Vedno mi je bilo lepo kam iti, kam drugam, čeprav nisem poznal vzroka za to radost. Kot otrok sem rad opazoval naravo, od mogočnih gora do neskončnega morja. Gozd, drevesa so bila moje pribežališče, kraj, kjer sem našel mir. Tišina in šelestenje listja so bile besede, ki so mi bile domače, govorica srca.
Kot mladenič se nisem kaj dosti spraševal o smislu življenja. Vse sem pač sprejemal, čeprav ne samo iz radovednosti. Navade in običaji so bili nekaj, kar me je spominjalo na »všečkanje«. Šola in učni program sta bila nekakšna tekma, pri kateri so ocene postale pričakovanja drugih.
Vse sem dojemal takó, dokler se nisem po neuspehu začel ukvarjati s SMISLOM. Predvsem sem na novo odkril lastno identiteto, ko se je last in posest kot objekt zrušila. Postal sem subjekt, torej nekdo in ne več kaj. To pa je bil začetek odkrivanja medčloveških odnosov, ko sem sebe brezpogojno sprejel takega, kakršen sem.
Besede terapevta: »Vi trpite,« so bile tolažilne, nekako so mi dale priznanje in upanje. Življenje sámo je neformalna šola. In táko je bilo tudi nedeljsko srečanje skupnosti SRCE – pohod k Sv. Katarini.
Ko sem prišel na vrh, sem prišel na cilj in spoznal, kaj je bil smisel: živeti življenje!
Tomaž Rozman
