Pogled na razvezo, njeno doživljanje je bilo, kakor bi poslušal umirjeno valovanje morja, opazoval odblesk sonca na gladini in slišal piš vetra. Navdajala me je energija ljubezni in mi prinašala notranji mir ob besedah in razmišljanju p. Marjana Čudna. Poslušalci, ki smo 28. 11. 2022 prišli v Marijino kapelo, smo uživali ob lepoti njegovih besed, ki jih je izgovarjal in vlekel iz svojega bogatega srca, prežetega z vero in zvestobo Kristusu. Vpijala sem te besede, kakor bi gledala sončne obale obmorskih letovišč in vrvež pristanišč, medtem ko so drugi zadrževali dih ob mogočnosti njegovega izražanja v prizorih naših življenjskih neviht, brodolomov ali slavnih morskih bitk, ki smo jih dobili, ko smo se razšli. Prejeli pa smo Božji blagoslov svoje vrednosti in dostojanstva. Ni vredno poteptati dostojanstva zavoljo družbenih norm in cerkvenih zapovedi, ki v nasilnem, alkoholiziranem in zlorabljajočem odnosu izgubljajo veljavo.
P. Marjan nam je odstrl svetost in dragocenost moškega. Kako lep in mogočen je ob ženski, ki ga spoštuje in mu je naklonjena, ga zmore zaznati v svojem svetu ženskosti. Nič novega ni povedal glede moške vrednosti, a spregovoril je skozi prizmo Božje svetlobe in ljubezni, s katerima je Stvarnik ustvaril moškega. To lepo bitje. Močno. Silno. Ki pa je brez ženskega bitja lahko osamljen in negotov. Njegova lepota je najgloblje izražena v geslu: Midva. Eno. Enost. Kot angel brez enega krila je brez ženske. Kako drugačen je od nje, a tako edinstven. Predavatelj nam je osvetlil vlogo moškega v današnjem svetu. Pomembno je, da ostane moški in vzgaja po moško, kot oče, ne kot mama. Žensko bitje vidi le ob boku moškega.
Občutljivo in nežno pa je spregovoril o ženski, tudi s spoštovanjem in milino. Slišali smo zgodbo o tem, kako je Bog ustvaril žensko, dotaknila se je vseh 30 udeležencev v dvorani in tistih 30, ki so spremljali predavanje po Zoomu. Kako jo je ustvaril? Čudovito jo je ustvaril. Mimoidoči angel pa ga je vprašal: “Zakaj se tako dolgo ukvarjaš z njo?”
Ženske vedo, da poljub in objem zdravita zlomljena srca. Njihovo srce se lahko zlomi, vendar so močne tudi takrat, kadar menijo, da ni več ničesar, za kar bi se še bilo vredno boriti. Močne so, ko prenašajo stisko in nosijo težka bremena. A poznajo tudi srečo, ljubezen in znajo izražati svoje mnenje. Borijo se za tisto, v kar verjamejo. Vsemu se odpovejo, da imajo njihove družine to, kar potrebujejo. Jočejo, ko njihovi otroci v življenju doživijo kaj novega, in se veselijo svojih prijateljev. Veselijo so vsakega novega rojstva in vsake poroke. Vseeno pa se je v Božjo stvaritev prikradla ena napaka: ženska pogosto pozabi, koliko je v resnici vredna.
Nato nam je pater spregovoril o bolečini in krivdi. Nagovoril nas je z močnimi besedami hoje za Jezusom. Da smo ustvarjeni iz čiste Božje ljubezni in da je Bogu vedno mar za nas. Mi smo tisti, ki zapustimo Boga in omagamo. A vselej naj pogledamo na križ: tam nas Jezus vedno gleda in kliče: “Nisem vas zapustil, sirot. Moj križ je vaš križ. To je križ odrešenja, križ ljubezni.” Vse gre preko križa, tudi naša razveza in vse zamere in jeza z njo. Edina rešitev in upanje sta v Kristusu, v Križanem. Pomembno je, da kljub ločitvi, težkim travmam, nespoštljivim in razdiralnim odnosom ne omagamo. Bog ima vedno odgovor za nas – odpuščanje. Molitev. Vera, da ne omagamo. Kljub ločitvi, kljub pogorišču, ki jo ločitev pusti. Vedno je pomembno, da poskrbimo zase. Vredni in dragoceni smo, oboji, ženske in moški.
Resnično in iskreno je p. Čuden spregovoril o bivanjski lepoti, ki jo mnogokrat narušijo grešno življenje, krivice, krivda, zamere. Kljub vsemu vztrajajmo, ne valjajmo se v bedi, žalosti in vlogi žrtve, neskončno dolgi zameri. Vso pravico imamo do žalovanja, jeze, besa … Vendar ne pozabimo, da je križani Jezus odrešenik vseh. Tega križanega lahko uzremo drug v drugem – v našem sozakoncu, ki nas je globoko ranil, in v onem, do katerega čutimo ljubezen.
Pomembne so nežnost, milina, da začutimo drug drugega, in vedno znova molitev. Sv. Frančišek je večni in zvesti občudovalec stvarstva in Bog postavlja v središče tega stvarstva človeka, ki to stvarstvo upravlja. Človek naj bo nežen najprej s seboj, potem s svojim bližnjim in z vso naravo, ki ga obdaja. Edino ljubezen je tista, ki zdravi, zmehča in zaceli vsako rano, topi vse zamere in boža dušo, jo dviga k Božjemu pogledu. Na ta način lahko znova ljubimo. V veri se lahko odločimo drugače kakor za jezo, zamero in neodpuščanje. Ponižnost, potrpežljivost, milino, nežnost, sočutje – vse najdemo v našem ljubem Jezusu, ki je vir odrešenja.
Domov sem odhajala s takšno lahkoto, kakor da imam ob sebi prav tega moža, po katerem hrepenim in katerega ime izgovarjam v jutranji molitvi, ko prosim, da bi me dosegla njegova moška lepota. In da bi ga dočakala pripravljena. Budna.
Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater!
Natalie, 29. 11. 2022
