegli. Sledila je sv. maša z meditacijo in potovanjem vase, nato pogostitev z dobrotami, ki smo jih prinesli udeleženci, pričakanje novega leta z ogledom ognjemeta nad Ljubljanskim gradom, nato pa ples in igre, ki so jih pomagali soustvarjati otroci, do (zgodnjih) jutranjih ur.

Helena

Otrokov utrinek na silvestrovo

Na novoletni zabavi mi je bilo super. Dosti smo plesali in se zabavali. Igrali smo se dosti igric.

Martin

Pozdravljeni, bralci mojega razmišljanja o predavanju lazarista p. Janeza Cerarja o zaščiti ranljivih odraslih in otrok pred zlorabami!

Tema je prav zdaj zelo aktualna zaradi medijskega razkritja zlorab p. Marka Ivana Rupnika, toda v programu skupnosti Srce je bila napovedana že konec poletja. Po prebranem povabilu na spletni strani Srca, ki je izčrpno predstavilo kompetence, prizadevanja in izkušnje p. Cerarja, sem začutil, da tega predavanja brez mene ne bo, kajti tudi jaz sem se nekoč trudil za nekaj na videz nemogočega.

Pred 30 leti so me delavci prevozniškega podjetja izbrali za razsodnika v sporu med upravo podjetja in kolegom voznikom. Imel sem 25 let in poklicno izobrazbo! Sojenje je trajalo šest ur, razsodba je bila razglašena v istem dnevu, pripomb k odločitvi in ugovorov ni bilo. V »sodnem senatu« nas je bilo več, vsi le laiki. Prič in dokumentov pa nebroj! Po nekaj letih je podjetju grozil stečaj. Delavci so mi ponovno izkazali zaupanje in me izvolili za predsednika sindikata. Po stečaju sem vodil zahtevek za povračilo dolgov do delavcev in po desetletju stečajnega postopka so bili delno poplačani. Nočem se hvaliti z uspešnostjo svojega posredovanja, a čutil sem veliko težo, odgovornost, empatijo, tveganje in nezaupanje oškodovanih delavcev, po drugi strani pa doživljal prezir in nagajanje sodstva ter uprave podjetja, pa tudi bodočih podjetij. Tudi zato je bila moja udeležba na predavanju in podpora p. Janezu in skupnosti nujna.

V Marijino kapelo na Poljanski sem prišel kot zadnji minuto pred predavanjem. Bilo nas je dvanajst slušateljev, p. Tomaž kot moderator in seveda p. Janez. Po tem srečanju sem prespal nekaj noči, preden sem se lotil pisanja tega prispevka. Bilo nas je dvanajst pogumnih, ki se ne bojimo izpostavljanja in iskanja resnice, ne bojimo se obsojati krivca zlorabe, želimo pa zaščititi in poslušati žrtve. Kot oče sem dolžan zaščititi otroka pred zlorabo, dati podporo vsem, ki si prizadevajo zaščititi zlorabljene in onemogočati zlorabo. Se dostojno, odločno, pogumno, pravično bojevati proti vsem zlorabam.

Koliko poguma, altruizma, empatije, izkušenj premore p. Janez zaradi iskanja resnice in pravice zlorabljenih! Doživljal je ponižanja in neuspehe. A tudi sodelovanje, čast »Božjega dotika« in slave kot predavatelj, česar bi bili deležni tudi vi, če bi bili navzoči. Ne zamerim, da vas ni bilo tam, le opisati njegovega pričevanja ne znam dovolj dobro. In opravičujem se tudi predavatelju z upanjem, da se bom vsebini in namenu njegovih besed vsaj približal.

Predavatelj je uvodoma povedal, da ne nastopa rad in da ni najboljši govorec, a izjavil, da je rad med nami, med možmi in ženami s težko življenjsko preizkušnjo. Takoj za tem nas je presenetil z vprašanjem, ali smo verni, in šele z namigom p. Tomaža dobil pritrdilni odgovor. Sram me je, da nisem bil odločnejši.

P. Janez je trenutno pomožni duhovnik v Savinjski dolini, kjer mu je škof Maksimiljan Matjaž ponudil zatočišče. Sam je bil zlorabljen in je prvi slovenski duhovnik, ki je o tem tudi spregovoril. Pred štirimi leti na duhovnih vajah v San Salvadorju v Južni Ameriki pa je prišel do spoznanja in poguma, da zlorabam nameni del svojega duhovniškega poslanstva. Zaradi te svoje naravnanosti je bil kot duhovnik degradiran, težo upravičenosti degradacije pa nosijo njegovi nadrejeni.

Pred nekaj leti je bil slušatelj polletnega študija širjenja preventive pred spolnimi zlorabami na univerzi Gregoriana v Rimu. Slušateljev je bilo nekaj manj kot 30,

p. Janez pa edini z izkušnjo zlorabe. Nekako so pretentali profesorja, da je sprejel Janezove sugestije v vsebino predavanja. V poučevanje bodočih duhovnikov v Sloveniji je prav tako vloženo nekaj njegovega truda. Predstojniki so sprejeli v izobraževalni program psihološko tutorstvo in mentorstvo dijakov ter vključili civilnega psihologa.

P. Janez je bil večkrat sprejet pri papežu Frančišku. Ta je zelo naklonjen preprečevanju spolnih zlorab v Cerkvi, še zlasti po srečanju s Juanom Carlosom Cruzom. Tudi Juan je bil žrtev zlorab ter se je pridružil papeški komisiji za zaščito mladoletnih in odraslih ranljivih. Avdienca p. Janeza pri papežu je bila daljša od predsedniških avdienc. Že papeževo vprašanje: »Povej, kaj se je zgodilo na Maistrovi 2?« veliko pove o njegovem odnosu do zlorab in ranljivih. P. Janez nam je povedal nekaj anekdot o čudovitem značaju papeža Frančiška ter o upanju in opori nanj.

P. Janez se zaveda poslanstva in hoje za Jezusom, ki je samega sebe oblekel v človečnost. V redovniškem poslanstvu deli oblačila s tistimi, ki jim služi. »Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh.« (Mr. 13,11) Da bi se problem prikril, oblasti in povzročitelji zlorab zamenjajo vlogi žrtve in storilca – storilec je razglašen za nedolžnega in žrtev ne doživi pravičnosti. Zato so potrebne neodvisne strokovne komisije, ki sodijo o zlorabah na podlagi dejstev, moči argumentov, znanja in politične neoporečnosti. Tudi Cerkev je v preteklosti podobno kakor politika zlorabljenim plačevala za molk, da občestvo ne bi izvedelo za zlorabo.

V skupnem pogovoru smo ugotavljali, da celibat ni vzrok za zlorabe, a žal je znanstvenih raziskav na to temo malo. V večini primerov se zloraba zgodi zaradi narcisoidnosti, prevlade moči oz. vodilnega položaja. Toda zloraba je vedno atentat na človekovo dostojanstvo. Vrh Cerkve je velikokrat doslej poslušal žrtve brez empatije in kakor da mu ni mar za problem. Tisti, ki evangelizira, se mora zavedati, da se posveča jasnemu pričevanju o Kristusovem edinstvenem nauku in zakramentalnosti njegove Cerkve. O ljubezni njegovih učencev do vsakega človeka in do vsega, kar je resnično, kar je plemenito in kar je pravično (prim. Flp 4,8). Tak je bil tudi sv. Jožef. Varoval je dostojanstvo Marije in Jezusa v njuni največji stiski in ranljivosti.

Spraševali smo se, ali smo sposobni prepoznati Jezusa v najmlajših. Pozitivna izkušnja poslanstva materinstva in očetovstva pri zlorabah je premalo slišana in upoštevana. Res smo vsi krvavi pod kožo, toda do nasilja velja ničelna toleranca. P. Janez si prizadeva, da bi se v Sloveniji ustanovile neodvisne komisije po francoskem zgledu, in deluje v civilni pobudi proti zlorabam Dovolj.je.

Proti koncu predavanja, ki je bilo umirjeno in blagodejno, smo prišli na vrsto slušatelji z vprašanji in bili veliko bolj pogumni, razgreti in odločni kakor na začetku pri patrovem vprašanju. Naša jeza, razočaranje, empatija do žrtev in želja po pravici so imeli svoj psihološki učinek:

Krivi  so povzročitelji zlorab.

Tudi tisti, ki zlorabo prikrivajo.

Tudi tisti, ki je ne obsodijo in ne preprečujejo.

Tudi tisti, ki žrtve ne sprejmejo, ji ne verjamejo in je ne zaščitijo.

Tudi tisti, ki se obrnejo stran in s tem odobrijo zlorabo.

Tudi tisti, ki ne poslušajo in celo kaznujejo iskalce zlorab, resnice in pravice, kakršen je spoštovani lazarist Janez Cerar.

Zapomnite si te trditve, dragi bralci mojega prispevka! Da bi bile tako neuničljive in večne, kakor da so vklesane v kamen.

P. Janez, hvala za Vaše pogumno delo in Bog Vam poplačaj.

Janko Rodman

Božično voščilo

Bog naj vas čuva, Marija naj vas varuje s svojo priprošnjo in angeli naj se spustijo v vaše domove in pojejo z vami: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,14)

Mir od Boga in v srcu blagoslovljeno v novem letu 2023!

Skupnost SRCE

K Sv. Katarini ali hoja za smislom

Vedno mi je bilo lepo kam iti, kam drugam, čeprav nisem poznal vzroka za to radost. Kot otrok sem rad opazoval naravo, od mogočnih gora do neskončnega morja. Gozd, drevesa so bila moje pribežališče, kraj, kjer sem našel mir. Tišina in šelestenje listja so bile besede, ki so mi bile domače, govorica srca.

Kot mladenič se nisem kaj dosti spraševal o smislu življenja. Vse sem pač sprejemal, čeprav ne samo iz radovednosti. Navade in običaji so bili nekaj, kar me je spominjalo na »všečkanje«. Šola in učni program sta bila nekakšna tekma, pri kateri so ocene postale pričakovanja drugih.

Vse sem dojemal takó, dokler se nisem po neuspehu začel ukvarjati s SMISLOM. Predvsem sem na novo odkril lastno identiteto, ko se je last in posest kot objekt zrušila. Postal sem subjekt, torej nekdo in ne več kaj. To pa je bil začetek odkrivanja medčloveških odnosov, ko sem sebe brezpogojno sprejel takega, kakršen sem.

Besede terapevta: »Vi trpite,« so bile tolažilne, nekako so mi dale priznanje in upanje. Življenje sámo je neformalna šola. In táko je bilo tudi nedeljsko srečanje skupnosti SRCE – pohod k Sv. Katarini.

Ko sem prišel na vrh, sem prišel na cilj in spoznal, kaj je bil smisel: živeti življenje!

Tomaž Rozman

O moških in ženskah – o bivanjski lepoti

Pogled na razvezo, njeno doživljanje je bilo, kakor bi poslušal umirjeno valovanje morja, opazoval odblesk sonca na gladini in slišal piš vetra. Navdajala me je energija ljubezni in mi prinašala notranji mir ob besedah in razmišljanju p. Marjana Čudna. Poslušalci, ki smo 28. 11. 2022 prišli v Marijino kapelo, smo uživali ob lepoti njegovih besed, ki jih je izgovarjal in vlekel iz svojega bogatega srca, prežetega z vero in zvestobo Kristusu. Vpijala sem te besede, kakor bi gledala sončne obale obmorskih letovišč in vrvež pristanišč, medtem ko so drugi zadrževali dih ob mogočnosti njegovega izražanja v prizorih naših življenjskih neviht, brodolomov ali slavnih morskih bitk, ki smo jih dobili, ko smo se razšli. Prejeli pa smo Božji blagoslov svoje vrednosti in dostojanstva. Ni vredno poteptati dostojanstva zavoljo družbenih norm in cerkvenih zapovedi, ki v nasilnem, alkoholiziranem in zlorabljajočem odnosu izgubljajo veljavo.

P. Marjan nam je odstrl svetost in dragocenost moškega. Kako lep in mogočen je ob ženski, ki ga spoštuje in mu je naklonjena, ga zmore zaznati v svojem svetu ženskosti. Nič novega ni povedal glede moške vrednosti, a spregovoril je skozi prizmo Božje svetlobe in ljubezni, s katerima je Stvarnik ustvaril moškega. To lepo bitje. Močno. Silno. Ki pa je brez ženskega bitja lahko osamljen in negotov. Njegova lepota je najgloblje izražena v geslu: Midva. Eno. Enost. Kot angel brez enega krila je brez ženske. Kako drugačen je od nje, a tako edinstven. Predavatelj nam je osvetlil vlogo moškega v današnjem svetu. Pomembno je, da ostane moški in vzgaja po moško, kot oče, ne kot mama. Žensko bitje vidi le ob boku moškega.

Vector illustration of philosophy, symbol of life, female psychology. A woman’s face in the form of a blossoming tree in an embrace of hands. The concept of mental health, psychoanalysis and psychotherapy.

Občutljivo in nežno pa je spregovoril o ženski, tudi s spoštovanjem in milino. Slišali smo zgodbo o tem, kako je Bog ustvaril žensko, dotaknila se je vseh 30 udeležencev v dvorani in tistih 30, ki so spremljali predavanje po Zoomu. Kako jo je ustvaril? Čudovito jo je ustvaril. Mimoidoči angel pa ga je vprašal: “Zakaj se tako dolgo ukvarjaš z njo?”   

Ženske vedo, da poljub in objem zdravita zlomljena srca. Njihovo srce se lahko zlomi, vendar so močne tudi takrat, kadar menijo, da ni več ničesar, za kar bi se še bilo vredno boriti. Močne so, ko prenašajo stisko in nosijo težka bremena. A poznajo tudi srečo, ljubezen in znajo izražati svoje mnenje. Borijo se za tisto, v kar verjamejo. Vsemu se odpovejo, da imajo njihove družine to, kar potrebujejo. Jočejo, ko njihovi otroci v življenju doživijo kaj novega, in se veselijo svojih prijateljev. Veselijo so vsakega novega rojstva in vsake poroke. Vseeno pa se je v Božjo stvaritev prikradla ena napaka: ženska pogosto pozabi, koliko je v resnici vredna.

SRCE

Nato nam je pater spregovoril o bolečini in krivdi. Nagovoril nas je z močnimi besedami hoje za Jezusom. Da smo ustvarjeni iz čiste Božje ljubezni in da je Bogu vedno mar za nas. Mi smo tisti, ki zapustimo Boga in omagamo. A vselej naj pogledamo na križ: tam nas Jezus vedno gleda in kliče: “Nisem vas zapustil, sirot. Moj križ je vaš križ. To je križ odrešenja, križ ljubezni.” Vse gre preko križa, tudi naša razveza in vse zamere in jeza z njo. Edina rešitev in upanje sta v Kristusu, v Križanem. Pomembno je, da kljub ločitvi, težkim travmam, nespoštljivim in razdiralnim odnosom ne omagamo. Bog ima vedno odgovor za nas – odpuščanje. Molitev. Vera, da ne omagamo. Kljub ločitvi, kljub pogorišču, ki jo ločitev pusti. Vedno je pomembno, da poskrbimo zase. Vredni in dragoceni smo, oboji, ženske in moški.

Resnično in iskreno je p. Čuden spregovoril o bivanjski lepoti, ki jo mnogokrat narušijo grešno življenje, krivice, krivda, zamere. Kljub vsemu vztrajajmo, ne valjajmo se v bedi, žalosti in vlogi žrtve, neskončno dolgi zameri. Vso pravico imamo do žalovanja, jeze, besa … Vendar ne pozabimo, da je križani Jezus odrešenik vseh. Tega križanega lahko uzremo drug v drugem – v našem sozakoncu, ki nas je globoko ranil, in v onem, do katerega čutimo ljubezen.

Pomembne so nežnost, milina, da začutimo drug drugega, in vedno znova molitev. Sv. Frančišek je večni in zvesti občudovalec stvarstva in Bog postavlja v središče tega stvarstva človeka, ki to stvarstvo upravlja. Človek naj bo nežen najprej s seboj, potem s svojim bližnjim in z vso naravo, ki ga obdaja. Edino ljubezen je tista, ki zdravi, zmehča in zaceli vsako rano, topi vse zamere in boža dušo, jo dviga k Božjemu pogledu. Na ta način lahko znova ljubimo. V veri se lahko odločimo drugače kakor za jezo, zamero in neodpuščanje. Ponižnost, potrpežljivost, milino, nežnost, sočutje – vse najdemo v našem ljubem Jezusu, ki je vir odrešenja.

Domov sem odhajala s takšno lahkoto, kakor da imam ob sebi prav tega moža, po katerem hrepenim in katerega ime izgovarjam v jutranji molitvi, ko prosim, da bi me dosegla njegova moška lepota. In da bi ga dočakala pripravljena. Budna.

Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater!

Natalie, 29. 11. 2022

Odmev na predavanje Alenke Rebula Tuta

SRČNOST, RESNICA, ISKRENOST

Skupnost Srce je v oktobru obiskala predavateljica Alenka Rebula Tuta. S toplim nastopom in resnično čutečimi besedami je marsikomu od nas odprla pot do novih spoznanj. Sama pa, poudarja, vsa svoja spoznanja o okrevanju dolguje Josipi Prebeg. Ob Josipi je zrasla in prišla na svetlo, ko je bila nekoč tudi sama popolnoma na dnu. Zdaj njeno metodo osebnostne rasti širi med druge.

Alenko že kar nekaj časa spremljam in poslušam po Radiu Ognjišče, imela pa sem jo tudi priložnost   obiskati v njenih krajih in se z njo pogovoriti iz oči v oči. Njene besede so mi blizu, ker me najdejo takšno, kakršna sem. Že od malega nisem imela možnosti, da bi me ljudje sprejeli tako, kot sem, in to še vedno nosim s polno bolečine. Starejša ko sem, bolj se zavedam, koliko življenja mi je to odneslo.

Njeno predavanje v ponedeljek, 24. 10. 2022, mi je odpiralo oči, kako pomembno je, da v življenju ne obtožujemo in ne nosimo zamer, kajti s tem živimo življenje tistega, ki mu zamerimo. Alenka omenja, da Sveto pismo zato tako veliko govori o  odpuščanju, ponižnosti in skromnosti. Brez teh vrlin ne moremo priti do sočloveka in iti naprej – ko smo ranjeni oz. ko ga ranimo.

Predavateljica je prišla razodevat, kako dragoceno je življenje in kako pomembno za nas je, da se odločimo živeti polno. Kako dragoceno je, da se ne zapiramo, da iščemo sorodne duše, ki jim lahko odpremo srce. Tu nas ne sme ustavljati nobena ideologija, nobena druga vera ali prepričanja. Pred ljudmi, ki so nam blizu, smo lahko preprosto to, kar smo, brez mask in iger.

Vsak od nas je in bo v življenju utrpel velike izgube, prej ali slej izgubimo najbližje. Nikoli pa ne izgubimo vsega, tudi če mislimo tako. Trud in prizadevanja nam lahko vedno dvignejo dostojanstvo in ponos, da smo vsaj poskusili. Človeka izgube velikokrat pahnejo v žalost, bolečino in celo v hudo depresijo ali bolezenska stanja. Kako priti iz tega? Sami tega ne zmoremo. Nihče. Le v odnosu do drugega lahko zbudimo v sebi tisto najgloblje, iz česar vzklije novo življenje, le v odnosu do drugih lahko vidimo resničnost, ki nam jo bolečina zamegli. Pomembno je, da imamo iskreno željo iti naprej, iti v življenje skozi žalost in trpljenje ter to izgubo premagati na zdrav način in se ne utopiti v temini duše.

Sama se spomnim, kako težko mi je bilo prvo leto po ločitvi, ko sem ostala popolnoma sama. Vidim, kako zdravo je bilo to trpljenje, kako zdrava je bila ta bolečina, jok in iskanje same sebe, brez tega ne bi našla ponovne moči za življenje. Iskanje drugih poti in ljudi je v meni vzbujalo pogum, niti predstavljala si nisem, da v resnici toliko zmorem.

Biti resničen – kaj to pravzaprav pomeni? Vedno je pomembno iskati resnico. Resnica v odnosu pomeni zavedati se ozadja svojih besed, čustev in dejanj. Resnica pomeni, da ne igraš čustev – ne moremo biti veseli, če smo žalostni. Resnica nas bo osvobodila, velikokrat preberemo. In res, koliko svobode prinesemo v odnos, če smo iskreni.

Skupnost Srce mi je velikokrat s predavanji in druženji odpirala pot do resnice. Sama potrebujem veliko pogovorov, da uvidim stvari, stvari, ki jih ne zmorem sama. Potrebujem ljudi, ki so z menoj potrpežljivi in me sprejemajo. Potrebujem varno okolje tistih, ki so doživeli tako težke stvari kakor jaz, in edino z njimi lahko rastem. Hvaležna sem za Srce, hvaležna za ljudi, da so zbrali toliko poguma in prišli v to skupnost, hvaležna za vodje skupin, ki se vsa leta prizadevno trudijo, da skupaj rastemo in živimo boljše življenje.

Hvala Alenki za čudovit večer, hvala, da nam je povedala, kako pomembno je, da se odločimo živeti, da rastemo, kakor majhni otroci, ki v še tako težkih trenutkih najdejo pot iz teme, njim je to dano … Mi pa se moramo truditi, zares potruditi! Življenje je lahko lepo, četudi je težko.

Mira Skitek

ŽIVLJENJE DRAGO MI JE
 S strahom sprejmem se,
ker le malokdo sprejme me
tako, kot le sem.
Za to potrebno veliko je srce,
zato potreben je pogum.
Da sprejmeš me
tako, kot le sem.
Za to potrebna je sila,
da življenje gre naprej.
Da sprejmeš me
tako, kot le sem.
Za to potrebna je ljubezen,
ki brezpogojna je.
Da sprejmeš me
tako, kot le sem.
Za to potrebna je hvaležnost
za tisti čas, ki še prebiva v nas,
a tukaj sem, taka, kot sem.
Znam biti živa in mirna,
znam vpiti in tiho ždeti,
znam se smejati in jokati,
znam premišljevati in sanjati,
znam biti strastna in nežna,
znam ljubiti in objeti.
In vem, da dnevi so mi šteti.
Zato se vsak dan na novo
učim živeti.

Mira

6. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi

V soboto, 15. oktobra 2022, je bilo v Ljubljani pri Sv. Jožefu 6. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi, ki ga je pripravila skupnost SRCE. Naslov srečanja je bil Povrnitev dostojanstva po ločitvi.

V predhodnih pripravah na srečanje me je odbor skupnosti prosil za pomoč. Rad pomagam, ker vem, da gre za dober namen in iskrenost v nameri. Od moje razveze je minilo že nekaj let, a še vem, kako pomembna in koristna je bila v prvih snidenjih zame skupnost. Od tedaj sem prejel od nje veliko darov: prijateljstva, zaupanje, duhovnost, izkušnje, znanje, vero in še bi lahko našteval. Zaradi skupnosti sem lažje obvladoval osamljenost, brezup, sram, nemoč, potrtost, skratka težo bremen ločitve.

Za dobrodošlico obiskovalcem smo pripravili nekaj miz, ki smo jih založili s pijačo, sladkimi in slanimi prigrizki, tudi kava in čaj nista manjkala. Organizatorji dogodka smo bili nemirni, ker se kljub našemu večletnemu poznanstvu in dobrim pripravam ne more vsega predvideti. Odgovornost za vsakogar, ki ima kakšno nalogo, je velika.

Nemir je začelo prekrivati veselje ob prihodu znanih in manj znanih obrazov. Prišleki so z obiskom izkazali zaupanje do srečanja, zaupanje do naše skupnosti. Verjetno so prišli iskat prijateljstvo, mir, vero in veselje do življenja. Postali so ob pijači in prigrizkih, pozdravili, poklepetali, novinci so se predstavili in seznanjali z drugimi.

Tretja ura popoldan, začetek srečanja, predavanje dr. Jožeta Ramovša. Povedal je, da si je že pred leti nadel sedmi križ. Je doktor antropologije in socialni delavec, ima evropsko diplomo iz logoterapije ter je strokovnjak za partnerske odnose, sožitje med ljudmi in staranje. Poudaril je pomen dialoga z bližnjim, z naravo, kulturo, zavestjo o lastnih mejah, najpomembnejši pa je dialog s presežnostjo, z Bogom. V nadaljevanju nas je poučil o kvalitetnem staranju samskih in naštel nekaj zgledov takega staranja.

Opisal nam je njihovo plemenitost in mirnost, njihove navade in predvsem, kako so sprejeli svojo samskost.

Potem smo se po njegovih navodilih povezali v pare in eden drugemu opisovali ljudi, ki po našem mnenju kvalitetno preživljajo svoja leta. Takih ljudi poznam kar nekaj. Že kot vajenec sem bil pri mojstrih in kot mlad voznik tovornjaka sem se učil od starejših voznikov, kako so delali in živeli. V mojih očeh so bili spoštovani in pošteni starejši ljudje. Imam tudi nekaj stricev in tet, ki svojo samskost brez velikih težav živijo že mnoga leta in so dočakali visoko starost. Rad sem poslušalcu, ki je bil z menoj v paru, opisal svoje tete in strice ter njihovo sprejetje samskosti in starosti.

Po predavanju je bila sv. maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. Somaševal je tudi duhovni vodja naše skupnosti p. Tomaž Mikuš, za orglanje in petje pa je poskrbela ga. Elena Dobravec. Verniki smo imeli pripravljena besedila pesmi, tako da ni bilo težav pri ljudskem petju. Moram pohvaliti tudi go. Erno, ki je vsakemu navzočemu je podarila čudovito klekljano čipko v obliki srčka rdeče barve. P. Tomaž je v zahvali za ta čudoviti in dragoceni dar razkril podobnost med tem ročnim izdelkom in našo razvezanostjo. Če se klekljarica zmoti in napako opazi, mora razdreti izdelek in ponovno pravilno klekljati naprej. Tudi pri naši razvezi je nekaj podobnega.

V pridigi je gospod škof poudaril, da moramo biti v cerkvi vsi sprejeti kot Božji otroci. Da moramo slediti Bogu, kakor bi sledili luči: če je luč pred nami, ostanejo temne sence za nami. A naj se nikar preveč ne oziramo nazaj in naj si ne ogledujemo naše sence. Živeti moramo sedanjost, pustiti preteklost za seboj in usmeriti pogled proti svetlobi, zaupati v prihodnost. Opozoril je tudi na pomembnost povezanosti vseh ljudi v tem vesolju, na prižiganje luči v naših stiskah.

Po sv. maši smo se okrepljeni z znanjem in izkušnjo dr. Ramovša ter s pridigo msgr. dr. Jamnika še zadržali na hodniku v njuni navzočnosti. Ob prijetnem klepetu, pijači in hrani je čas mineval in stemnilo se je. Odbor Srca je lahko zadovoljen z opravljenim delom in sodelovanjem s svojimi člani.

Na programu Skupnosti razvezanih v Cerkvi je bilo vseslovensko srečanje eden najpomembnejših dogodkov. Za leto 2022/23 je napovedanih 16 romanj oz. srečanj, 10 predavanj, 5 delavnic in troje duhovnih počitnic. V takem razkošju, da ne rečem ujčkanju članov skupnosti, vztrajamo že 19. leto. Še na mnoga leta, srčki in srčice!

Janko Rodman

Romanje v Dobrepoljsko dolino

Nedelja, 25. septembra 2022, je bila namenjena našemu romanju v Dobrepoljsko dolino. Kljub deževnemu jutru se je zbralo 18 srčkov na parkirišču pred casinojem Admiral Grosuplje.

Pot nas je najprej vodila v Krajinski park Radensko polje v občini Grosuplje. Obiskali smo Žabjo hišo, kjer nas je organizatorka romanja in vodnica Mojca popeljala v svet številnih kraških pojavov v naravnem mozaiku travnikov, grmišč, gozdov in presihajočih jezerc. S prepletom suhih in vlažnih travišč, poplavnega gozda, ostankov šotnega barja, vodnega in obvodnega rastlinstva ter gozda je to območje pomembno zaradi biološke raznovrstnosti. Tu sta se človek in narava prilagodila naravnim ciklom, ki jih narekujeta voda (Dobravka, Zelenka, Šica) in kraški svet. Kmetijstvo se zaradi naravnih omejitev (pogostih poplav) ni intenziviralo. Zato so se ohranile številne varovane vrste rastlin (kukavica, močvirski tulipan, perunike, modra stožka, veliki poletni zvonček, munci) in živali (štorklja, siva in bela čaplja, hribski urh, veliki pupek, človeška ribica, vidra, močvirska sklednica, netopir, medved, ris).

Na Radenskem polju je tri mladostna leta preživel tudi France Prešeren, ko je živel pri svojem stricu duhovniku na griču Kopanj. Na drugem griču je vse od 16. stoletja stal grad Boštanj, požgan leta 1943. Tu se je 1786. rodil  Rihard Blagay, po katerem se imenuje prva zavarovana roža na Slovenskem, blagajev volčin.

Ko smo se okrepčali z Mojčino kavo in čajem in Tanjinim pecivom, smo nadaljevali pot v Dobrepoljsko dolino. Markantna vstopna točka v dolino je cerkev sv. Antona Padovanskega v Zdenski vasi in nas so tam sprejeli prijazni lokalni vodniki. Po največjem lipovem drevoredu v Sloveniji se zaradi dežja nismo sprehodili. So pa krošnje stoletnih lip v gaju za cerkvijo in neposredno ob njej včasih ustvarjale prostor dobro obiskanim živilskim sejmom. Spomin na tiste čase so sejemske maše na tiho nedeljo, na god sv. Antona Padovanskega 13. junija in na god sv. Aleša 17. julija. Notranjost cerkve krasijo freske Štefana Šubica, ki opozarjajo tudi na grozote zadnje vojne. V Zdenski vasi je križišče povezave Dobrepoljske in Struške doline z Grosupljem ter povezave z Ribniško dolino na zahodu oz. dolino Krke na vzhodu.

Nato smo se odpeljali v občinsko središče Videm in v cerkvi sv. Križa (v njej so Wolfove, Koželjeve in Vurnikove poslikave ter glavni oltar z Langusovo sliko križanja) je p. Tomaž daroval sv. mašo za nesrečno preminulega člana Srca Francija Kurenta.

Okrog župnijske cerkve sv. Križa in na pokopališču je veliko pomembnih pomnikov: nagrobnik družine Drobnič in spomenik padlim v 1. sv. vojni (delo akad. kiparja Franceta Kralja), dve kapelici v okolici in ena ob cerkvi, posvečena sv. Cirilu in Metodu (delo akad. slikarja in kiparja Toneta Kralja) – brata Kralj sta bila rojena v sosednji vasi Zagorica in imata v Vidmu tudi spomenik – ter doprsni kip učitelja, pisatelja, kulturnega delavca in prosvetitelja domačina Frana Jakliča. Ta je kot Krekov krščanski socialist ustanovil prvo vaško posojilnico na Slovenskem, bralno in izobraževalno društvo, katoliško učiteljsko društvo, kmetijsko društvo, mlekarno in sirarno ter živinorejsko zadrugo. Bil je tudi deželni in državni poslanec.  

V Jakličevem kulturnem domu smo se okrepčali z malico iz dobrepoljske cule, prijazni vodniki pa so nas popeljali skozi razstavne prostore z etnografsko zbirko ter predstavitvijo dela in življenja Frana Jakliča, ki se je literarno oglašal kot Podgoričan. Vodnica Marija nam je v domačem govoru prebrala njegov šaljivi zapis iz življenja Dobrepoljcev in nekateri med nami so se preizkusili v izdelavi zobotrebcev.

Na naši romarski poti smo obiskali še Ponikve s cerkvijo sv. Florijana. Grajena je v gotskem slogu, znameniti oltarji pa so baročni. Desni stranski oltar je bil tudi na razstavi v Parizu in Sarajevu.

Popoldne smo se odpravili proti Struški dolini, katere osrednji del je vas Lipa. Na zahodni strani je območje močvirij, barja in ponorov, v zaključku doline pa je naselje Rapljevo, od koder se pot nadaljuje proti Kočevju.

Naše romanje pa se je končalo ob dobri obari in skutinih štrukljih v Lipi. Vsi so se strinjali, da smo kljub deževnemu vremenu doživeli čudovit, poln dan.

Zapisala: Darja Emeršič

Spomenik Umetnikoma
Sv. Anton
Sv. Anton Zdenska vas
Sv. Florjan

Scroll to top