Drugo

Poletje je čas sproščenosti in oddiha. Jesen pa prinese vrnitev v vsakdan: delo, opravila, nove obveznosti. Zdi se, da se življenje pospeši, nalog je več, dnevi pa krajši. Prav v tem času se posebej pokaže, kako dragocen je ritem življenja, ki nam pomaga nositi težo vsakdana.

Za ločene je ta ritem pogosto še težji: marsikaj morajo nositi sami, hkrati pa jih spremljajo bolečine preteklosti in negotovost prihodnosti. Ritem vsakdana je lahko breme, a hkrati prostor, kjer Bog želi delovati – kjer lahko znova odkrivajo mir, moč in novo priložnost za življenje.

Bog je ustvaril svet v ritmu: dan in noč, delo in počitek, čas setve in čas žetve. Tudi človek je ustvarjen, da živi v ritmu, ne v kaosu. Celo po ločitvi, ko se zdi, da je vse razbito, Bog vabi k novemu ritmu, ki vrača notranji red.

Sveto pismo nas spominja: »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom« (Prd 3,1). To je povabilo, da tudi vsakdan, ki je včasih obtežen s samoto ali spomini, sprejmemo kot prostor, kjer Bog ostaja navzoč. On ni daleč – tudi tam, kjer se zdi, da vlada praznina, prihaja s svojo milostjo.

Izzivi vsakdana za ločene

Jesenski ritem vsakdana lahko prinaša več težav:

− Utrujenost: nositi delo, dom, skrbi za otroke in odgovornosti sam.

− Osamljenost: občutek, da ni več nikogar, s komer bi delil drobne trenutke dneva.

− Neporavnani odnosi: rana iz preteklosti, občutki krivde ali jeze.

− Strah pred prihodnostjo: kako bo šlo naprej, kje najti moč.

Če ločeni teh občutkov ne prepoznajo, lahko postanejo vir ujetosti. Toda prav ti so priložnost, da jih položijo pred Boga, ki jih razume in vabi, da se oprejo nanj.

Bog ne vabi k velikim podvigom, ampak k majhnim korakom. Tudi ločeni lahko gradijo ritem, ki prinaša mir:

− Iskren pogovor z Bogom: deset minut molitve ali premišljevanja na dan.

− Drobne geste ljubezni: prijazen klic, iskrena zahvala, dobra beseda otrokom ali prijateljem.

− Skupnost: vključitev v župnijo, skupino, program, Karitas, kjer človek začuti, da ni sam.

− Nedeljski trenutek: sveta maša, skupna miza z otroki ali prijatelji, čas zase.

Vsakdan je lahko težak, a če ga napolnijo z drobnimi znamenji upanja, postane prostor, kjer se rodi življenje.

Ločeni pogosto nosijo dvojno breme: skrbi in občutke krivde. Zato je nujno, da si ustvarijo prostor počitka – telesnega in duhovnega. Počitek ni izgubljen čas, ampak čas, v katerem se človek znova zaveda, da je ljubljen Božji otrok.

− Vsaj en dan naj bo posvečen miru, brez pretiranega dela.

− Nedelja naj bo dar – prostor bližine z Bogom in tistimi, ki so blizu srcu.

− Naučiti se reči »ne« pretirani zaposlenosti in zahtevam, ki izčrpavajo.

Hvaležnost, odpuščanje, bližina

Jesen je čas spravila sadov. Tudi v življenju po ločitvi lahko ločeni poberejo »sadove« – ne bolečin, ampak trenutkov, ko jih je Bog podpiral. Hvaležnost odpre srce in prinese mir.

Še pomembnejše pa je odpuščanje. Rane iz preteklosti lahko hromijo, če jih ne izročamo Bogu Očetu po Kristusu. Apostol Pavel vabi: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4,26). To ne pomeni pozabiti, ampak dovoliti, da Bog zdravi in počasi osvobaja srce.

Če zakonca molita skupaj, rasteta v bližini; če pa ločeni molijo sami, odkrivajo, da ostaja njihov spremljevalec Bog. On je tisti, ki posluša, tudi ko drugi ne razumejo. Molitev naj bo iskrena: zahvala, kesanje, prošnja, izročitev. Ni pomembna dolžina, ampak iskrenost srca.

Vsak ločeni je povabljen, da zaupa svojo zgodbo, odnose, rane in upanja Bogu. On je zmožen povezati niti, ki so nam ušle iz rok.

Jesenski čas nas spomni na minljivost. Listje odpada, dnevi se krajšajo. Toda kristjan ve, da to ni konec, ampak prehod. Vsaka jesen vabi k novemu zaupanju: Bog ima pripravljeno pomlad.

Ločeni naj si upajo živeti v upanju: »Vse, kar pride, boš nosil skupaj z menoj, Jezus Kristus!« Ko si to izpovejo, prepoznajo, da niso sami. Jezus je njihov zvesti prijatelj in zaveznik.

Zaključek: Ritem kot dar

Ritem vsakdana je lahko breme, če ga človek nosi sam. Toda če ga sprejme kot dar, postane prostor srečanja z Bogom. Tudi po ločitvi je mogoče živeti polno, z zaupanjem, hvaležnostjo in upanjem.

Naj bo ta jesenski čas priložnost, da ločeni v ritmu dela in počitka, v žalosti in veselju znova odkrijejo, da je Bog vsak dan navzoč v njih in ob njih. Njegova beseda in njegova ljubezen sta kot novo vino, ki osvežuje, zdravi in daje življenje.

Kratka molitev za ločene v jesenskem času:

»Bog Oče, hvala ti, da me spremljaš v ritmu mojega vsakdana. Ti veš za mojo osamljenost, mojo utrujenost in moje rane. Po Svetem Duhu me navdihuj, da najdem čas zate, zase in za tiste, ki so mi zaupani. Naj hvaležnost premaga grenkobo, odpuščanje pa zamere. Naj bo moj dom prostor miru in upanja, kjer bom skupaj s teboj rasel v ljubezni, ki ne mine. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.«

p. Ivan Platovnjak

Nekaj možnih podpor

− Celoletni programi v Ignacijevem domu duhovnosti. Več informacij in prijava tukaj.

− Študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Poteka dve leti ob sredah od 16.30 do 20.45 v živo in po Zoomu hkrati. Več informacij tukaj. Vpis je možen do 15. 9. po spletu tukaj. Pogovorna oddaja o programu tukaj.

Postni čas je obdobje tišine, molka, ozaveščanja ljubeče in dejavne navzočnosti Boga te notranje prenove. Za tiste, ki ste izkusili bolečino ločitve, pa je to lahko tudi čas, ko se ponovno soočate z ranami, spomini in občutki izgube. Vendar pa ta čas ni le čas bolečine – je tudi čas upanja.

Čeprav je ločitev izkušnja, ki prinese razočaranje, bolečino in občutek negotovosti, vas Bog ni zapustil. Bog Oče po Kristusu v Svetem Duhu hodi ob vas kot zvesti sopotnik, ki vas nežno vabi na pot notranjega ozdravljenja in novega življenja.

1. Sprejeti svojo zgodbo in jo izročiti Bogu

Ločitev pogosto pusti v srcu občutek neuspeha, krivde ali jeze. Morda ste se spraševali: »Zakaj se je to zgodilo?« ali »Kako naj grem naprej?« Eno je res: Bog Oče vas po Kristusu v Svetem Duhu ne gleda skozi to, kar se je zgodilo, niti ne skozi vaše grehe, slabosti in napake. On vas gleda s spoštovanjem, ljubeznijo in sočutjem ter vam pravi: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.«(Iz 41,10)

To, da sprejmete svojo zgodbo, ne pomeni, da se strinjate z vsem, kar se je zgodilo, temveč da dovolite Bogu, da jo preoblikuje v nekaj novega.

Vaja: Vzemite si čas in zapišite svojo zgodbo, brez obtoževanja sebe ali drugega. Nato jo izročite Bogu v molitvi, lahko tudi s temi besedami: »Bog Oče, ti veš, kaj sem prestal/a. V tvoje roke po Jezusu Kristusu izročam svojo bolečino, svoj strah in svoje rane. Prosim te, preobrazi moje bolečine in me vodi k novemu življenju. Amen.«

2. Odpustiti sebi in drugim

Odpustiti ni lahko, še posebno če je ločitev prinesla veliko bolečine. Toda odpuščanje je dar predvsem vašemu srcu. Ko odpustite, dovolite Bogu, da odstrani težko breme iz vašega srca in vas napolni s svojim mirom in veseljem.

V tem postnem času ste povabljeni, da postopoma odpustite svojemu bivšemu zakoncu, sebi, situacijam, ki so prinesle bolečino. To ne pomeni, da pozabite, ampak da dopustite sebi iti naprej, ne da bi preteklost določala vašo prihodnost.

Kako vedeti, ali ste že odpustili bivšemu zakoncu? Ko ste pripravljeni, da boste po smrti vso večnost skupaj z njim v objemu Božje ljubezni, če bo tudi on v njem. Dokler čutite odpor do te možnosti, še niste zmogli povsem odpustiti.

Vaja: Vsak dan lahko pred Boga Očeta po Kristusu prinesete preprosto molitev odpuščanja, npr.: »Bog Oče, po Kristusu mi daj moč, da odpustim sebi in drugemu. Naj me ne vodi jeza, ampak tvoja ljubezen in usmiljenje.«

3. Ponovno odkriti svoje dostojanstvo

Ločitev lahko zamaje občutek lastne vrednosti, a Bog vas vidi drugače. Zanj ste vedno dragoceni. Vaša vrednost ne temelji na tem, ali ste poročeni ali ločeni, ampak na tem, da ste njegov ljubljeni otrok, ustvarjen po njegovi podobi (1 Mz 1,27; Iz 43,4). Obnavljajte vedno znova to zavedanje in ne dovolite, da bi vas določala vaša preteklost ali pa vaši občutki.

4. Hoditi kot romar upanja

Ločitev je konec enega poglavja vašega življenja, vendar ni konec vaše poti. Postni čas vas vabi, da postanete romar upanja, tisti, ki hodi naprej z zaupanjem, da Bog pripravlja nekaj novega. »Glej, nekaj novega storim! Zdaj klije, mar ne opaziš?« (Iz 43,19)

Upanje ne pomeni, da takoj vidite rešitev, ampak da zaupate, da Bog dela tudi v vaši bolečini. Upanje pomeni vstati vsako jutro in verjeti, da vas Bog ljubi, spoštuje in vodi.

5. Skupnost in molitev

Bog nam daje ljudi, ki nas lahko podpirajo na naši poti. Pomembno je pripadati kakšni skupnosti, kjer se počutite razumljene, cenjene in sprejete. Molitev naj postane vaše varno zavetje, kjer se počutite varne v navzočnosti Boga Očeta po Kristusu, kjer lahko odložite svoje skrbi in dovolite Bogu, da ozdravlja vaše srce in prebuja v njem hvaležnost za tudi najmanjše dobre in lepe stvari in dogodke.

Vaja: Vsak večer napišite v dnevnik hvaležnosti tri stvari, za katere ste hvaležni, lahko tudi tako preproste, kot so topel sončen dan ali prijazna beseda soseda. To bo usmerilo vaše srce iz preteklosti v prihodnost in odprlo prostor za novo veselje.

Dnevna molitev za ločene

»Bog Oče, včasih se počutim izgubljen/a in ranjen/a, a vem, da me ne zapuščaš in da nisem sam/a v tem. Prosim te, preobrazi moje srce. Pomagaj mi odpustiti in sprejeti moje življenje. Daj mi moč, da zaupam v tvoj načrt ljubezni in hodim naprej kot romar upanja. Napolni moje srce s svojim mirom in veseljem ter mi pokaži, kako lahko še naprej ljubim, spoštujem in služim. Amen.«

6. Skrb za telo in duha

− Vsaj en dan ali nekaj ur na teden preživite v naravi in v navzočnosti Boga po njej ter dopustite, da se v vas prebudi ganjenost in hvaležnost za vse, kar boste zaznali.

− Poskrbite za redno telesno aktivnost (sprehodi, tek, telovadba).

− Odpovejte se tistemu, kar vam jemlje svobodo in čas, ki bi ga lahko posvetili sebi, drugim in Bogu.

− Pridružite se kakšni duhovni obnovi ali postnemu srečanju.

Sklep

Nikoli ne pozabite, da vaše življenje ni končano. Bog piše novo zgodbo za vas. Skupaj v Očetovem in Kristusovem Duhu stopite vsak dan naprej kot romar upanja!

p. Ivan Platovnjak DJ

P.S.: V Ignacijevem domu duhovnosti so vam na voljo različni duhovni programi.

1. Umiritev (10 minut)

Poiščem miren prostor, kjer lahko v tišini srečam Boga. Lahko sem ob simbolu, ki mi daje tolažbo in občutek Božje bližine, kot so križ, sveča ali jaslice.

Zavem se prostora, svojega telesa in Božje navzočnosti. Naredim veliki križ in se v molitvi obrnem na Boga:

»Bog Oče, v tvoji navzočnosti sem, takšna/takšen kot sem, s svojo zgodbo, bolečino in upanjem. Sveti Duh, odpri moje srce, da prepoznam tvojo dejavno in ljubečo navzočnost v svojem življenju.«

2. Moj pogled na preteklo leto (15–20 minut)

Ko povabim Svetega Duha v svojo molitev, vzamem papir in premislim naslednja vprašanja:

– Kateri trenutki v tem letu so mi prinesli mir, tolažbo ali občutek tvoje bližine, Bog Oče po Kristusu?

– Kdo so bili ljudje, ki so me podpirali, razumeli ali mi pomagali skozi preizkušnje?

– Za katere izkušnje sem najbolj hvaležna/hvaležen?

– Posebej se ustavim ob občutku hvaležnosti in se zahvalim Bogu za vse dobro in lepo, kar sem v tem letu doživel/a.

3. Prepoznavanje Božjega delovanja v mojih stiskah (15–20 minut)

Prosim Svetega Duha, naj mi pomaga pogledati tudi težke trenutke. Zapišem odgovore na vprašanja:

– Kje sem v svoji bolečini lahko čutil/a Božjo bližino?

– Kdo ali kaj mi je dajalo moč, ko sem se soočal/a z osamljenostjo, žalostjo ali razočaranjem?

– Kaj sem se iz teh izkušenj naučil/a o sebi, življenju in odnosih?

Na koncu se zahvalim Bogu, da je bil z menoj v teh preizkušnjah, tudi če njegove navzočnosti v tistem trenutku nisem čutil/a.

4. Moj pogled v novo leto (15 minut)

Ko se ozrem naprej, razmislim o vprašanjih:

– Kako želim v novem letu rasti v zaupanju v Boga in njegov načrt ljubezni za moje življenje?

– Kako želim obnoviti in poglobiti svoj odnos s sabo, z drugimi in z Bogom?

– Kateri koraki mi bodo pomagali živeti bolj polno in z več notranjega miru in veselja?

Na koncu napišem: Moj duhovni cilj za novo leto je … (Napišem konkretne stvari ali korake, ki jih bom naredil.)

Duhovni cilj za novo leto lahko vključuje tudi željo: »Želim živeti z več hvaležnosti in zaupanja, da Božja ljubezen lahko zaceli vse rane. Želim biti bolj odprt/a za nove odnose in možnosti v svojem življenju.«

5. Sklepna molitev (5 minut)

Zahvalim se Bogu Očetu za vse darove preteklega leta, tudi za tiste, ki jih nisem takoj prepoznal/a. Prosim ga za moč, da bom v novem letu, ki je jubilejno sveto leto upanja, lahko zaupal/a v njegovo ljubečo in spoštljivo bližino in vodstvo ter nosil/a luč njegove ljubezni, spoštovanja, usmiljenja in upanja v svojem vsakdanjem življenju.

Molitev lahko zaključim z Očenašem ali psalmom zaupanja (Ps 27: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal/a?«).

6. Osebna refleksija (5 minut)

Na koncu napišem osebno refleksijo, v kateri ubesedim, kar mi je bilo dano po tej molitvi.

Pri zapisu so mi lahko v pomoč ta vprašanja:

– Kaj mi je Sveti Duh pokazal o navzočnosti Boga Očeta po Kristusu v mojem življenju?

– Kakšno sled pušča ta molitev v meni in kako me je okrepila za prihodnje leto?

– Kaj si želim ohraniti iz preteklega leta in kako želim živeti v novem letu?

p. Ivan Platovnjak DJ

V tem svetem času Božiča, ko obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, se še posebej obračam na vas, ki živite z bolečino razpada zakonske zveze. Verjamem, da ob prazničnih dnevih še bolj pridejo v ospredje praznina, razočaranje in vprašanja, ki jih nosite v srcu. Toda vedite, da je Emanuel – Bog z nami – tudi z vami, da vam prinese tolažbo, upanje, ljubezen in sprejetost.

Jezus je kot otrok v jaslih prišel med nas, v vso našo ranljivost, zlomljenost in trpljenje. Pozna vaše srce in vašo bolečino; v vsakem trenutku, ko se čutite sami ali nerazumljeni, je z vami, da vas spremlja, nosi in dviguje. V njegovih očeh vaša vrednost ni zmanjšana zaradi vsega, kar sem vam je zgodilo, saj je zasidrana v njegovem brezpogojnem spoštovanju in ljubezni, ki je večna in neuničljiva.

Verjamem, da je težko najti mir, ko je za vami razpad odnosa, v katerega ste vstopili z zaupanjem, ljubeznijo in pričakovanjem, da bo za vedno. Toda Jezus vas vabi, da mu izročite svojo bolečino in vse, kar nosite v srcu. Njegova ljubezen zdravi, njegova milost prinaša nov začetek. Njegova navzočnost vam daje moč, da znova zaupate – najprej njemu, nato pa sebi in drugim.

Spodbujam vas, da si brez krivde dovolite priznati svoje občutke ter jih deliti z Bogom Očetom po Novorojenem Božje Sinu in tistimi, ki vas sprejemajo ter so vas pripravljeni poslušati in sprejeti z vsem, kar doživljate. V teh trenutkih ranljivosti sta ljubezen in spoštovanje bližnjega odsev Božje skrbi za vas.

Naj vas v teh dneh Jezus še posebej nagovori po znamenjih dobrote, lepote in sočutja na vaši poti. Naj vam to omogoči dojeti, da vaše življenje kljub temu, kar se je zgodilo, ostaja dragoceno in polno možnosti, da ponovno najdete smisel, radost in ljubezen – v njem in v ljudeh, ki jih srečujete.

Naj bo ta Božič čas, ko začutite, da vas Bog vodi v novo življenje, v katerem vas čakajo mir, upanje, veselje in obilje njegove milosti. Jezus je prišel, da bi nas odrešil in obnovil, zato zaupajte, da v njem ni nič izgubljeno, ampak da vse vodi k dobremu.

Želim vam blagoslovljen Božič, prežet z mirom in vero, da Jezus preobraža vašo bolečino v novo življenje. Prav tako naj bo milosti poln vstop v jubilejno sveto leto pod geslom »Romarji upanja« in v leto 2025.

p. Ivan 

Slika: Silent Night Holy Night, Maha Rukab

Vir: https://www.saatchiart.com

Vstopili smo v adventni čas, ko se pripravljamo na drugi/dokončni Kristusov prihod in na obhajanje božičnih praznikov, ki nas spominjajo na rojstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina, in omogočajo, da nas po njih na nov način nagovori Božja ljubezen in spodbudi, da bi se ji pustili najti in bi zaživeli v njej svoje odnose do Boga, do sebe, drugih in vsega stvarstva.

Vesela vest – Bog nas prvi išče

Vesela vest, ki jo prinaša krščanstvo, je, da je Bog Oče in Stvarnik tisti, ki nas najprej išče, in ne mi njega. Išče nas, tudi če ga mi ne iščemo, in nam želi razodeti, da smo ustvarjeni po njegovi podobi in da smo njegovi ljubljeni otroci, ki nas vedno ceni in spoštuje. Ob polnosti časov nam je daroval svojega Sina Jezusa (Gal 4,4), da se je rodil med nami kot pravi človek, zato da bi se mu tako še bolj pustili najti in bi tudi sami želeli biti z njim kot svojim Stvarnikom in Očetom. Po njem nam je razkril svojo nedoumljivo ljubezen in željo, da bi bili z njim v takšnem osebnem in globoko zaupljivem odnosu, v kakršnem je njegov edinorojeni Sin Jezus Kristus. Po njegovem življenju v Duhu ljubezni, ki mu je ostal zvest tudi v trpljenju in smrti, nas je osvobodil ujetosti v izvirni in osebni greh ter nam omogočil odpuščanje in prerojenje po krstu v Božje sinove in hčere.

Bog nas ne zapusti, tudi če ga mi zapustimo, in vsak dan znova nam želi razkriti svojo nedoumljivo ljubezen in usmiljenje. Zato nebeški Oče vsak dan daje svojemu soncu, »da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Nikogar ne izključuje iz svoje skrbi zanj. Vsakdo je deležen tega, kar potrebuje, da živi in ohranja življenje, če le želi sodelovati z Njegovimi darovi. Pa tudi če se posameznik tega ne zaveda in za to ni hvaležen ali celo trdi, da Boga ni ter da mu prav nič ne daje in omogoča, mu Bog zagotavlja vse potrebno. Nikogar ne izključi iz svoje pozorne in nežne ljubezni ter spoštovanja. Spoštuje pa tudi svobodo posameznika. Na vsakem izmed nas je torej, da na Božjo ljubezen in spoštovanje odgovori s hvaležnostjo. Odločitev, da bomo tudi sami podarili ljubezen in spoštovanje svojim bližnjim – čeprav si je po našem mnenju v tistem trenutku ne zaslužijo – se včasih zdi neuresničljiva. Toda v zavedanju, da sem danes jaz na vrsti za prvi korak, je ta odločitev edina, ki nam zagotavlja, da živimo naše odnose na Božji način, v duhu evangelija.

Ne čakajmo – začnimo prvi!

V pripravi na božične praznike nas Bog Oče po svojem Sinu vabi, da bi ga posnemali in mu postajali podobni. Na razpolago nam daje adventni čas, da bi se v tem vadili in ne bi čakali na bližnje, da nas bodo poiskali, temveč da jih bomo skupaj z Bogom Očetom in Kristusom v moči Duha sami iskali in jim izkazali svojo ljubezen in spoštovanje tudi takrat, ko nam ju oni ne izkazujejo. Naj nam bo prav zavedanje zastonjske Božje ljubezni, ki smo je vedno znova deležni, za zgled, da bomo tudi sami zmogli udejanjati to ljubezen in spoštovanje do bližnjih.

Obračajmo se s kratkimi molitvami (vzkliki) na Svetega Duha, ki ga Oče po Sinu izliva v naše srce (Rim 5), ki je Njegovo svetišče (1 Kor 3,16). Npr.: Sveti Duh, vodi me! Sveti Duh, spomni me! Uči me! Omogoči mi! Prežari me! Daj mi pravo besedo!

Verjemimo, da nam bo Sveti Duh res pomagal, saj nam je Jezus obljubil, da nam bo po njem dal vse, za kar ga prosimo. V zavedanju, da je Sveti Duh z nami in da bo naša moč, pojdimo do bližnjih ter jim izkažimo svojo ljubezen in spoštovanje na način, ki smo ga prepoznali kot njihov jezik ljubezni in spoštovanja. Prav tako skupaj z Njim izberite prave besede, način, čas in prostor, ko jim boste iskreno povedali, kaj si želite od njih, kaj doživljate ob njih, njihovih besedah, gestah, ravnanju. Prvi jih prosite za odpuščanje in lahko boste opazovali majhne čudeže, ki se bodo začeli dogajati med nami po medsebojnem odpuščanju. Tako kakor Bog prvi stopa k nam, bodimo tudi mi do naših bližnjih in drugih ljudi. Sodelujmo s Svetim Duhom in okusili bomo sadove medsebojne ljubezni in spoštovanja.

Presenečajmo druge v dobrem

Kakor nas Bog vsak dan znova preseneča s svojo dobroto, tako tudi mi presenečajmo bližnje in druge ljudi. Ljubezen je iznajdljiva. Bodimo tudi mi. Predvsem pa se ne pozabimo za vse izraze ljubezni in spoštovanja iz vsega srca zahvaliti bližnjim, pa tudi Bogu, ki jim je to omogočil. Seveda pa ni dovolj le izkazovanje hvaležnosti. Vsak človek potrebuje tudi pohvalo, zato ne skoparimo z njo. Prav tako bodimo vedno pripravljeni priznati svoje napake, slabosti in greh in prosimo svoje bližnje za odpuščanje ter z veseljem odpuščajmo drugim, kakor nam Bog Oče vedno odpušča po Kristusu. In med nami bo čedalje bolj v polnosti tisto, po čemer hrepeni vsak izmed nas.

Želim vam obilo blagoslova na vaši poti do božiča in naprej. Naj bodo adventni dnevi polni Božjega blagoslova in božični prazniki Njegove otipljive Bližine. Naj vam bo dano zaznavati in živeti veselo vest, da nas Bog prvi ljubi in da lahko skupaj z njim ljubimo tudi mi.

Z molitvijo vas skupaj z vso ekipo Ignacijevega doma duhovnosti spremljam in prosim Svetega Duha v vas, naj vas spominja, uči in vodi na vaši poti življenja.

p. Ivan Platovnjak

P.S.: Nekaj duhovnih spodbud!

1) Obiščite kdaj spletne strani Ignacijev dom duhovnosti, Moli.si, Duhovnosti.si

Gotovo boste na njih našli tudi kaj zase.

2) V adventnem in božičnem času se lahko udeležite kakšnega duhovnega vikenda ali drugih programov v Ignacijevem domu duhovnosti ali kje drugje.

Vir vse slike: www.canva.com