Skupnost Srce razvezani

Predzadnja marčevska sobota, ko naj bi se povzpeli na Lubnik, ni obetala lepega vremena.  Kljub temu se nas je na 1025 m visoki hrib nad Škofjo Loko odpravilo 6 članov skupine Srce.

Pot, ki jo je vodil Janez, smo začeli na Kobili (509 m) in po slabih dveh urah ne preveč naporne hoje prišli na vrh. V koči se je prilegla kava ali čaj, pa tudi kakšen priboljšek.

Malo je že začenjalo deževati, upali smo, da bo dež počakal, in na koncu ga je bilo res samo za vzorec. Tudi pot navzdol je ob prijetnem pogovoru hitro minila.

Na koncu smo se v kavarni Homan še malo podružili ob kavi in se nato prijetno utrujeni odpeljali vsak na svoj konec.

Hvala Bogu in vsem za prijeten izlet!

Udeleženka

Zadnji ponedeljek v februarju, kot je v Skupnosti Srce že vrsto let, smo se zbrali pri skupni sv. maši v Marijini kapeli pri Sv. Jožefu, ki jo je daroval naš duhovni vodja p. Ivan Platovnjak. Sledilo je izjemno zanimivo, poučno in spodbudno predavanje.

Člane Srca druži izkušnja razhoda v partnerstvu, razpada zakona, kar pomembno zaznamuje naše nadaljnje življenje, tudi naše otroke in širšo družino. Kako se odzvati in pristopiti k novim izzivom, iskati nove perspektive in različne načine delovanja, kje poiskati pomoč pri učenju novih veščin, kako sploh začeti razmišljati, nam je z vidika coachinga pojasnila naša tokratna predavateljica Alja Horvat. Njeno delo smo že spoznali v Odboru Srca, saj nas je usmerjala pri oblikovanju programa in vizije delovanja skupnosti. Tudi njena nepogrešljiva prostovoljna pomoč pri objavah na spletni strani in pri pošiljanju elektronske pošte je neprecenljiva. Tokrat pa smo jo lahko vsi začutili v njeni strasti do dela, ki ga opravlja kot certificirana coachinja.

V eno predavanje je težko strniti tolikšen obseg teme Sam stvoj coach, a Alja se je potrudila in nam jo osvetlila tako, da je v nas vzbudila radovednost, samospraševanje in razmišljanje, kar coaching je. V prvem delu nam je pojasnila izvor besede coach (voz, voziček, kočija …). Coach je oseba, ki nekoga vodi, odkriva njegove skrite potenciale in ga spodbuja k razmišljanju zunaj okvirov. Opredelila je miselnost rasti nasproti togi miselnosti. Coach ni svetovalec, ni mentor in ne poučuje. Miselnost rasti nam omogoča spremembo, aktivnost, vzbuja radovednost, prinaša pozitivnejša čustva, saj ne definiramo problemov, ampak izzive in ne porazov, ampak priložnosti, iz katerih se učimo in kljub oviram gradimo vztrajnost. Iz uspeha drugih se učimo, uspeh drugih nas motivira. Delujemo iz prepričanja, da je mogoče inteligenco in talent razvijati. Toga miselnost je ovira pred učinkovitimi rešitvami, saj nas preveč onemogoča zunanja kontrola, usmerjenost v mnenje drugih, kar prinaša neprijetna čustva, negotovost, strah, skrbi, zavist. V togem razmišljanju se želimo izogniti izzivom, ne veselimo se, ko so drugi ob nas uspešni, ampak nas njihov uspeh ogroža in hromi našo rast. Utrnila se mi je misel: ko smo prepričani, da nekaj znamo in o nečem vse vemo, takrat smo zelo togi v razmišljanju in omejeni v učenju. Če vse vem in znam, se ne morem več nič novega naučiti.

Veščina, ki je zelo pomembna v vseh odnosih, tako v poslovnih kot v prijateljskih in še kako zelo v partnerskih, je poslušanje. Poslušanje pa pomeni slišati in razumeti. Ima več ravni, šele na peti poslušamo aktivno, torej se uglasimo in navežemo odnos ter smo lahko polno prisotni in osredotočeni na sogovornika, se poskušamo vživeti vanj, razumeti kaj doživlja. Temu sledi tudi naša telesna govorica, upoštevanje moči tišine.

Ves čas predavanja sem bila miselno aktivna, razmišljala sem, kako delujem sama, v katerih odnosih poslušam selektivno, agresivno, pasivno, empatično in aktivno. Poslušanje je veščina in veščine z vajo lahko izboljšujemo, kar v medsebojne odnose prinaša veliko več iskrenosti, razumevanja in ne nazadnje rešitev, ko gre za izzive. In odnosi znotraj družine, na delovnem mestu in med prijatelji so zagotovo naši vsakodnevni izzivi. Ob rastočem mišljenju izzivi postanejo priložnost za ustvarjalnost, doživljanje več prijetnih čustev, novo učenje in rast ter gradnjo boljših medsebojnih odnosov. V marsikaterem osebnem problemu in ob izzivih, ki ga prinaša razhod ali razpad zveze, ko je treba življenje organizirati na novo, potrebujemo povsem nove veščine in nove učinkovitejše rešitve. V vsej preplavljenosti čustev in skrbi, novih nalog, nepričakovanih izzivov so naše misli pogosto razpršene, zmedeni smo, razmišljamo neskladno, vrtimo se lahko v lastnem krogu negativnih prepričanj in negativnih čustev ter ne vemo, kako naprej. Coach nam pri tem lahko pomaga pri definiranju izziva in iskanju učinkovitih rešitev. A samo mi lahko vemo, kaj je za nas naslednji pravi korak v naših okoliščinah. Coach nas pri tem usmerja in vodi s postavljanjem pravih vprašanj, odgovore pa moramo najti v sebi. Pomaga nam postaviti prave cilje, ki so merljivi, specifični, smiselni in časovno opredeljeni. Lahko pa smo, kot je predavateljica poudarila, tudi sami svoj coach, saj si tudi sami lahko zastavljamo prava vprašanja in iščemo odgovore. Kristjani se pri iskanju teh novih rešitev in odgovorov lahko zanesemo tudi na Boga.

Alja pravzaprav ni predavala, ampak nas je usmerjala, vodila, izzvala, bila je coach, česar sem se zavedala šele, ko je vsebina odmevala na moji poti domov. Bilo je res drugače, doživela sem pravi coaching. Alja, hvala, da si nas vodila v nove perspektive našega okrevanja.

Udeleženka

Bog nam je naklonil tako lepo soboto 15. februarja v gorah, da bi jo privoščili prav vsem srčkom. Toda vabilo za Sv. Višarje (1766 m) je spodbudilo le deseterico: pet se nas je vzpelo k cerkvici višarske Matere Božje peš (večinoma z derezami, ker je bila pot zasnežena in strma), trije so se odločili za gondolo in smuči, dva pa samo za vzpenjačo, ker sta tako ocenila svoje zmožnosti. Irena je vstala že ob 4h zjutraj, da se je pravočasno pripeljala do Ljubljane iz Bele krajine, Cecilija pa je prišla iz Soške doline čez prelaz Predel in smo se srečali ob križu nad cerkvijo. Nalogo vodje je silno uspešno prevzel Janez Traven.

Jaz sem bila na pohodu najstarejša in najpočasnejša in zahvaljujem se Janezu in preostalim trem pohodnicam, da so me tako razumevajoče počakali vsakič, ko sem zaostala. Zagotovo imam največ »zaslug«, da se je dveinpolurna uradna hoja zapotegnila v štiri ure, tako da so Jože in naši smučarji precejkrat zaman preverjali, ali smo že dosegli vrh, da bi se skupaj usedli v gostišču Al Convento, ki ga vodi Slovenec Jure Prešeren. Je pa Jože med čakanjem na nas ujel poročno mašo na Višarjah, v italijanščini, a vendarle – redna sv. maša je tu gori samo ob nedeljah. Tudi mi smo šli pozdravit Mater Božjo v odprto cerkev in ji zapeli dve pesmi, proseč jo za blagoslov.

Še dobro, da smo sedli h kavi za skupno mizo že v gostilni Ponca v Ratečah tik pred mejo z Italijo, kajti pri Prešernu je bila okrog 14h taka gneča, da smo morali sedeti razpršeni pri treh mizah. Zapoznelo so nam postregli s picami, a do 16h smo se vendarle lahko odpravili proti žičnici – nihče se ni odločil pešačiti navzdol. Naši trije smučarji so se seveda spustili v dolino na smučeh.

Pred odhodom smo s pogledom še zadnjič zaobjeli višarsko snežno pravljico okrog cerkve Matere Božje, v daljavi pa so se belili: Ponce, Mangart in Jalovec, zadnji vrhovi Julijskih Alp in prvi vrhovi Karnijskih Alp pa Dobrač, Karavanke … Razgled za 360 stopinj. Pozabili smo na strmino in križev pot vzpenjanja (ob poti so res postavljene postaje križevega pota in na prvih sedmih so v kapelicah poslikave Toneta Kralja).

Polni hvaležnosti za prelepi dan in druženje smo se naglo spuščali v Kanalsko dolino, potem pa pohiteli na parkirišče in domov. Bogu hvala!

Helena

Že v začetku leta se veselim in komaj čakam na naš skupni pohod po Primorski. Kaj je čar te naše Primorske? To, da imam možnost spoznati kraje, mimo katerih smo se vozili, a nikoli ni bilo časa, da bi se ustavili, saj je bila prioriteta, da pridemo čim prej do morja in nazaj grede čim prej domov. In potem občutek, da grem med druge člane naše skupnosti, ki jih ne vidim tako pogosto in me vedno lepo sprejmejo. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti Nevju, njegovi Ančki, Alešu in vsem udeležencem pohoda.

Letošnja pot nas je vodila od Socerba do Črnega Kala po Kraškem robu. Grad Socerb je deloval kot orlovsko gnezdo s prekrasnim razgledom na mirno morje, zasnežene Alpe in slovensko Istro. S ptičje perspektive sem lahko videla, kako razvejena je naša obala. Pričakalo nas je sončno, ampak mrzlo in vetrovno vreme. In Primorci ne bi bili Primorci, če ne bi pripravili dobrodošlice s toplimi napitki in domačim pecivom. Po pozdravih, objemih in zapoznelih voščilih za srečno novo leto smo se podali na pot. Nevjo na začetku kolone, Aleš pa na koncu. Tako smo bili ves čas varovani, da ne bi kdo krenil na »kriva pota«.

V zavetju borovcev in obsijani s soncem smo hodili po Kraškem robu. Prekrasna pokrajina in čudoviti razgledi na vasice in ceste pod nami so me spomnili na refren pesmi Adija Smolarja: »Glej, ta naš svet tako je lep kot lepe sanje. Življenje imej za prekrasno potovanje …« Pa se je to moje »prekrasno potovanje« končalo, ko smo prišli do drugega orlovskega gnezda – do Utrdbe sv. Sergija nad Črnim Kalom. V meni se je prebudil strah pred višino. Utrdba je namreč na skali, ki jo od Kraškega roba loči štiri metre široko in trideset metrov globoko brezno, do nje pa vodi ozek kovinski mostiček. Močna želja, da bi tudi jaz osvojila to čudo, je ob Helenini in Janezovi pomoči nekako uspela zajeziti moj strah. Gledala sem pač v nebo …  Bravo jaz!!! Vendar »prekrasnega potovanja« še ni bilo konec, saj se je bilo treba po silno strmem terenu spustiti do Črnega Kala in so me prevevali enaki občutki strahu. Je bil pa potem iz vasi krasen pogled na skalnato pečino.

Ogledali smo si črnokalško cerkev sv. Valentina – prijazna in požrtvovalna domačinka nam je predstavila njeno zgodovino. Posebnost te cerkve je prostostoječi zvonik, ki se je zaradi plazovitega terena nagnil za več kot meter. No, pa nam ni treba na ogled poševnega stolpa v Piso! Vsako leto se na dan sv. Valentina zberejo v njej zaljubljenci pri sv. maši. Bog ve, ali se bom kdaj tudi jaz udeležila te maše …

Potem smo se spustili še do Centra za obiskovalce Kraški rob, kjer so nas čakali avtomobili – naši gostitelji so poskrbeli, da smo jih pred pohodom prepeljali s Socerba na končno točko. In kot se za vsak daljši pohod spodobi, smo ga zaključili ob dobri hrani in pijači v Gostilni in pivovarni Mahnič v Kozini.

Tanja