Odmevi

 Je ločitev življenjski poraz ali nova priložnost

I.

Duhovne vaje za Skupnost Srce od 15. do 17. novembra v Ignacijevem domu je vodil p. Ivan Platovnjak, udeležencev je bilo trinajst. Sama sem bila navzoča le prva dva dneva, vendar je bil to zame dragocen in milosten čas.

Potekale so po sklopih in po ignacijanski metodi. Prvo srečanje nas je uvedlo, da smo s pomočjo Sv. Duha ozavestili, kaj prinašamo s seboj, ter na koncu priznali svoje želje in potrebe Bogu. Večina udeležencev nas je zaposlenih, prišli smo obremenjeni in nemirni od dela in nenehne tekme s časom. Lepo se je bilo udobno namestiti, se prepustiti Sv. Duhu in vstopiti v svoje srce. Sama sem se meditacije lotila nemirna, Bog se mi je zdel oddaljen. A Bog nikoli ne razočara. Meditacijo sem zaključila pomirjena, polna milosti in tolažbe. Večer smo končali pred Najsvetejšim in dan je bil popoln.

Naslednje jutro smo se pred zajtrkom odpravili proti gradu. Hodili smo molče, se zavedali svojega gibanja, dihanja, pogleda. Občudovali smo naravno in razgled, tisto, kar smo videli, saj je bila Ljubljana v megli. Na poti proti Ignacijevemu domu so se megle začele odmikati in odstirale so se posamezne stavbe. Tudi naš zajtrk je potekal v tišini in globoki intimi z Bogom. Med jedjo smo z vsakim grižljajem okušali, kako se nam Bog daruje v hrani, da mi lahko živimo, dihamo, da se naše telo obnavlja in krepi. Ko sem molče jedla, sem se zavedala truda vsakega človeka, ki je pripomogel, da sta nas pričakala okusna hrana in pijača.

Sledilo je zelo pomembno srečanje: na njem smo se dotaknili dvoma o tem, da nas Bog ljubi vsaj toliko, kot mi ljubimo svoje otroke. Ljudje, ki smo v življenju veliko prestali, kaj radi začnemo verjeti, da Bog bolj ljubi druge ljudi, da mu je za druge bolj mar kakor za nas. Jezus je o tem takole spregovoril: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Mt 7,11). P. Ivan je misel zaključil tako: za vse nas bo velika milost, če bomo v tem vikendu spoznali, da nas Bog neizmerno ljubi, da gleda na nas kakor na svoje ljubljene otroke. Želi, da se mu odpremo, da ga povabimo v svoje srce, da vzpostavimo z njim dialog, mu povemo, kako se počutimo, česa nas je strah, kje omahujemo. Če nosimo grehe, mu jih v kesanju prepustimo, da nas osvobodi. Če čutimo veselje, mu ga izročimo v slavo. V tej vaji smo se dotaknili trenutkov, ko smo se ločevali od moža/žene.

Po kosilu nas je čakal sprehod z žrebom izbrano osebo. Dan je bil lep in sončen. Vsi smo se vrnili dobre volje.

Na naslednjih srečanjih smo izročali rane, ki so nastale ob ločitvi. Ob posebni molitvi – Kontemplacija Očetovega pogleda name in na vsakega človeka – smo napisali pismo nebeškemu Očetu in vsak ga je položil na oltar med sv. mašo.

Tisti večer sem odšla domov, drugi pa so lahko skupaj zaključili program in v tišini odkrivali nove poti v luči evangelija.

Ignacijanska metoda skozi različne vaje omogoča, da se posameznik odpre Bogu. Pri tem je velikega pomena tišina. V svetu, ki je glasen in hrupen, je tišina privilegij,izkustvo, ki nas vabi v globine k odkrivanju notranjega sveta, svetišča. V tem svetišču je po Sv. Duhu navzoč Jezus Kristus, ki je luč sveta. Jolanda

II.

Spoznala sem, da me Bog ni zapustil, da mu lahko izročim svojo bolečino. Dano mi je bilo dojeti, da sem ljubljena in zaželena ter povabljena v novo življenje. Z Bogom sem poskušala vzpostaviti tesnejši odnos ter se učila zaupanja in prepuščanja. Hvala Vam za pomoč na tej poti! N. N.

III.

Ta duhovni vikend je bil zame poln razmišljanja, novih občutkov in pogovorov z Bogom. Dal mi je še močnejšo vero, da ločitev ni le poraz, ampak tudi nova priložnost, ki mi jo ponuja Bog. Omenil bi dva dogodka, ki sta v meni prebudila malce drugačno dojemanje, kaj vse je lahko molitev.

Prvi se je zgodil na jutranjem sprehodu na grajski grič. Bilo je hladno, megleno novembrsko jutro, kot jih ima Ljubljana veliko v tem času. Hodili smo v tišini. Ko smo bili nekako na sredini griča in bi se v jasnem jutru videlo daleč proti severu, je naš voditelj p. Ivan Platovnjak mirno dejal nekako takole: Če je vreme lepo, se od tod vidijo Kamniške Alpe, zdaj v megli pa lahko le slutimo, da so tam. Podobno tudi Boga ne vidimo/čutimo, čeprav verjamemo, da je.

Ker sem se v zadnjem letu s sinovoma večkrat peljal s kolesom na grad, sem vedel, da točno na tem mestu Kamniške Alpe res žarijo v jutranjem soncu. Ob tisti uri Grintovec dobi prve žarke jutranjega sonca in ta svetloba počasi polzi navzdol, skoraj sočasno pa obsije še Kočno, Skuto in druge vrhove. Vse to se mi je v trenutku pokazalo v mislih. Oči pa so videle le gosto meglo, ki je omogočala pogled komaj do prvih dreves slabih 100 m nižje.

Prispodoba mi potrdi, kako ob preizkušnjah ne vidim Boga ob sebi, čeprav sem ga lahko ne dolgo nazaj v evharistiji, molitvi, naravi ali delu dojel, kakor da je čisto blizu mene. Ker pa vem, da megla počasi izgine, mi to pomaga, da tudi vem, da ga bom spet začutil. Samo upanje in vera ne smeta ugasniti.

Drugi dogodek je bil zajtrk v tišini. Molitev pred zajtrkom se mi je na poseben način podaljšala kar v celoten obed. Ko sem zaužil enkratni kuharičin kruh, se mi je pred očmi odvrtelo vse: od zelenih žitnih polj, ko bilka vzklije in s svežo zelenino pobarva njive spomladi, do zrelih valovečih žitnih polj v juliju, ko težki klasi čakajo na žetev. Kakor da vidim življenjski cikel, ki ga živimo tudi mi. Videl sem sončnice, ki oblečejo polja v lepe rumene barve poletnega časa. Pridne kmete, ki v sodelovanju z naravo/Bogom vse to pridelajo … Ko je moko in sončnična semena dobila v roke naša kuharica, je iz obojega pripravila tisti dobri kruh. V vsem tem vidim Božji načrt sodelovanja Boga s človekom.

S čajem me je opojna dišeča tekočina popeljala do poletnih pašnikov, polnih zelišč in miru v visokogorskem Božjem stvarstvu. Ko sem v čaj primešal med, me je okus popeljal k naslednji Božji stvaritvi – čebeli. Bog jo je ustvaril tako posebno, v sodelovanju z rastlinami in drugimi čebelami v družini. Spomni me na Jezusovo ljubezen do bližnjega, nauk o skromnosti, sodelovanju, optimalnosti in žrtvovanju za višji cilj. 

Ker je čebela tako posebna, čutim, da jo je lahko enkrat davno projektiral le Bog. Zgolj po naključjih ne more nastati bitje, ki ima več kot 50 mini orodij na svojih organih, da zna zgraditi voščeno gnezdo, nabrati in shraniti cvetni prah in propolis. Se očediti s svojimi čistilnimi glavnički. Ima senzor hitrosti, polarizirane svetlobe, UV-vid, pozna kotni sistem, se uči, komunicira v raznih plesih s svojimi sodelavkami, da sporoči, kje je paša. So tudi čebele skavtinje, ki znajo najti nov dom. V svojem parlamentu se sporazumno odločajo, zagotavljajo temperaturo in vlago v panju, ki je tako stabilna kakor v našem telesu. Pri tem uporabljajo naravne zakone gretja in hlajenja. Po Božjem načrtu čebela sodeluje z žužkocvetkami, jih oplodi in za nagrado dobi medičino. In jo zna spremeniti v med, ki ga jaz jem. Z glukozo v medu sodeluje tudi na poti ogljika preko ogljikovega dioksida, sonca in vode do glukoze, ki je edino končno gorivo naših celic, nam omogoča mišljenje, gibanje in življenje. Kdo lahko to naredi, če ne le BOG!  Boštjan

P. s.: Kdor bo to bral, bo zaznal eno drugo dimenzijo, ki jo lahko človek doživi na duhovnem vikendu. Samo ta način molitve in mojega dojemanja stvarstva – Boga mi pomaga, da se lažje spopadam s problemom ločitve, in mi poglablja vero. Boštjan

IV.

Bog mi je pokazal novo pot in sprejela sem jo. Naj bo z menoj Božja milost, da bom to pot lahko prehodila. Sprehod v megli mi je pokazal moje življenje: tavanje, iskanje, nezavedanje, kdo je Stvarnik. Danes je našel to izgubljeno ovco. Vsi smo ob svojem času na pravem mestu ter v Božjem varstvu in vodstvu. Pripeljal me je nazaj in pomagal videti sebe. Začenjam se čutiti, obvladujem lahko le sebe.

Vsak ima svojo pot in vsi imamo nit do Boga. Nisem znala vleči svoje niti, obesila sem se na moževo. Hvala ti, Bog, za spoznanje najinega odnosa po Sv. Duhu. N. N.

V.

Na teh duhovnih vajah po dolgem času, nekako po 4 letih, sem se počutila dobro. Vesela sem, da sem spoznala Vas, p. Ivan, in moram priznati, da sem bila prijetno presenečena. Hvala Vam za vse povedano in za odločnost pri ustavljanju konfliktov. Z veseljem še kdaj pridem! N. N.            

VI.

Najbolj se me je dotaknila meditacija o Očetu, ki je v svoji skrbi zame res pravi Oče. Spoznala sem, da so bila moj nezavedni odziv na ločitev negativna čustva do vseh moških, tudi do Boga Očeta, in sem lahko stopila korak naprej v zavedanju Njegove Ljubezni do mene. 

Hvaležna sem za jutranja sprehoda in zajtrka v tišini. Pozornost na svet okrog mene, na to, da nič ni samoumevno, da bo enkrat tudi moj zadnji izdih. Zato se lahko veselim vsakega trenutka, ki mi je podarjen, tudi meglenega jutra, z zavedanjem, da so Kamniške nad ljubljansko meglo obsijane s soncem. M.                                                                                                     

VII.

Po dolgem času sem šla na duhovne vaje in se popolnoma prepustila delovanju Sv. Duha. Nisem bila obremenjena z ničimer drugim, sploh pa ne z organizacijo še česa.

Tema je bila super: pogovorila sem se z Bogom Očetom, Sinom in Sv. Duhom. Iz mene je kar vrelo, lahko sem si zapisala stvari, ki sem si jih že dolgo želela napisati. Osebno sem bila v posebnem pričakovanju in nekako se je dobro izteklo. Potrebno je bilo, da se umirim in pustim Sv. Duhu voditi moje misli, besede in dejanja. Hvala Bogu, da mi daje moč in pogum!

Spremljala sem tudi dinamiko skupine. Zanimivo. Po navadi se postavim na stran šibkejšega.

Razumem, da se nekdo počuti odrinjenega, če sedi na njegovem stolu nekdo drug. Meni je pomembno, da imam neko stabilnost.

Bog ve, kaj smo posamezniki sporočali, ko smo prestopali meje. Smo jih iskali? Ali smo iskali prostor, pozicijo v skupini in v Skupnosti Srce? Ljudje smo različni in s starostjo se nič ne poboljšamo. Včasih si rečemo: vse življenje me je nekdo vzgajal, teptal, zdaj se pa ne pustim več. Čas bo pokazal, kako bo Skupnost Srce delovala in kako se bomo znašli v njej. Karmen

VIII.

V tišini začetne meditacije me je v notranjosti prešinil stavek: »Bog, bodi milostljiv z mano grešnico.« Povedal mi je, da se še vedno samoobtožujem in Bogu ne zaupam, da sem njegova brezpogojno sprejeta, ljubljena hči. Prav to samoobtoževanje sem prepoznala med duhovnimi vajami kot veliko bariero, da bi se z Bogom povezala. Vedno se mi je zdelo, da ne morem prebiti zidu med menoj in Njim. Delo na duhovnih vajah mi je prineslo novo upanje in omililo trdoto do sebe. Z Njegovim pogledom name in mojim pismom Njemu se je odprla iskrena želja postati Božja ljubljena hčerka. Lahko se odprem novemu življenju na mnoge načine ter poiščem nove oblike ljubezni in služenja. Ozaveščanje in potrebno delo mi odpirata možnost nove poti. Gena

IX.

Prišla sem na DV, da se umirim in posvetim sebi in Bogu, ker sem močno vpeta v življenje svojih treh otrok in osmih vnukov. Vedno sem vesela tudi družbe svojih stanovskih bratov in sester. Svojo ločenost sem po mnogih desetletjih prebolela, si pa domišljam, da morda lahko delim nekdanjo bolečino s tistimi, ki so se v tem nezavidljivem položaju znašli pred kratkim. Sv. Duh je pri izbiri para za sprehod zagotovo deloval v to smer: novinci so se znašli ob »starih« ločenih.

Dragocen mi je bil jutranji molitveni sprehod, popoldanski sprehod v paru, delitev premišljevanj po dobro pripravljenem gradivu, sv. maša posebej za našo skupino, lastna sobica in tišina, pa tudi skupni in okusni obroki, ki jih ni bilo treba šele skuhati kakor doma.

Res je bilo dovolj časa za poglabljanje in uvid, da je vsak izmed nas v varnih Gospodovih rokah: ne razumem čemu, ampak sprejemam in se zahvaljujem za vse, kar mi je dano. Helena

Adija Smolarja sem pred nekaj dnevi prvič doživela v živo, v Marijini kapeli cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. Čudovit večer. Ne pomnim, od kdaj poslušam njegove skladbe. Se mi zdi, da že vse življenje. Rada jih poslušam, tako tiste hudomušne kot druge – globoke, poučne, vesele ali žalostne. Imam več njegovih CD-jev in celo še nekaj kaset.

Nestrpno sem čakala na ta večer. Adi je prišel nasmejan, s kitaro in nam povedal marsikaj o sebi. Seveda nam je tudi pel in razodel ozadje nekaterih svojih pesmi. Na koncu si je vzel še čas za klepet z nami. Povprašala sem ga o navdihu za pesem »Daleč je za naju pomlad«, ki je meni od vseh njegovih pesmi najbolj ganljiva in se mi ob njej pogosto orosijo oči. Si predstavljate, da jo je napisal že pri 30 letih? Navdih zanjo pa je dobil ob opazovanju ljudi skozi okno svojega doma. V množici hitečih je njegovo pozornost pritegnil starejši par: držala sta se za roke, bila počasnejša od drugih, a tako pozorna in ljubeča drug do drugega.

Zelo sem hvaležna za ta večer. Zdaj imam Adija še raje. Razen z zapetimi pesmimi se me je zelo dotaknil tudi kot človek. Všeč so mi številne njegove lastnosti – skromnost, dobrosrčnost, preprostost ipd., njegove vrednote ter pogled na življenje in svet. Ob spominu na ta večer čutim veselje, toplino, mir in veliko hvaležnost. Izpolnjenih je bilo veliko mojih potreb, zlasti potreba po glasbi, druženju in povezanosti. Čudovito, da novica v internetnih medijih (z grozo sem jo prebrala eno uro pred srečanjem) o Adijevi hudi prometni nesreči in kritičnem stanju ni resnična. Želim mu še veliko zdravih in srečnih let, da bo s svojim prepevanjem in drugim delovanjem (je tudi skladatelj, glasbeni pisec, pesnik, otroški pisatelj, kantavtor in scenarist) lahko še naprej bogatil naša življenja ter ustvarjal lepši in boljši svet.

Ko smo po srečanju z Adijem Smolarjem v kapeli ugasnili zadnje luči, se mi je zdelo, da je v njej ostala ena posebno lepa in topla energija. Adi, iskrena hvala, da si ter da si z nami delil sebe in svoje talente.

Milena

Izleti, še bolj pa romanja, imajo svojevrsten čar. Tokrat smo poromali na Sveto goro, ki se dviga nad Grgarjem.

Obetal se je lep sončen dan, ko smo se začeli zbirati na parkirišču v Grgarju. Nekaj starih znancev in nekaj novih obrazov. Za začetek smo obujali spomine in si podelili vtise s preteklih romanj na Sveto goro.

Proti Sveti Gori smo krenili po Urškini poti, ki se imenuje po Urški Ferligoj. Najprej smo se ustavili na njenem grobu in Magdalena nam je obudila zgodbo o tej pastirici. Ko je leta 1539 na gori Skalnici pasla ovce, se ji je prikazala Marija z Jezusom. Rekla je: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.« Preprosti ljudje so ji verjeli, predstavniki oblasti pa so Urško zaradi njenih pričevanj večkrat zaprli v ječo, a Marija naj bi jo trikrat čudežno rešila. Dve leti po prikazovanju so na Skalnici, današnji Sveti gori, začeli zidati cerkev. Za srečno pot smo na Urškinem grobu na kratko zmolili in se priporočili Marijinemu varstvu.

Na drugem kratkem postanku smo se seznanili z lokacijo hiše, kjer je živela pastirica. Kip Marije z Jezusom je v spomin na Devico Marijo, ki je Urški naročila, naj se sezida njeno svetišče. Nekaj srčic nas je občudovalo posebno milobo, ki jo je odseval Marijin obraz.

Potem se je romanje nadaljevalo po makadamski poti. Med hojo smo se večinoma razporedili po dva in skupaj poromali k Mariji pomočnici in priprošnjici, vsak s svojimi prošnjami in zahvalami. Med nami so se stkale prijateljske vezi in poldruga ura je v zaupnih pogovorih hitro minila.

Na poti je bilo veliko kavern, ki so nas spomnile na soško fronto. Glede na vojne v preteklosti in na vojne v naši bližini sem v sebi začutila hvaležnost, da živimo v miru.

Opoldne smo v imeli sv. mašo v kapeli bazilike Kraljice Svetogorske, ki jo je za nas daroval župnik župnije Šturje g. Zoran Zornik. Mašo smo končali s pesmijo Mariji, ki mi je še dolgo odzvanjala v srcu:

Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica,
sladka Devica, da ti podam?
Drugega nimam, srce mi vzemi,
z nadami vsemi tebi ga dam!

Na poti navzdol smo si pobliže ogledali eno od kavern, ki vodi skozi hrib do križevega pota. V njej je bil tudi bazen z vodo, s katero naj bi napajali konje.

Matjaž in Magdalena sta nas pogostila z dobro primorsko joto. Ob kavi in pecivu je stekla beseda o situaciji ločenih v Cerkvi. Utrnila se je tudi ideja za romanje v Medžugorje naslednje leto, ko bo sveto leto.

Veseli in hvaležni, da smo preživeli lep dan, ki nam je dal novih moči za naprej, smo se poslovili. Naj nam Gospod nakloni še veliko takih dni.

Udeleženka

V ponedeljek, 24. 9. 2024, je v Marijini kapeli v cerkvi sv. Jožefa predavala Anda Perdan, upokojena zdravnica splošne medicine. Tema predavanja je bila Duševne stiske in telesne težave, slediti mu je bilo mogoče tudi po Zoomu. Zdravnica je poudarila, da smo ljudje telesna, duševna in duhovna bitja, ter opozorila na duševne stiske, ki jih doživljamo v težkih življenjskih preizkušnjah, tudi ob razvezi. Danes temu rečemo stres. Gre za čustveni, duševni, telesni in vedenjski odziv posameznika na škodljiv stresni dejavnik – stresor (časovna stiska, spor, zamera …), ki zamaje njegovo notranje ravnovesje. Ta odziv določajo človekova osebnost, izkušnje, znanje, okoliščine, okolje. Kratkotrajen stres vpliva na nas spodbudno za tvorbo spomina, kreativno razmišljanje, motiviranost (pozitivni stres). Dolgotrajen ali intenziven stres pa vodi v izčrpanost (negativni stres) in je škodljiv za zdravje, povzroča npr. presnovne in avtoimune bolezni, napetost, depresijo, tesnobo. Tedaj moramo poiskati pomoč – zaupno osebo, terapevta, morda celo eksorcista. Pomaga tudi vključitev v skupino, kakršna je SRCE.

Marko in odbor SRCA

Naša predavateljica Majda Mramor, ki nas je obiskala v ponedeljek, 22. 4. 2024, nam je celoten večer
popestrila z zanimivimi temami, s katerimi se srečujemo vsak dan. Mene se je najbolj dotaknila
osrednja misel o krivdi in sramu, veliko pa smo slišali še o drugih čustvih, občutjih in komunikaciji,
prav tako pa o partnerstvu in starševstvu.
Občutek krivde se pojavi, ko mislimo, da smo naredili nekaj narobe. Običajni odziv je čustven, npr.
kot jeza, tesnoba, žalost ali zmedenost. O krivdi je dobro razmisliti, jo predelati, popraviti in doseči
višjo raven vedenja. Ko nas pesti občutek krivde in smo prekoračili vse meje oz. norme in standarde,
nastopi slaba vest. To je občutek, ko se zavemo, da moramo ukrepati: popraviti napravljeno škodo in
razmisliti, kaj lahko naredimo, da nadaljujemo odnos brez prevelikih ran.
Naslednje čustveno stanje, ki nam ga je opisala predavateljica, je sram. To je občutje neprimernosti,
ki sili človeka v umik. Ozadje so običajno starši, ki so bili do nas kritični. Najpogosteje do sramu
privedejo stavki kot: »A to si naredila? Sram te bodi!« Sram je predvsem vpliv drugih ljudi na to,
kakšni bi mi morali biti. Do njega privedejo tudi velike krivice, ki so se nam dogodile in jih nismo
zmožni predelati. Velikokrat nam povzroči notranje rane perfekcionizem oz. težnja za vsako ceno
ugajati drugim. V sebi imamo ves čas kompas: kako me bodo gledali drugi. To šibkost lahko
pozdravimo oz. vsaj zazdravimo in iz svoje čustvene rane zgradimo vrlino, ki nam pokaže svetlobo na
koncu predora.
Pogovor je tekel tudi o družini, katere teoretična razlaga je, da gre za ekonomsko sodelovanje in
reprodukcijo v ožjem smislu. A družin je ogromno vrst … Družina je odnos, v katerem se razvijamo in
ranimo, pa tudi zacelimo, v odnosu lahko dokončno dozorimo. Brez konflikta ni rasti, in ker je konflikt
nujni del družinskega življenja, ima skozi njega vsak človek možnost doseči blagostanje, če je le
pripravljen na kompromise, dialog in prilagajanje. Walter Kempler, začetnik gestalt izkustvene
družinske terapije, je zapisal, da človekovo življenje gibljeta dve osnovni potrebi: potreba po
avtonomnosti in potreba po povezanosti z ljudmi. Izziv pa je, kako oboje voditi v ravnotežju. To pa
dosežemo le z dobro in umirjeno medsebojno komunikacijo. V družini sta obe potrebi uravnoteženi
takrat, ko je skrb zase enako vrednotena kakor povezanost.
Kaj pa partnerstvo? Partner je dar, saj je težko biti sam. Partnerstvo daje občutje odnosa,
povezanosti, je sončna energija, ki osnuje družino, družina pa je kakor hiša, v kateri naj bi bil vsak
sprejet z ljubeznijo. Temeljna pravica vsakega človeškega bitja je namreč biti ljubljen. Ljubezen
izražamo nebesedno, z reakcijo in vedenjem, predvsem pa z besedami. Vse to gradi odnos, v njem se
razvijamo in ranimo in vsaka rana je lahko pot k sebi, če smo se iz nje zmožni učiti. Pri tem nam je v
veliko pomoč pogovor, toda ne kakršen koli – pomembna je konstruktivna komunikacija, pri kateri ni
poniževanja in tekme. V partnerstvu naj prevladujejo jaz-sporočila in aktivno poslušanje. O drugem
naj ne govorimo in sodimo, vedno najprej preverimo in nato tehtamo. Nikoli naj ne učimo drugih, kaj
potrebujejo, saj ima vsak pravico do drugačnosti. Rajši poslušajmo ljudi in jih spoštujmo, to si namreč
zasluži vsako človeško bitje.
Dotaknili smo se tudi starševstva in otrok. Starši naj bi bili topli in otrokom naklonjeni, znali naj bi
poskrbeti zanje, jim dati čustveno oporo, morali bi verjeti vanje in jim zaupati, jim dati občutek
varnosti. Zgodnji občutki imajo močan vpliv na poznejše življenje. Otroke naj ne samo vzgajamo,
ampak naj z njimi tudi uživamo, se igramo in vživimo v njihov svet. Otroci znajo biti odgovorni, če jim
damo to možnost. Vsak od njih želi postati dober človek, to je v njihovi naravi. Mi pa želimo biti dobri
starši: želimo jih razveseljevati, jim stati ob strani in jih imeti radi. Pravo vzgojo vodi vzajemna
ljubezen, zgledi in poučevanje, ne pa žaljenje in kritiziranje – pohvala je učinkovitejša od graje. Ob
tem moramo biti tudi dovolj kritični in znati postavljati meje, hkrati pa poskrbeti za lastno zadovoljstvo.
Predavanje se mi je zdelo izredno zanimivo, teme so bile nanizane sistematično in bilo jim je res
prijetno slediti.
Člani Skupnosti Srce imajo za seboj hude izkušnje, soočali so se z vsem zgoraj napisanim in taka
predavanja so nadvse dobrodošla. Hvala!
Mira

Ponedeljkovo predavanje s tem naslovom nam je predstavila članica Skupnosti SRCE Milena Bevc. Sicer doktorica ekonomskih znanosti se je pred petimi leti navdušila nad nenasilno komunikacijo in se na tem področju izobraževala, znanje pa želi širiti še med druge. Začetnik te komunikacije je bil dr. Marshall B. Rosenberg in poimenoval jo je jezik življenja. V Slovenijo je njegovo dognanje prinesel Robert Kržišnik.

Milena nas je popeljala skozi témo z nazorno predstavitvijo, predavateljsko izurjenostjo in osebno tankočutnostjo. Človek že od nekdaj želi harmonično bivati v družini, skupnosti in družbi ter išče poti, kako reševati nesporazume in konflikte. Žal je kljub današnjemu znanju o sočutju in kljub vsem dostopnim virom zaznati veliko nasilja v medosebnih odnosih in tudi do drugih oblik življenja na planetu.

Treba je najti stik s seboj, prepoznati, kaj nam je pomembno in kaj potrebujemo. Vedeti moramo, kako se lahko povežemo drug z drugim v iskanju skupnih rešitev. In odnosi lahko prinašajo v naše življenje obilo veselja. Sočutna komunikacija nas vodi v dajanje iz srca, saj si želimo in smo pripravljeni obogatiti življenje drugega. Ko prisluhnemo svojim in potrebam drugih, začenjamo razumeti odnose v novi luči.

V procesu nenasilne komunikacije obstajajo štirje koraki: kaj opazimo, kaj čutimo, kaj potrebujemo in kaj prosimo nekoga, da bi nam obogatilo življenje. Gojimo poslušanje, spoštovanje in empatijo, vse to pa poraja vzajemno željo po dajanju iz srca.

Udeleženci, bilo nas je kar veliko, smo opravili dve praktični vaji v parih in preizkusili razumevanje povedanega. Dragocena je bila tudi predstavitev predavateljičinih izkušenj z uporabo NNK. Priporočila nam je tudi knjigo omenjenega avtorja. Udeleženci smo ji na koncu zastavili kar nekaj vprašanj in se v živahnem pomenku zadržali skupaj še nekaj časa.

Gena Pupis

Romanje na Sv. Višarje

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste pričakovali nekaj, zgodilo pa se je nekaj povsem drugega?

Ta popis začenjam z vprašanjem, ker sem nekako pričakoval, da letos ne bom doživel prave zimske idile. Kljub temu sem se v petek, en dan pred odhodom na Sv. Višarje, odpravil po priporočene dereze, čeprav so vremenarji napovedovali dež. Po drugi strani pa sem šel kupit dereze, ker sem s tem želel zapečatiti odločitev, da grem na to romanje, karkoli se že zgodi. S to mislijo sem se tudi pripravil na vzpon in odšel spat.

Pred odhodom od doma se je spet pojavil dvom. Ali mi je res treba iti, ali ni bolje, da ostanem kar doma? Dvom se ni pojavil zaradi vremena, ampak ker je bilo to zame prvo takšno romanje v okviru Skupnosti Srce. Kljub temu me je gnala motivacija, ki se navezuje na del, da bom dan preživel v kakovostni družbi.

In res, že po nekaj uvodnih spoznavnih besedah smo se usedli v avte in se odpeljali proti Kranjski Gori in naprej na italijansko stran do Žabnic. Še preden smo prišli do Kranja, sem prejel občutek, da sedim v avtu v krogu družine, čeprav sem oba sopotnika spoznal le nekaj minut prej v Ljubljani. Z nekaterimi prijatelji lahko sedim več ur, pa ne pridemo do takšnih poglobljenih pogovorov, kot nam je to uspelo doseči tukaj. In ravno to je glavni razlog, zakaj sem se pridružil Skupnosti Srce – da se lahko družim z ljudmi s podobno izkušnjo.

Pot do Kranjske Gore je minila, kakor bi mignil, tam pa nas je pričakala snežna odeja. Vsekakor tega nisem pričakoval – da bo pokrajina ta dan v celoti prekrita z belo obleko kakor nevesta na poročni dan. Tudi preostali člani so izrazili podobno občudovanje nad to zimsko idilo. A glede vzpona na Sv. Višarje ni podvomil niti eden: vsi smo kazali pripravljenost, da na vrh poromamo peš.

Avte smo pustili v Žabnicah in se začeli vzpenjati po zasneženi poti. Že ob vznožju smo opazili ogromno skupin, ki so se prav tako odpravile proti vrhu, a s smučmi. Novozapadli sneg je ponujal edinstveno priložnost, da so si po njem utirali pot s turnimi smučmi in so nekako kar odsmučali mimo nas. Dereze, ki smo jih imeli v nahrbtniku mi, niso bile primerne za te razmere, saj se je tudi z njimi ugrezalo in podrsavalo – imeti bi morali krplje, a tudi to nas ni ustavilo.

Kljub težkim snežnim razmeram na poti je pohod veliko lažji v skupini, kakor če hodiš sam. Verjetno bi se obrnil nekje na sredini, če že ne na začetku, in se sprijaznil, da je to preveč zame. Eden od članov je na poti navzgor dal super primerjavo za Skupnost Srce. Če se pridružiš skupnosti, ti ni treba samemu hoditi po poti ločitve. Imaš ljudi, na katere se lahko obrneš in ki jim zaupaš. Hkrati pa je nekdo že prehodil to pot in ti s svojimi izkušnjami lahko pomaga, kakor so meni pomagali člani pred mano na tem romanju, ko sem hodil po njihovih stopinjah.

To se je na poti navzgor izkazalo za ključno. Višje ko smo se vzpenjali, debelejša je bila snežna odeja. Če si želel iti po svoji poti, si porabil več energije, saj je vsakemu koraku sledilo pogrezanje v sneg. Zato je bilo pomembno, da smo hodili v vrsti eden za drugim in se tako počasi prebili do prve postaje križevega pota.

Križev pot na Sv. Višarje ni bil dokončan, ampak ima le sedem postaj, ker je gradnjo prekinila II. svetovna vojna. Spet sem našel podobnost s situacijo v Skupnosti Srce. Konflikt, ki smo ga doživeli, je prekinil gradnjo naše družine in naš odnos z bivšim partnerjem je na neki točki obstal. Toda naše življenje se ni končalo na tej točki, prav tako kakor se ni naše romanje proti vrhu. Če bi obstali pri tej 7. postaji, bi se ne mogli soočiti z zimskimi razmerami in njihovimi posledicami. Zato je edina možnost, da pot nadaljujemo, četudi počasi, z uporabo palic in podrsavanjem. Enako velja pri razvezi. Ni pomembna hitrost, pomembno je nadaljevati življenje.

Če se vrnem k 7. postaji križevega pota na Sv. Višarje, ki ni bil nikdar dokončan, lahko to vidim kot srečno prispodobo. Glede na izkušnje in slišane zgodbe si upam trditi, da je bila razveza za nekatere morda edini način za nadaljnji obstoj, torej nekakšna sreča.

Razveza pa nikakor ni lahka; zame predstavlja drug način trpljenja in nošenja križa, ki ga ni mogoče odvreči. Nošenje križa in trpljenje ostajata. Toda ta križev pot razveze postane sčasoma in s podporo ožjega kroga ljudi in skupnosti, kakršna je Srce, znosnejši, saj se utrdimo. Tako sem se tudi sam na poti proti vrhu nekako utrdil ter z vsakim korakom lažje stopal in gazil po snegu. Razen zadnjih 15 minut, ko sem komaj zbral dovolj moči in motivacije za vzpon do cilja.

To prizadevanje priti na vrh me je pripeljalo do novega spoznanja: razveza je pot posameznika. Čeprav imamo pred seboj še toliko ljudi, ki nam utirajo pot v snegu, in čeprav je lahko z nami tudi Bog, jo moramo na koncu prehoditi sami. Ne gre za to, da bi nas nekdo nesel in nam olajšal našo pot, temveč za priložnost, da najdemo v sebi tisto življenjsko moč, ki nas žene naprej, da ne obupamo, saj na tej poti obstajajo tudi trenutki, v katerih lahko uživamo in smo polni zadovoljstva.

To zadovoljstvo sem občutil ob prihodu na Sv. Višarje, kjer smo obiskali cerkev in si privoščili zasluženo kosilo. Pot sem sicer prehodil sam, a ključne so bile stopinje pred mano in občutek, da sem lahko izkušnjo romanja in druženja delil s preostalimi člani. To mi je omogočilo, da sem preživel zelo prijeten dan. Kajti na koncu dneva ali poti je ključno, da lahko te trenutke delimo z nekom. Če smo razvezani, to še ne pomeni, da smo osamljeni. Imamo skupnost ljudi, s katerimi lahko delimo vzpone in tudi padce.

Hvala vam, organizatorji in sopotniki, za to čudovito snežno romanje.

Jaka

Fotografija vir:https://www.matejzaplotnik.com/

Naslov januarskega srečanja »Starševstvo po ločitvi« je vsakemu ločenemu staršu v velik izziv: kako se bo s tem položajem spopadel. Ločitev je namreč izredno stresna življenjska prelomnica za starše, pa tudi za njihove otroke. Kot mama s to izkušnjo lahko rečem, da je to za otroka najtežje obdobje – njegove sanje o ljubezni in sprejemanju staršev se podrejo. Podre se dom, odnosi, ki so se sicer krhali že dolgo.

Da je bila tema predavanja aktualna, je pokazala številčnost poslušalcev. Sleherni dan se učimo, kako postati boljši, kako ustvarjati zdrave in osrečujoče odnose. Ko sem sledila predavatelju in njegovim spodbudnim idejam, da je treba izpeljati ločitev, ki bo v korist otroka, se je v meni nekaj vznemirilo. Žal mi je, da mnogi starši po ločitvi nismo zmogli dialoga z bivšim zakoncem – očetom ali materjo otrok. Ne zato, ker si tega ne bi želeli, ampak ker je v obeh starših toliko bolečine in zamere. In dokler se nam zdi, da je za nastali položaj kriv samo eden, je težko graditi mostove. Tudi starševske. V mojem primeru je bilo treba usvojiti mnoge lekcije, preden smo po sedmih letih spet vsi sedli za skupno mizo. Otroci so tisti, ki si zaslužijo naše spoštovanje in ki imajo radi oba starša, zato jim ni vseeno, v kakšnih odnosih sta. Ampak to je lažje napisati kakor udejanjiti.

Kdaj se zgodi tisti milostni oz. čudežni trenutek, ko ločitev ne boli več? Skozi potovanje ločitve in trpljenja, skozi učenje, poslušanje modrih žensk in moških, skozi osebno rast … lahko danes z velikim olajšanjem rečem, da takrat, ko odpustimo sebi in človeku, s katerim smo si prej vse delili.

Predavatelj me je nagovoril s stavkom: »Ločitev staršev naj bo za otroka skok na most, po katerem bo varno in brezskrbno prehajal med ločenima domovoma. Tisti, ki mora zgraditi ta most, pa smo mi, starši.« To je ključna naloga vsakega starša, pogumno dejanje, ki zahteva veliko dela na sebi. Če temu nismo kos, naj nas ne bo sram poiskati pomoč zase in si priznati, da ne zmoremo. V tem času smo pridobili mnogo znanja in metod, a čeprav znanost napreduje, še vedno ne zmoremo sočutja, empatije, si priznati, da smo nepopolni. Tukaj ni obsodb, sta le molitev in zaupanje, da smo božji in da Bog nikogar ne pusti samega. V svoji omejenosti v tem življenju imamo svobodo odločanja.

Ločitve so različne: sporazumne in tiste s tožbo. Slednje so pravi bojni spopad za oblast nad otrokom, a na koncu tega spopada ostane pogorišče, ki ne koristi ne bivšemu partnerju ne otroku. Kako se torej ločiti in ohraniti starševsko skrb za otroka? Kako vzpostaviti dialog s partnerjem po ločitvi, če ga niti prej nismo zmogli? Mladi predavatelj nam je s svojimi izkušnjami ter delom z ločenimi starši in njihovimi otroki predložil nove rešitve – šest ključnih stavkov, ki nas vodijo v pravo smer starševstva. Sporazumne ločitve niso toliko skrb zbujajoče, ker bo z njimi lažje zgraditi omenjeni most. Hudo pa je, če se z bivšim zakoncem ne moremo dogovoriti, kaj je v korist otroka. Lahko minejo desetletja, pa smo še vedno v sporu, še vedno je problem, ali bova šla na poroko odraslega otroka oba ali samo eden. Z zamero pa človek, ne da bi se zavedal, najbolj škoduje sebi in svojim najbližjim. O tem priča naše telo, bolezni, ki izbruhnejo. Katerega volka hranimo v svojem srcu?

Matej Zaplotnik, dipl. socialni pedagog, zaposlen v Stanovanjski skupnosti Postojna, kjer se ukvarja z ločenimi starši in njihovimi otroki, nam je predstavil svojo vizijo starševstva po ločitvi. Svoje znanje in izkušnje dopolnjuje s študijem tujega gradiva ter povezovanjem z domačimi in tujimi strokovnjaki, pa tudi s sodniki, tožilci, kriminalisti, odvetniki ter predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s to problematiko. Lahko bi rekli, da je mlad entuziast, ki prinaša ločenim novo upanje, zlasti tistim, ki ne zmorejo vzpostaviti dialoga, niti takrat, ko gre za njihovega otroka. Otroka pa najbolj prizadene, če je vpet v konflikt med staršema.

Kako se torej ločiti od partnerja, ne pa tudi od otrok? Na podlagi vsega slišanega si mora vsak poiskati ustrezen odgovor sam. Med mnogimi odzivi poslušalcev so me ganile tiste najbolj brutalne situacije, ki so polne nasilja in negotovosti. V sodnih rešitvah glede ločitev je veliko krivic. Predavatelj je izrazil zanimanje za te primere in povabil prizadete, naj mu po e-pošti zastavijo vprašanja, ker bi jim želel pomagati.

Ločitev je boleče in naporno obdobje, v katerem ostajamo starši ne glede na to, koliko zamer gojimo do bivšega zakonca. Iskati moramo svojo pot do starševstva, saj s svojimi dejanji in zgledom vzgajamo mlado bitje, ki mu želimo le najboljše. Naši otroci pa so srečni, ko tudi mi starši poskrbimo zase in nam je dobro.

Ljubljana, 2. 2. 2024

Natali