Odmevi

Romanje na Sveto goro

Izleti, še bolj pa romanja, imajo svojevrsten čar. Tokrat smo poromali na Sveto goro, ki se dviga nad Grgarjem.

Obetal se je lep sončen dan, ko smo se začeli zbirati na parkirišču v Grgarju. Nekaj starih znancev in nekaj novih obrazov. Za začetek smo obujali spomine in si podelili vtise s preteklih romanj na Sveto goro.

Proti Sveti Gori smo krenili po Urškini poti, ki se imenuje po Urški Ferligoj. Najprej smo se ustavili na njenem grobu in Magdalena nam je obudila zgodbo o tej pastirici. Ko je leta 1539 na gori Skalnici pasla ovce, se ji je prikazala Marija z Jezusom. Rekla je: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.« Preprosti ljudje so ji verjeli, predstavniki oblasti pa so Urško zaradi njenih pričevanj večkrat zaprli v ječo, a Marija naj bi jo trikrat čudežno rešila. Dve leti po prikazovanju so na Skalnici, današnji Sveti gori, začeli zidati cerkev. Za srečno pot smo na Urškinem grobu na kratko zmolili in se priporočili Marijinemu varstvu.

Na drugem kratkem postanku smo se seznanili z lokacijo hiše, kjer je živela pastirica. Kip Marije z Jezusom je v spomin na Devico Marijo, ki je Urški naročila, naj se sezida njeno svetišče. Nekaj srčic nas je občudovalo posebno milobo, ki jo je odseval Marijin obraz.

Potem se je romanje nadaljevalo po makadamski poti. Med hojo smo se večinoma razporedili po dva in skupaj poromali k Mariji pomočnici in priprošnjici, vsak s svojimi prošnjami in zahvalami. Med nami so se stkale prijateljske vezi in poldruga ura je v zaupnih pogovorih hitro minila.

Na poti je bilo veliko kavern, ki so nas spomnile na soško fronto. Glede na vojne v preteklosti in na vojne v naši bližini sem v sebi začutila hvaležnost, da živimo v miru.

Opoldne smo v imeli sv. mašo v kapeli bazilike Kraljice Svetogorske, ki jo je za nas daroval župnik župnije Šturje g. Zoran Zornik. Mašo smo končali s pesmijo Mariji, ki mi je še dolgo odzvanjala v srcu:

Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica,
sladka Devica, da ti podam?
Drugega nimam, srce mi vzemi,
z nadami vsemi tebi ga dam!

Na poti navzdol smo si pobliže ogledali eno od kavern, ki vodi skozi hrib do križevega pota. V njej je bil tudi bazen z vodo, s katero naj bi napajali konje.

Matjaž in Magdalena sta nas pogostila z dobro primorsko joto. Ob kavi in pecivu je stekla beseda o situaciji ločenih v Cerkvi. Utrnila se je tudi ideja za romanje v Medžugorje naslednje leto, ko bo sveto leto.

Veseli in hvaležni, da smo preživeli lep dan, ki nam je dal novih moči za naprej, smo se poslovili. Naj nam Gospod nakloni še veliko takih dni.

Udeleženka

Anda Perdan: Duševne stiske in telesne težave

V ponedeljek, 24. 9. 2024, je v Marijini kapeli v cerkvi sv. Jožefa predavala Anda Perdan, upokojena zdravnica splošne medicine. Tema predavanja je bila Duševne stiske in telesne težave, slediti mu je bilo mogoče tudi po Zoomu. Zdravnica je poudarila, da smo ljudje telesna, duševna in duhovna bitja, ter opozorila na duševne stiske, ki jih doživljamo v težkih življenjskih preizkušnjah, tudi ob razvezi. Danes temu rečemo stres. Gre za čustveni, duševni, telesni in vedenjski odziv posameznika na škodljiv stresni dejavnik – stresor (časovna stiska, spor, zamera …), ki zamaje njegovo notranje ravnovesje. Ta odziv določajo človekova osebnost, izkušnje, znanje, okoliščine, okolje. Kratkotrajen stres vpliva na nas spodbudno za tvorbo spomina, kreativno razmišljanje, motiviranost (pozitivni stres). Dolgotrajen ali intenziven stres pa vodi v izčrpanost (negativni stres) in je škodljiv za zdravje, povzroča npr. presnovne in avtoimune bolezni, napetost, depresijo, tesnobo. Tedaj moramo poiskati pomoč – zaupno osebo, terapevta, morda celo eksorcista. Pomaga tudi vključitev v skupino, kakršna je SRCE.

Marko in odbor SRCA

Majsko romanje na Smledniški grad

12. maja 2024 ob 7.30 se nas je 18 romarjev, po večini starih znancev iz skupnosti SRCE, zbralo pri Janezu v Dornicah. Pričakal nas je nasmejan in s polno mizo dobrot, primernih za jutranje okrepčilo. Po dogovoru, da se bo romanje končalo pri Zbiljskem jezeru, smo prestavili nekaj vozil v Smlednik k trgovini, da bi si olajšali pot.

Potem smo se zagrizli v breg za njegovo hišo. Po lepem gozdu smo dosegli vrh slemena med Hraškim in Repenjskim hribom ter se spustili proti samostanu v Repnjah. Sprejela nas je šolska sestra Bernarda in nam v cerkvi Srca Jezusovega razkrila zgodovino dvorca Purgerjev iz 1. pol. 18. stoletja, ki ga je podedovala Katarina Šporn Golob. Ob njem je sezidala cerkev in kot vdova brez otrok darovala posest jezuitom. Po letu 1883 so se sem vselile šolske sestre iz Maribora in tu delovale do leta 1941. V tistem času je bilo v Ljubljani še vse »nemško«, zato je bila šola v slovenščini in z zelo uporabno vsebino za mladež na vasi v narodnem smislu zelo potrebna.

Leta 1945 sta  v porušeno poslopje prispeli dve pogumni šolski sestri ter ga z vztrajnostjo in pomočjo domačinov začeli obnavljati. Čeprav so bili časi hudi, so sestre s svojo žilavostjo dokončale obnavljanje in dosegle celo to, da so bile zaposlene kot delavke na tem posestvu. Temeljita obnova pa se je začela leta 1968. Samostan so povečali, ob stoletnici pa je bila po načrtih arhitekta Toneta Bitenca prenovljena tudi cerkev. Pri tem so z darovi in prostovoljnim delom spet veliko pomagali vaščani, k čemur jih je s svojo besedo znal navdušiti takratni hišni duhovnik prof. dr. Anton Trstenjak. Po letu 1971 so se v repenjskem samostanu začeli znameniti večmesečni gospodinjski tečaji. Leta 1995 so stavbo noviciata podrli in sezidali Dom matere Margarete za kuharske tečaje in duhovne vaje. Hišni duhovnik tu enkrat dnevno mašuje.

Sestra Bernarda je na koncu spregovorila o lastni življenjski poti in svojem poslanstvu med šolskimi sestrami. Za predstavitev samostana in njeno življenjsko zgodbo se ji je z majhno pozornostjo zahvalila Nevenka. Potem nam je Nevenka prebrala zgodbo o nastanku bisera v školjki, ki nas uči, da so v življenju potrebni potrpljenje, trpljenje in vztrajnost. Lepota in nastanek bisera nista samoumevna, kakor tudi niso samoumevne naše izkušnje, bogatitev in razdajanje naših darov ter  vztrajanje na Kristusovi poti kljub časom, ki so zaradi razveze tako težki. Potem nas je v cerkvi popeljala še v skupno molitev in pesem.

Naše romanje smo nadaljevali z 10-minutno hojo do cerkve sv. Tilna z letnico 1731. Prvotna cerkev pa je bila zgrajena leta 1476 in obdajalo jo je obzidje. V turških časih je bil ta tabor napaden in skoraj zavzet. Pred cerkvijo smo malo posedeli, poklepetali in si privoščili malico iz nahrbtnika. Potem smo jo mahnili po grebenu proti Hraškemu hribu in Smledniškemu gradu.  Po dobri uri hoje v senci dreves smo prispeli do okrepčevalnice Stari grad in si privoščili kosilo. Tod so stale stavbe že v pozni romanski dobi. Leta 1136 so sezidali velik kvadratni stolp, ki je imel 3 metre debele stene. Lega stolpa je omogočala nadzor nad tovornimi potmi v dolini, ki so jih preverjali tudi grofje Celjski in Habsburžani. Zato je imel grad pomembno vlogo varuha za širše območje. Mi pa smo občudovali predvsem čudovit razgled do Triglava, na Kamniško-Savinjske Alpe in lepo obdelano ravnino pod njimi.

V dolino smo se spustili mimo Kalvarije gradu Valburga, ki je bila v rokokojskem slogu zgrajena v povezavi z dvorcem. Doslej je bila že večkrat obnovljena. Na vrhu Kalvarije stojijo trije križi in pri njih smo zmolili rožni venec Božjega usmiljenja.

Že nekaj let sem član SRCA in že velikokrat sem se odzval povabilu na romanja, predavanja, počitnice … Nikoli nisem bil razočaran ne glede organizacije in ne glede vzdušja, predvsem pa ne glede odnosa do mene. Ločitev ali razveza je nekakšno sesutje odnosa, in to ne samo med zakoncema, ampak tudi v družini in širši skupnosti. Zato je še toliko pomembnejše najti ljudi, ki imajo podobne izkušnje in ti lahko pomagajo pri ponovnem vzpostavljanju odnosa do sebe in okolice. Tudi tokrat ni šlo samo za romanje, ampak tudi za iskrene pogovore med prijatelji, za deljenje novic in izkušenj ter iskanje rešitev.

Janko Rodman

PREDAVANJE PSIHOLOGINJE IN DRUŽINSKE TERAPEVTKE MAJDE MRAMOR


Naša predavateljica Majda Mramor, ki nas je obiskala v ponedeljek, 22. 4. 2024, nam je celoten večer
popestrila z zanimivimi temami, s katerimi se srečujemo vsak dan. Mene se je najbolj dotaknila
osrednja misel o krivdi in sramu, veliko pa smo slišali še o drugih čustvih, občutjih in komunikaciji,
prav tako pa o partnerstvu in starševstvu.
Občutek krivde se pojavi, ko mislimo, da smo naredili nekaj narobe. Običajni odziv je čustven, npr.
kot jeza, tesnoba, žalost ali zmedenost. O krivdi je dobro razmisliti, jo predelati, popraviti in doseči
višjo raven vedenja. Ko nas pesti občutek krivde in smo prekoračili vse meje oz. norme in standarde,
nastopi slaba vest. To je občutek, ko se zavemo, da moramo ukrepati: popraviti napravljeno škodo in
razmisliti, kaj lahko naredimo, da nadaljujemo odnos brez prevelikih ran.
Naslednje čustveno stanje, ki nam ga je opisala predavateljica, je sram. To je občutje neprimernosti,
ki sili človeka v umik. Ozadje so običajno starši, ki so bili do nas kritični. Najpogosteje do sramu
privedejo stavki kot: »A to si naredila? Sram te bodi!« Sram je predvsem vpliv drugih ljudi na to,
kakšni bi mi morali biti. Do njega privedejo tudi velike krivice, ki so se nam dogodile in jih nismo
zmožni predelati. Velikokrat nam povzroči notranje rane perfekcionizem oz. težnja za vsako ceno
ugajati drugim. V sebi imamo ves čas kompas: kako me bodo gledali drugi. To šibkost lahko
pozdravimo oz. vsaj zazdravimo in iz svoje čustvene rane zgradimo vrlino, ki nam pokaže svetlobo na
koncu predora.
Pogovor je tekel tudi o družini, katere teoretična razlaga je, da gre za ekonomsko sodelovanje in
reprodukcijo v ožjem smislu. A družin je ogromno vrst … Družina je odnos, v katerem se razvijamo in
ranimo, pa tudi zacelimo, v odnosu lahko dokončno dozorimo. Brez konflikta ni rasti, in ker je konflikt
nujni del družinskega življenja, ima skozi njega vsak človek možnost doseči blagostanje, če je le
pripravljen na kompromise, dialog in prilagajanje. Walter Kempler, začetnik gestalt izkustvene
družinske terapije, je zapisal, da človekovo življenje gibljeta dve osnovni potrebi: potreba po
avtonomnosti in potreba po povezanosti z ljudmi. Izziv pa je, kako oboje voditi v ravnotežju. To pa
dosežemo le z dobro in umirjeno medsebojno komunikacijo. V družini sta obe potrebi uravnoteženi
takrat, ko je skrb zase enako vrednotena kakor povezanost.
Kaj pa partnerstvo? Partner je dar, saj je težko biti sam. Partnerstvo daje občutje odnosa,
povezanosti, je sončna energija, ki osnuje družino, družina pa je kakor hiša, v kateri naj bi bil vsak
sprejet z ljubeznijo. Temeljna pravica vsakega človeškega bitja je namreč biti ljubljen. Ljubezen
izražamo nebesedno, z reakcijo in vedenjem, predvsem pa z besedami. Vse to gradi odnos, v njem se
razvijamo in ranimo in vsaka rana je lahko pot k sebi, če smo se iz nje zmožni učiti. Pri tem nam je v
veliko pomoč pogovor, toda ne kakršen koli – pomembna je konstruktivna komunikacija, pri kateri ni
poniževanja in tekme. V partnerstvu naj prevladujejo jaz-sporočila in aktivno poslušanje. O drugem
naj ne govorimo in sodimo, vedno najprej preverimo in nato tehtamo. Nikoli naj ne učimo drugih, kaj
potrebujejo, saj ima vsak pravico do drugačnosti. Rajši poslušajmo ljudi in jih spoštujmo, to si namreč
zasluži vsako človeško bitje.
Dotaknili smo se tudi starševstva in otrok. Starši naj bi bili topli in otrokom naklonjeni, znali naj bi
poskrbeti zanje, jim dati čustveno oporo, morali bi verjeti vanje in jim zaupati, jim dati občutek
varnosti. Zgodnji občutki imajo močan vpliv na poznejše življenje. Otroke naj ne samo vzgajamo,
ampak naj z njimi tudi uživamo, se igramo in vživimo v njihov svet. Otroci znajo biti odgovorni, če jim
damo to možnost. Vsak od njih želi postati dober človek, to je v njihovi naravi. Mi pa želimo biti dobri
starši: želimo jih razveseljevati, jim stati ob strani in jih imeti radi. Pravo vzgojo vodi vzajemna
ljubezen, zgledi in poučevanje, ne pa žaljenje in kritiziranje – pohvala je učinkovitejša od graje. Ob
tem moramo biti tudi dovolj kritični in znati postavljati meje, hkrati pa poskrbeti za lastno zadovoljstvo.
Predavanje se mi je zdelo izredno zanimivo, teme so bile nanizane sistematično in bilo jim je res
prijetno slediti.
Člani Skupnosti Srce imajo za seboj hude izkušnje, soočali so se z vsem zgoraj napisanim in taka
predavanja so nadvse dobrodošla. Hvala!
Mira

Povezovalna/sočutna komunikacija

Ponedeljkovo predavanje s tem naslovom nam je predstavila članica Skupnosti SRCE Milena Bevc. Sicer doktorica ekonomskih znanosti se je pred petimi leti navdušila nad nenasilno komunikacijo in se na tem področju izobraževala, znanje pa želi širiti še med druge. Začetnik te komunikacije je bil dr. Marshall B. Rosenberg in poimenoval jo je jezik življenja. V Slovenijo je njegovo dognanje prinesel Robert Kržišnik.

Milena nas je popeljala skozi témo z nazorno predstavitvijo, predavateljsko izurjenostjo in osebno tankočutnostjo. Človek že od nekdaj želi harmonično bivati v družini, skupnosti in družbi ter išče poti, kako reševati nesporazume in konflikte. Žal je kljub današnjemu znanju o sočutju in kljub vsem dostopnim virom zaznati veliko nasilja v medosebnih odnosih in tudi do drugih oblik življenja na planetu.

Treba je najti stik s seboj, prepoznati, kaj nam je pomembno in kaj potrebujemo. Vedeti moramo, kako se lahko povežemo drug z drugim v iskanju skupnih rešitev. In odnosi lahko prinašajo v naše življenje obilo veselja. Sočutna komunikacija nas vodi v dajanje iz srca, saj si želimo in smo pripravljeni obogatiti življenje drugega. Ko prisluhnemo svojim in potrebam drugih, začenjamo razumeti odnose v novi luči.

V procesu nenasilne komunikacije obstajajo štirje koraki: kaj opazimo, kaj čutimo, kaj potrebujemo in kaj prosimo nekoga, da bi nam obogatilo življenje. Gojimo poslušanje, spoštovanje in empatijo, vse to pa poraja vzajemno željo po dajanju iz srca.

Udeleženci, bilo nas je kar veliko, smo opravili dve praktični vaji v parih in preizkusili razumevanje povedanega. Dragocena je bila tudi predstavitev predavateljičinih izkušenj z uporabo NNK. Priporočila nam je tudi knjigo omenjenega avtorja. Udeleženci smo ji na koncu zastavili kar nekaj vprašanj in se v živahnem pomenku zadržali skupaj še nekaj časa.

Gena Pupis

Romanje na Sv. Višarje

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste pričakovali nekaj, zgodilo pa se je nekaj povsem drugega?

Ta popis začenjam z vprašanjem, ker sem nekako pričakoval, da letos ne bom doživel prave zimske idile. Kljub temu sem se v petek, en dan pred odhodom na Sv. Višarje, odpravil po priporočene dereze, čeprav so vremenarji napovedovali dež. Po drugi strani pa sem šel kupit dereze, ker sem s tem želel zapečatiti odločitev, da grem na to romanje, karkoli se že zgodi. S to mislijo sem se tudi pripravil na vzpon in odšel spat.

Pred odhodom od doma se je spet pojavil dvom. Ali mi je res treba iti, ali ni bolje, da ostanem kar doma? Dvom se ni pojavil zaradi vremena, ampak ker je bilo to zame prvo takšno romanje v okviru Skupnosti Srce. Kljub temu me je gnala motivacija, ki se navezuje na del, da bom dan preživel v kakovostni družbi.

In res, že po nekaj uvodnih spoznavnih besedah smo se usedli v avte in se odpeljali proti Kranjski Gori in naprej na italijansko stran do Žabnic. Še preden smo prišli do Kranja, sem prejel občutek, da sedim v avtu v krogu družine, čeprav sem oba sopotnika spoznal le nekaj minut prej v Ljubljani. Z nekaterimi prijatelji lahko sedim več ur, pa ne pridemo do takšnih poglobljenih pogovorov, kot nam je to uspelo doseči tukaj. In ravno to je glavni razlog, zakaj sem se pridružil Skupnosti Srce – da se lahko družim z ljudmi s podobno izkušnjo.

Pot do Kranjske Gore je minila, kakor bi mignil, tam pa nas je pričakala snežna odeja. Vsekakor tega nisem pričakoval – da bo pokrajina ta dan v celoti prekrita z belo obleko kakor nevesta na poročni dan. Tudi preostali člani so izrazili podobno občudovanje nad to zimsko idilo. A glede vzpona na Sv. Višarje ni podvomil niti eden: vsi smo kazali pripravljenost, da na vrh poromamo peš.

Avte smo pustili v Žabnicah in se začeli vzpenjati po zasneženi poti. Že ob vznožju smo opazili ogromno skupin, ki so se prav tako odpravile proti vrhu, a s smučmi. Novozapadli sneg je ponujal edinstveno priložnost, da so si po njem utirali pot s turnimi smučmi in so nekako kar odsmučali mimo nas. Dereze, ki smo jih imeli v nahrbtniku mi, niso bile primerne za te razmere, saj se je tudi z njimi ugrezalo in podrsavalo – imeti bi morali krplje, a tudi to nas ni ustavilo.

Kljub težkim snežnim razmeram na poti je pohod veliko lažji v skupini, kakor če hodiš sam. Verjetno bi se obrnil nekje na sredini, če že ne na začetku, in se sprijaznil, da je to preveč zame. Eden od članov je na poti navzgor dal super primerjavo za Skupnost Srce. Če se pridružiš skupnosti, ti ni treba samemu hoditi po poti ločitve. Imaš ljudi, na katere se lahko obrneš in ki jim zaupaš. Hkrati pa je nekdo že prehodil to pot in ti s svojimi izkušnjami lahko pomaga, kakor so meni pomagali člani pred mano na tem romanju, ko sem hodil po njihovih stopinjah.

To se je na poti navzgor izkazalo za ključno. Višje ko smo se vzpenjali, debelejša je bila snežna odeja. Če si želel iti po svoji poti, si porabil več energije, saj je vsakemu koraku sledilo pogrezanje v sneg. Zato je bilo pomembno, da smo hodili v vrsti eden za drugim in se tako počasi prebili do prve postaje križevega pota.

Križev pot na Sv. Višarje ni bil dokončan, ampak ima le sedem postaj, ker je gradnjo prekinila II. svetovna vojna. Spet sem našel podobnost s situacijo v Skupnosti Srce. Konflikt, ki smo ga doživeli, je prekinil gradnjo naše družine in naš odnos z bivšim partnerjem je na neki točki obstal. Toda naše življenje se ni končalo na tej točki, prav tako kakor se ni naše romanje proti vrhu. Če bi obstali pri tej 7. postaji, bi se ne mogli soočiti z zimskimi razmerami in njihovimi posledicami. Zato je edina možnost, da pot nadaljujemo, četudi počasi, z uporabo palic in podrsavanjem. Enako velja pri razvezi. Ni pomembna hitrost, pomembno je nadaljevati življenje.

Če se vrnem k 7. postaji križevega pota na Sv. Višarje, ki ni bil nikdar dokončan, lahko to vidim kot srečno prispodobo. Glede na izkušnje in slišane zgodbe si upam trditi, da je bila razveza za nekatere morda edini način za nadaljnji obstoj, torej nekakšna sreča.

Razveza pa nikakor ni lahka; zame predstavlja drug način trpljenja in nošenja križa, ki ga ni mogoče odvreči. Nošenje križa in trpljenje ostajata. Toda ta križev pot razveze postane sčasoma in s podporo ožjega kroga ljudi in skupnosti, kakršna je Srce, znosnejši, saj se utrdimo. Tako sem se tudi sam na poti proti vrhu nekako utrdil ter z vsakim korakom lažje stopal in gazil po snegu. Razen zadnjih 15 minut, ko sem komaj zbral dovolj moči in motivacije za vzpon do cilja.

To prizadevanje priti na vrh me je pripeljalo do novega spoznanja: razveza je pot posameznika. Čeprav imamo pred seboj še toliko ljudi, ki nam utirajo pot v snegu, in čeprav je lahko z nami tudi Bog, jo moramo na koncu prehoditi sami. Ne gre za to, da bi nas nekdo nesel in nam olajšal našo pot, temveč za priložnost, da najdemo v sebi tisto življenjsko moč, ki nas žene naprej, da ne obupamo, saj na tej poti obstajajo tudi trenutki, v katerih lahko uživamo in smo polni zadovoljstva.

To zadovoljstvo sem občutil ob prihodu na Sv. Višarje, kjer smo obiskali cerkev in si privoščili zasluženo kosilo. Pot sem sicer prehodil sam, a ključne so bile stopinje pred mano in občutek, da sem lahko izkušnjo romanja in druženja delil s preostalimi člani. To mi je omogočilo, da sem preživel zelo prijeten dan. Kajti na koncu dneva ali poti je ključno, da lahko te trenutke delimo z nekom. Če smo razvezani, to še ne pomeni, da smo osamljeni. Imamo skupnost ljudi, s katerimi lahko delimo vzpone in tudi padce.

Hvala vam, organizatorji in sopotniki, za to čudovito snežno romanje.

Jaka

Starševstvo po ločitvi (in kako se z njim spopasti)

Fotografija vir:https://www.matejzaplotnik.com/

Naslov januarskega srečanja »Starševstvo po ločitvi« je vsakemu ločenemu staršu v velik izziv: kako se bo s tem položajem spopadel. Ločitev je namreč izredno stresna življenjska prelomnica za starše, pa tudi za njihove otroke. Kot mama s to izkušnjo lahko rečem, da je to za otroka najtežje obdobje – njegove sanje o ljubezni in sprejemanju staršev se podrejo. Podre se dom, odnosi, ki so se sicer krhali že dolgo.

Da je bila tema predavanja aktualna, je pokazala številčnost poslušalcev. Sleherni dan se učimo, kako postati boljši, kako ustvarjati zdrave in osrečujoče odnose. Ko sem sledila predavatelju in njegovim spodbudnim idejam, da je treba izpeljati ločitev, ki bo v korist otroka, se je v meni nekaj vznemirilo. Žal mi je, da mnogi starši po ločitvi nismo zmogli dialoga z bivšim zakoncem – očetom ali materjo otrok. Ne zato, ker si tega ne bi želeli, ampak ker je v obeh starših toliko bolečine in zamere. In dokler se nam zdi, da je za nastali položaj kriv samo eden, je težko graditi mostove. Tudi starševske. V mojem primeru je bilo treba usvojiti mnoge lekcije, preden smo po sedmih letih spet vsi sedli za skupno mizo. Otroci so tisti, ki si zaslužijo naše spoštovanje in ki imajo radi oba starša, zato jim ni vseeno, v kakšnih odnosih sta. Ampak to je lažje napisati kakor udejanjiti.

Kdaj se zgodi tisti milostni oz. čudežni trenutek, ko ločitev ne boli več? Skozi potovanje ločitve in trpljenja, skozi učenje, poslušanje modrih žensk in moških, skozi osebno rast … lahko danes z velikim olajšanjem rečem, da takrat, ko odpustimo sebi in človeku, s katerim smo si prej vse delili.

Predavatelj me je nagovoril s stavkom: »Ločitev staršev naj bo za otroka skok na most, po katerem bo varno in brezskrbno prehajal med ločenima domovoma. Tisti, ki mora zgraditi ta most, pa smo mi, starši.« To je ključna naloga vsakega starša, pogumno dejanje, ki zahteva veliko dela na sebi. Če temu nismo kos, naj nas ne bo sram poiskati pomoč zase in si priznati, da ne zmoremo. V tem času smo pridobili mnogo znanja in metod, a čeprav znanost napreduje, še vedno ne zmoremo sočutja, empatije, si priznati, da smo nepopolni. Tukaj ni obsodb, sta le molitev in zaupanje, da smo božji in da Bog nikogar ne pusti samega. V svoji omejenosti v tem življenju imamo svobodo odločanja.

Ločitve so različne: sporazumne in tiste s tožbo. Slednje so pravi bojni spopad za oblast nad otrokom, a na koncu tega spopada ostane pogorišče, ki ne koristi ne bivšemu partnerju ne otroku. Kako se torej ločiti in ohraniti starševsko skrb za otroka? Kako vzpostaviti dialog s partnerjem po ločitvi, če ga niti prej nismo zmogli? Mladi predavatelj nam je s svojimi izkušnjami ter delom z ločenimi starši in njihovimi otroki predložil nove rešitve – šest ključnih stavkov, ki nas vodijo v pravo smer starševstva. Sporazumne ločitve niso toliko skrb zbujajoče, ker bo z njimi lažje zgraditi omenjeni most. Hudo pa je, če se z bivšim zakoncem ne moremo dogovoriti, kaj je v korist otroka. Lahko minejo desetletja, pa smo še vedno v sporu, še vedno je problem, ali bova šla na poroko odraslega otroka oba ali samo eden. Z zamero pa človek, ne da bi se zavedal, najbolj škoduje sebi in svojim najbližjim. O tem priča naše telo, bolezni, ki izbruhnejo. Katerega volka hranimo v svojem srcu?

Matej Zaplotnik, dipl. socialni pedagog, zaposlen v Stanovanjski skupnosti Postojna, kjer se ukvarja z ločenimi starši in njihovimi otroki, nam je predstavil svojo vizijo starševstva po ločitvi. Svoje znanje in izkušnje dopolnjuje s študijem tujega gradiva ter povezovanjem z domačimi in tujimi strokovnjaki, pa tudi s sodniki, tožilci, kriminalisti, odvetniki ter predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s to problematiko. Lahko bi rekli, da je mlad entuziast, ki prinaša ločenim novo upanje, zlasti tistim, ki ne zmorejo vzpostaviti dialoga, niti takrat, ko gre za njihovega otroka. Otroka pa najbolj prizadene, če je vpet v konflikt med staršema.

Kako se torej ločiti od partnerja, ne pa tudi od otrok? Na podlagi vsega slišanega si mora vsak poiskati ustrezen odgovor sam. Med mnogimi odzivi poslušalcev so me ganile tiste najbolj brutalne situacije, ki so polne nasilja in negotovosti. V sodnih rešitvah glede ločitev je veliko krivic. Predavatelj je izrazil zanimanje za te primere in povabil prizadete, naj mu po e-pošti zastavijo vprašanja, ker bi jim želel pomagati.

Ločitev je boleče in naporno obdobje, v katerem ostajamo starši ne glede na to, koliko zamer gojimo do bivšega zakonca. Iskati moramo svojo pot do starševstva, saj s svojimi dejanji in zgledom vzgajamo mlado bitje, ki mu želimo le najboljše. Naši otroci pa so srečni, ko tudi mi starši poskrbimo zase in nam je dobro.

Ljubljana, 2. 2. 2024

Natali

»To je dan, ki ga je naredil Gospod.«

Sobota, 13. 1. 2024

Res nenavadno lepa, meni podarjena sobota. Nagrada po dolgem premišljevanju in omahovanju med grem ali ne grem.

Dobili smo se v Dekanih ob 9h zjutraj. Bilo je mrzlo in sončno jutro. Nebo sinje modro, brez oblačka ali meglic. Vse je pred dnevi pometla burja in se umirila, kakor bi vedela, da smo srčki potrebni zavetja stvarstva, človeške topline in Božjega objema. Srečala sem znane in nove ljudi. Okrepčali smo se s toplim čajem in sladkimi dobrotami, se rokovali in se predstavljali drug drugemu do odhoda. Krožna pot do Tinjana se je počasi vzpenjala, najprej med hišami, čudovitimi oljčniki, obdelanimi vinogradi. Na vsakem koraku je vidno delo skrbnih domačinov, ki spoštujejo in obdelajo vsako ped rodovitne zemlje. Vrača jim v obilju.

Prevzela me je toplina, prijaznost, radovednost in prisotnost ljudi, s katerimi sem hodila, klepetala, se jim zaupala. Kakor da človek vstopa v drug svet sebi enako čutečih in enako mislečih ljudi. Dobila sem nov zagon, notranji mir in veliko milosti za premagovanje vsakdanjih opravil in dvomov.   

Čudovito sonce in pot navkreber sta nas ogrela in začeli smo odpenjati oblačila. Med potjo smo večkrat postali, pa ne zaradi napora, ampak zaradi občudovanja razgleda na našo prelepo Primorsko. Griči, posajeni z vinsko trto, lepe zelene krošnje oljk, pravilne oblike oljčnikov, vaška naselja, bele hiše sredi zelene površine so videti kakor počivajoči beli galebi.

Na obzorju pa morje, odsev svetlobe, tovorne ladje, strukture v pristanišču.

Pri sv. maši ob 12h smo bili deležni lepega nagovora in Božjega blagoslova v cerkvi sv. Mihaela v Tinjanu. Mašnik je bil župnik s Škofij Mirko Rakovnik. Prisotne je primerjal z angeli, ki nosijo mir, svetlobo in toplino. Vse to smo pustili v svetem prostoru, kar se bo zaznalo še naslednji dan.

Pred cerkvijo smo naredili skupinsko fotografijo in se sprehodili do gozdnega roba za cerkvijo. Presenečeni nad razgledom smo ostali brez besed. Pogled za bogove:  Kraški rob, viadukt Črni Kal, Osp, Socerb, svetišče na Vejni, Trst, grad Miramar. Neverjetna lepota stvarstva.

Po krožni poti smo se spustili v dolino ob potočku, ki se spremeni v slap in v toplih dneh ponuja svežino, nežno šumenje bistre vode pomirja telo in duha.

Dan smo končali v Bertokih, kjer so nam postregli z okusno obaro in svežo sladico. Prijetno vzdušje nas je zadržalo ob klepetu do večera, zato je bil odhod kar težak.

Pa kaj, grem domov samo zato, da lahko spet pridem.

Hvala organizatorjem za ves trud in dobro vodenje.

Karmen Bončina

Silvestrovanje 2023/24

Odkar sem se prijavila na silvestrovanje s srčki v Ankaranu, sem se po tihem veselila srečanja. Primorska klima in druženje s prijatelji enake usode mi vedno dobro deneta.

Ker je bilo v obvestilu navedeno, da je dobro prinesti s seboj hrano za skupno mizo, sem se na silvestrski dan lotila priprave flancatov in drugih jedi. Res mi je to vzelo dobršen del dneva, a delala sem s srcem in ljubeznijo do vseh udeležencev v želji, da preživimo lep večer.

V avtu smo se peljali štirje in že od samega začetka je bila med nami nevidna vez prijateljstva, vere in spoštovanja. Med potjo smo se ustavili ob avtocesti in pridružila sta se nam še dva udeleženca. Popili smo kavico, se malo nasmejali in se z dvema voziloma odpeljali proti cilju.

Ko smo prispeli v ankaransko župnišče, smo opazili skupino ljudi, ki je pridno pripravljala vse potrebno za naše druženje. Oddali smo naše dobrote in potem nam je bilo pokazano, kje bomo spali. Nekdo od prisotnih je pomagal pri nošenju prtljage v zgornje prostore.

V večnamenskem prostoru smo se postavili v krog in se drug za drugim predstavili. Pred tem je vsak prižgal svojo svečko in pozneje z njo v koloni krenil k sv. maši, potem pa jo položil pred jaslice v cerkvi. Mislim, da smo bili ob tem simbolnem prizoru vsi ganjeni; v življenju izgorevamo in spet dobivamo moč ob Jezusovem oltarju.

Med mašo smo sodelovali s petjem in branjem Božje besede. Zelo lepo je bilo, da smo lahko izrazili tudi svoje zahvale in si podelili mir s podajo rok. Pri pridigi me je nagovorilo, da Jezus ni kakor mi, ki prepogosto s prstom kažemo na napake drugih, ampak nam poda roko, da gremo lažje skozi življenjske preizkušnje. Tudi sama opažam, da kritiziranje drugih v meni povzroča upad življenjske energije ter da je bolje moliti in darovati svojo navzočnost pri sveti maši oz. z evharistijo za te osebe.

Po sveti maši smo imeli lepo pripravljeno meditacijo. Na podlagi vprašanj smo na listke pisali, za kaj smo v minulem letu hvaležni, kaj obžalujemo, kaj potrebujemo in za kaj prosimo milosti, nazadnje pa še naše sklepe za naprej.

Mizi sta bili bogato obloženi: ena s sladkimi dobrotami, druga s slanimi. Slišala sem reči, da še nikoli doslej ni bilo na voljo toliko dobrot. Bilo je več kakor očitno, da smo v župniji dobrotnika sv. Nikolaja.

Ves čas se je predvajala glasba, in ko smo se podprli s hrano, smo zaplesali: v parih, posamezno in v krogu ter v »vlakcu«. Rajanje je trajalo do jutranjih ur.

Naslednje jutro smo se dobili ob zajtrku in šli nato k sv. maši, ki je bila tokrat skupaj z župljani ankaranskega občestva. V mislih sem pripravila dve zahvali, vendar nismo bili pozvani, da jih izrečemo na glas. Ob zrenju v mozaik sv. Nikolaja na steni sem se zahvaljevala za preživeto silvestrovanje v medsebojni bratski Ljubezni. Druga zahvala je bila namenjena Jezusu, ker nam odpušča slabosti in po zakramentu sprave daje možnost, da začenjamo znova, ko ljubimo prvi, tudi drugače misleče in celo sovražnike.

Naj omenim še, da sem bila v avgustovskih dneh poplavljena in sem morala celo stanovanje sanirati do temeljev. Vsakodnevne molitve in obisk sv. maše so se bogato obrestovali ter še poglobili mojo vero Vanj in v Njegovo navzočnost v mojem življenju. Ob Njem sem dobila tolažbo, razumevanje in sposobnost odpuščanja.

Manjša skupina se nas je odločila za sprehod ob morju. Prijetno sta nas presenetila dva pogumna udeleženca s plavanjem v mrzlem morju. Iskrene čestitke obema!

Ker bom letos praznovala okroglo obletnico in ker sem bila deležne pomoči ob poplavah, sem doživela, kako lepo je prejeti dar. Zato sem skupinico počastila s plačilom naročenih kavic in vroče čokolade. Lepo je tako razveseliti druge, ker si ob tem sam najbolj obdarjen, kajti človek ne mora biti srečen sam, ampak šele ko osrečuje druge.

Ko smo se odpeljali iz Ankarana, je bila v našem avtu izražena želja, da gremo pogledat jaslice v Dekane, in res smo šli in bilo je zanimivo. Med vožnjo proti domu smo zmolili še rožni venec. Bilo je milostno.

Čez približno 24 ur od odhoda od doma sem se pripeljala v domači kraj. Ura je kazala, da se bo čez 20 minut začela sv. maša. Vstopila sem že v stanovanje, a življenje me je izučilo, da ni naključij in ker je bil 1. 1. praznik Matere Božje, se mi je zazdelo prav, da grem v cerkev, in sem šla. Ponovno sem z veseljem sodelovala s petjem. Za ta dar sem neizmerno hvaležna.

Ko sem se vrnila domov in zaklenila avto, so se v meni oglasile besede: »Bil je popoln dan.« Res je bil in Nebeški materi in vsem Nebeščanom hvala, ker sem ga smela preživeti v tako prijetni družbi, da sem bila lahko dar drugim in drugi meni.

Nancy

Duhovne zlorabe – posledice, preprečitev in zdravljenje

Pater dr. Ivan Platovnjak nas je takoj na začetku predavanja povabil k molitvi s prošnjo za blagoslov, da bi duhovne zlorabe doumeli in se jih naučili zdraviti. O njih nam je dal temeljito razlago, pa tudi, kako duhovne zlorabe prepoznamo in kako si lahko pomagamo, če smo bili ali smo še njihove žrtve. Vsak od nas je lahko zaslutil, kje vse se skrivajo pasti, ko nas nekdo želi obvladovati in z nami manipulirati.

Duhovna zloraba je vedno izkoriščanje moči in se pojavi samo tam, kjer se vzpostavi zaupanje. Tudi v Cerkvi duhovne zlorabe niso nekaj novega, saj je že Jezus opozarjal nanje, čeprav se ta izraz uporablja komaj zadnjih deset let.

Tisti, ki zlorablja, se skriva pod pretvezo poslušnosti Bogu, v resnici pa nas želi nadzorovati in obvladovati. Izrablja svojo moč in se identificira z Božjim glasom. Toda človeka naj vedno nagovori le Bog in vedno naj se odloči svobodno. Kot podrejeni je prikrajšan za lastno odločanje, kar posega v njegovo dostojanstvo. Prostor zlorab je lahko v skupnostih, kjer je nekdo glavni (asimetrični odnos), lahko tudi v zakonu. Žrtev nikoli ni kriva, treba ji je verjeti in raziskati vse okoliščine. Je pa odgovornost za zlorabo v Cerkvi dvojna, saj za njo stojita institucija in duhovnik. V zakonu se kaže duhovna zloraba v sramotenju zaradi vere zakonca, uporabi verskega besedila za obvladovanje drugega in manipuliranju z verskimi prepričanji. Na podrejenem vedno pusti posledice: z izgubo svobode, izgubo identitete, izgubo vere, izgubo zaupanja in umikom v izolacijo.

Duhovne zlorabe lahko preprečimo tako, da smo dovolj kritični in ne zaupamo na slepo. Zaupamo lahko le Bogu. Moramo prepoznati toksično duhovnost, ko se posameznik preveč poveličuje ali pretirano samoobtožuje. Dobro je, če se vodja sicer zaveda svoje moči, a je hkrati občutljiv za svoje pomanjkljivosti. Proti zlorabam pomaga tudi izobraževanje in ozaveščanje na to temo. Ozdravitev je mogoča, če je žrtvi dana prava terapevtska pomoč, da bo zaščitena in ne bo deležna obsojanja.

Tema predavanja je bila za vse nas zanimiva, saj se je marsikdo že srečal z duhovno zlorabo, bodisi v instituciji bodisi v svojem zakonu. Pater Platovnjak je tudi poudaril (nam srčkom tako znano dejstvo), da je zlorabe mogoče preprečiti, če tvegamo svojo ranljivost in o njih spregovorimo! Če jih povemo Bogu, sebi in še komu, pri katerem smo varni in razumljeni, zloraba izgubi svojo moč. 

Gena Pupis

Scroll to top