Odmevi

SKRITI KLJUČ DO BOLJŠE KOMUNIKACIJE (odmev na predavanje Julije Pelc 27. 2. 2023)

Tema predavanja je vabila k poslušanju. Vsi si želimo kakovostne komunikacije – da bi bili slišani in da bi znali poslušati. Psihologinja in psihoterapevtka Julija Pelc nas je spomnila na nekaj pomembnih stvari, na katere včasih pozabimo ali o katerih premalo vemo. Sprememba pa se začne v nas.

Vsak se sreča z izzivi. V nas so avtomatizmi vzorcev, ki se prenašajo v družini. Težje je živeti zavestno, vendar se je tega treba naučiti in na srečo se prilagajamo. Spremeniti se je mogoče tudi v odrasli dobi. V svojih dejanjih moramo biti iskreni, se znati opravičiti, tudi otroku. Ko smo preobremenjeni, bolni, izrečemo besede, ki se jih potem sramujemo. Reflektiranje (odsevanje) je veščina oziranja vase, zavzamemo držo do besed, dejanj, da pridemo do odnosa, ki bo odpiral vrata. Učinkovitost v odnosu se mora zgoditi z drugim. Kaj smo pripravljeni žrtvovati, da bomo boljši? Kako je v odnosu do otroka? Izkažimo zanimanje zanj, odgovornost za odnos je na strani odraslih. Otroke učimo z zgledom.

Psihologinja nas je spomnila na čustvovanje. Naša čustva so valovi. Čutimo, kar mislimo. Kar mislimo, tudi postanemo. Kako izrazimo svoje počutje, čustva – jezo, strah, žalost, veselje? Za sporazumevanje sta vedno potrebna dva. Odnos se gradi v stiku, ko se čutimo povezane. Da bi uspešno komunicirali, se moramo dobro počutiti v svojem telesu. Poslušanje drugega se začne že pred pogovorom.

Ključi za boljše sporazumevanje:

Prisluhniti sebi. Če ne vemo, kaj se dogaja v nas, v naši glavi, ne moremo biti popolnoma z drugimi.

Poslušati vsebino. Opazovati moramo usklajenost med tem, kar nekdo govori, in tem, kako govori.

Poslušati kontekst. Ko raziskujemo sogovorčeve vzorce v njegovih besedah, lažje razumemo njihovo ozadje in tudi ozadje pogovora.

Poslušati neizrečeno. Razumeti je treba sebe in drugega, kaj med pogovorom občutita, doživljata, kar sta rekla in česa nista.

Poslušati pomen. To je najgloblja raven pogovora, pomaga k razumevanju in posreduje možnosti za naprej.

Predavanje je bilo strokovno in ne ravno lahko. Nekaj praktičnih primerov in vaj nas je sprostilo, na nas pa je, da posredovane ‘ključe’ vedno bolj spoznavamo in si odpiramo vrata k uspešni komunikaciji.

Bernarda Rifel

Odmev na tradicionalno romanje na Sv. Višarje

Pozdravljeni, bralci mojega prispevka o tradicionalnem februarskem romanju srčkov na Sv. Višarje!

V programu dogodkov je bilo romanje na Sv. Višarje napovedano za zadnjo nedeljo v februarju. Zaradi svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah v Planici pa smo se odpravili romat teden dni prej. Lahko se zahvalimo modrosti tistih, ki so predvideli zaplete – Kranjska Gora, Tamar, Trbiž imajo namreč le eno regionalno cesto, ki ob večjih dogodkih ni dovolj pretočna. Zastoji v prometu bi bili neizogibni, slaba volja in časovna stiska na poti pa verjetno tudi.

Vzpon na Sv. Višarje je lep pohodniški podvig. Na sicer nezahtevni, dovolj široki in varni poti je namreč treba premagati skoraj tisoč metrov višinske razlike. Februar in meseci pred njim pa niso najbolj idealni za nabiranje kondicije. Ker na Višarjah s srčki nisem bil prvič, lahko le rečem, da zanje »korajža velja«, kajti telesni pripravi žal ne namenimo dovolj pozornosti. A hvala Bogu doslej ni bilo resnejših težav zaradi te naše malomarnosti in neprevidnosti.

Teden pred odhodom me je Brigita prosila za prevoz do Žabnic. V dobro kulture, vzdrževanja telesnega in duševnega zdravja ter verske in duhovne izobrazbe je o koristnosti romanja prepričala tudi svoja otroka. V Žabnice smo se zarana odpeljali po italijanski strani. Potniki v mojem avtu smo bili Primorci, zato je bila ta pot hitrejša.

V Žabnicah se nas je v nekaj minutah nabralo več kakor dvajset srčkov. Nekaj jih je za vzpon po svoji presoji uporabilo sedežnico, drugi pa smo si nataknili dereze in se zagrizli v hrib. Pot je bila namreč pokrita s stlačenim in ponekod pomrzlim snegom in noge bi v strmini brez derez podrsavale. Vremenska napoved za romarsko nedeljo ni bila najobetavnejša: nizka oblačnost, a brez hudega mraza. Po tretjini vzpona pa se je okrog nas zjasnilo – oblaki so ostali pod nami, kakor je ostala za nami misel, da nam to nedeljo zaradi vremena ne bo lepo. Prekrasna sprememba, tudi čustvena! Nebo popolnoma jasno in modro, sijoč sneg, više ko smo se vzpenjali, lepši razgledi so se nam ponujali.

Po treh urah hoje v breg smo bili na vrhu še bolj nagrajeni: vrhovi okrog Višarij so bili obsijani s soncem nad belo odejo oblakov, ki je prekrivala doline. Najbliže so bili Kamniti lovec in drugi italijanski vrhovi, na severu Dobrač in Tromeja, na vzhodu Mangart in Jalovec ter drugi Julijci … Zdelo se mi je, kakor da gore okrog mene lebdijo v breztežnosti in plujejo na oblakih. Zasneženi bleščeči vrhovi so kazali svojo mogočnost, pomembnost in lepoto. Ob tej veduti me je za trenutek zapustilo vse, kar je bilo logično, že videno, doživeto in pričakovano. Za trenutek je bila duša nad telesom med brati vršaci, teža bivanja pa potopljena pod vlažne oblake v dolini.

Po nekaj minutah tega opoja se je bilo treba preobleči, razum je opozoril na ohladitev prej vročega in vlažnega telesa. Nekaj sončnih in toplih minut sem izkoristil za martinčkanje v zavetju za cerkvijo. Nato sem vstopil v svetišče in hkrati v mejnik štirih jezikov, kot je nekoč dejal žabniški rojak, znameniti duhovnik, etnolog in politik Lambert Ehrlich. Višarska cerkev Matere Božje ni bila osvetljena z lučmi, njena okna pa so majhna in visoko pod stropom. Vhodna vrata z atrijem, ki brani pred vetrom, dežjem in snegom, prav tako zastirajo sončne žarke. Iz sončnega razvajanja zunaj sem vstopil v polmrak, tišino in hlad. Kadar iščem sebe v odnosu z Najvišjim, so mi svetloba, blišč, hrup, čar okolja, celo toplota in živahnost ljudi okrog mene moteči. Nekje sem prebral, da je cerkev stanje bivanja, kjer so navzoči vsi kraji in vsi časi. V skromnosti in tišini lažje najdem brezčasnost, poiščem želeno pot do sebe in iščem spoštljiv odnos z Najvišjim.

Marijino svetišče se je počasi napolnilo z romarji. P. Tomaž je nevsiljivo in prijazno preveril jezikovno pripadnost udeležencev in obred izvedel dvojezično, v slovenščini in italijanščini. Naj hudomušno dodam, da je bila tema evangelija in pridige odpuščanje. Za ločene može in žene, očete in matere je odpuščanje tako ali tako klasični, vedno dobro sprejeti in slišani evergreen. Večni napev, ki ga moramo večkrat poslušati, ga vzljubiti in živeti po njem. Brez petja na pobudo naše Karmen bi bila sv. maša kakor cerkev brez Slovencev. Srčki smo ji z glasovi priskočili na pomoč, kolikor je kdo imel posluha ter besedilnega in glasbenega spomina. Nekaj večglasnega in srčnega se je pa le slišalo. 

Po maši se mi je pogled sprehajal po poslikavah Toneta Kralja. Nad oltarjem je podoba Matere Božje na manjšem oblaku. Ponovila se je videna breztežnosti gora na oblakih. Mati Božja ima razprte roke in plašč, v katerega je ujeta Božja svetloba. K njej se na levi po stopnicah vzpenjajo običajni možje, žene in otroci. Niso v lepih oblekah, dobro rejeni in nasmejani, na konjih in v kočijah – običajni ljudje so, reveži, ponižani, prestrašeni, s telesnimi in duševnimi težami. Peš, pod roko, z berglami in palicami se bližajo Mariji. Dvojica samarijanov prek strme stopnice nosi pod Marijin plašč onemoglega bolnika. Kako brezčasno sporočilo slikarja Kralja!

Na desni so upodobljene požgane Višarje. Nisem poznal zgodovine Višarij in ne razloga za to poslikavo. Radovednost sem si potešil doma v družbi strica Googla, ki vse ve. Višarska cerkev je v dolgem kljubovanju času trikrat utrpela škodo in uničenje. Za časa pretirano razsvetljenega cesarja Jožefa II. je doživela prepoved romanj in bila po njegovih dekretih porušena. Leta 1807 je strela v njenem ostrešju zanetila požar. Če bi uporabljali manj gorljive strešnike in strelovod, ki ga je petdeset let prej patentiral Benjamin Franklin, se ta nesreča morda ne bi zgodila. 16. 9. 1915 pa je zaradi topniškega obstreljevanje italijanske vojske zagorela vsa višarska vas, soška fronta je bila namreč pri Rombonu. S katerim ciljem se je opravičevalo obstreljevanje svetišča v tistem času, ve samo italijanski kralj. Sporočilo časa nam pove, da je strelovod na vrhovih zgradb zelo uporaben, prepotentnost in grešnost savojskih in habsburških vladarjev pa je nekaj, česar modri ne ponavljajo. Žal niso vsi modri. Kakšno škodo in trpljenje doživlja ravnokar Ukrajina, je težko opisljiva in merljiva grozota.

Sledilo je kosilo Pri Prešernu v prijetni in znani družbi. Pa spust v dolino, ki sem ga izkoristil za hojo v delni samoti, poznopopoldanski tišini in meditaciji pred mrakom.

Pa »likof« s srčki v dolini v okrepčevalnici Dawit. Slovo in vožnja domov v temi.

O pogovorih in temah med nami na poti nisem spregovoril. Seveda je bilo, kakor vedno na romanjih, več ur koristnih pogovorov, spoznavanj in krepitev prijateljstev. Toliko, da je potrebno nekaj dni, preden se misli umirijo in utrdijo.

Pa naj bo dovolj o mojih občutkih in zaznavah zadnjega romanja srčkov k višarski Materi Božji. In dobrodošli z nami na romanju v prihodnjem februarju!

Janko

Pešromanje k sv. Mariji v Strunjan

14. 1. 2023

Vem, da ste vsi, ki ste bili v soboto, 14. januarja 2023, z nami v Strunjanu (https://katoliska-cerkev.si/zgodovina-cerkve-marijinega-prikazanja-v-strunjanu), nadvse zadovoljni z romanjem do cerkve Marijinega prikazanja in nazaj do Jagodja. Vem tudi, da ste šli vsi, ki ste posedeli v gostilni Jasna, domov s polnimi trebuščki in toploto pri srcih. In vem, da vam bo dan ostal še dolgo v spominu. Vas zanima, kako vse to vem? Ne povem. Če vas tako zelo zanima, pojdite sami ob prvi priložnosti s srčki.

Do takrat pa bo moralo zadostovati tole moje pisanje: druga januarska sobota je bila ena prvih sončnih sobot po dolgem času. Jasen dan nas je spremljal že na poti. In jaz sem bila kakor otrok, ki gre prvič s prijatelji na morje: neučakana, razposajena, vesela, da končno nekam grem. Ne vem, ali sem bila med vožnjo v Izolo vsega skupaj pet minut tiho. Od razburjenja in pričakovanja sem govorila kakor navita in veliko srečo imam, da so Alja, Gena in Roman potrpežljivi. Sicer me mogoče naslednjič ne bodo vzeli s seboj.?

Na parkirišču pred gostilno Jasna (Jagodje 24, Izola, https://www.visitizola.com/map/gostilna-jasna) nas je najprej pozdravilo sonce. In takoj nato še Nevijo in Ana, ki sta skoraj iz nič pričarala zložljivo mizico domačih dobrot, pa Aleš z navdušenjem in nasmehom in pater Tomaž z nalezljivo umirjenostjo. 45 se nas je zbralo. Veliko, kajne? Aninega slastnega jabolčnega zavitka je prehitro zmanjkalo. Še dobro, ker bi sicer večji del dneva preklepetali kar tam, na parkirišču. Aleš je moral po mojem uporabiti nekaj svojih učiteljskih trikov, da smo se po kratki molitvi končno odpravili na pot.

Odšli smo po krožni učni poti Strunjan v podobah morja (https://parkstrunjan.si/aktivnosti/krozna-ucna-pot/) proti strunjanskemu križu. Razgled je bil magično lep in vse se je zdelo kakor na dlani: morje, ladjice, obala, griči in snežno bele gore v ozadju. Na začetku poti z Aljo prepoznava Triglav v daljavi.? O imenih preostalih belih lepotcev samo ugibava, kmalu pa obupava ter raje uživava v družbi, hoji in razgledu. Se bova že pozneje pozanimali.

Del poti do križa mine, kakor bi mignil, in priznam, da se ne spomnim, kakšna je bila pot in kje sva hodili. Alja je izjemna poslušalka in zdaj vem, da to ni bilo samo romanje k Materi Božji, temveč tudi romanje k sebi, proti mali Pavli, Pavlinci. Hvala, Alja!

Zdramim se šele pri križu (https://www.hribi.net/gora/strunjanski_kriz/26/2941). Spet in spet me osupneta razgled in lepota. Pa kontrasti: bela barva križa in gora ter modrina morja. Tako je lepo, da meji na kičasto, in jaz sem preprosto radostna. In si mislim: gotovo ni naključje, da se je tukaj, na 15. avgusta, tj. na dan Marijinega vnebovzetja, pred mnogimi leti, zgodil čudež. Divjal je strašen vihar in ladje na morju bi zlahka potonile, če se na vrhu klifa nad Mesečevim zalivom ne bi prikazala Marija. Morje se je takoj umirilo, vihar ponehal, mornarji pa niso bili pogubljeni. Domačini so v zahvalo postavili križ, še danes pa pripovedujejo o stopinjah in solzah, vtisnjenih v kamen, kjer je Marija jokala, da bi rešila mornarje. Še dolgo zatem so mimo vozeče ladje trobile v zahvalo Mariji.

Mislim si: mogoče je pa lahko to prostor, kjer se znajo pomiriti vsi moji notranji viharji. Samo diham, zrem čez morje, se spomnim na Marijo in mornarje in viharji se počasi umirijo. Danes so se in v nadaljevanju poti sem bila čisto druga Pavla – tista, ki je bližje sebi in katere viharji so samo še spomin … Hvala, Gena, Nevijo, Ani, Tomaž … In hvala tebi, Pavla, da si sploh šla.

Križ in razgled za njim so fantastična kulisa za skupinsko fotografijo. Svetloba za v učbenik fotografije! Alešu verjamemo na besedo in se ’stisnemo’ h križu. Še prej nam je Nevijo potešil začetno radovednost: zdaj poleg Triglava vem, katera planota na obzorju je Vremščica, kam moram pogledati, da vidim Kraški rob pa Kanin, Trst, Koper. Vsega si seveda nisem zapomnila. Bom pa naslednjič, ko bom tam mirila svoje viharje, ponovila.

Do cerkvice Marijinega prikazanja priromamo en dva tri. Tokrat sem malo bolj pozorna na pot, ki se spušča, pa še turkizno modro morje me prevzame. V cerkvi Marijinega prikazanja (https://katoliska-cerkev.si/zgodovina-cerkve-marijinega-prikazanja-v-strunjanu) je bila sv. maša. Lokalni župnik je prijazen, dobrodušen in veliko pove o cerkvi. Na koncu še zapojemo in se po srčnem prepevanju Sv. noči kar malo s težavo razidemo. Pot nadaljujemo do strunjanske plaže.

Ob morju sem spet kakor otrok in komaj čakam, da se sezujem in preizkusim toploto vode. Preseneti me, kako prijetno hladno je. Poigravam se z mislijo o kopanju. Na koncu se zadovoljim z namakanjem nog do kolen. Ko pa dobim še Anine medenjake, je sreča popolna. Tri meni zelo ljube stvari: sonce, morje in medenjaki na enem mestu. Kičasto, vam rečem.

Čas, namenjen sončenju, hitro mine. Vračamo se po drugi poti. Mimo križa sv. Nikolaja, za katerega izvem, da je poleg vsega še zavetnik mornarjev in mornark. Asfaltna pot nas vodi navkreber mimo oljčnikov. Malo se pa le zadiham. Ampak šele po tem, ko se pridružim Neviju, ki je nas ’ta zadnje’ počakal. Prijazno. Njegov tempo je malo drugačen od tempa, ki sem ga imela prej.

Prehitro smo spet nazaj pri gostilni Jasna. Jaz bi mogoče še malo hodila. Ali pa tudi ne. Pozneje, ko sedim za mizo, namreč komaj čakam, da prinesejo hrano. In že spet sem kakor otrok, ki komaj čaka, da bo dobil jesti, in se nemirno preseda na stolu. Hrana je odlična. Napokam se ’do škode’. Druženje in pogovori ob mizi pa pika na i prijetnemu dnevu.

Sonce počasi zahaja. Še vedno je jasno. S težavo odhajamo. Prijetno je in kar ne bi še zaključili.

Ob misli, da sem zagotovo spet pridem, mi malo odleže.

Hvaležna!

Ko bi le znala čarati! Začarala bi, da bi vsi, ki tole berete, lahko občutili vsaj delček tega, kar sem občutila jaz. Grem vadit čaranje!

Pavla Kek

Silvestrovanje v Skupnosti Srce

Z ločitvijo se spremeni tudi način praznovanja. Ravno ob praznikih človek najbolj občuti samoto, včasih ne ve, kam bi s seboj: ali bi se zaprl vase in izoliral od ljudi; ali bi bolečino utišal z odhodom v glasno družbo in na bučno zabavo, ki ji sledi praznina … Če je vabljen na praznovanje v družbo ljudi, ki imajo »srečne, funkcionalne družine«, se lahko počuti odveč in kakor da tja ne sodi, lahko občuti, da je vabljen zaradi usmiljenja.

Hvaležna sem, da sem imela možnost silvestrovati v Skupnosti Srce. Tako sem bila med ljudmi, s katerimi delim podobne dileme, občutja, stiske. Če kje, sem resnično razumljena tu. Dragoceno mi je bilo otroku pričarati vzdušje razigranosti, sproščenosti in mu sporočiti, da se kljub težkim preizkušnjam zmoreva zabavati.

Skupaj s člani Skupnosti Srce smo ustvarili lep silvestrski večer. Zbrali smo se ob 20.30, se »ogreli« z zanimivo predstavitveno igro, si ogledali fotografije, ki so nas spomnile na to, kaj vse smo v iztekajočem se letu doživeli, preživeli, zmogli, dosegli. Sledila je sv. maša z meditacijo in potovanjem vase, nato pogostitev z dobrotami, ki smo jih prinesli udeleženci, pričakanje novega leta z ogledom ognjemeta nad Ljubljanskim gradom, nato pa ples in igre, ki so jih pomagali soustvarjati otroci, do (zgodnjih) jutranjih ur.

Helena

Otrokov utrinek na silvestrovo

Na novoletni zabavi mi je bilo super. Dosti smo plesali in se zabavali. Igrali smo se dosti igric.

Martin

Pozdravljeni, bralci mojega razmišljanja o predavanju lazarista p. Janeza Cerarja o zaščiti ranljivih odraslih in otrok pred zlorabami!

Tema je prav zdaj zelo aktualna zaradi medijskega razkritja zlorab p. Marka Ivana Rupnika, toda v programu skupnosti Srce je bila napovedana že konec poletja. Po prebranem povabilu na spletni strani Srca, ki je izčrpno predstavilo kompetence, prizadevanja in izkušnje p. Cerarja, sem začutil, da tega predavanja brez mene ne bo, kajti tudi jaz sem se nekoč trudil za nekaj na videz nemogočega.

Pred 30 leti so me delavci prevozniškega podjetja izbrali za razsodnika v sporu med upravo podjetja in kolegom voznikom. Imel sem 25 let in poklicno izobrazbo! Sojenje je trajalo šest ur, razsodba je bila razglašena v istem dnevu, pripomb k odločitvi in ugovorov ni bilo. V »sodnem senatu« nas je bilo več, vsi le laiki. Prič in dokumentov pa nebroj! Po nekaj letih je podjetju grozil stečaj. Delavci so mi ponovno izkazali zaupanje in me izvolili za predsednika sindikata. Po stečaju sem vodil zahtevek za povračilo dolgov do delavcev in po desetletju stečajnega postopka so bili delno poplačani. Nočem se hvaliti z uspešnostjo svojega posredovanja, a čutil sem veliko težo, odgovornost, empatijo, tveganje in nezaupanje oškodovanih delavcev, po drugi strani pa doživljal prezir in nagajanje sodstva ter uprave podjetja, pa tudi bodočih podjetij. Tudi zato je bila moja udeležba na predavanju in podpora p. Janezu in skupnosti nujna.

V Marijino kapelo na Poljanski sem prišel kot zadnji minuto pred predavanjem. Bilo nas je dvanajst slušateljev, p. Tomaž kot moderator in seveda p. Janez. Po tem srečanju sem prespal nekaj noči, preden sem se lotil pisanja tega prispevka. Bilo nas je dvanajst pogumnih, ki se ne bojimo izpostavljanja in iskanja resnice, ne bojimo se obsojati krivca zlorabe, želimo pa zaščititi in poslušati žrtve. Kot oče sem dolžan zaščititi otroka pred zlorabo, dati podporo vsem, ki si prizadevajo zaščititi zlorabljene in onemogočati zlorabo. Se dostojno, odločno, pogumno, pravično bojevati proti vsem zlorabam.

Koliko poguma, altruizma, empatije, izkušenj premore p. Janez zaradi iskanja resnice in pravice zlorabljenih! Doživljal je ponižanja in neuspehe. A tudi sodelovanje, čast »Božjega dotika« in slave kot predavatelj, česar bi bili deležni tudi vi, če bi bili navzoči. Ne zamerim, da vas ni bilo tam, le opisati njegovega pričevanja ne znam dovolj dobro. In opravičujem se tudi predavatelju z upanjem, da se bom vsebini in namenu njegovih besed vsaj približal.

Predavatelj je uvodoma povedal, da ne nastopa rad in da ni najboljši govorec, a izjavil, da je rad med nami, med možmi in ženami s težko življenjsko preizkušnjo. Takoj za tem nas je presenetil z vprašanjem, ali smo verni, in šele z namigom p. Tomaža dobil pritrdilni odgovor. Sram me je, da nisem bil odločnejši.

P. Janez je trenutno pomožni duhovnik v Savinjski dolini, kjer mu je škof Maksimiljan Matjaž ponudil zatočišče. Sam je bil zlorabljen in je prvi slovenski duhovnik, ki je o tem tudi spregovoril. Pred štirimi leti na duhovnih vajah v San Salvadorju v Južni Ameriki pa je prišel do spoznanja in poguma, da zlorabam nameni del svojega duhovniškega poslanstva. Zaradi te svoje naravnanosti je bil kot duhovnik degradiran, težo upravičenosti degradacije pa nosijo njegovi nadrejeni.

Pred nekaj leti je bil slušatelj polletnega študija širjenja preventive pred spolnimi zlorabami na univerzi Gregoriana v Rimu. Slušateljev je bilo nekaj manj kot 30,

p. Janez pa edini z izkušnjo zlorabe. Nekako so pretentali profesorja, da je sprejel Janezove sugestije v vsebino predavanja. V poučevanje bodočih duhovnikov v Sloveniji je prav tako vloženo nekaj njegovega truda. Predstojniki so sprejeli v izobraževalni program psihološko tutorstvo in mentorstvo dijakov ter vključili civilnega psihologa.

P. Janez je bil večkrat sprejet pri papežu Frančišku. Ta je zelo naklonjen preprečevanju spolnih zlorab v Cerkvi, še zlasti po srečanju s Juanom Carlosom Cruzom. Tudi Juan je bil žrtev zlorab ter se je pridružil papeški komisiji za zaščito mladoletnih in odraslih ranljivih. Avdienca p. Janeza pri papežu je bila daljša od predsedniških avdienc. Že papeževo vprašanje: »Povej, kaj se je zgodilo na Maistrovi 2?« veliko pove o njegovem odnosu do zlorab in ranljivih. P. Janez nam je povedal nekaj anekdot o čudovitem značaju papeža Frančiška ter o upanju in opori nanj.

P. Janez se zaveda poslanstva in hoje za Jezusom, ki je samega sebe oblekel v človečnost. V redovniškem poslanstvu deli oblačila s tistimi, ki jim služi. »Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh.« (Mr. 13,11) Da bi se problem prikril, oblasti in povzročitelji zlorab zamenjajo vlogi žrtve in storilca – storilec je razglašen za nedolžnega in žrtev ne doživi pravičnosti. Zato so potrebne neodvisne strokovne komisije, ki sodijo o zlorabah na podlagi dejstev, moči argumentov, znanja in politične neoporečnosti. Tudi Cerkev je v preteklosti podobno kakor politika zlorabljenim plačevala za molk, da občestvo ne bi izvedelo za zlorabo.

V skupnem pogovoru smo ugotavljali, da celibat ni vzrok za zlorabe, a žal je znanstvenih raziskav na to temo malo. V večini primerov se zloraba zgodi zaradi narcisoidnosti, prevlade moči oz. vodilnega položaja. Toda zloraba je vedno atentat na človekovo dostojanstvo. Vrh Cerkve je velikokrat doslej poslušal žrtve brez empatije in kakor da mu ni mar za problem. Tisti, ki evangelizira, se mora zavedati, da se posveča jasnemu pričevanju o Kristusovem edinstvenem nauku in zakramentalnosti njegove Cerkve. O ljubezni njegovih učencev do vsakega človeka in do vsega, kar je resnično, kar je plemenito in kar je pravično (prim. Flp 4,8). Tak je bil tudi sv. Jožef. Varoval je dostojanstvo Marije in Jezusa v njuni največji stiski in ranljivosti.

Spraševali smo se, ali smo sposobni prepoznati Jezusa v najmlajših. Pozitivna izkušnja poslanstva materinstva in očetovstva pri zlorabah je premalo slišana in upoštevana. Res smo vsi krvavi pod kožo, toda do nasilja velja ničelna toleranca. P. Janez si prizadeva, da bi se v Sloveniji ustanovile neodvisne komisije po francoskem zgledu, in deluje v civilni pobudi proti zlorabam Dovolj.je.

Proti koncu predavanja, ki je bilo umirjeno in blagodejno, smo prišli na vrsto slušatelji z vprašanji in bili veliko bolj pogumni, razgreti in odločni kakor na začetku pri patrovem vprašanju. Naša jeza, razočaranje, empatija do žrtev in želja po pravici so imeli svoj psihološki učinek:

Krivi  so povzročitelji zlorab.

Tudi tisti, ki zlorabo prikrivajo.

Tudi tisti, ki je ne obsodijo in ne preprečujejo.

Tudi tisti, ki žrtve ne sprejmejo, ji ne verjamejo in je ne zaščitijo.

Tudi tisti, ki se obrnejo stran in s tem odobrijo zlorabo.

Tudi tisti, ki ne poslušajo in celo kaznujejo iskalce zlorab, resnice in pravice, kakršen je spoštovani lazarist Janez Cerar.

Zapomnite si te trditve, dragi bralci mojega prispevka! Da bi bile tako neuničljive in večne, kakor da so vklesane v kamen.

P. Janez, hvala za Vaše pogumno delo in Bog Vam poplačaj.

Janko Rodman

K Sv. Katarini ali hoja za smislom

Vedno mi je bilo lepo kam iti, kam drugam, čeprav nisem poznal vzroka za to radost. Kot otrok sem rad opazoval naravo, od mogočnih gora do neskončnega morja. Gozd, drevesa so bila moje pribežališče, kraj, kjer sem našel mir. Tišina in šelestenje listja so bile besede, ki so mi bile domače, govorica srca.

Kot mladenič se nisem kaj dosti spraševal o smislu življenja. Vse sem pač sprejemal, čeprav ne samo iz radovednosti. Navade in običaji so bili nekaj, kar me je spominjalo na »všečkanje«. Šola in učni program sta bila nekakšna tekma, pri kateri so ocene postale pričakovanja drugih.

Vse sem dojemal takó, dokler se nisem po neuspehu začel ukvarjati s SMISLOM. Predvsem sem na novo odkril lastno identiteto, ko se je last in posest kot objekt zrušila. Postal sem subjekt, torej nekdo in ne več kaj. To pa je bil začetek odkrivanja medčloveških odnosov, ko sem sebe brezpogojno sprejel takega, kakršen sem.

Besede terapevta: »Vi trpite,« so bile tolažilne, nekako so mi dale priznanje in upanje. Življenje sámo je neformalna šola. In táko je bilo tudi nedeljsko srečanje skupnosti SRCE – pohod k Sv. Katarini.

Ko sem prišel na vrh, sem prišel na cilj in spoznal, kaj je bil smisel: živeti življenje!

Tomaž Rozman

O moških in ženskah – o bivanjski lepoti

Pogled na razvezo, njeno doživljanje je bilo, kakor bi poslušal umirjeno valovanje morja, opazoval odblesk sonca na gladini in slišal piš vetra. Navdajala me je energija ljubezni in mi prinašala notranji mir ob besedah in razmišljanju p. Marjana Čudna. Poslušalci, ki smo 28. 11. 2022 prišli v Marijino kapelo, smo uživali ob lepoti njegovih besed, ki jih je izgovarjal in vlekel iz svojega bogatega srca, prežetega z vero in zvestobo Kristusu. Vpijala sem te besede, kakor bi gledala sončne obale obmorskih letovišč in vrvež pristanišč, medtem ko so drugi zadrževali dih ob mogočnosti njegovega izražanja v prizorih naših življenjskih neviht, brodolomov ali slavnih morskih bitk, ki smo jih dobili, ko smo se razšli. Prejeli pa smo Božji blagoslov svoje vrednosti in dostojanstva. Ni vredno poteptati dostojanstva zavoljo družbenih norm in cerkvenih zapovedi, ki v nasilnem, alkoholiziranem in zlorabljajočem odnosu izgubljajo veljavo.

P. Marjan nam je odstrl svetost in dragocenost moškega. Kako lep in mogočen je ob ženski, ki ga spoštuje in mu je naklonjena, ga zmore zaznati v svojem svetu ženskosti. Nič novega ni povedal glede moške vrednosti, a spregovoril je skozi prizmo Božje svetlobe in ljubezni, s katerima je Stvarnik ustvaril moškega. To lepo bitje. Močno. Silno. Ki pa je brez ženskega bitja lahko osamljen in negotov. Njegova lepota je najgloblje izražena v geslu: Midva. Eno. Enost. Kot angel brez enega krila je brez ženske. Kako drugačen je od nje, a tako edinstven. Predavatelj nam je osvetlil vlogo moškega v današnjem svetu. Pomembno je, da ostane moški in vzgaja po moško, kot oče, ne kot mama. Žensko bitje vidi le ob boku moškega.

Vector illustration of philosophy, symbol of life, female psychology. A woman’s face in the form of a blossoming tree in an embrace of hands. The concept of mental health, psychoanalysis and psychotherapy.

Občutljivo in nežno pa je spregovoril o ženski, tudi s spoštovanjem in milino. Slišali smo zgodbo o tem, kako je Bog ustvaril žensko, dotaknila se je vseh 30 udeležencev v dvorani in tistih 30, ki so spremljali predavanje po Zoomu. Kako jo je ustvaril? Čudovito jo je ustvaril. Mimoidoči angel pa ga je vprašal: “Zakaj se tako dolgo ukvarjaš z njo?”   

Ženske vedo, da poljub in objem zdravita zlomljena srca. Njihovo srce se lahko zlomi, vendar so močne tudi takrat, kadar menijo, da ni več ničesar, za kar bi se še bilo vredno boriti. Močne so, ko prenašajo stisko in nosijo težka bremena. A poznajo tudi srečo, ljubezen in znajo izražati svoje mnenje. Borijo se za tisto, v kar verjamejo. Vsemu se odpovejo, da imajo njihove družine to, kar potrebujejo. Jočejo, ko njihovi otroci v življenju doživijo kaj novega, in se veselijo svojih prijateljev. Veselijo so vsakega novega rojstva in vsake poroke. Vseeno pa se je v Božjo stvaritev prikradla ena napaka: ženska pogosto pozabi, koliko je v resnici vredna.

SRCE

Nato nam je pater spregovoril o bolečini in krivdi. Nagovoril nas je z močnimi besedami hoje za Jezusom. Da smo ustvarjeni iz čiste Božje ljubezni in da je Bogu vedno mar za nas. Mi smo tisti, ki zapustimo Boga in omagamo. A vselej naj pogledamo na križ: tam nas Jezus vedno gleda in kliče: “Nisem vas zapustil, sirot. Moj križ je vaš križ. To je križ odrešenja, križ ljubezni.” Vse gre preko križa, tudi naša razveza in vse zamere in jeza z njo. Edina rešitev in upanje sta v Kristusu, v Križanem. Pomembno je, da kljub ločitvi, težkim travmam, nespoštljivim in razdiralnim odnosom ne omagamo. Bog ima vedno odgovor za nas – odpuščanje. Molitev. Vera, da ne omagamo. Kljub ločitvi, kljub pogorišču, ki jo ločitev pusti. Vedno je pomembno, da poskrbimo zase. Vredni in dragoceni smo, oboji, ženske in moški.

Resnično in iskreno je p. Čuden spregovoril o bivanjski lepoti, ki jo mnogokrat narušijo grešno življenje, krivice, krivda, zamere. Kljub vsemu vztrajajmo, ne valjajmo se v bedi, žalosti in vlogi žrtve, neskončno dolgi zameri. Vso pravico imamo do žalovanja, jeze, besa … Vendar ne pozabimo, da je križani Jezus odrešenik vseh. Tega križanega lahko uzremo drug v drugem – v našem sozakoncu, ki nas je globoko ranil, in v onem, do katerega čutimo ljubezen.

Pomembne so nežnost, milina, da začutimo drug drugega, in vedno znova molitev. Sv. Frančišek je večni in zvesti občudovalec stvarstva in Bog postavlja v središče tega stvarstva človeka, ki to stvarstvo upravlja. Človek naj bo nežen najprej s seboj, potem s svojim bližnjim in z vso naravo, ki ga obdaja. Edino ljubezen je tista, ki zdravi, zmehča in zaceli vsako rano, topi vse zamere in boža dušo, jo dviga k Božjemu pogledu. Na ta način lahko znova ljubimo. V veri se lahko odločimo drugače kakor za jezo, zamero in neodpuščanje. Ponižnost, potrpežljivost, milino, nežnost, sočutje – vse najdemo v našem ljubem Jezusu, ki je vir odrešenja.

Domov sem odhajala s takšno lahkoto, kakor da imam ob sebi prav tega moža, po katerem hrepenim in katerega ime izgovarjam v jutranji molitvi, ko prosim, da bi me dosegla njegova moška lepota. In da bi ga dočakala pripravljena. Budna.

Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater!

Natalie, 29. 11. 2022

Odmev na predavanje Alenke Rebula Tuta

SRČNOST, RESNICA, ISKRENOST

Skupnost Srce je v oktobru obiskala predavateljica Alenka Rebula Tuta. S toplim nastopom in resnično čutečimi besedami je marsikomu od nas odprla pot do novih spoznanj. Sama pa, poudarja, vsa svoja spoznanja o okrevanju dolguje Josipi Prebeg. Ob Josipi je zrasla in prišla na svetlo, ko je bila nekoč tudi sama popolnoma na dnu. Zdaj njeno metodo osebnostne rasti širi med druge.

Alenko že kar nekaj časa spremljam in poslušam po Radiu Ognjišče, imela pa sem jo tudi priložnost   obiskati v njenih krajih in se z njo pogovoriti iz oči v oči. Njene besede so mi blizu, ker me najdejo takšno, kakršna sem. Že od malega nisem imela možnosti, da bi me ljudje sprejeli tako, kot sem, in to še vedno nosim s polno bolečine. Starejša ko sem, bolj se zavedam, koliko življenja mi je to odneslo.

Njeno predavanje v ponedeljek, 24. 10. 2022, mi je odpiralo oči, kako pomembno je, da v življenju ne obtožujemo in ne nosimo zamer, kajti s tem živimo življenje tistega, ki mu zamerimo. Alenka omenja, da Sveto pismo zato tako veliko govori o  odpuščanju, ponižnosti in skromnosti. Brez teh vrlin ne moremo priti do sočloveka in iti naprej – ko smo ranjeni oz. ko ga ranimo.

Predavateljica je prišla razodevat, kako dragoceno je življenje in kako pomembno za nas je, da se odločimo živeti polno. Kako dragoceno je, da se ne zapiramo, da iščemo sorodne duše, ki jim lahko odpremo srce. Tu nas ne sme ustavljati nobena ideologija, nobena druga vera ali prepričanja. Pred ljudmi, ki so nam blizu, smo lahko preprosto to, kar smo, brez mask in iger.

Vsak od nas je in bo v življenju utrpel velike izgube, prej ali slej izgubimo najbližje. Nikoli pa ne izgubimo vsega, tudi če mislimo tako. Trud in prizadevanja nam lahko vedno dvignejo dostojanstvo in ponos, da smo vsaj poskusili. Človeka izgube velikokrat pahnejo v žalost, bolečino in celo v hudo depresijo ali bolezenska stanja. Kako priti iz tega? Sami tega ne zmoremo. Nihče. Le v odnosu do drugega lahko zbudimo v sebi tisto najgloblje, iz česar vzklije novo življenje, le v odnosu do drugih lahko vidimo resničnost, ki nam jo bolečina zamegli. Pomembno je, da imamo iskreno željo iti naprej, iti v življenje skozi žalost in trpljenje ter to izgubo premagati na zdrav način in se ne utopiti v temini duše.

Sama se spomnim, kako težko mi je bilo prvo leto po ločitvi, ko sem ostala popolnoma sama. Vidim, kako zdravo je bilo to trpljenje, kako zdrava je bila ta bolečina, jok in iskanje same sebe, brez tega ne bi našla ponovne moči za življenje. Iskanje drugih poti in ljudi je v meni vzbujalo pogum, niti predstavljala si nisem, da v resnici toliko zmorem.

Biti resničen – kaj to pravzaprav pomeni? Vedno je pomembno iskati resnico. Resnica v odnosu pomeni zavedati se ozadja svojih besed, čustev in dejanj. Resnica pomeni, da ne igraš čustev – ne moremo biti veseli, če smo žalostni. Resnica nas bo osvobodila, velikokrat preberemo. In res, koliko svobode prinesemo v odnos, če smo iskreni.

Skupnost Srce mi je velikokrat s predavanji in druženji odpirala pot do resnice. Sama potrebujem veliko pogovorov, da uvidim stvari, stvari, ki jih ne zmorem sama. Potrebujem ljudi, ki so z menoj potrpežljivi in me sprejemajo. Potrebujem varno okolje tistih, ki so doživeli tako težke stvari kakor jaz, in edino z njimi lahko rastem. Hvaležna sem za Srce, hvaležna za ljudi, da so zbrali toliko poguma in prišli v to skupnost, hvaležna za vodje skupin, ki se vsa leta prizadevno trudijo, da skupaj rastemo in živimo boljše življenje.

Hvala Alenki za čudovit večer, hvala, da nam je povedala, kako pomembno je, da se odločimo živeti, da rastemo, kakor majhni otroci, ki v še tako težkih trenutkih najdejo pot iz teme, njim je to dano … Mi pa se moramo truditi, zares potruditi! Življenje je lahko lepo, četudi je težko.

Mira Skitek

ŽIVLJENJE DRAGO MI JE
 S strahom sprejmem se,
ker le malokdo sprejme me
tako, kot le sem.
Za to potrebno veliko je srce,
zato potreben je pogum.
Da sprejmeš me
tako, kot le sem.
Za to potrebna je sila,
da življenje gre naprej.
Da sprejmeš me
tako, kot le sem.
Za to potrebna je ljubezen,
ki brezpogojna je.
Da sprejmeš me
tako, kot le sem.
Za to potrebna je hvaležnost
za tisti čas, ki še prebiva v nas,
a tukaj sem, taka, kot sem.
Znam biti živa in mirna,
znam vpiti in tiho ždeti,
znam se smejati in jokati,
znam premišljevati in sanjati,
znam biti strastna in nežna,
znam ljubiti in objeti.
In vem, da dnevi so mi šteti.
Zato se vsak dan na novo
učim živeti.

Mira

6. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi

V soboto, 15. oktobra 2022, je bilo v Ljubljani pri Sv. Jožefu 6. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi, ki ga je pripravila skupnost SRCE. Naslov srečanja je bil Povrnitev dostojanstva po ločitvi.

V predhodnih pripravah na srečanje me je odbor skupnosti prosil za pomoč. Rad pomagam, ker vem, da gre za dober namen in iskrenost v nameri. Od moje razveze je minilo že nekaj let, a še vem, kako pomembna in koristna je bila v prvih snidenjih zame skupnost. Od tedaj sem prejel od nje veliko darov: prijateljstva, zaupanje, duhovnost, izkušnje, znanje, vero in še bi lahko našteval. Zaradi skupnosti sem lažje obvladoval osamljenost, brezup, sram, nemoč, potrtost, skratka težo bremen ločitve.

Za dobrodošlico obiskovalcem smo pripravili nekaj miz, ki smo jih založili s pijačo, sladkimi in slanimi prigrizki, tudi kava in čaj nista manjkala. Organizatorji dogodka smo bili nemirni, ker se kljub našemu večletnemu poznanstvu in dobrim pripravam ne more vsega predvideti. Odgovornost za vsakogar, ki ima kakšno nalogo, je velika.

Nemir je začelo prekrivati veselje ob prihodu znanih in manj znanih obrazov. Prišleki so z obiskom izkazali zaupanje do srečanja, zaupanje do naše skupnosti. Verjetno so prišli iskat prijateljstvo, mir, vero in veselje do življenja. Postali so ob pijači in prigrizkih, pozdravili, poklepetali, novinci so se predstavili in seznanjali z drugimi.

Tretja ura popoldan, začetek srečanja, predavanje dr. Jožeta Ramovša. Povedal je, da si je že pred leti nadel sedmi križ. Je doktor antropologije in socialni delavec, ima evropsko diplomo iz logoterapije ter je strokovnjak za partnerske odnose, sožitje med ljudmi in staranje. Poudaril je pomen dialoga z bližnjim, z naravo, kulturo, zavestjo o lastnih mejah, najpomembnejši pa je dialog s presežnostjo, z Bogom. V nadaljevanju nas je poučil o kvalitetnem staranju samskih in naštel nekaj zgledov takega staranja.

Opisal nam je njihovo plemenitost in mirnost, njihove navade in predvsem, kako so sprejeli svojo samskost.

Potem smo se po njegovih navodilih povezali v pare in eden drugemu opisovali ljudi, ki po našem mnenju kvalitetno preživljajo svoja leta. Takih ljudi poznam kar nekaj. Že kot vajenec sem bil pri mojstrih in kot mlad voznik tovornjaka sem se učil od starejših voznikov, kako so delali in živeli. V mojih očeh so bili spoštovani in pošteni starejši ljudje. Imam tudi nekaj stricev in tet, ki svojo samskost brez velikih težav živijo že mnoga leta in so dočakali visoko starost. Rad sem poslušalcu, ki je bil z menoj v paru, opisal svoje tete in strice ter njihovo sprejetje samskosti in starosti.

Po predavanju je bila sv. maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. Somaševal je tudi duhovni vodja naše skupnosti p. Tomaž Mikuš, za orglanje in petje pa je poskrbela ga. Elena Dobravec. Verniki smo imeli pripravljena besedila pesmi, tako da ni bilo težav pri ljudskem petju. Moram pohvaliti tudi go. Erno, ki je vsakemu navzočemu je podarila čudovito klekljano čipko v obliki srčka rdeče barve. P. Tomaž je v zahvali za ta čudoviti in dragoceni dar razkril podobnost med tem ročnim izdelkom in našo razvezanostjo. Če se klekljarica zmoti in napako opazi, mora razdreti izdelek in ponovno pravilno klekljati naprej. Tudi pri naši razvezi je nekaj podobnega.

V pridigi je gospod škof poudaril, da moramo biti v cerkvi vsi sprejeti kot Božji otroci. Da moramo slediti Bogu, kakor bi sledili luči: če je luč pred nami, ostanejo temne sence za nami. A naj se nikar preveč ne oziramo nazaj in naj si ne ogledujemo naše sence. Živeti moramo sedanjost, pustiti preteklost za seboj in usmeriti pogled proti svetlobi, zaupati v prihodnost. Opozoril je tudi na pomembnost povezanosti vseh ljudi v tem vesolju, na prižiganje luči v naših stiskah.

Po sv. maši smo se okrepljeni z znanjem in izkušnjo dr. Ramovša ter s pridigo msgr. dr. Jamnika še zadržali na hodniku v njuni navzočnosti. Ob prijetnem klepetu, pijači in hrani je čas mineval in stemnilo se je. Odbor Srca je lahko zadovoljen z opravljenim delom in sodelovanjem s svojimi člani.

Na programu Skupnosti razvezanih v Cerkvi je bilo vseslovensko srečanje eden najpomembnejših dogodkov. Za leto 2022/23 je napovedanih 16 romanj oz. srečanj, 10 predavanj, 5 delavnic in troje duhovnih počitnic. V takem razkošju, da ne rečem ujčkanju članov skupnosti, vztrajamo že 19. leto. Še na mnoga leta, srčki in srčice!

Janko Rodman

Romanje v Dobrepoljsko dolino

Nedelja, 25. septembra 2022, je bila namenjena našemu romanju v Dobrepoljsko dolino. Kljub deževnemu jutru se je zbralo 18 srčkov na parkirišču pred casinojem Admiral Grosuplje.

Pot nas je najprej vodila v Krajinski park Radensko polje v občini Grosuplje. Obiskali smo Žabjo hišo, kjer nas je organizatorka romanja in vodnica Mojca popeljala v svet številnih kraških pojavov v naravnem mozaiku travnikov, grmišč, gozdov in presihajočih jezerc. S prepletom suhih in vlažnih travišč, poplavnega gozda, ostankov šotnega barja, vodnega in obvodnega rastlinstva ter gozda je to območje pomembno zaradi biološke raznovrstnosti. Tu sta se človek in narava prilagodila naravnim ciklom, ki jih narekujeta voda (Dobravka, Zelenka, Šica) in kraški svet. Kmetijstvo se zaradi naravnih omejitev (pogostih poplav) ni intenziviralo. Zato so se ohranile številne varovane vrste rastlin (kukavica, močvirski tulipan, perunike, modra stožka, veliki poletni zvonček, munci) in živali (štorklja, siva in bela čaplja, hribski urh, veliki pupek, človeška ribica, vidra, močvirska sklednica, netopir, medved, ris).

Na Radenskem polju je tri mladostna leta preživel tudi France Prešeren, ko je živel pri svojem stricu duhovniku na griču Kopanj. Na drugem griču je vse od 16. stoletja stal grad Boštanj, požgan leta 1943. Tu se je 1786. rodil  Rihard Blagay, po katerem se imenuje prva zavarovana roža na Slovenskem, blagajev volčin.

Ko smo se okrepčali z Mojčino kavo in čajem in Tanjinim pecivom, smo nadaljevali pot v Dobrepoljsko dolino. Markantna vstopna točka v dolino je cerkev sv. Antona Padovanskega v Zdenski vasi in nas so tam sprejeli prijazni lokalni vodniki. Po največjem lipovem drevoredu v Sloveniji se zaradi dežja nismo sprehodili. So pa krošnje stoletnih lip v gaju za cerkvijo in neposredno ob njej včasih ustvarjale prostor dobro obiskanim živilskim sejmom. Spomin na tiste čase so sejemske maše na tiho nedeljo, na god sv. Antona Padovanskega 13. junija in na god sv. Aleša 17. julija. Notranjost cerkve krasijo freske Štefana Šubica, ki opozarjajo tudi na grozote zadnje vojne. V Zdenski vasi je križišče povezave Dobrepoljske in Struške doline z Grosupljem ter povezave z Ribniško dolino na zahodu oz. dolino Krke na vzhodu.

Nato smo se odpeljali v občinsko središče Videm in v cerkvi sv. Križa (v njej so Wolfove, Koželjeve in Vurnikove poslikave ter glavni oltar z Langusovo sliko križanja) je p. Tomaž daroval sv. mašo za nesrečno preminulega člana Srca Francija Kurenta.

Okrog župnijske cerkve sv. Križa in na pokopališču je veliko pomembnih pomnikov: nagrobnik družine Drobnič in spomenik padlim v 1. sv. vojni (delo akad. kiparja Franceta Kralja), dve kapelici v okolici in ena ob cerkvi, posvečena sv. Cirilu in Metodu (delo akad. slikarja in kiparja Toneta Kralja) – brata Kralj sta bila rojena v sosednji vasi Zagorica in imata v Vidmu tudi spomenik – ter doprsni kip učitelja, pisatelja, kulturnega delavca in prosvetitelja domačina Frana Jakliča. Ta je kot Krekov krščanski socialist ustanovil prvo vaško posojilnico na Slovenskem, bralno in izobraževalno društvo, katoliško učiteljsko društvo, kmetijsko društvo, mlekarno in sirarno ter živinorejsko zadrugo. Bil je tudi deželni in državni poslanec.  

V Jakličevem kulturnem domu smo se okrepčali z malico iz dobrepoljske cule, prijazni vodniki pa so nas popeljali skozi razstavne prostore z etnografsko zbirko ter predstavitvijo dela in življenja Frana Jakliča, ki se je literarno oglašal kot Podgoričan. Vodnica Marija nam je v domačem govoru prebrala njegov šaljivi zapis iz življenja Dobrepoljcev in nekateri med nami so se preizkusili v izdelavi zobotrebcev.

Na naši romarski poti smo obiskali še Ponikve s cerkvijo sv. Florijana. Grajena je v gotskem slogu, znameniti oltarji pa so baročni. Desni stranski oltar je bil tudi na razstavi v Parizu in Sarajevu.

Popoldne smo se odpravili proti Struški dolini, katere osrednji del je vas Lipa. Na zahodni strani je območje močvirij, barja in ponorov, v zaključku doline pa je naselje Rapljevo, od koder se pot nadaljuje proti Kočevju.

Naše romanje pa se je končalo ob dobri obari in skutinih štrukljih v Lipi. Vsi so se strinjali, da smo kljub deževnemu vremenu doživeli čudovit, poln dan.

Zapisala: Darja Emeršič

Spomenik Umetnikoma
Sv. Anton
Sv. Anton Zdenska vas
Sv. Florjan

Scroll to top