Drugo

1. Umiritev (10 minut)

Poiščem miren prostor, kjer lahko v tišini srečam Boga. Lahko sem ob simbolu, ki mi daje tolažbo in občutek Božje bližine, kot so križ, sveča ali jaslice.

Zavem se prostora, svojega telesa in Božje navzočnosti. Naredim veliki križ in se v molitvi obrnem na Boga:

»Bog Oče, v tvoji navzočnosti sem, takšna/takšen kot sem, s svojo zgodbo, bolečino in upanjem. Sveti Duh, odpri moje srce, da prepoznam tvojo dejavno in ljubečo navzočnost v svojem življenju.«

2. Moj pogled na preteklo leto (15–20 minut)

Ko povabim Svetega Duha v svojo molitev, vzamem papir in premislim naslednja vprašanja:

– Kateri trenutki v tem letu so mi prinesli mir, tolažbo ali občutek tvoje bližine, Bog Oče po Kristusu?

– Kdo so bili ljudje, ki so me podpirali, razumeli ali mi pomagali skozi preizkušnje?

– Za katere izkušnje sem najbolj hvaležna/hvaležen?

– Posebej se ustavim ob občutku hvaležnosti in se zahvalim Bogu za vse dobro in lepo, kar sem v tem letu doživel/a.

3. Prepoznavanje Božjega delovanja v mojih stiskah (15–20 minut)

Prosim Svetega Duha, naj mi pomaga pogledati tudi težke trenutke. Zapišem odgovore na vprašanja:

– Kje sem v svoji bolečini lahko čutil/a Božjo bližino?

– Kdo ali kaj mi je dajalo moč, ko sem se soočal/a z osamljenostjo, žalostjo ali razočaranjem?

– Kaj sem se iz teh izkušenj naučil/a o sebi, življenju in odnosih?

Na koncu se zahvalim Bogu, da je bil z menoj v teh preizkušnjah, tudi če njegove navzočnosti v tistem trenutku nisem čutil/a.

4. Moj pogled v novo leto (15 minut)

Ko se ozrem naprej, razmislim o vprašanjih:

– Kako želim v novem letu rasti v zaupanju v Boga in njegov načrt ljubezni za moje življenje?

– Kako želim obnoviti in poglobiti svoj odnos s sabo, z drugimi in z Bogom?

– Kateri koraki mi bodo pomagali živeti bolj polno in z več notranjega miru in veselja?

Na koncu napišem: Moj duhovni cilj za novo leto je … (Napišem konkretne stvari ali korake, ki jih bom naredil.)

Duhovni cilj za novo leto lahko vključuje tudi željo: »Želim živeti z več hvaležnosti in zaupanja, da Božja ljubezen lahko zaceli vse rane. Želim biti bolj odprt/a za nove odnose in možnosti v svojem življenju.«

5. Sklepna molitev (5 minut)

Zahvalim se Bogu Očetu za vse darove preteklega leta, tudi za tiste, ki jih nisem takoj prepoznal/a. Prosim ga za moč, da bom v novem letu, ki je jubilejno sveto leto upanja, lahko zaupal/a v njegovo ljubečo in spoštljivo bližino in vodstvo ter nosil/a luč njegove ljubezni, spoštovanja, usmiljenja in upanja v svojem vsakdanjem življenju.

Molitev lahko zaključim z Očenašem ali psalmom zaupanja (Ps 27: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal/a?«).

6. Osebna refleksija (5 minut)

Na koncu napišem osebno refleksijo, v kateri ubesedim, kar mi je bilo dano po tej molitvi.

Pri zapisu so mi lahko v pomoč ta vprašanja:

– Kaj mi je Sveti Duh pokazal o navzočnosti Boga Očeta po Kristusu v mojem življenju?

– Kakšno sled pušča ta molitev v meni in kako me je okrepila za prihodnje leto?

– Kaj si želim ohraniti iz preteklega leta in kako želim živeti v novem letu?

p. Ivan Platovnjak DJ

V tem svetem času Božiča, ko obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, se še posebej obračam na vas, ki živite z bolečino razpada zakonske zveze. Verjamem, da ob prazničnih dnevih še bolj pridejo v ospredje praznina, razočaranje in vprašanja, ki jih nosite v srcu. Toda vedite, da je Emanuel – Bog z nami – tudi z vami, da vam prinese tolažbo, upanje, ljubezen in sprejetost.

Jezus je kot otrok v jaslih prišel med nas, v vso našo ranljivost, zlomljenost in trpljenje. Pozna vaše srce in vašo bolečino; v vsakem trenutku, ko se čutite sami ali nerazumljeni, je z vami, da vas spremlja, nosi in dviguje. V njegovih očeh vaša vrednost ni zmanjšana zaradi vsega, kar sem vam je zgodilo, saj je zasidrana v njegovem brezpogojnem spoštovanju in ljubezni, ki je večna in neuničljiva.

Verjamem, da je težko najti mir, ko je za vami razpad odnosa, v katerega ste vstopili z zaupanjem, ljubeznijo in pričakovanjem, da bo za vedno. Toda Jezus vas vabi, da mu izročite svojo bolečino in vse, kar nosite v srcu. Njegova ljubezen zdravi, njegova milost prinaša nov začetek. Njegova navzočnost vam daje moč, da znova zaupate – najprej njemu, nato pa sebi in drugim.

Spodbujam vas, da si brez krivde dovolite priznati svoje občutke ter jih deliti z Bogom Očetom po Novorojenem Božje Sinu in tistimi, ki vas sprejemajo ter so vas pripravljeni poslušati in sprejeti z vsem, kar doživljate. V teh trenutkih ranljivosti sta ljubezen in spoštovanje bližnjega odsev Božje skrbi za vas.

Naj vas v teh dneh Jezus še posebej nagovori po znamenjih dobrote, lepote in sočutja na vaši poti. Naj vam to omogoči dojeti, da vaše življenje kljub temu, kar se je zgodilo, ostaja dragoceno in polno možnosti, da ponovno najdete smisel, radost in ljubezen – v njem in v ljudeh, ki jih srečujete.

Naj bo ta Božič čas, ko začutite, da vas Bog vodi v novo življenje, v katerem vas čakajo mir, upanje, veselje in obilje njegove milosti. Jezus je prišel, da bi nas odrešil in obnovil, zato zaupajte, da v njem ni nič izgubljeno, ampak da vse vodi k dobremu.

Želim vam blagoslovljen Božič, prežet z mirom in vero, da Jezus preobraža vašo bolečino v novo življenje. Prav tako naj bo milosti poln vstop v jubilejno sveto leto pod geslom »Romarji upanja« in v leto 2025.

p. Ivan 

Slika: Silent Night Holy Night, Maha Rukab

Vir: https://www.saatchiart.com

Vstopili smo v adventni čas, ko se pripravljamo na drugi/dokončni Kristusov prihod in na obhajanje božičnih praznikov, ki nas spominjajo na rojstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina, in omogočajo, da nas po njih na nov način nagovori Božja ljubezen in spodbudi, da bi se ji pustili najti in bi zaživeli v njej svoje odnose do Boga, do sebe, drugih in vsega stvarstva.

Vesela vest – Bog nas prvi išče

Vesela vest, ki jo prinaša krščanstvo, je, da je Bog Oče in Stvarnik tisti, ki nas najprej išče, in ne mi njega. Išče nas, tudi če ga mi ne iščemo, in nam želi razodeti, da smo ustvarjeni po njegovi podobi in da smo njegovi ljubljeni otroci, ki nas vedno ceni in spoštuje. Ob polnosti časov nam je daroval svojega Sina Jezusa (Gal 4,4), da se je rodil med nami kot pravi človek, zato da bi se mu tako še bolj pustili najti in bi tudi sami želeli biti z njim kot svojim Stvarnikom in Očetom. Po njem nam je razkril svojo nedoumljivo ljubezen in željo, da bi bili z njim v takšnem osebnem in globoko zaupljivem odnosu, v kakršnem je njegov edinorojeni Sin Jezus Kristus. Po njegovem življenju v Duhu ljubezni, ki mu je ostal zvest tudi v trpljenju in smrti, nas je osvobodil ujetosti v izvirni in osebni greh ter nam omogočil odpuščanje in prerojenje po krstu v Božje sinove in hčere.

Bog nas ne zapusti, tudi če ga mi zapustimo, in vsak dan znova nam želi razkriti svojo nedoumljivo ljubezen in usmiljenje. Zato nebeški Oče vsak dan daje svojemu soncu, »da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Nikogar ne izključuje iz svoje skrbi zanj. Vsakdo je deležen tega, kar potrebuje, da živi in ohranja življenje, če le želi sodelovati z Njegovimi darovi. Pa tudi če se posameznik tega ne zaveda in za to ni hvaležen ali celo trdi, da Boga ni ter da mu prav nič ne daje in omogoča, mu Bog zagotavlja vse potrebno. Nikogar ne izključi iz svoje pozorne in nežne ljubezni ter spoštovanja. Spoštuje pa tudi svobodo posameznika. Na vsakem izmed nas je torej, da na Božjo ljubezen in spoštovanje odgovori s hvaležnostjo. Odločitev, da bomo tudi sami podarili ljubezen in spoštovanje svojim bližnjim – čeprav si je po našem mnenju v tistem trenutku ne zaslužijo – se včasih zdi neuresničljiva. Toda v zavedanju, da sem danes jaz na vrsti za prvi korak, je ta odločitev edina, ki nam zagotavlja, da živimo naše odnose na Božji način, v duhu evangelija.

Ne čakajmo – začnimo prvi!

V pripravi na božične praznike nas Bog Oče po svojem Sinu vabi, da bi ga posnemali in mu postajali podobni. Na razpolago nam daje adventni čas, da bi se v tem vadili in ne bi čakali na bližnje, da nas bodo poiskali, temveč da jih bomo skupaj z Bogom Očetom in Kristusom v moči Duha sami iskali in jim izkazali svojo ljubezen in spoštovanje tudi takrat, ko nam ju oni ne izkazujejo. Naj nam bo prav zavedanje zastonjske Božje ljubezni, ki smo je vedno znova deležni, za zgled, da bomo tudi sami zmogli udejanjati to ljubezen in spoštovanje do bližnjih.

Obračajmo se s kratkimi molitvami (vzkliki) na Svetega Duha, ki ga Oče po Sinu izliva v naše srce (Rim 5), ki je Njegovo svetišče (1 Kor 3,16). Npr.: Sveti Duh, vodi me! Sveti Duh, spomni me! Uči me! Omogoči mi! Prežari me! Daj mi pravo besedo!

Verjemimo, da nam bo Sveti Duh res pomagal, saj nam je Jezus obljubil, da nam bo po njem dal vse, za kar ga prosimo. V zavedanju, da je Sveti Duh z nami in da bo naša moč, pojdimo do bližnjih ter jim izkažimo svojo ljubezen in spoštovanje na način, ki smo ga prepoznali kot njihov jezik ljubezni in spoštovanja. Prav tako skupaj z Njim izberite prave besede, način, čas in prostor, ko jim boste iskreno povedali, kaj si želite od njih, kaj doživljate ob njih, njihovih besedah, gestah, ravnanju. Prvi jih prosite za odpuščanje in lahko boste opazovali majhne čudeže, ki se bodo začeli dogajati med nami po medsebojnem odpuščanju. Tako kakor Bog prvi stopa k nam, bodimo tudi mi do naših bližnjih in drugih ljudi. Sodelujmo s Svetim Duhom in okusili bomo sadove medsebojne ljubezni in spoštovanja.

Presenečajmo druge v dobrem

Kakor nas Bog vsak dan znova preseneča s svojo dobroto, tako tudi mi presenečajmo bližnje in druge ljudi. Ljubezen je iznajdljiva. Bodimo tudi mi. Predvsem pa se ne pozabimo za vse izraze ljubezni in spoštovanja iz vsega srca zahvaliti bližnjim, pa tudi Bogu, ki jim je to omogočil. Seveda pa ni dovolj le izkazovanje hvaležnosti. Vsak človek potrebuje tudi pohvalo, zato ne skoparimo z njo. Prav tako bodimo vedno pripravljeni priznati svoje napake, slabosti in greh in prosimo svoje bližnje za odpuščanje ter z veseljem odpuščajmo drugim, kakor nam Bog Oče vedno odpušča po Kristusu. In med nami bo čedalje bolj v polnosti tisto, po čemer hrepeni vsak izmed nas.

Želim vam obilo blagoslova na vaši poti do božiča in naprej. Naj bodo adventni dnevi polni Božjega blagoslova in božični prazniki Njegove otipljive Bližine. Naj vam bo dano zaznavati in živeti veselo vest, da nas Bog prvi ljubi in da lahko skupaj z njim ljubimo tudi mi.

Z molitvijo vas skupaj z vso ekipo Ignacijevega doma duhovnosti spremljam in prosim Svetega Duha v vas, naj vas spominja, uči in vodi na vaši poti življenja.

p. Ivan Platovnjak

P.S.: Nekaj duhovnih spodbud!

1) Obiščite kdaj spletne strani Ignacijev dom duhovnosti, Moli.si, Duhovnosti.si

Gotovo boste na njih našli tudi kaj zase.

2) V adventnem in božičnem času se lahko udeležite kakšnega duhovnega vikenda ali drugih programov v Ignacijevem domu duhovnosti ali kje drugje.

Vir vse slike: www.canva.com

Duhovna spodbuda za ločene

Razpad zakona je ena najtežjih človekovih izkušenj. Pogosto prinaša občutek bolečine, izgube in neuspeha, vendar pa ločeni lahko tudi v teh težkih trenutkih najdejo priložnost za nenehno učenje, ki jim bo omogočilo osebnostno in duhovno zorenje.

Soočanje z resničnostjo in iskanje Božje volje

Prvi korak v procesu nenehnega učenja po ločitvi je soočanje z resničnostjo. To pomeni sprejeti dejstvo, da se je zakon končal. Psihološke raziskave kažejo, da razpad zakona pogosto povzroči podobne čustvene odzive kakor smrt bližnjega, torej žalovanje, ki vključuje najrazličnejša čustva. Pomembno je, da jih ločeni prepoznajo in sprejmejo ter izrazijo, saj je to prvi korak k okrevanju.

V teh trenutkih jim Sveto pismo ponuja tolažbo in oporo, ko jih spominja na navzočnost Boga Očeta po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu in Božjo skrb zanje. Jezusove besede: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4), jim dajejo zagotovilo, da Bog v času žalosti in izgube ponuja tolažbo in upanje. Tudi ko se zdi, da je vse izgubljeno, lahko zaupanje v Božji načrt ljubezni zanje in milost pomagata pri čustvenem in duhovnem okrevanju.

Apostol Peter pravi: »Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas« (1 Pt 5,7). Ta nauk spodbuja ločene, da ozavestijo resnico o Božji skrbi zanje tudi v najtežjih trenutkih, tako da bodo mogli v Bogu in drugih ljudeh, ki jim jih pošilja na pot, najti moč za nadaljnje življenje.

Samorefleksija in rast

Po razpadu zakona je pomembno, da si ločeni vzamejo čas za samorefleksijo. Ta proces vključuje iskren pregled lastnih dejanj, napak in odločitev, ki so morda prispevali k ločitvi. Samorefleksija ni namenjena obsojanju samega sebe, temveč učenju iz preteklih izkušenj in iskanju načinov, kako postati boljši človek.

Raziskave kažejo, da lahko globoka introspekcija pomaga ločenim prepoznati vzorce vedenja in čustvene odzive, ki so morda prispevali k razpadu zakona. To vodi do večje zrelosti, boljšega razumevanja samega sebe in bolj zdravih odnosov v prihodnosti.

Tudi Sveto pismo jih vabi k samorefleksiji. »Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se« (2 Kor 13,5). Takšna samorefleksija ne vključuje le analize preteklih napak, ampak tudi iskanje načina za izboljšanje in rast v skladu z Božjo podobo, ki jo nosijo v sebi, in z Božjim načrtom ljubezni zanje.

Odpuščanje sebi in drugemu

Odpuščanje je eden najtežjih, a hkrati najpomembnejših korakov nenehnega učenja po ločitvi. Vključuje odpuščanje sebi za napake in grehe, pa tudi odpuščanje bivšemu partnerju za vse, kar je prispevalo k razpadu zakona.

Večina psiholoških raziskav kaže, da odpuščanje igra ključno vlogo pri okrevanju po razpadu zakona. Ljudje, ki so sposobni odpustiti sebi in bivšemu partnerju, okrevajo hitreje, občutijo manj stresa in imajo boljše duševno zdravje. Odpuščanje ni le oprostitev napak drugega, temveč omogoči tudi osvoboditev od negativnih čustev, kakršni sta jeza in zamera.

Sveto pismo poudarja milost in moč odpuščanja na poti do notranjega miru: »In bodite drug do drugega dobrotljivi, usmiljeni in si med seboj odpuščajte, kakor je tudi vam Bog odpustil v Kristusu« (Ef 4,32). Ne spodbuja le odpuščanja drugim, ampak tudi sebi, kar je ključno za doseganje notranjega miru in za nadaljevanje življenja po ločitvi. Ko ločeni odpusti sebi in nekdanjemu partnerju, se osvobodi ran, zamer in bolečine ter omogoči svojemu srcu, da se zaceli in postane z Božjo pomočjo znova zmožno zaupati, spoštovati in ljubiti ter biti ranljivo.

Iskanje novih poti in graditev prihodnosti

Ločitev lahko povzroči občutek negotovosti glede prihodnosti. Vendar pa psihološke raziskave kažejo, da lahko preusmeritev pozornosti na nove cilje in priložnosti pomagajo, da ločeni ponovno najdejo smisel življenja ter notranje veselje in mir.

Pomembno je, da ločeni ne ostanejo ujeti v preteklost, ampak iščejo nove poti in gradijo svojo prihodnost. To vključuje postavljanje novih ciljev, odkrivanje novih interesov in morda celo iskanje nove ljubezni.

Sveto pismo jih spodbuja k iskanju upanja in novih priložnosti: »Kajti jaz poznam načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod, načrte za blaginjo in ne za nesrečo, da vam dam prihodnost in upanje« (Jer 29,11). Ta obljuba jim zagotavlja, da je po vsaki izgubi mogoče najti nov začetek in novo upanje. Kljub bolečini in izgubi Bog vedno ponuja možnosti za obnovo in rast.

Poglobitev vere in duhovna prenova

Psihološke raziskave kažejo, da vera lahko igra ključno vlogo pri premagovanju stresa in depresije, povezanih z ločitvijo. Ločeni, ki se po razpadu zakona zatečejo k veri, pogosto poročajo o večjem notranjem miru in občutku povezanosti z nečim večjim od sebe.

Izkustvo razpada zakona je čas, ko lahko ločeni na novo odkrijejo podobo Boga, ki jo je razodel Jezus Kristus. Boga, ki jih ne bo nikoli zapustil ali obsodil, temveč jih vedno in povsod po Jezusu Kristusu vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Kadar zmorejo odgovoriti na to vabilo in priti k njemu z vero, ki jo premorejo, bodo mogli skupaj z njim preobraziti svojo bolečino in najti novo smer v življenju.

Sprejeti podporo

Psihološke raziskave in Sveto pismo učijo, da lahko ločeni s samorefleksijo, odpuščanjem, iskanjem novih priložnosti ter poglobitvijo vere najdejo pot do osebnostne in duhovne preobrazbe. Tako morejo iz boleče izkušnje razpada zakona priti močnejši, zrelejši in pripravljeni za novo življenje, ki je polno upanja, miru in novih priložnosti. V procesu nenehnega učenja se lahko odkrijejo nove možnosti za življenje, ki bo veliko globlje in polnejše, kakor je bilo prej.

Pri tem pa ločeni niso sami. Vedno smejo računati na Boga Očeta po Kristusu v Svetem Duhu, ki jim pošilja na pot različne ljudi in programe, da bi zmogli vstopiti v učenje in pri njem vztrajati. Zato je prav, da gojijo v sebi držo odprtosti za podporo, ki jim je podarjena, da bi zmogli zaživeti polnost življenja po boleči izkušnji razpada zakona.

Literatura:

Amato, Paul R. 2000. The consequences of divorce for adults and children. Journal of marriage and family 62, št. 4: 1269−1287.

Hetherington, Mavis E., in John Kelly. 2002. For Better or for Worse: Divorce Reconsidered. New York: W. W. Norton & Company.

Tashiro, T. Y., in Patricia Frazier. 2003. »I’ll never be in a relationship like that again«: Personal growth following romantic relationship breakups. Personal relationships 10, št. 1: 113−128.

Worthington Jr, Everett L. 2013. Forgiveness and reconciliation: Theory and application. New York and London: Routledge.

Dober dan, dobri ljudje – posnetek YouTube

Nekaj možnih podpor:

− Srečanja in programi v okviru Skupnosti SRCE. Informacije in prijave, tukaj.

− Duhovni vikend za ločene: Je ločitev zgolj življenjski poraz ali nova priložnost? Od 15. do 17. 11. 2024 v Ignacijevem domu duhovnosti. Informacije in prijave, tukaj.

− Študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Poteka dve leti ob sredah od 16.30 do 20.45 v živo in po Zoomu hkrati. Več informacij, tukaj. Vpis je možen do 15. 9. po spletu, tukaj. Pogovorna oddaja o programu, tukaj.

− Celoletni programi v Ignacijevem domu duhovnosti. Več informacij in prijave, tukaj.

Foto: Canva.

Pripravil p. Ivan Platovnjak DJ

Pogosto se spomnim besed svojega prijatelja: »Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli ‘Počivaj v miru!’« Prav tako mi ostaja v spominu misel zdravnika: »Na pokopališču so mnogi, ki so bili prepričani, da so nenadomestljivi.«

Verjetno nimam samo jaz težav, da bi si našel dovolj počitka vsak dan, enkrat na teden, tudi poleti. To je verjetno vsesplošna težava mnogih, saj smo vsi vpeti v različne obveznosti. Vedno se zdi, da je premalo narejenega in da je treba še to in to obvezno narediti. To je morda tudi vaša težava. Poglejmo, zakaj je pomemben počitek in zakaj je prav, da se naučite počivati.

Pojdite sami zase

Evangelist Marko poroča, kako je Jezus učence, ki so se veseli vrnili s svojega misijonskega poslanstva, poslal počivat: »’Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!’ Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj.« (Mr 6,31–32)

Jezus se je gotovo veselil vsega, kar so doživeli njegovi učenci, toda njihovo pozornost usmeri predvsem na počitek. Na ta način jim želi pomagati, da bi se zavedali svoje telesne in duševne utrujenosti ter potrebnosti telesnega in duševnega počitka. Hkrati jih opozori na nevarnost ujetosti v aktivizem, pri katerem so najpomembnejši dosežki in občutek, da so absolutni protagonisti in da je vse odvisno od njih. Da bi se ne ujeli v to past, je dobro, da se zavestno ustavite in se umaknete v samoto.

Ni dovolj le odklop

Papež Frančišek poudarja, da ni dovolj, da se človek »odklopi«, temveč da je prav »resnično počivati«, se vrniti »k bistvu stvari: ustaviti se, ostati v molku, moliti, da ne bi iz norosti dela prešli v norost sprostitve. Jezus ni zanemarjal potreb množice, ampak se je vsak dan pred vsem drugim umaknil v molitev, v tišino, v bližino z Očetom.«

Bistvo počitka, h kateremu vas Jezus vabi, je torej čas, ko se ustavite ter na različne načine obnovite svoj odnos z Bogom Očetom po Kristusu v Svetem Duhu in v Njem s seboj, z bližnjimi in vsemi, s katerimi ste na različne načine povezani.

Z Jezusom je vsako breme lažje

V Matejevem evangeliju (11,28–30) beremo, kako Jezus obljublja počitek vsem, ki pridejo k njemu: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Obljubljeni počitek morete najti le ob Njem, z Njim in v Njem. Seveda je on že v vas od trenutka, ko vas je ustvaril in ste postali njegova podoba, še posebej pa po zakramentu krsta in birme. Njegova navzočnost se poživlja z vsako obliko molitve, ko ste zavestno z Njim, pa tudi z obhajanjem nedeljske svete maše in spovedi, kolikor je mogoče.

Ko ste z Njim osebno povezani ter ga sprejmete v svoje vsakdanje življenje in situacije, ki vas utrujajo in obtežujejo, pride tolažba in življenjska radost, ki jo more podariti le On. Vaše vsakdanje delo ne bo več »davek«, temveč prostovoljno sodelovanje z Bogom Očetom in njegovo ljubeznijo, ki se želi na ta način udejanjati po vas. Seveda vas ne osvobodi težav z delom in stisk zaradi ločenosti niti vsakdanjih obveznosti, ki jih je zaradi tega še več, saj ste ostali sami za vse, temveč vas okrepi, odstrani hromečo zaskrbljenost ali nenehen strah in nosi z vami težo vsakdanjega življenja. Na ta način postaneta vsako delo in breme lažje. V veri zavestno sprejmite Njegovo ljubečo in dejavno navzočnost, da bo smel biti v vašem srcu in ga preobražati (Mr 7,14–23), da bo postalo pretočno in prosojno za Njegovo in Očetovo ljubezen, spoštovanje, usmiljenje, odpuščanje, mir in veselje. Počitek v Kristusovem Duhu vam želi omogočiti prav to.

Počitek vas naredi manj dramatične

Premalo počitka vas naredi živčne, manj čuteče, spoštljive in ljubeče. Če ste utrujeni, pod stresom, preobremenjeni ali nenehno zaposleni, ne delate nikomur usluge, ne sebi ne drugim ob vas. To vam onemogoča, da bi bili blizu drugim, njihova opora, dar in razlog veselja. Potrebujete tudi odmor, in to ne le petnajstminutnega ali kratkega dremeža čez dan. Če si vzamete dovolj časa za počitek, ki ga potrebujete v skladu s svojim telesom, duševnostjo in duhovnostjo, ter poskrbite za svoje telo, dušo in duha, boste lahko sebi in drugim tisto, kar si res želite in česar ste tudi zmožni, če ste spočiti.

Počitek razkriva vaše zaupanje v Boga

Psalm 127,1–2 pravi: »Če Gospod ne zgradi hiše [ali odnosa ali doma ali projekta], se zaman trudijo tisti, ki jo gradijo; če Gospod ne varuje mesta [ali česar koli, kar vas skrbi ali zaradi česar izgubljate spanec ali pa ste živčni], stražar zaman bedi. Zaman je, da zgodaj vstajate, pozno odhajate, da jeste kruh bolečega dela, kajti On daje svojemu ljubljenemu tudi v spanju.«

Ko spoštujete Boga in ritem življenja, ki ga je položil v vas in vse stvarstvo, boste lahko tudi sami nazorno videli, kako se Bog zavzema in konkretno skrbi za vas in vaše drage. To, da si vzamete čas za spanje in različne oblike počitka, je znamenje zaupanja v Boga in zavedanja, da je vse Božji zastonjski dar. Ni vse odvisno zgolj od vas. Niste Bog in vam ni treba biti. Povabljeni ste, da ste sogovorniki in sodelavci v njegovi ljubeči in spoštljivi skrbi za vse in vsakogar. Naredite le tisto, kar lahko, drugo pa prepustite Njemu.

Seveda je tudi spanje toliko bolj počitek, kolikor bolj vstopate vanj z Njim po branju Božje besede, ozaveščanju Božje navzočnosti v vas in okrog vas, molitvi zahvale, kesanja, izročitve ali kakšne druge oblike molitve, ki vam pomaga, da z Njim zaključite dan in se povsem izročite v Njegov ljubeči »objem«.

Še nekaj praktičnih načinov za počitek

Živeti pomeni gibati se, biti na poti, slediti notranjemu glasu, navdihom, Božjemu klicu. Telo ne more biti zdravo in prav delovati, če nima te možnosti. Brez gibanja se ne more prav sprostiti in tudi ne spočiti. Seveda pa je dobro, da se vsakdo giba v soglasju z lastnim telesom in ritmom življenja oziroma ritmom, ki ga daje Bog, v katerem živi, se giblje in je (Apd 17,28). Izbirajte gibanje (sprehod, hoja, tek, plavanje, ples, razgibavanje ipd.), v katerem ste lahko zavestno združeni z Bogom in drugim ter se še globlje zaveste, kako zelo ste obdarovani.

Mnogim je počitek tudi kontemplacija lepote ob različnih umetnostnih delih poezije, glasbe, literature, gledališča, baleta, opere, arhitekture itd. Ob tem se nasitita in spočijeta duševnost in duh, kar ugodno vpliva tudi na telo. Podoben učinek ima za nekatere petje ali igranje na glasbilo.

Nekaterim je v počitek tudi srečanje s tistimi, ki jih imajo radi in s katerimi so v različnih prijateljskih odnosih. To ugotavlja tudi psalmist: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj!« (Ps 133,1)

Več časa porabite za pripravo obrokov in zavestno uživanje. Pustite se obdarovati z Božjo ljubečo skrbjo za vas in bližino tudi prek tega.

Obhajanje nedelje. Z obhajanjem zahvalne in spravne evharistične daritve skupaj z drugimi postajate vedno bolj eno v Kristusovem Duhu ljubezni, usmiljenja, spoštovanja in odpuščanja, pa tudi povezani s svojimi dragimi ter vsemi drugimi brati in sestrami v Kristusu. Nedelja naj bo res čas uživanja v Božjih darovih, ki ste jih bili deležni čez teden, sprostitve telesa, duševnosti in duha, v dejavni navzočnosti Boga Očeta po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu, v objemu njegove neizmerne ljubezni.

Za na pot

Želim vam, da bi si med dopustom in počitnicami dopustili, da na novo ovrednotite čudoviti dar počitka in se podate na pot učenja, kako počivati, da boste vedno bolj postajali takšen človek, kakršnega si vas je zamislil Bog Stvarnik in Oče, kar vam želi omogočiti tudi s počitkom. Naj vam bo dano obilo modrosti in ustvarjalnosti Svetega Duha.

p. Ivan Platovnjak

P. S.: Nekaj možnosti za poletni čas:

1) Poleti se lahko udeležite duhovnih vikendov ali ignacijanskih duhovnih vaj v Ignacijevem domu ali kje drugje.

3) Na Youtube lahko najdete različne vodene molitve. Poglejte si jih, vzemite si čas zanje, vstopite vanje in presojajte.

4) Obiščite kdaj spletne strani: https://ignacijevdom.si/; https://duhovnosti.si; https://www.moli.si/; https://duhovnoizpopolnjevanje.si/. Gotovo boste našli na njih tudi kaj zase.

Precej časa je minilo od najine zadnje udeležbe na srečanju srčkov in verjetno bi ga preteklo še nekaj, če mi Gena ne bi poslala vprašanja, ali se pridruživa romanju na Zasavsko Sv. Goro. Vabilo sem sicer videla in o njem razmišljala, a očitno sva potrebovala dodatno spodbudo, da sva se odločila preživeti zadnjo postno soboto v družbi znanih in manj znanih, a enako preizkušanih.

Pridružila sva se jim v Vačah. Tam je že čakala pisana druščina skupaj z lokalnim vodnikom, sicer članom družinskega gledališča Kolenc. Poskrbel je za sproščeno vzdušje ter nam pozneje predstavil zgodovino Vač in znamenito vaško situlo.

Najprej pa smo si ogledali župnijsko cerkev sv. Andreja, spoznali njeno zgodovino in posebnosti. Največ zanimanja je bil deležen čudovit Božji gob, ki so ga davnega leta 1865 izdelali na Češkem. Krasi ga nešteto barvnih steklenih kristalov, ki osvetljeni ponujajo res bogato podobo. Vajeni smo, da se Božji grob postavi za sveto tridnevje, tu pa je zaradi svoje vrednosti in edinstvenosti na ogled vse leto. Verjamem, da je bil to marsikomu od udeležencev čudovit uvod v veliki teden.

Še ena posebnost je vredna ogleda v posebni omarici pod prižnico: posoda z zemljo z GEOSS-a, ki jo je Papež Janez Pavel II. poljubil, ko je leta 1996 prvič stopil na slovenska tla. Mene osebno so ob tem preplavili posebni občutki in podoživljala sem srečanje s sv. očetom v Postojni.

Potem pa smo postali pravi romarji. Peš smo se odpravili na slabi dve uri oddaljeno Zasavsko Sveto Goro, cilj našega tokratnega postnega druženja. Nekateri so ob merjenju korakov potrebovali malo samote, drugi so želeli sproščen klepet, spet tretji pogovor o težavah in naporih življenja … Mislim, da je vsak lahko prejel, kar je potreboval. Pot je bila pestra, kakor so pestra naša življenja. Hodili smo po široki asfaltni cesti, po malo ožji poljski poti, po vzpenjajoči in spuščajoči se stezi, vmes pa košček poti, ki spominja na pravo planinsko pot. Doživeli smo vse, od razgledov po čudoviti zasavski pokrajini do hoje med drevesi, kjer se ti zdi, da ne vidiš izhoda. Tako enostavno mi je bilo to pot prenesti v življenje, kjer je včasih vse lepo in gladko kakor hoja po široki poti, drugič pa imamo občutek, da so steze ozke in strme, da nam na njih pohajajo moči. A tako kakor so nam na tej poti božale srce pomladne cvetice, so nam tudi v življenju dani ljudje, ki nam vzbujajo upanje, podarjajo veselje in nas opogumljajo.

Ko smo prispeli na cilj, nas je prijazno in gostoljubno pričakala župnijska gospodinja. Okusen čaj in poživljajoča kava sta nam dala občutek domačnosti in sprejetosti.

Cerkev na Zasavski Sveti Gori je ena redkih, posvečena Marijinemu rojstvu, in tu sem prvič videla podobo Marije dojenčice. Notranjost cerkve in okolica sta polna znamenj globoke vere in predanosti pokojnega župnika Maksa Kozjeka, ki je tu deloval kar štirideset let. O vsem tem nam je spregovoril zdajšnji duhovnik. V kapeli Kraljice miru je p. Platovnjak potem daroval sv. mašo. To kapelo krasijo čudoviti vitraži s podobami svetovno znanih Marijinih romarskih svetišč – Lurda, Fatime in Međugorja. Na glavnem oltarju je tudi kip medžugorske Marije in upodobitev tamkajšnje cerkve. Tu res dobiš občutek, da se Marija sklanja k nam, zato da nam s svojo materinsko roko briše solze in nam pomaga čez življenjske prepreke ter se z nami veseli. S sv. mašo smo počastili tudi praznik Marijinega oznanjenja, ki se je zaradi velikega tedna obhajal prav na soboto, 23. 3., ko smo poromali k Njej …

Vtisov je ogromno in kar težko sem se odločila, kaj preliti na papir, zato da bi vse, ki boste brali te vrstice, opogumila in navdušila, da si kdaj pa kdaj vzamete čas, mogoče stopite iz cone udobja in se podate na pot. Upam, da mi je uspelo in da se kmalu srečamo.                                   

Magdalena