Author: upravnik

Post kot očiščenje srca in odnosa

Post kot očiščenje srca in odnosa. Duhovna spodbuda za ločene zakonce v postnem času

Postni čas je za mnoge najprej povezan z odpovedjo: manj hrane, manj sladkarij, manj razvedrila. A Sveto pismo in izkušnja Cerkve nas vedno znova vabita, da gremo globlje. Pravi smisel posta je spreobrnjenje srca.

Za vas, ki ste šli skozi bolečino ločitve in civilne razveze, postni čas pomeni očiščenje srca, spomina, ran in vezi, ki še vedno živijo v vas. Ločitev je vedno zgodba, ki je pogosto polna razočaranj, neuresničenih pričakovanj, ranjenih sanj, včasih tudi krivde ali občutka neuspeha. In vendar vas Bog ne opredeljuje po tem, kar se je zgodilo. On vas vidi kot svoje ljubljene otroke.

Postni čas je lahko priložnost, da se vprašate: Kaj se je v meni nabralo in potrebuje očiščenje? Kaj še vedno boli? Kaj me veže na preteklost?

1. Očiščenje od samoočitanja in sramu

Po ločitvi mnogi nosijo v sebi tiho breme: »Ni mi uspelo.« »Lahko bi naredil več.« »Drugi so zmogli, jaz pa ne.« Postni čas vas vabi, da se odpoveste pretiranemu samoočitanju. To ne pomeni, da zanikate svojo odgovornost, kjer obstaja. Pomeni pa, da ne dovolite, da vas preteklost trajno zaznamuje kot neuspeh.

Bog ni Bog očitanja, ampak Bog usmiljenja. On vidi celotno zgodbo. On pozna vaše napore, solze, nemoč, strahove in tudi ljubezen, ki je bila nekoč resnična.

Očiščenje srca pomeni, da si postopoma dovolite sprejeti: Moja vrednost ni odvisna od razpada zakonskega odnosa.

2. Očiščenje besed in notranjih pogovorov

Čeprav je zakon formalno zaključen, se dialog v srcu pogosto nadaljuje. V mislih znova in znova obnavljate stare pogovore, prepire, krivice. Včasih vas spremlja jeza, drugič bolečina ali tiha žalost. Postni čas vas vabi, da pogledate, katere notranje besede v vas gradijo in katere vas razjedajo.

Post je lahko: odpoved stalnemu obnavljanju starih sporov v mislih, odpoved želji po maščevanju, odpoved ostrim besedam, ki jih izrekate o bivšem zakoncu vsaj v svojem srcu.

To ne pomeni, da bolečina ni bila resnična. Pomeni pa, da si ne želite več živeti iz nje. Morda je čas za molitev, ki zveni preprosto, a je globoka: »Gospod, osvobodi moje srce tega, kar me še vedno veže.«

3. Očiščenje zamer in notranjih vezi

Zamere so težke verige. Včasih so upravičene, saj je bila storjena krivica. A čeprav so razumljive, vas lahko počasi zapirajo vase.

Post kot očiščenje srca pomeni, da si upate pogledati: kaj bivšemu zakoncu še vedno zamerite; kje je rana še vedno odprta; kaj vas ob spominu nanj ali nanjo še vedno zaboli.

Odpuščanje po ločitvi je proces. Ne zgodi se na ukaz. Ne pomeni, da odobravate storjeno. Pomeni, da si želite svobode.

Odpuščanje je dar, ki ga ne podarite najprej drugemu, ampak sebi. Ko odpustite, prekinete verigo, ki vas drži ujete v preteklosti.

Bog ne čaka, da boste popolnoma pomirjeni, preden pride k vam. On stopa prav v vaše rane in tam počasi deluje.

4. Očiščenje pričakovanj glede prihodnosti

Ločitev pogosto prinese strah: »Bom še kdaj ljubljen?« »Sem sposoben novega odnosa?« »Ali je zame sploh še kakšna prihodnost?«

Postni čas je povabilo, da svoja pričakovanja in strahove položite pred Boga. Ni treba, da imate vse odgovore. Dovolj je priznati, da hrepenite po ljubezni, varnosti, spoštovanju.

Očiščenje pomeni tudi to, da se odpoveste nerealnim idealom o sebi ali o drugem. Nihče ni popoln, tudi vi ne. Tudi vaš bivši zakonec ni bil. In morebitni prihodnji odnos tudi ne bo.

Bog vas vabi, da rastete v zreli ljubezni, najprej do sebe, potem do drugih.

5. Očiščenje odnosa z Bogom

Morda se sprašujete, kaj je post v luči zakramenta zakona, ki je bil nekoč sklenjen. Morda čutite zmedo, vprašanja, celo razočaranje nad sabo ali nad Cerkvijo.

Postni čas je priložnost, da vse to prinesete pred Boga. On ni predvsem sodnik, ampak usmiljeni Oče. Ne pričakuje popolnosti, ampak iskrenost.

Prinesite mu: svojo žalost, svojo jezo, svoje razočaranje, svoje strahove. Včasih je dovolj preprosta molitev: »Bog Oče, vodi me naprej.« »Podari mi mir.« »Jezus, pokaži mi pot.«

Bog vas ni zapustil. Tudi če se je odnos končal, njegova zvestoba traja.

6. Očiščenje skozi drobne geste do sebe in drugih

Post ni samo odpovedovanje, temveč ustvarjanje prostora za novo. Ko se odpoveste grenkobi, nastane prostor za nežnost, najprej do sebe.

Morda je čas, da odpustite sebi, poskrbite za svoje notranje ravnotežje, obnovite odnose, ki so bili zanemarjeni, naredite nekaj dobrega brez skritih motivov.

Nežnost do sebe ni sebičnost. Je priznanje, da ste ranljivi in vredni spoštovanja. Morda prav v postnem času odkrijete, da je vaše srce, kljub vsemu, še vedno sposobno ljubiti.

Sklepna misel

Postni čas je čas resnice in upanja. Jezusov klic: »Spreobrni se in veruj evangeliju,« velja tudi vam. Spreobrnjenje po ločitvi ni vračanje v preteklost. Pomeni obračanje k prihodnosti z očiščenim srcem.

Post kot očiščenje srca je povabilo, da ne živite več iz rane, temveč iz dostojanstva Božjega otroka; ne iz grenkobe, temveč iz upanja. Bog tudi iz razpada lahko ustvari novo pot. Ne briše preteklosti, a jo lahko preoblikuje.

Naj vas na tej postni poti očiščenja srca, sprejemanja preteklosti in odpiranja prihodnosti spremlja obilje Božjega blagoslova. Naj vam Bog Oče po Jezusu v moči Svetega Duha podari mir, notranjo svobodo, pogum za nove korake in zaupanje, da je z vami tudi tam, kjer je pot negotova.

Naj bo ta čas priprave na veliko noč pot k globljemu zaupanju, da je Jezusovo vstajenje zmaga življenja nad vsakim razpadom, zmaga upanja nad razočaranjem in zmaga ljubezni nad vsem, kar je bilo ranjeno.

p. Ivan Platovnjak DJ

P.S.: V Ignacijevem domu duhovnosti so vam na voljo različni duhovni programi.

Kulturni dan s srčki v Kamniku

V nedeljo, 8. februarja 2026, smo se podali v eno najlepših srednjeveških mest, v Kamnik, kamor sta nas povabili Marija in Božena. V lepem številu smo se zbrali pred frančiškanskim samostanom, nato pa vstopili v cerkev sv. Jakoba in prisostvovali sv. maši. Nagovorila nas je lepota cerkve, slovenska himna ob začetku, lepo petje članov družinske kateheze ob kitari, pridiga p. Cirila Božiča in njegov spontani pristop k vernikom.

Po sv. maši smo si ob patrovi razlagi ogledali kapelo Božjega groba, ki jo je čudovito oblikoval arhitekt Jože Plečnik, nekoč zamolčan, danes pa za mnoge največji slovenski arhitekturni ustvarjalec. Na širokem hodniku do samostanske knjižnice so razstavljene slike Valentina Metzingerja in Antona Cebeja.

P. Ciril si je kljub natrpanemu urniku vzel tudi čas za predstavitev Knjižnice p. Donata Valvasorja.  Kulturnozgodovinsko so njen najdragocenejši del inkunabule – prvotiski (knjige iz prvih 50 let po iznajdbi tiska, od 1445 do velike noči 1501). Tu se hrani tudi Dalmatinov prevod Pentatevha – Peteroknjižja (petih Mojzesovih knjig) iz leta 1578 in del zapuščine jezikoslovca p. Stanislava Škrabca. Druge knjige so s 14 področij, ki so zanimala v Kamniku živeče frančiškane: domoznanstva, zgodovine, medicine, alkimije, geografije, filozofije, prava … S hvaležnostjo smo motrili te stare knjige, njihovo velikost, težo, vsebino, saj so bile rešene pred uničujočim viharjem 2. svetovne vojne.

Nato nas je pot skozi staro mestno jedro vodila do župnijske cerkve Marijinegabrezmadežnega spočetja na Šutni, kjer smo zapeli Angelovo češčenje. Nekaj korakov stran stoji rojstna hiša Rudolfa Maistra, pesnika, generala in borca za severno mejo. Ogledali smo si stalno razstavo, ki prikazuje življenje in delo tega slavnega kamniškega rojaka.

Na Šutni smo našli tudi kotiček zase, da smo »razbremenili« naše pridne kolegice, ki so s seboj nosile pecivo in dišeče tople napitke. Za tem so se nekateri podali še do drugih kulturnih zanimivosti v Kamniku, nekateri pa na kosilo v prijetno domačo gostilno.

Hvala vsem, da je bilo druženje kulturno, prijetno in sproščeno.

                                                                                                                      B. R.

Skupnost SRCE ponovno organizira izvajanje programa DivorceCare – Skrb za razvezane

Vabimo vas,

da se ob četrtkih ob 20.00 pridružite 13-tedenskemu programu DivorceCare po Zoomu z začetkom 5. februarja 2026.

Duhovni voditelj bo p. Tomaž Mikuš, ki je program DivorceCare pripeljal v Slovenijo, sodelovali pa bodo tudi nekateri člani skupnosti SRCE, ki šli skozi program v preteklosti.

DivorceCare je mreža podpornih skupin za osebe, ki se srečujejo z ločitvijo, razvezo ali razhodom iz daljše partnerske zveze. Izvajajo ga v številnih krščanskih cerkvah po ZDA, Kanadi in drugih državah, od leta 2021 pa tudi v Sloveniji. Ustanovitelja Steve in Cheryl Grissom sta ga oblikovala ob pomoči strokovnjakov, da bi ljudem v eni najtežjih življenjskih preizkušenj ponudila oporo, razumevanje in upanje. Do danes je program pomagal že več kot milijonu ljudi po vsem svetu, zlasti tistim, ki so se z izkušnjo ločitve ali razveze srečali nedavno in so si želeli narediti prve korake k obnovi življenja.

V DivorceCare se srečajo ljudje, ki razumejo bolečino in čustvene spremembe, povezane z ločitvijo. Skupina ponuja varen prostor, kjer lahko delite svoja občutja ali pa preprosto poslušate in razmišljate. Udeleženci prejmejo tudi praktične in uporabne napotke, ki pomagajo pri okrevanju po ločitvi.

Program DivorceCare obravnava teme:

  • kako se spopadati z osamljenostjo, depresijo, jezo in ranjenostjo,
  • kje najti moč za korake naprej,
  • kako pomagati otrokom v času ločitve,
  • praktične smernice glede finančnega preživetja,
  • kaj pravi Sveto pismo o razvezi, odpuščanju, spravi, spolnosti po razvezi in drugih povezanih temah.

Program vključuje tedenski video seminarpogovorno skupino in delovni zvezek. V videih sodelujejo priznani terapevti, strokovnjaki in ljudje z življenjskimi izkušnjami, ki delijo svojo pot skozi bolečino ločitve in spregovorijo o tem, kaj jim je pomagalo prebroditi preizkušnjo. Videu sledi pogovor o vsebini in njenem vplivu na vsakdanje življenje.

Odločitev za sodelovanje v skupini DivorceCare ni lahka, a utegne biti ena najpomembnejših na poti okrevanja. Ker srečanja potekajo po Zoomu, oddaljenost ni ovira. Program bo izveden ob zadostnem številu prijavljenih.

Prijava

do torka, 3. februarja 2026, do 20. ure.

Prijavljenim bomo pred začetkom programa poslali geslo za Zoom povezavo in vse potrebno gradivo.

Prisrčno dobrodošli!

Pohod na Kokoš – 10. 1. 2026

Na drugo soboto v januarju smo se s Skupnostjo Srce podali na izlet na Primorsko, točneje na izhodišče v Krvavi Potok blizu meje z Italijo. Naš cilj je bila planinska koča na Kokoši (674 m), vmes pa smo se povzpeli še na najvišji vrh Tržaško-Komenskega krasa – Veliko Gradišče (742 m).

V sončnem, rahlo vetrovnem dnevu se nas je malo pred 9. uro na manjšem parkirišču ob cesti za Vrhpolje zbralo 21 pohodnikov. Za dobrodošlico nam je Nevijo postregel z Ančkinim štrudljem, piškoti, čajem in kavo ter Alenkino figovo pito. Potem smo pod Aleševim vodstvom krenili proti cilju po tako imenovani Joškovi cesti. To je makadamska, počasi vzpenjajoča se gozdna cesta. Šli smo mimo ruševin cerkve sv. Tomaža z vaškim pokopališčem in malo naprej naleteli na nekdaj pomembno, zdaj pa zapuščeno mejno karavlo. 

Tu smo se razcepili v dve skupini: slaba polovica pohodnikov je nadaljevala pot po rahlo zasneženi cesti, dobra polovica pa se jih je zagrizla v malce strmejši breg do Velikega Gradišča. Skozi drevje brez listja smo imeli lep razgled na Miljski polotok in Tržaški zaliv, na drugo stran pa na Slavnik in Vremščico. V dobrih 15 minutah smo bili na vrhu, se fotografirali, zapeli Zdravljico in nadaljevali pot po grebenu proti Kokoši. Koča je bila žal zaprta in smo pomalicali, kar smo prinesli v nahrbtniku. Smo pa tu in na poti srečali številne pohodnike, družine z otroki, kolesarje in tekače, ki so prišli iz različnih smeri (iz Lipice, Lokev …).

Povratek po gozdni cesti je ob prijetnem klepetu pohodnikov dokaj hitro minil. Okrog 13. ure smo bili nazaj na izhodišču, druženje pa končali s kosilom v gostilni Mahnič v Kozini. Le midva z Alenko sva se takoj odpeljala v Ljubljano.

Aljaž in Alenka

Ritem vsakdana – izziv in priložnost. Duhovna spodbuda za ločene

Poletje je čas sproščenosti in oddiha. Jesen pa prinese vrnitev v vsakdan: delo, opravila, nove obveznosti. Zdi se, da se življenje pospeši, nalog je več, dnevi pa krajši. Prav v tem času se posebej pokaže, kako dragocen je ritem življenja, ki nam pomaga nositi težo vsakdana.

Za ločene je ta ritem pogosto še težji: marsikaj morajo nositi sami, hkrati pa jih spremljajo bolečine preteklosti in negotovost prihodnosti. Ritem vsakdana je lahko breme, a hkrati prostor, kjer Bog želi delovati – kjer lahko znova odkrivajo mir, moč in novo priložnost za življenje.

Bog je ustvaril svet v ritmu: dan in noč, delo in počitek, čas setve in čas žetve. Tudi človek je ustvarjen, da živi v ritmu, ne v kaosu. Celo po ločitvi, ko se zdi, da je vse razbito, Bog vabi k novemu ritmu, ki vrača notranji red.

Sveto pismo nas spominja: »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom« (Prd 3,1). To je povabilo, da tudi vsakdan, ki je včasih obtežen s samoto ali spomini, sprejmemo kot prostor, kjer Bog ostaja navzoč. On ni daleč – tudi tam, kjer se zdi, da vlada praznina, prihaja s svojo milostjo.

Izzivi vsakdana za ločene

Jesenski ritem vsakdana lahko prinaša več težav:

− Utrujenost: nositi delo, dom, skrbi za otroke in odgovornosti sam.

− Osamljenost: občutek, da ni več nikogar, s komer bi delil drobne trenutke dneva.

− Neporavnani odnosi: rana iz preteklosti, občutki krivde ali jeze.

− Strah pred prihodnostjo: kako bo šlo naprej, kje najti moč.

Če ločeni teh občutkov ne prepoznajo, lahko postanejo vir ujetosti. Toda prav ti so priložnost, da jih položijo pred Boga, ki jih razume in vabi, da se oprejo nanj.

Bog ne vabi k velikim podvigom, ampak k majhnim korakom. Tudi ločeni lahko gradijo ritem, ki prinaša mir:

− Iskren pogovor z Bogom: deset minut molitve ali premišljevanja na dan.

− Drobne geste ljubezni: prijazen klic, iskrena zahvala, dobra beseda otrokom ali prijateljem.

− Skupnost: vključitev v župnijo, skupino, program, Karitas, kjer človek začuti, da ni sam.

− Nedeljski trenutek: sveta maša, skupna miza z otroki ali prijatelji, čas zase.

Vsakdan je lahko težak, a če ga napolnijo z drobnimi znamenji upanja, postane prostor, kjer se rodi življenje.

Ločeni pogosto nosijo dvojno breme: skrbi in občutke krivde. Zato je nujno, da si ustvarijo prostor počitka – telesnega in duhovnega. Počitek ni izgubljen čas, ampak čas, v katerem se človek znova zaveda, da je ljubljen Božji otrok.

− Vsaj en dan naj bo posvečen miru, brez pretiranega dela.

− Nedelja naj bo dar – prostor bližine z Bogom in tistimi, ki so blizu srcu.

− Naučiti se reči »ne« pretirani zaposlenosti in zahtevam, ki izčrpavajo.

Hvaležnost, odpuščanje, bližina

Jesen je čas spravila sadov. Tudi v življenju po ločitvi lahko ločeni poberejo »sadove« – ne bolečin, ampak trenutkov, ko jih je Bog podpiral. Hvaležnost odpre srce in prinese mir.

Še pomembnejše pa je odpuščanje. Rane iz preteklosti lahko hromijo, če jih ne izročamo Bogu Očetu po Kristusu. Apostol Pavel vabi: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4,26). To ne pomeni pozabiti, ampak dovoliti, da Bog zdravi in počasi osvobaja srce.

Če zakonca molita skupaj, rasteta v bližini; če pa ločeni molijo sami, odkrivajo, da ostaja njihov spremljevalec Bog. On je tisti, ki posluša, tudi ko drugi ne razumejo. Molitev naj bo iskrena: zahvala, kesanje, prošnja, izročitev. Ni pomembna dolžina, ampak iskrenost srca.

Vsak ločeni je povabljen, da zaupa svojo zgodbo, odnose, rane in upanja Bogu. On je zmožen povezati niti, ki so nam ušle iz rok.

Jesenski čas nas spomni na minljivost. Listje odpada, dnevi se krajšajo. Toda kristjan ve, da to ni konec, ampak prehod. Vsaka jesen vabi k novemu zaupanju: Bog ima pripravljeno pomlad.

Ločeni naj si upajo živeti v upanju: »Vse, kar pride, boš nosil skupaj z menoj, Jezus Kristus!« Ko si to izpovejo, prepoznajo, da niso sami. Jezus je njihov zvesti prijatelj in zaveznik.

Zaključek: Ritem kot dar

Ritem vsakdana je lahko breme, če ga človek nosi sam. Toda če ga sprejme kot dar, postane prostor srečanja z Bogom. Tudi po ločitvi je mogoče živeti polno, z zaupanjem, hvaležnostjo in upanjem.

Naj bo ta jesenski čas priložnost, da ločeni v ritmu dela in počitka, v žalosti in veselju znova odkrijejo, da je Bog vsak dan navzoč v njih in ob njih. Njegova beseda in njegova ljubezen sta kot novo vino, ki osvežuje, zdravi in daje življenje.

Kratka molitev za ločene v jesenskem času:

»Bog Oče, hvala ti, da me spremljaš v ritmu mojega vsakdana. Ti veš za mojo osamljenost, mojo utrujenost in moje rane. Po Svetem Duhu me navdihuj, da najdem čas zate, zase in za tiste, ki so mi zaupani. Naj hvaležnost premaga grenkobo, odpuščanje pa zamere. Naj bo moj dom prostor miru in upanja, kjer bom skupaj s teboj rasel v ljubezni, ki ne mine. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.«

p. Ivan Platovnjak

Nekaj možnih podpor

− Celoletni programi v Ignacijevem domu duhovnosti. Več informacij in prijava tukaj.

− Študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Poteka dve leti ob sredah od 16.30 do 20.45 v živo in po Zoomu hkrati. Več informacij tukaj. Vpis je možen do 15. 9. po spletu tukaj. Pogovorna oddaja o programu tukaj.

Oživljeno je bilo upanje in dana moč

Kako težko sem prišla tokrat na duhovni odmik, ker biti s »srčki« v Logu pod Mangartom niso počitnice. Veselila teh dni že od prijave dalje, a zadnji teden pred odhodom se je dogajalo toliko stvari, ki so me obremenjevale in mi vzbujale slabo vest, da po človeško gledano, ni bilo več možnosti, da grem. A božja beseda v nedeljo pred odhodom, me je prepričala, da sledim prvotnemu načrtu. In … ni mi žal. Še zdaleč ne.

Ujelo se nas je šestnajst »srčkov« v skupnem tednu v tej gorski vasici, ki že sama po sebi ponuja mir in bližino božjega stvarstva. Nekaj znanih obrazov in nekaj novih pogumnih iskalcev. Prestiž je bilo tokrat imeti celo hišo zase. Morda smo se zato počutili še toliko bolj sproščeno in povezani med seboj, čutiti je bilo vzdušje »ene velike prijetne in usklajene družine«, kjer si vsi med seboj pomagajo, sodelujejo, kjer se zapleti razpletejo še preden se zapletejo …

Jutranja meditacija ob dnevni božji besedi, ki jo je vsak dan pripravljal p. Tomaž, je bila vedno v povezavi z našimi izgubami in problemi, ki nastanejo z ločitvijo. Vsakdo je mogel najti misel zase, za svoje razmišljanje ali za tolažbo in vodilo za življenje. Povedla nas je v Gospodovo bližino in v tišino srca. Tako začeti dan obljublja obilje ljubljenosti skozi božji dotik in ob tem smo zmogli sprejeti tudi svojo ranljivost, iskreno bližino drugega ter spregovoriti o svoji bolečini, o razočaranju, o podrtih načrtih življenja. Pristnost privabi v človeka zavedanje, da imamo vsi podobne zgodbe, ki po pogovorih dobijo drugačen pogled, novo dimenzijo.

Spoznavanje lepot tega konca naše dežele je v taki družbi neponovljiv dogodek. Hoditi po poteh, ki so znane le domačinom in redkim raziskovalcem narave, zbujajo posebno spoštovanje, čudenje in hvaležnost. Obhajanje evharistije v naravi, na skalah ob šumenju potoka, v travi na planini, ko je vse tako preprosto, pa me spominja na skupnost prvih kristjanov. Čutiti je bilo novo energijo, kot bi prejeli tisoč darov svetega Duha.

Karmen

DUHOVNE POČITNICE – LOG POD MANGARTOM 2025

Moje prve duhovne počitnice v Logu pod Mangartom so presegle vsa pričakovanja.

Že lani, ko sem s skupino SRCE počitnikovala na Murterju, sem si zaželela, da bi letos  odšla na duhovne počitnice v Log pod Mangartom, a je vse kazalo, da zaradi bolečin v kolenu tega ne bom zmogla. Obiskala sem svojo sošolko fizioterapevtko, ki mi je sprostila blokade in dala dovoljenje, da kljub vsemu lahko grem. Po prvem in drugem dnevu hoda so me bolečine, ko se je koleno shladilo, opozarjale, da bi bilo bolje, če bi kakšen dan počivala, a ponoči se je koleno spočilo in zjutraj me je sonce ponovno zvabilo v gore.

Naša spoznavanja so bila spontana, prisrčna. Četudi smo se videli prvič, je bilo, kakor da se na dušni ravni poznamo že vse življenje. Besede so zlahka stekle in razpoloženje med nami je bilo izredno prijetno, umirjeno; naše oči so bile polne iskric in naše besede prijazne, naša ušesa so znala prisluhniti in naše roke so znale objeti.

Vsem nam je veliko pomenila jutranja meditacija. P. Tomaž Mikuš jo je vedno skrbno pripravil in njegove besede so se blago dotikale naših ranjenih duš ter nam dajale spodbude za nove začetke. Moram poudariti, kako modro je znal z dnevno Božjo besedo iskati vzporednice z našimi življenjskimi izkušnjami ter nas usmerjati na pot odpuščanja, miru in poguma. Za marsikoga so bili zelo dragoceni tudi osebni pogovori z njim, ki so se zvrstili ob popoldnevih.

Z besedami ne morem opisati, kako sem bila navdušena nad gorami. Stalno sem nekaj snemala, slikala in nisem se mogla načuditi vsej lepoti. Zalotila sem se ob misli, da skoraj nisem mogla verjeti, da sem v Sloveniji. Gore so me presenečale s svojo mogočnostjo, stabilnostjo, veličino.

Duhovni vodja nam je na prvem pohodu proti Loški Koritnici dal navodilo, da hodimo v parih, si podelimo osebne zgodbe in sogovornika za nazaj zamenjamo. Ta ideja se je pokazala za zelo dobro premišljeno in mirno lahko napišem, da sta me osebni zgodbi obeh sogovornic zelo nagovorili.

Seveda pa smo si po pohodih pripravili tudi večerje oz. pozna kosila. Pri tem moram pohvaliti izredno timsko delo. Vidna je bila odgovornost vsakega posameznika, vsak je naredil svoj del in obroki so bili vedno zelo okusni. Zadovoljni po vseh podvigih, smo zvečer izvedeli še za načrte v naslednjem dnevu in občasno pred spanjem še malo pokramljali, med drugim smo proslavili tudi godovni dan enega od srčkov.

Prelepa je bila sv. maša v Šunikovem vodnem gaju. Tu so široka korita z modrozelenimi tolmuni, ki jih je izdolbel potok Lepenjica pred sotočjem s potokom Šunik. Čeprav nismo slišali vseh besed, ker je voda okrog nas močno žuborela, se je med nami čutila močna duhovna edinost, notranja zbranost in tiha sreča. Vse to je dokaz za resničnost besed sv. Frančiška Saleškega, da je Božja Ljubezen vedno večja od naše bolečine. Vse naše preizkušnje smo pri maši izročili Jezusu in odvzel nam jih je, kar je bilo videti na naših sijočih obrazih – Božja Ljubezen nas je resetirala in dajala novega upanja za nadaljnje življenje.

Hodili smo tudi po poti Juliana Trail in preko skal prišli do Slapu zaročencev. Pričakovala sem, da bosta slapova dva, a mi je bilo povedano, da je naravni proces povzročil združitev obeh, tako da je zdaj slap samo eden, vendar silno mogočen. Ob tem sem začutila neko simboliko. Ob slapu smo si vzeli čas za kosilo iz popotne torbe ter si polnili duha in sproščali misli, naredili pa tudi spominske fotografije. Naš vodja in dva mladeniča so se v slapu pogumno osvežili.

Četrtega dne so se tri najbolj kondicijsko pripravljene srčice podale na Mangart, preostali del udeležencev pa je šel raziskovat Velika korita Soče. To so naravne lepote, ki se jim ne moreš načuditi. Ni besed, s katerimi bi opisala naše navdušenje, vzhičenost, ganjenost; vse to se je namreč porajalo v nas med hojo ob robu Soče. Človek lahko samo strmi in se čudi delu Stvarnika. Najpogumnejši so celo zaplavali v ledeni Soči. Resnično spoštujem taka dejanja. S skoki v Smaragdno oko so nas spet presenetili trije predstavniki moškega spola. Ne smem pa pozabiti omeniti, da sta se v Šunikovem vodnem gaju, poleg nekaj moških, v ledeno vodo opogumile stopiti tudi dve predstavnici ženskega spola. Moje iskrene čestitke!

Lep pohod smo imeli tudi v Lepeno – obiskali smo Dom dr. Klementa Juga in z veseljem sem se osvežila z okusnimi malinami, ki so rastle v bližini. Naslednjega dne pa smo uživali ob občudovanju Predelskega slapu, ki nas je s svojo višino in bučnim glasom opominjal, da brez trdoživosti, volje in moči ni mogoče uspeti ne v naravni ne v življenju.

Petega dne smo skoraj vsi osvojili Čisti vrh – 1875 m visoko goro. Zame osebno je bil to največji hribovski dosežek po koroni. Hoja je bila izredno lepa: gozdnata pot, po ozkih stezicah. Vodja nas je pohvalil, da smo izredno motivirana, umirjena in prijetna skupina. Med potjo smo z veseljem smukali rdeče jagode in celo borovnice, ki so nam po napornem pohodu prinesle dobrodošlo osvežitev in otroško radost. Na samem vrhu pa nas je pričakal božanski razgled – z veseljem smo fotografirali in delali videoposnetke prečudovitega Stvarstva in seveda nas udeležencev, ki nam je uspelo doseči vrh. Ob odhodu v dolino je na mojo pobudo iz naših grl mogočno zadonela pesem Hvala večnemu Bogu; resnično mu hvala, da sem lahko doživela toliko lepega, zmogla toliko naporov in dodala svoj kamenček v mozaik letošnjega duhovnega počitnikovanja v Logu pod Mangartom.

Zadnjega dne nas je jutranje sonce izza gora prijetno prevzelo in radostilo, čeprav smo v mislih že zapuščali ta raj pod Mangartom, hvaležni, da nam je bilo dano doživeti pet nepozabnih dni.

S skupnimi močmi smo počistili naše začasno bivališče in se na pobudo srčice, ki je tega dne praznovala rojstni dan, odpeljali v Bovec na pijačo, pred tem pa nas je počastila še s sladicami. Za slovo smo obiskali še bližnjo cerkev sv. Štefana ter za slavljenkino zdravje in njene srčne želje zmolili eno desetko rožnega venca, se objeli in odpeljali vsak na svoj dom.

Hvala angelom varuhom za varstvo naših korakov, duhovnemu vodstvu za izredno lepo organizirane duhovne počitnice in nebeščanom za duhovno Navzočnost.

S spoštovanjem,

Nevenka Filipič

Velikonočna spodbuda in voščilo za ločene 2025

Dragi ločeni bratje in sestre v vstalem Kristusu!

Ko vstopamo v praznik vstajenja, se morda v vas prebudi težko vprašanje: »Kako naj praznujem, saj je moje življenje zaznamovala travma ločitve? Kako to, da v mojem zakonu ni zmagala ljubezen?«

Morda je tudi vaša notranjost podobna grobu, kraju, kjer je nekaj umrlo, kjer ni odgovorov, kjer ostajajo le spomini in neizpolnjene obljube. A prav v to resničnost pride velikonočni angel in reče: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.« (Lk 24,5-6)

Te besede vas vabijo, da bi skupaj z vstalim Kristusom gledali, kar se vam je zgodilo in kar zdaj doživljate. Velika noč ne briše preteklosti, a vnaša vanjo svetlobo vstajenja. Vstali Kristus želi še močneje zaživeti v vas ter na podlagi vaše vere vanj in sodelovanja z njim preobraziti bolečino, ki je še vedno v vas, da boste lahko živeli v svobodi in zaupanju v smisel vztrajanja v ljubezni do konca vedno in povsod.

V jubilejnem letu smo vsi romarji upanja. Vaša pot morda ni lahka. Včasih hodite sami, včasih nerazumljeni, včasih s tihim hrepenenjem po spravi z Bogom ter po odpuščanju sebi in drugim. Na tej poti niste sami. Vstali Kristus je vedno bil in bo z vami. Z vami je v vašem vsakdanu, osamljenosti, zvestobi in nezvestobi, uspehih in padcih ter v prizadevanju za ljubezen in spoštovanje v vseh odnosih.

Kristusovo vstajenje ne izbriše zgodovine, temveč vam omogoča vse videti v njegovi luči in zaživeti vse svoje odnose skupaj z njim. Ljubezen, s katero ste iskreno ljubili, ni bila zaman. Za večno je zapisana v njem in bo večno ostala. V njem ima vse svoj smisel, tudi tisto, kar je nepopolno in zlomljeno.

Naj vam letošnja velika noč poživi vero, da boste mogli verovati, tudi ko se zdi nemogoče, utrdi upanje, da ne boste padli v brezup, in okrepi ljubezen, da boste mogli v njej vztrajati. Naj vam bo dano zavedanje, da vas vstali Kristus spremlja vedno in povsod. Bodite tudi vi vedno z njim, da bo mogel po vas biti z vsemi, s katerimi živite ali pa jih boste srečali.

Kristus je vstal. Zares je vstal! Aleluja!

Blagoslovljeno veliko noč z Njim in v Njem!

p. Ivan Platovnjak in ekipa Ignacijevega doma duhovnosti

Zaceli me, Jezus, od neljubljenosti

K tebi, moj Bog, prihajam,

k tvojemu križu, ki je tudi moj križ.

Prihajam k tebi, moj Bog, da Ti povem,

kako sem bila ponižana,

izdana, zapuščena, zasmehovana, brez doma,

kako me bolijo te rane, ki so tudi tvoje.

K tebi prihajam, moj Bog, da Ti povem,

kako je nekdo, ki ne bi smel,

poljubil moje ustnice, se dotikal mojega mladega telesa,

stopil vame, v moje srce, mi ga ukradel, ga izdal in izginil.

O, kako te pogrešam, moj Bog! 

Ko te poljubljam, križani Jezus, te prosim,

poljubi moje ustnice in jih zaceli

od vseh teh lažnih poljubov in dotikov, besed in obljub.

O, Jezus moj, pogrešam tvoj dotik,

čutim, kako me tvoj dotik zdravi.

Ko poljubljam tvoje križano telo,

Ti, Jezus moj, ozdravi mojo Ljubezen.

Zaceli me od neljubljenosti in

zaceli vse bolečine v mojem življenju.

Zaceli tiste rane, ki sem si jih sama zadala,

ko sem se kot izgubljena hči iskala in

nisem našla poti k očetu, ki bi me sprejel,

ne v materino naročje.

Ozdravi te moje od staršev prizadejane rane.

Ko poljubljam tvoje rane, 

zaceli v meni vse bolečine, ki sem jih jaz zadala drugim.

Vsakič ko sem ranila druge, sem ranila tudi sebe,

zato me tudi te rane bolijo.

Vse svoje rane Ti prinašam, Jezus, da jih zaceliš.

Ko se dotaknem tvojega na križu križanega mrtvega telesa,

se Ti, Jezus, dotakni mojega razpadlega zakona,

vsega nasilja, nečlovečnosti, težkih in grobih besed,

ki so mi s sulico prebodle srce in se zažrle v moje telo.

Utrudila me je ta razveza, razdrla in porušila vse, kar sem.

Jaz sem, Jezus, šibka,

utrujena od neštetih front in vedno novih padcev,

tako bi rada bila močna, da mi ne bi bilo več treba pasti,

a ne zmorem, dragi Jezus, težko mi je.

Ozdravi me od vseh teh front in padcev,

razodeni se mi v vseh mojih križanjih.

Bodi ti moj Simon Peter, moja Veronika, Marija Magdalena.

Dvigni me in opogumi,

da bom znova objela in poljubila svoje življenje

kljub vsej zavrženosti in utrujenosti.

Dotakni se me s svojimi rokami in ozdravi vse dotike rok,

ki me nikdar ne bi smele udariti.

Tvoje roke so roke blagoslova in roke, prebodene z žeblji,

ti žeblji so prebodli tudi moje roke.

Veš, Jezus, nisem vedno delala dobrih del, kot to počneš Ti.

Oprosti mi! Samo Ti to zmoreš!

Jaz nisem znala odpuščati, obsojala sem vsepovprek.

In vendar so moje roke objele mnoge zlomljene in ponižane.

Vse to Ti prinašam.

Posveti vse dobro in sočutno, kar je v meni.

Blagoslavljaj vse tiste, ki so jim moje roke pisale ode, prošnje,

stihe in dolga pisma srčnih želja, pisma za ozdravljenje,

objemi jih in čuvaj.

K tvojim nogam se sklanjam, moj učitelj, 

blagoslovi vse moje poti iskanja in hrepenenja.

Prinašam Ti vse svoje poti brez cilja,

vse tiste izgubljene želje in sanje.

Dotikam se s svojimi rokami, svojimi ustnicami

tvoje ranjene glave, okronane z trnjem.

Zaceli mojo glavo, ko je polna strahov in sramu,

ko se misli ne ustavijo.

Zaceli mojo preteklost, da bom živela v miru.

Prinašam Ti tiste rane, ko ne zmorem ljubiti drugih in

jih v svojih mislih in srcu obsojam. 

Zaceli me, moj križani Bog, od vseh teh grobosti v odnosih.

O, Jezus, dotakni se mojega Srca.

Tu je moje življenje in moj dom. Največja rana tvojega Srca.

V njej je tvoje življenje in delo. Tvoje središče in svetišče.

Iz tvojega srca, Jezus, so se rodile vse skrivnosti, vse, kar si.

V tej rani tvojega prebodenega Srca sem bila tudi jaz. 

Zame si bil križan in zame si vstal.

Po tvojih ranah sem te prepoznala, križani moj, 

po povojih, rabuni moj, in praznem grobu.

Po imenu si me poklical tistega jutra

in sem spoznala, da so tudi moje rane znamenja vstajenja,

da je moje življenje vstalo.

Rabuni moj, živim, pojem, plešem, vriskam, ker Ti živiš v meni,

tvoje srce se je zlilo z mojim, tvoje roke so me objele, 

tvoje ustnice me poljubljajo,

tvoje noge me kličejo na nova potovanja.

Ljubi moj križani, vstani v vseh naših – mojih in tvojih – bolečinah in ranah.

Amen

Avtorica teksta in slike: Natalie Kardum

  

Pohod na Lubnik

Predzadnja marčevska sobota, ko naj bi se povzpeli na Lubnik, ni obetala lepega vremena.  Kljub temu se nas je na 1025 m visoki hrib nad Škofjo Loko odpravilo 6 članov skupine Srce.

Pot, ki jo je vodil Janez, smo začeli na Kobili (509 m) in po slabih dveh urah ne preveč naporne hoje prišli na vrh. V koči se je prilegla kava ali čaj, pa tudi kakšen priboljšek.

Malo je že začenjalo deževati, upali smo, da bo dež počakal, in na koncu ga je bilo res samo za vzorec. Tudi pot navzdol je ob prijetnem pogovoru hitro minila.

Na koncu smo se v kavarni Homan še malo podružili ob kavi in se nato prijetno utrujeni odpeljali vsak na svoj konec.

Hvala Bogu in vsem za prijeten izlet!

Udeleženka

Scroll to top