Odmevi

Predzadnja marčevska sobota, ko naj bi se povzpeli na Lubnik, ni obetala lepega vremena.  Kljub temu se nas je na 1025 m visoki hrib nad Škofjo Loko odpravilo 6 članov skupine Srce.

Pot, ki jo je vodil Janez, smo začeli na Kobili (509 m) in po slabih dveh urah ne preveč naporne hoje prišli na vrh. V koči se je prilegla kava ali čaj, pa tudi kakšen priboljšek.

Malo je že začenjalo deževati, upali smo, da bo dež počakal, in na koncu ga je bilo res samo za vzorec. Tudi pot navzdol je ob prijetnem pogovoru hitro minila.

Na koncu smo se v kavarni Homan še malo podružili ob kavi in se nato prijetno utrujeni odpeljali vsak na svoj konec.

Hvala Bogu in vsem za prijeten izlet!

Udeleženka

Zadnji ponedeljek v februarju, kot je v Skupnosti Srce že vrsto let, smo se zbrali pri skupni sv. maši v Marijini kapeli pri Sv. Jožefu, ki jo je daroval naš duhovni vodja p. Ivan Platovnjak. Sledilo je izjemno zanimivo, poučno in spodbudno predavanje.

Člane Srca druži izkušnja razhoda v partnerstvu, razpada zakona, kar pomembno zaznamuje naše nadaljnje življenje, tudi naše otroke in širšo družino. Kako se odzvati in pristopiti k novim izzivom, iskati nove perspektive in različne načine delovanja, kje poiskati pomoč pri učenju novih veščin, kako sploh začeti razmišljati, nam je z vidika coachinga pojasnila naša tokratna predavateljica Alja Horvat. Njeno delo smo že spoznali v Odboru Srca, saj nas je usmerjala pri oblikovanju programa in vizije delovanja skupnosti. Tudi njena nepogrešljiva prostovoljna pomoč pri objavah na spletni strani in pri pošiljanju elektronske pošte je neprecenljiva. Tokrat pa smo jo lahko vsi začutili v njeni strasti do dela, ki ga opravlja kot certificirana coachinja.

V eno predavanje je težko strniti tolikšen obseg teme Sam stvoj coach, a Alja se je potrudila in nam jo osvetlila tako, da je v nas vzbudila radovednost, samospraševanje in razmišljanje, kar coaching je. V prvem delu nam je pojasnila izvor besede coach (voz, voziček, kočija …). Coach je oseba, ki nekoga vodi, odkriva njegove skrite potenciale in ga spodbuja k razmišljanju zunaj okvirov. Opredelila je miselnost rasti nasproti togi miselnosti. Coach ni svetovalec, ni mentor in ne poučuje. Miselnost rasti nam omogoča spremembo, aktivnost, vzbuja radovednost, prinaša pozitivnejša čustva, saj ne definiramo problemov, ampak izzive in ne porazov, ampak priložnosti, iz katerih se učimo in kljub oviram gradimo vztrajnost. Iz uspeha drugih se učimo, uspeh drugih nas motivira. Delujemo iz prepričanja, da je mogoče inteligenco in talent razvijati. Toga miselnost je ovira pred učinkovitimi rešitvami, saj nas preveč onemogoča zunanja kontrola, usmerjenost v mnenje drugih, kar prinaša neprijetna čustva, negotovost, strah, skrbi, zavist. V togem razmišljanju se želimo izogniti izzivom, ne veselimo se, ko so drugi ob nas uspešni, ampak nas njihov uspeh ogroža in hromi našo rast. Utrnila se mi je misel: ko smo prepričani, da nekaj znamo in o nečem vse vemo, takrat smo zelo togi v razmišljanju in omejeni v učenju. Če vse vem in znam, se ne morem več nič novega naučiti.

Veščina, ki je zelo pomembna v vseh odnosih, tako v poslovnih kot v prijateljskih in še kako zelo v partnerskih, je poslušanje. Poslušanje pa pomeni slišati in razumeti. Ima več ravni, šele na peti poslušamo aktivno, torej se uglasimo in navežemo odnos ter smo lahko polno prisotni in osredotočeni na sogovornika, se poskušamo vživeti vanj, razumeti kaj doživlja. Temu sledi tudi naša telesna govorica, upoštevanje moči tišine.

Ves čas predavanja sem bila miselno aktivna, razmišljala sem, kako delujem sama, v katerih odnosih poslušam selektivno, agresivno, pasivno, empatično in aktivno. Poslušanje je veščina in veščine z vajo lahko izboljšujemo, kar v medsebojne odnose prinaša veliko več iskrenosti, razumevanja in ne nazadnje rešitev, ko gre za izzive. In odnosi znotraj družine, na delovnem mestu in med prijatelji so zagotovo naši vsakodnevni izzivi. Ob rastočem mišljenju izzivi postanejo priložnost za ustvarjalnost, doživljanje več prijetnih čustev, novo učenje in rast ter gradnjo boljših medsebojnih odnosov. V marsikaterem osebnem problemu in ob izzivih, ki ga prinaša razhod ali razpad zveze, ko je treba življenje organizirati na novo, potrebujemo povsem nove veščine in nove učinkovitejše rešitve. V vsej preplavljenosti čustev in skrbi, novih nalog, nepričakovanih izzivov so naše misli pogosto razpršene, zmedeni smo, razmišljamo neskladno, vrtimo se lahko v lastnem krogu negativnih prepričanj in negativnih čustev ter ne vemo, kako naprej. Coach nam pri tem lahko pomaga pri definiranju izziva in iskanju učinkovitih rešitev. A samo mi lahko vemo, kaj je za nas naslednji pravi korak v naših okoliščinah. Coach nas pri tem usmerja in vodi s postavljanjem pravih vprašanj, odgovore pa moramo najti v sebi. Pomaga nam postaviti prave cilje, ki so merljivi, specifični, smiselni in časovno opredeljeni. Lahko pa smo, kot je predavateljica poudarila, tudi sami svoj coach, saj si tudi sami lahko zastavljamo prava vprašanja in iščemo odgovore. Kristjani se pri iskanju teh novih rešitev in odgovorov lahko zanesemo tudi na Boga.

Alja pravzaprav ni predavala, ampak nas je usmerjala, vodila, izzvala, bila je coach, česar sem se zavedala šele, ko je vsebina odmevala na moji poti domov. Bilo je res drugače, doživela sem pravi coaching. Alja, hvala, da si nas vodila v nove perspektive našega okrevanja.

Udeleženka

Bog nam je naklonil tako lepo soboto 15. februarja v gorah, da bi jo privoščili prav vsem srčkom. Toda vabilo za Sv. Višarje (1766 m) je spodbudilo le deseterico: pet se nas je vzpelo k cerkvici višarske Matere Božje peš (večinoma z derezami, ker je bila pot zasnežena in strma), trije so se odločili za gondolo in smuči, dva pa samo za vzpenjačo, ker sta tako ocenila svoje zmožnosti. Irena je vstala že ob 4h zjutraj, da se je pravočasno pripeljala do Ljubljane iz Bele krajine, Cecilija pa je prišla iz Soške doline čez prelaz Predel in smo se srečali ob križu nad cerkvijo. Nalogo vodje je silno uspešno prevzel Janez Traven.

Jaz sem bila na pohodu najstarejša in najpočasnejša in zahvaljujem se Janezu in preostalim trem pohodnicam, da so me tako razumevajoče počakali vsakič, ko sem zaostala. Zagotovo imam največ »zaslug«, da se je dveinpolurna uradna hoja zapotegnila v štiri ure, tako da so Jože in naši smučarji precejkrat zaman preverjali, ali smo že dosegli vrh, da bi se skupaj usedli v gostišču Al Convento, ki ga vodi Slovenec Jure Prešeren. Je pa Jože med čakanjem na nas ujel poročno mašo na Višarjah, v italijanščini, a vendarle – redna sv. maša je tu gori samo ob nedeljah. Tudi mi smo šli pozdravit Mater Božjo v odprto cerkev in ji zapeli dve pesmi, proseč jo za blagoslov.

Še dobro, da smo sedli h kavi za skupno mizo že v gostilni Ponca v Ratečah tik pred mejo z Italijo, kajti pri Prešernu je bila okrog 14h taka gneča, da smo morali sedeti razpršeni pri treh mizah. Zapoznelo so nam postregli s picami, a do 16h smo se vendarle lahko odpravili proti žičnici – nihče se ni odločil pešačiti navzdol. Naši trije smučarji so se seveda spustili v dolino na smučeh.

Pred odhodom smo s pogledom še zadnjič zaobjeli višarsko snežno pravljico okrog cerkve Matere Božje, v daljavi pa so se belili: Ponce, Mangart in Jalovec, zadnji vrhovi Julijskih Alp in prvi vrhovi Karnijskih Alp pa Dobrač, Karavanke … Razgled za 360 stopinj. Pozabili smo na strmino in križev pot vzpenjanja (ob poti so res postavljene postaje križevega pota in na prvih sedmih so v kapelicah poslikave Toneta Kralja).

Polni hvaležnosti za prelepi dan in druženje smo se naglo spuščali v Kanalsko dolino, potem pa pohiteli na parkirišče in domov. Bogu hvala!

Helena

Že v začetku leta se veselim in komaj čakam na naš skupni pohod po Primorski. Kaj je čar te naše Primorske? To, da imam možnost spoznati kraje, mimo katerih smo se vozili, a nikoli ni bilo časa, da bi se ustavili, saj je bila prioriteta, da pridemo čim prej do morja in nazaj grede čim prej domov. In potem občutek, da grem med druge člane naše skupnosti, ki jih ne vidim tako pogosto in me vedno lepo sprejmejo. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti Nevju, njegovi Ančki, Alešu in vsem udeležencem pohoda.

Letošnja pot nas je vodila od Socerba do Črnega Kala po Kraškem robu. Grad Socerb je deloval kot orlovsko gnezdo s prekrasnim razgledom na mirno morje, zasnežene Alpe in slovensko Istro. S ptičje perspektive sem lahko videla, kako razvejena je naša obala. Pričakalo nas je sončno, ampak mrzlo in vetrovno vreme. In Primorci ne bi bili Primorci, če ne bi pripravili dobrodošlice s toplimi napitki in domačim pecivom. Po pozdravih, objemih in zapoznelih voščilih za srečno novo leto smo se podali na pot. Nevjo na začetku kolone, Aleš pa na koncu. Tako smo bili ves čas varovani, da ne bi kdo krenil na »kriva pota«.

V zavetju borovcev in obsijani s soncem smo hodili po Kraškem robu. Prekrasna pokrajina in čudoviti razgledi na vasice in ceste pod nami so me spomnili na refren pesmi Adija Smolarja: »Glej, ta naš svet tako je lep kot lepe sanje. Življenje imej za prekrasno potovanje …« Pa se je to moje »prekrasno potovanje« končalo, ko smo prišli do drugega orlovskega gnezda – do Utrdbe sv. Sergija nad Črnim Kalom. V meni se je prebudil strah pred višino. Utrdba je namreč na skali, ki jo od Kraškega roba loči štiri metre široko in trideset metrov globoko brezno, do nje pa vodi ozek kovinski mostiček. Močna želja, da bi tudi jaz osvojila to čudo, je ob Helenini in Janezovi pomoči nekako uspela zajeziti moj strah. Gledala sem pač v nebo …  Bravo jaz!!! Vendar »prekrasnega potovanja« še ni bilo konec, saj se je bilo treba po silno strmem terenu spustiti do Črnega Kala in so me prevevali enaki občutki strahu. Je bil pa potem iz vasi krasen pogled na skalnato pečino.

Ogledali smo si črnokalško cerkev sv. Valentina – prijazna in požrtvovalna domačinka nam je predstavila njeno zgodovino. Posebnost te cerkve je prostostoječi zvonik, ki se je zaradi plazovitega terena nagnil za več kot meter. No, pa nam ni treba na ogled poševnega stolpa v Piso! Vsako leto se na dan sv. Valentina zberejo v njej zaljubljenci pri sv. maši. Bog ve, ali se bom kdaj tudi jaz udeležila te maše …

Potem smo se spustili še do Centra za obiskovalce Kraški rob, kjer so nas čakali avtomobili – naši gostitelji so poskrbeli, da smo jih pred pohodom prepeljali s Socerba na končno točko. In kot se za vsak daljši pohod spodobi, smo ga zaključili ob dobri hrani in pijači v Gostilni in pivovarni Mahnič v Kozini.

Tanja

 Je ločitev življenjski poraz ali nova priložnost

I.

Duhovne vaje za Skupnost Srce od 15. do 17. novembra v Ignacijevem domu je vodil p. Ivan Platovnjak, udeležencev je bilo trinajst. Sama sem bila navzoča le prva dva dneva, vendar je bil to zame dragocen in milosten čas.

Potekale so po sklopih in po ignacijanski metodi. Prvo srečanje nas je uvedlo, da smo s pomočjo Sv. Duha ozavestili, kaj prinašamo s seboj, ter na koncu priznali svoje želje in potrebe Bogu. Večina udeležencev nas je zaposlenih, prišli smo obremenjeni in nemirni od dela in nenehne tekme s časom. Lepo se je bilo udobno namestiti, se prepustiti Sv. Duhu in vstopiti v svoje srce. Sama sem se meditacije lotila nemirna, Bog se mi je zdel oddaljen. A Bog nikoli ne razočara. Meditacijo sem zaključila pomirjena, polna milosti in tolažbe. Večer smo končali pred Najsvetejšim in dan je bil popoln.

Naslednje jutro smo se pred zajtrkom odpravili proti gradu. Hodili smo molče, se zavedali svojega gibanja, dihanja, pogleda. Občudovali smo naravno in razgled, tisto, kar smo videli, saj je bila Ljubljana v megli. Na poti proti Ignacijevemu domu so se megle začele odmikati in odstirale so se posamezne stavbe. Tudi naš zajtrk je potekal v tišini in globoki intimi z Bogom. Med jedjo smo z vsakim grižljajem okušali, kako se nam Bog daruje v hrani, da mi lahko živimo, dihamo, da se naše telo obnavlja in krepi. Ko sem molče jedla, sem se zavedala truda vsakega človeka, ki je pripomogel, da sta nas pričakala okusna hrana in pijača.

Sledilo je zelo pomembno srečanje: na njem smo se dotaknili dvoma o tem, da nas Bog ljubi vsaj toliko, kot mi ljubimo svoje otroke. Ljudje, ki smo v življenju veliko prestali, kaj radi začnemo verjeti, da Bog bolj ljubi druge ljudi, da mu je za druge bolj mar kakor za nas. Jezus je o tem takole spregovoril: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Mt 7,11). P. Ivan je misel zaključil tako: za vse nas bo velika milost, če bomo v tem vikendu spoznali, da nas Bog neizmerno ljubi, da gleda na nas kakor na svoje ljubljene otroke. Želi, da se mu odpremo, da ga povabimo v svoje srce, da vzpostavimo z njim dialog, mu povemo, kako se počutimo, česa nas je strah, kje omahujemo. Če nosimo grehe, mu jih v kesanju prepustimo, da nas osvobodi. Če čutimo veselje, mu ga izročimo v slavo. V tej vaji smo se dotaknili trenutkov, ko smo se ločevali od moža/žene.

Po kosilu nas je čakal sprehod z žrebom izbrano osebo. Dan je bil lep in sončen. Vsi smo se vrnili dobre volje.

Na naslednjih srečanjih smo izročali rane, ki so nastale ob ločitvi. Ob posebni molitvi – Kontemplacija Očetovega pogleda name in na vsakega človeka – smo napisali pismo nebeškemu Očetu in vsak ga je položil na oltar med sv. mašo.

Tisti večer sem odšla domov, drugi pa so lahko skupaj zaključili program in v tišini odkrivali nove poti v luči evangelija.

Ignacijanska metoda skozi različne vaje omogoča, da se posameznik odpre Bogu. Pri tem je velikega pomena tišina. V svetu, ki je glasen in hrupen, je tišina privilegij,izkustvo, ki nas vabi v globine k odkrivanju notranjega sveta, svetišča. V tem svetišču je po Sv. Duhu navzoč Jezus Kristus, ki je luč sveta. Jolanda

II.

Spoznala sem, da me Bog ni zapustil, da mu lahko izročim svojo bolečino. Dano mi je bilo dojeti, da sem ljubljena in zaželena ter povabljena v novo življenje. Z Bogom sem poskušala vzpostaviti tesnejši odnos ter se učila zaupanja in prepuščanja. Hvala Vam za pomoč na tej poti! N. N.

III.

Ta duhovni vikend je bil zame poln razmišljanja, novih občutkov in pogovorov z Bogom. Dal mi je še močnejšo vero, da ločitev ni le poraz, ampak tudi nova priložnost, ki mi jo ponuja Bog. Omenil bi dva dogodka, ki sta v meni prebudila malce drugačno dojemanje, kaj vse je lahko molitev.

Prvi se je zgodil na jutranjem sprehodu na grajski grič. Bilo je hladno, megleno novembrsko jutro, kot jih ima Ljubljana veliko v tem času. Hodili smo v tišini. Ko smo bili nekako na sredini griča in bi se v jasnem jutru videlo daleč proti severu, je naš voditelj p. Ivan Platovnjak mirno dejal nekako takole: Če je vreme lepo, se od tod vidijo Kamniške Alpe, zdaj v megli pa lahko le slutimo, da so tam. Podobno tudi Boga ne vidimo/čutimo, čeprav verjamemo, da je.

Ker sem se v zadnjem letu s sinovoma večkrat peljal s kolesom na grad, sem vedel, da točno na tem mestu Kamniške Alpe res žarijo v jutranjem soncu. Ob tisti uri Grintovec dobi prve žarke jutranjega sonca in ta svetloba počasi polzi navzdol, skoraj sočasno pa obsije še Kočno, Skuto in druge vrhove. Vse to se mi je v trenutku pokazalo v mislih. Oči pa so videle le gosto meglo, ki je omogočala pogled komaj do prvih dreves slabih 100 m nižje.

Prispodoba mi potrdi, kako ob preizkušnjah ne vidim Boga ob sebi, čeprav sem ga lahko ne dolgo nazaj v evharistiji, molitvi, naravi ali delu dojel, kakor da je čisto blizu mene. Ker pa vem, da megla počasi izgine, mi to pomaga, da tudi vem, da ga bom spet začutil. Samo upanje in vera ne smeta ugasniti.

Drugi dogodek je bil zajtrk v tišini. Molitev pred zajtrkom se mi je na poseben način podaljšala kar v celoten obed. Ko sem zaužil enkratni kuharičin kruh, se mi je pred očmi odvrtelo vse: od zelenih žitnih polj, ko bilka vzklije in s svežo zelenino pobarva njive spomladi, do zrelih valovečih žitnih polj v juliju, ko težki klasi čakajo na žetev. Kakor da vidim življenjski cikel, ki ga živimo tudi mi. Videl sem sončnice, ki oblečejo polja v lepe rumene barve poletnega časa. Pridne kmete, ki v sodelovanju z naravo/Bogom vse to pridelajo … Ko je moko in sončnična semena dobila v roke naša kuharica, je iz obojega pripravila tisti dobri kruh. V vsem tem vidim Božji načrt sodelovanja Boga s človekom.

S čajem me je opojna dišeča tekočina popeljala do poletnih pašnikov, polnih zelišč in miru v visokogorskem Božjem stvarstvu. Ko sem v čaj primešal med, me je okus popeljal k naslednji Božji stvaritvi – čebeli. Bog jo je ustvaril tako posebno, v sodelovanju z rastlinami in drugimi čebelami v družini. Spomni me na Jezusovo ljubezen do bližnjega, nauk o skromnosti, sodelovanju, optimalnosti in žrtvovanju za višji cilj. 

Ker je čebela tako posebna, čutim, da jo je lahko enkrat davno projektiral le Bog. Zgolj po naključjih ne more nastati bitje, ki ima več kot 50 mini orodij na svojih organih, da zna zgraditi voščeno gnezdo, nabrati in shraniti cvetni prah in propolis. Se očediti s svojimi čistilnimi glavnički. Ima senzor hitrosti, polarizirane svetlobe, UV-vid, pozna kotni sistem, se uči, komunicira v raznih plesih s svojimi sodelavkami, da sporoči, kje je paša. So tudi čebele skavtinje, ki znajo najti nov dom. V svojem parlamentu se sporazumno odločajo, zagotavljajo temperaturo in vlago v panju, ki je tako stabilna kakor v našem telesu. Pri tem uporabljajo naravne zakone gretja in hlajenja. Po Božjem načrtu čebela sodeluje z žužkocvetkami, jih oplodi in za nagrado dobi medičino. In jo zna spremeniti v med, ki ga jaz jem. Z glukozo v medu sodeluje tudi na poti ogljika preko ogljikovega dioksida, sonca in vode do glukoze, ki je edino končno gorivo naših celic, nam omogoča mišljenje, gibanje in življenje. Kdo lahko to naredi, če ne le BOG!  Boštjan

P. s.: Kdor bo to bral, bo zaznal eno drugo dimenzijo, ki jo lahko človek doživi na duhovnem vikendu. Samo ta način molitve in mojega dojemanja stvarstva – Boga mi pomaga, da se lažje spopadam s problemom ločitve, in mi poglablja vero. Boštjan

IV.

Bog mi je pokazal novo pot in sprejela sem jo. Naj bo z menoj Božja milost, da bom to pot lahko prehodila. Sprehod v megli mi je pokazal moje življenje: tavanje, iskanje, nezavedanje, kdo je Stvarnik. Danes je našel to izgubljeno ovco. Vsi smo ob svojem času na pravem mestu ter v Božjem varstvu in vodstvu. Pripeljal me je nazaj in pomagal videti sebe. Začenjam se čutiti, obvladujem lahko le sebe.

Vsak ima svojo pot in vsi imamo nit do Boga. Nisem znala vleči svoje niti, obesila sem se na moževo. Hvala ti, Bog, za spoznanje najinega odnosa po Sv. Duhu. N. N.

V.

Na teh duhovnih vajah po dolgem času, nekako po 4 letih, sem se počutila dobro. Vesela sem, da sem spoznala Vas, p. Ivan, in moram priznati, da sem bila prijetno presenečena. Hvala Vam za vse povedano in za odločnost pri ustavljanju konfliktov. Z veseljem še kdaj pridem! N. N.            

VI.

Najbolj se me je dotaknila meditacija o Očetu, ki je v svoji skrbi zame res pravi Oče. Spoznala sem, da so bila moj nezavedni odziv na ločitev negativna čustva do vseh moških, tudi do Boga Očeta, in sem lahko stopila korak naprej v zavedanju Njegove Ljubezni do mene. 

Hvaležna sem za jutranja sprehoda in zajtrka v tišini. Pozornost na svet okrog mene, na to, da nič ni samoumevno, da bo enkrat tudi moj zadnji izdih. Zato se lahko veselim vsakega trenutka, ki mi je podarjen, tudi meglenega jutra, z zavedanjem, da so Kamniške nad ljubljansko meglo obsijane s soncem. M.                                                                                                     

VII.

Po dolgem času sem šla na duhovne vaje in se popolnoma prepustila delovanju Sv. Duha. Nisem bila obremenjena z ničimer drugim, sploh pa ne z organizacijo še česa.

Tema je bila super: pogovorila sem se z Bogom Očetom, Sinom in Sv. Duhom. Iz mene je kar vrelo, lahko sem si zapisala stvari, ki sem si jih že dolgo želela napisati. Osebno sem bila v posebnem pričakovanju in nekako se je dobro izteklo. Potrebno je bilo, da se umirim in pustim Sv. Duhu voditi moje misli, besede in dejanja. Hvala Bogu, da mi daje moč in pogum!

Spremljala sem tudi dinamiko skupine. Zanimivo. Po navadi se postavim na stran šibkejšega.

Razumem, da se nekdo počuti odrinjenega, če sedi na njegovem stolu nekdo drug. Meni je pomembno, da imam neko stabilnost.

Bog ve, kaj smo posamezniki sporočali, ko smo prestopali meje. Smo jih iskali? Ali smo iskali prostor, pozicijo v skupini in v Skupnosti Srce? Ljudje smo različni in s starostjo se nič ne poboljšamo. Včasih si rečemo: vse življenje me je nekdo vzgajal, teptal, zdaj se pa ne pustim več. Čas bo pokazal, kako bo Skupnost Srce delovala in kako se bomo znašli v njej. Karmen

VIII.

V tišini začetne meditacije me je v notranjosti prešinil stavek: »Bog, bodi milostljiv z mano grešnico.« Povedal mi je, da se še vedno samoobtožujem in Bogu ne zaupam, da sem njegova brezpogojno sprejeta, ljubljena hči. Prav to samoobtoževanje sem prepoznala med duhovnimi vajami kot veliko bariero, da bi se z Bogom povezala. Vedno se mi je zdelo, da ne morem prebiti zidu med menoj in Njim. Delo na duhovnih vajah mi je prineslo novo upanje in omililo trdoto do sebe. Z Njegovim pogledom name in mojim pismom Njemu se je odprla iskrena želja postati Božja ljubljena hčerka. Lahko se odprem novemu življenju na mnoge načine ter poiščem nove oblike ljubezni in služenja. Ozaveščanje in potrebno delo mi odpirata možnost nove poti. Gena

IX.

Prišla sem na DV, da se umirim in posvetim sebi in Bogu, ker sem močno vpeta v življenje svojih treh otrok in osmih vnukov. Vedno sem vesela tudi družbe svojih stanovskih bratov in sester. Svojo ločenost sem po mnogih desetletjih prebolela, si pa domišljam, da morda lahko delim nekdanjo bolečino s tistimi, ki so se v tem nezavidljivem položaju znašli pred kratkim. Sv. Duh je pri izbiri para za sprehod zagotovo deloval v to smer: novinci so se znašli ob »starih« ločenih.

Dragocen mi je bil jutranji molitveni sprehod, popoldanski sprehod v paru, delitev premišljevanj po dobro pripravljenem gradivu, sv. maša posebej za našo skupino, lastna sobica in tišina, pa tudi skupni in okusni obroki, ki jih ni bilo treba šele skuhati kakor doma.

Res je bilo dovolj časa za poglabljanje in uvid, da je vsak izmed nas v varnih Gospodovih rokah: ne razumem čemu, ampak sprejemam in se zahvaljujem za vse, kar mi je dano. Helena

Adija Smolarja sem pred nekaj dnevi prvič doživela v živo, v Marijini kapeli cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. Čudovit večer. Ne pomnim, od kdaj poslušam njegove skladbe. Se mi zdi, da že vse življenje. Rada jih poslušam, tako tiste hudomušne kot druge – globoke, poučne, vesele ali žalostne. Imam več njegovih CD-jev in celo še nekaj kaset.

Nestrpno sem čakala na ta večer. Adi je prišel nasmejan, s kitaro in nam povedal marsikaj o sebi. Seveda nam je tudi pel in razodel ozadje nekaterih svojih pesmi. Na koncu si je vzel še čas za klepet z nami. Povprašala sem ga o navdihu za pesem »Daleč je za naju pomlad«, ki je meni od vseh njegovih pesmi najbolj ganljiva in se mi ob njej pogosto orosijo oči. Si predstavljate, da jo je napisal že pri 30 letih? Navdih zanjo pa je dobil ob opazovanju ljudi skozi okno svojega doma. V množici hitečih je njegovo pozornost pritegnil starejši par: držala sta se za roke, bila počasnejša od drugih, a tako pozorna in ljubeča drug do drugega.

Zelo sem hvaležna za ta večer. Zdaj imam Adija še raje. Razen z zapetimi pesmimi se me je zelo dotaknil tudi kot človek. Všeč so mi številne njegove lastnosti – skromnost, dobrosrčnost, preprostost ipd., njegove vrednote ter pogled na življenje in svet. Ob spominu na ta večer čutim veselje, toplino, mir in veliko hvaležnost. Izpolnjenih je bilo veliko mojih potreb, zlasti potreba po glasbi, druženju in povezanosti. Čudovito, da novica v internetnih medijih (z grozo sem jo prebrala eno uro pred srečanjem) o Adijevi hudi prometni nesreči in kritičnem stanju ni resnična. Želim mu še veliko zdravih in srečnih let, da bo s svojim prepevanjem in drugim delovanjem (je tudi skladatelj, glasbeni pisec, pesnik, otroški pisatelj, kantavtor in scenarist) lahko še naprej bogatil naša življenja ter ustvarjal lepši in boljši svet.

Ko smo po srečanju z Adijem Smolarjem v kapeli ugasnili zadnje luči, se mi je zdelo, da je v njej ostala ena posebno lepa in topla energija. Adi, iskrena hvala, da si ter da si z nami delil sebe in svoje talente.

Milena

Izleti, še bolj pa romanja, imajo svojevrsten čar. Tokrat smo poromali na Sveto goro, ki se dviga nad Grgarjem.

Obetal se je lep sončen dan, ko smo se začeli zbirati na parkirišču v Grgarju. Nekaj starih znancev in nekaj novih obrazov. Za začetek smo obujali spomine in si podelili vtise s preteklih romanj na Sveto goro.

Proti Sveti Gori smo krenili po Urškini poti, ki se imenuje po Urški Ferligoj. Najprej smo se ustavili na njenem grobu in Magdalena nam je obudila zgodbo o tej pastirici. Ko je leta 1539 na gori Skalnici pasla ovce, se ji je prikazala Marija z Jezusom. Rekla je: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.« Preprosti ljudje so ji verjeli, predstavniki oblasti pa so Urško zaradi njenih pričevanj večkrat zaprli v ječo, a Marija naj bi jo trikrat čudežno rešila. Dve leti po prikazovanju so na Skalnici, današnji Sveti gori, začeli zidati cerkev. Za srečno pot smo na Urškinem grobu na kratko zmolili in se priporočili Marijinemu varstvu.

Na drugem kratkem postanku smo se seznanili z lokacijo hiše, kjer je živela pastirica. Kip Marije z Jezusom je v spomin na Devico Marijo, ki je Urški naročila, naj se sezida njeno svetišče. Nekaj srčic nas je občudovalo posebno milobo, ki jo je odseval Marijin obraz.

Potem se je romanje nadaljevalo po makadamski poti. Med hojo smo se večinoma razporedili po dva in skupaj poromali k Mariji pomočnici in priprošnjici, vsak s svojimi prošnjami in zahvalami. Med nami so se stkale prijateljske vezi in poldruga ura je v zaupnih pogovorih hitro minila.

Na poti je bilo veliko kavern, ki so nas spomnile na soško fronto. Glede na vojne v preteklosti in na vojne v naši bližini sem v sebi začutila hvaležnost, da živimo v miru.

Opoldne smo v imeli sv. mašo v kapeli bazilike Kraljice Svetogorske, ki jo je za nas daroval župnik župnije Šturje g. Zoran Zornik. Mašo smo končali s pesmijo Mariji, ki mi je še dolgo odzvanjala v srcu:

Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica,
sladka Devica, da ti podam?
Drugega nimam, srce mi vzemi,
z nadami vsemi tebi ga dam!

Na poti navzdol smo si pobliže ogledali eno od kavern, ki vodi skozi hrib do križevega pota. V njej je bil tudi bazen z vodo, s katero naj bi napajali konje.

Matjaž in Magdalena sta nas pogostila z dobro primorsko joto. Ob kavi in pecivu je stekla beseda o situaciji ločenih v Cerkvi. Utrnila se je tudi ideja za romanje v Medžugorje naslednje leto, ko bo sveto leto.

Veseli in hvaležni, da smo preživeli lep dan, ki nam je dal novih moči za naprej, smo se poslovili. Naj nam Gospod nakloni še veliko takih dni.

Udeleženka

V ponedeljek, 24. 9. 2024, je v Marijini kapeli v cerkvi sv. Jožefa predavala Anda Perdan, upokojena zdravnica splošne medicine. Tema predavanja je bila Duševne stiske in telesne težave, slediti mu je bilo mogoče tudi po Zoomu. Zdravnica je poudarila, da smo ljudje telesna, duševna in duhovna bitja, ter opozorila na duševne stiske, ki jih doživljamo v težkih življenjskih preizkušnjah, tudi ob razvezi. Danes temu rečemo stres. Gre za čustveni, duševni, telesni in vedenjski odziv posameznika na škodljiv stresni dejavnik – stresor (časovna stiska, spor, zamera …), ki zamaje njegovo notranje ravnovesje. Ta odziv določajo človekova osebnost, izkušnje, znanje, okoliščine, okolje. Kratkotrajen stres vpliva na nas spodbudno za tvorbo spomina, kreativno razmišljanje, motiviranost (pozitivni stres). Dolgotrajen ali intenziven stres pa vodi v izčrpanost (negativni stres) in je škodljiv za zdravje, povzroča npr. presnovne in avtoimune bolezni, napetost, depresijo, tesnobo. Tedaj moramo poiskati pomoč – zaupno osebo, terapevta, morda celo eksorcista. Pomaga tudi vključitev v skupino, kakršna je SRCE.

Marko in odbor SRCA

Naša predavateljica Majda Mramor, ki nas je obiskala v ponedeljek, 22. 4. 2024, nam je celoten večer
popestrila z zanimivimi temami, s katerimi se srečujemo vsak dan. Mene se je najbolj dotaknila
osrednja misel o krivdi in sramu, veliko pa smo slišali še o drugih čustvih, občutjih in komunikaciji,
prav tako pa o partnerstvu in starševstvu.
Občutek krivde se pojavi, ko mislimo, da smo naredili nekaj narobe. Običajni odziv je čustven, npr.
kot jeza, tesnoba, žalost ali zmedenost. O krivdi je dobro razmisliti, jo predelati, popraviti in doseči
višjo raven vedenja. Ko nas pesti občutek krivde in smo prekoračili vse meje oz. norme in standarde,
nastopi slaba vest. To je občutek, ko se zavemo, da moramo ukrepati: popraviti napravljeno škodo in
razmisliti, kaj lahko naredimo, da nadaljujemo odnos brez prevelikih ran.
Naslednje čustveno stanje, ki nam ga je opisala predavateljica, je sram. To je občutje neprimernosti,
ki sili človeka v umik. Ozadje so običajno starši, ki so bili do nas kritični. Najpogosteje do sramu
privedejo stavki kot: »A to si naredila? Sram te bodi!« Sram je predvsem vpliv drugih ljudi na to,
kakšni bi mi morali biti. Do njega privedejo tudi velike krivice, ki so se nam dogodile in jih nismo
zmožni predelati. Velikokrat nam povzroči notranje rane perfekcionizem oz. težnja za vsako ceno
ugajati drugim. V sebi imamo ves čas kompas: kako me bodo gledali drugi. To šibkost lahko
pozdravimo oz. vsaj zazdravimo in iz svoje čustvene rane zgradimo vrlino, ki nam pokaže svetlobo na
koncu predora.
Pogovor je tekel tudi o družini, katere teoretična razlaga je, da gre za ekonomsko sodelovanje in
reprodukcijo v ožjem smislu. A družin je ogromno vrst … Družina je odnos, v katerem se razvijamo in
ranimo, pa tudi zacelimo, v odnosu lahko dokončno dozorimo. Brez konflikta ni rasti, in ker je konflikt
nujni del družinskega življenja, ima skozi njega vsak človek možnost doseči blagostanje, če je le
pripravljen na kompromise, dialog in prilagajanje. Walter Kempler, začetnik gestalt izkustvene
družinske terapije, je zapisal, da človekovo življenje gibljeta dve osnovni potrebi: potreba po
avtonomnosti in potreba po povezanosti z ljudmi. Izziv pa je, kako oboje voditi v ravnotežju. To pa
dosežemo le z dobro in umirjeno medsebojno komunikacijo. V družini sta obe potrebi uravnoteženi
takrat, ko je skrb zase enako vrednotena kakor povezanost.
Kaj pa partnerstvo? Partner je dar, saj je težko biti sam. Partnerstvo daje občutje odnosa,
povezanosti, je sončna energija, ki osnuje družino, družina pa je kakor hiša, v kateri naj bi bil vsak
sprejet z ljubeznijo. Temeljna pravica vsakega človeškega bitja je namreč biti ljubljen. Ljubezen
izražamo nebesedno, z reakcijo in vedenjem, predvsem pa z besedami. Vse to gradi odnos, v njem se
razvijamo in ranimo in vsaka rana je lahko pot k sebi, če smo se iz nje zmožni učiti. Pri tem nam je v
veliko pomoč pogovor, toda ne kakršen koli – pomembna je konstruktivna komunikacija, pri kateri ni
poniževanja in tekme. V partnerstvu naj prevladujejo jaz-sporočila in aktivno poslušanje. O drugem
naj ne govorimo in sodimo, vedno najprej preverimo in nato tehtamo. Nikoli naj ne učimo drugih, kaj
potrebujejo, saj ima vsak pravico do drugačnosti. Rajši poslušajmo ljudi in jih spoštujmo, to si namreč
zasluži vsako človeško bitje.
Dotaknili smo se tudi starševstva in otrok. Starši naj bi bili topli in otrokom naklonjeni, znali naj bi
poskrbeti zanje, jim dati čustveno oporo, morali bi verjeti vanje in jim zaupati, jim dati občutek
varnosti. Zgodnji občutki imajo močan vpliv na poznejše življenje. Otroke naj ne samo vzgajamo,
ampak naj z njimi tudi uživamo, se igramo in vživimo v njihov svet. Otroci znajo biti odgovorni, če jim
damo to možnost. Vsak od njih želi postati dober človek, to je v njihovi naravi. Mi pa želimo biti dobri
starši: želimo jih razveseljevati, jim stati ob strani in jih imeti radi. Pravo vzgojo vodi vzajemna
ljubezen, zgledi in poučevanje, ne pa žaljenje in kritiziranje – pohvala je učinkovitejša od graje. Ob
tem moramo biti tudi dovolj kritični in znati postavljati meje, hkrati pa poskrbeti za lastno zadovoljstvo.
Predavanje se mi je zdelo izredno zanimivo, teme so bile nanizane sistematično in bilo jim je res
prijetno slediti.
Člani Skupnosti Srce imajo za seboj hude izkušnje, soočali so se z vsem zgoraj napisanim in taka
predavanja so nadvse dobrodošla. Hvala!
Mira