Skupnost Srce razvezani

Poletne duhovne počitnice Skupnosti SRCE

Skupnost SRCE organizira poletne duhovne počitnice v Kopru, v Logu pod Mangartom in na Murterju na Hrvaškem. Namenjene so ločenim in razvezanim v Cerkvi ter njihovim otrokom. Duhovne počitnice bo oblikovalo skupno življenje in skrb drug za drugega s skupnimi obroki, druženjem na plaži ali v hribih, organizirani bodo izleti v okolico in vsakodnevna sv. maša, skupna meditacija in molitev, priložnost pa bo tudi za duhovni pogovor in spoved. Pri oblikovanju družabnih dejavnosti bo dobrodošel prispevek vsakogar od udeležencev. Duhovnih počitnic se udeležujete na lastno odgovornost in nanje se prijavite po prijavnih obrazcih. Vse prijavljene bomo naknadno obvestili o podrobnostih po elektronski pošti.

  1. Duhovne počitnice v Kopru, 14.–20. 7. 2024

Nastanitev je v OŠ Antona Ukmarja v Kopru na čudoviti lokaciji tik nad Žusterno (Osnovna šola Antona Ukmarja v Kopru, Pot v gaj 2). Spali bomo v učilnicah na blazinah po tleh, prostori so klimatizirani. Zajtrke in kosila nam bodo pripravljali v šolski kuhinji za 11 eur na dan, sami pa bomo poskrbeli za večerje, za kar bo vsak prispeval 5 eur na dan. Prispevek za spanje na dan je 11 eur. Za otroke do 14. leta je cena polovična.

Poleg uživanja na plaži bomo imeli možnost preživljati večere na sprehodu po Kopru in okoliških naseljih, kjer se bomo lahko udeležili katerega od poletnih kulturnih in turističnih dogodkov.

Duhovne počitnice bo vodil duhovnik Ervin Mozetič, župnik pri Sv. Marku v Kopru.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 po spletnem obrazcu .

  • Duhovne počitnice v Logu pod Mangartom, 22.–28. 7. 2024

Nastanitev je v hostlu Kronotop.

Ker se prijavljamo kot stalna skupina, je cena za prenočitev ugodnejša (15 eur na noč), toda v hostlu ne bomo edini gostje. Obroke si bomo pripravljali sami v kuhinji, ki je namenjena vsem gostom. Za hrano bo treba odšteti 15 eur na dan. Prijavljene bomo obvestili o plačilu akontacije.

Organizirali bomo izlete v bližnjo okolico, si ogledali čarobne kotičke v naravi, se povzpeli na kak bližnji vrh, tudi dvatisočak. Duhovne počitnice bo vodil p. Tomaž Mikuš.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 oz. do zapolnitve prvih 30 mest po spletnem obrazcu .

  • Duhovne počitnice na Murterju, 18.–28. 8. 2024

Nastanitev je v jezuitski hiši v samem jedru mesta Tisno. Prispevek za eno prenočitev je 10 eur. Za obroke, ki jih bomo pripravljali skupaj, je prispevek 15 eur na dan.

Družili se bomo na plaži, ki je od hiše oddaljena le 200 m, in na izletih v bližnjo okolico, zvečer pa bomo ujeli kak zvezdni utrinek in uživali v sončnih zahodih.

Duhovne počitnice bo vodil p. Mio Kekić.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 po spletnem obrazcu .

PREDAVANJE PSIHOLOGINJE IN DRUŽINSKE TERAPEVTKE MAJDE MRAMOR


Naša predavateljica Majda Mramor, ki nas je obiskala v ponedeljek, 22. 4. 2024, nam je celoten večer
popestrila z zanimivimi temami, s katerimi se srečujemo vsak dan. Mene se je najbolj dotaknila
osrednja misel o krivdi in sramu, veliko pa smo slišali še o drugih čustvih, občutjih in komunikaciji,
prav tako pa o partnerstvu in starševstvu.
Občutek krivde se pojavi, ko mislimo, da smo naredili nekaj narobe. Običajni odziv je čustven, npr.
kot jeza, tesnoba, žalost ali zmedenost. O krivdi je dobro razmisliti, jo predelati, popraviti in doseči
višjo raven vedenja. Ko nas pesti občutek krivde in smo prekoračili vse meje oz. norme in standarde,
nastopi slaba vest. To je občutek, ko se zavemo, da moramo ukrepati: popraviti napravljeno škodo in
razmisliti, kaj lahko naredimo, da nadaljujemo odnos brez prevelikih ran.
Naslednje čustveno stanje, ki nam ga je opisala predavateljica, je sram. To je občutje neprimernosti,
ki sili človeka v umik. Ozadje so običajno starši, ki so bili do nas kritični. Najpogosteje do sramu
privedejo stavki kot: »A to si naredila? Sram te bodi!« Sram je predvsem vpliv drugih ljudi na to,
kakšni bi mi morali biti. Do njega privedejo tudi velike krivice, ki so se nam dogodile in jih nismo
zmožni predelati. Velikokrat nam povzroči notranje rane perfekcionizem oz. težnja za vsako ceno
ugajati drugim. V sebi imamo ves čas kompas: kako me bodo gledali drugi. To šibkost lahko
pozdravimo oz. vsaj zazdravimo in iz svoje čustvene rane zgradimo vrlino, ki nam pokaže svetlobo na
koncu predora.
Pogovor je tekel tudi o družini, katere teoretična razlaga je, da gre za ekonomsko sodelovanje in
reprodukcijo v ožjem smislu. A družin je ogromno vrst … Družina je odnos, v katerem se razvijamo in
ranimo, pa tudi zacelimo, v odnosu lahko dokončno dozorimo. Brez konflikta ni rasti, in ker je konflikt
nujni del družinskega življenja, ima skozi njega vsak človek možnost doseči blagostanje, če je le
pripravljen na kompromise, dialog in prilagajanje. Walter Kempler, začetnik gestalt izkustvene
družinske terapije, je zapisal, da človekovo življenje gibljeta dve osnovni potrebi: potreba po
avtonomnosti in potreba po povezanosti z ljudmi. Izziv pa je, kako oboje voditi v ravnotežju. To pa
dosežemo le z dobro in umirjeno medsebojno komunikacijo. V družini sta obe potrebi uravnoteženi
takrat, ko je skrb zase enako vrednotena kakor povezanost.
Kaj pa partnerstvo? Partner je dar, saj je težko biti sam. Partnerstvo daje občutje odnosa,
povezanosti, je sončna energija, ki osnuje družino, družina pa je kakor hiša, v kateri naj bi bil vsak
sprejet z ljubeznijo. Temeljna pravica vsakega človeškega bitja je namreč biti ljubljen. Ljubezen
izražamo nebesedno, z reakcijo in vedenjem, predvsem pa z besedami. Vse to gradi odnos, v njem se
razvijamo in ranimo in vsaka rana je lahko pot k sebi, če smo se iz nje zmožni učiti. Pri tem nam je v
veliko pomoč pogovor, toda ne kakršen koli – pomembna je konstruktivna komunikacija, pri kateri ni
poniževanja in tekme. V partnerstvu naj prevladujejo jaz-sporočila in aktivno poslušanje. O drugem
naj ne govorimo in sodimo, vedno najprej preverimo in nato tehtamo. Nikoli naj ne učimo drugih, kaj
potrebujejo, saj ima vsak pravico do drugačnosti. Rajši poslušajmo ljudi in jih spoštujmo, to si namreč
zasluži vsako človeško bitje.
Dotaknili smo se tudi starševstva in otrok. Starši naj bi bili topli in otrokom naklonjeni, znali naj bi
poskrbeti zanje, jim dati čustveno oporo, morali bi verjeti vanje in jim zaupati, jim dati občutek
varnosti. Zgodnji občutki imajo močan vpliv na poznejše življenje. Otroke naj ne samo vzgajamo,
ampak naj z njimi tudi uživamo, se igramo in vživimo v njihov svet. Otroci znajo biti odgovorni, če jim
damo to možnost. Vsak od njih želi postati dober človek, to je v njihovi naravi. Mi pa želimo biti dobri
starši: želimo jih razveseljevati, jim stati ob strani in jih imeti radi. Pravo vzgojo vodi vzajemna
ljubezen, zgledi in poučevanje, ne pa žaljenje in kritiziranje – pohvala je učinkovitejša od graje. Ob
tem moramo biti tudi dovolj kritični in znati postavljati meje, hkrati pa poskrbeti za lastno zadovoljstvo.
Predavanje se mi je zdelo izredno zanimivo, teme so bile nanizane sistematično in bilo jim je res
prijetno slediti.
Člani Skupnosti Srce imajo za seboj hude izkušnje, soočali so se z vsem zgoraj napisanim in taka
predavanja so nadvse dobrodošla. Hvala!
Mira

Majsko romanje na Smledniški grad

»Hôdi za menoj!«

(Mt 9,9)

Z veseljem vas vabimo na enodnevno majsko peš romanje, ki bo v nedeljo, 12. 5. 2024.
Zbor bo ob 7. uri na parkirišču pred cerkvijo sv. Jožefa v Ljubljani, kjer se bomo razporedili po avtomobilih. Odpeljali se bomo do vasi Dornice pri Vodicah (naslov Dornice 11a), kamor lahko pridete tudi direktno ob 7.30. Tam nas bo pričakal organizator romanja Janez Traven z čajem in kavo.
Iz Dornic se bomo odpravili na krožno pot okoli Smledniškega gradu. Najprej se bomo ustavili v samostanu šolskih sester v Repnjah, kjer bomo imeli ob 9.30 sv. mašo ali pa bomo sami opravili molitev. Sestra Bernarda nam bo predstavila samostan.
Pot bomo nadaljevali navkreber do cerkve sv. Tilna, kjer si bomo vzeli čas za malico iz pohodne torbe. Pot po gozdnatem grebenu nas bo vodila na Smledniški grad, kjer bo možno po izbiri naročiti obrok (pasulj, ričet, sladice). Pot na izhodišče nas bo peljala mimo
Smledniške kalvarije.
Pohod po lahki označeni poti bo brez vštetih postankov trajal slabe tri ure. Hoja je kakor vedno na lastno odgovornost. Po zaključenem romanju se lahko po želji ustavimo še na bližnjem Zbiljskem jezeru.

Vljudno vas prosimo, da se do petka, 10. 5. 2024 na romanje prijavite na povezavi: https://forms.gle/zkZgtajsTUB5S8AB7

Veselimo se srečanja z vami. Hodimo skupaj naprej!

Skupnost Srce

Povezovalna/sočutna komunikacija

Ponedeljkovo predavanje s tem naslovom nam je predstavila članica Skupnosti SRCE Milena Bevc. Sicer doktorica ekonomskih znanosti se je pred petimi leti navdušila nad nenasilno komunikacijo in se na tem področju izobraževala, znanje pa želi širiti še med druge. Začetnik te komunikacije je bil dr. Marshall B. Rosenberg in poimenoval jo je jezik življenja. V Slovenijo je njegovo dognanje prinesel Robert Kržišnik.

Milena nas je popeljala skozi témo z nazorno predstavitvijo, predavateljsko izurjenostjo in osebno tankočutnostjo. Človek že od nekdaj želi harmonično bivati v družini, skupnosti in družbi ter išče poti, kako reševati nesporazume in konflikte. Žal je kljub današnjemu znanju o sočutju in kljub vsem dostopnim virom zaznati veliko nasilja v medosebnih odnosih in tudi do drugih oblik življenja na planetu.

Treba je najti stik s seboj, prepoznati, kaj nam je pomembno in kaj potrebujemo. Vedeti moramo, kako se lahko povežemo drug z drugim v iskanju skupnih rešitev. In odnosi lahko prinašajo v naše življenje obilo veselja. Sočutna komunikacija nas vodi v dajanje iz srca, saj si želimo in smo pripravljeni obogatiti življenje drugega. Ko prisluhnemo svojim in potrebam drugih, začenjamo razumeti odnose v novi luči.

V procesu nenasilne komunikacije obstajajo štirje koraki: kaj opazimo, kaj čutimo, kaj potrebujemo in kaj prosimo nekoga, da bi nam obogatilo življenje. Gojimo poslušanje, spoštovanje in empatijo, vse to pa poraja vzajemno željo po dajanju iz srca.

Udeleženci, bilo nas je kar veliko, smo opravili dve praktični vaji v parih in preizkusili razumevanje povedanega. Dragocena je bila tudi predstavitev predavateljičinih izkušenj z uporabo NNK. Priporočila nam je tudi knjigo omenjenega avtorja. Udeleženci smo ji na koncu zastavili kar nekaj vprašanj in se v živahnem pomenku zadržali skupaj še nekaj časa.

Gena Pupis

ROMANJE NA ZASAVSKO SV. GORO

Precej časa je minilo od najine zadnje udeležbe na srečanju srčkov in verjetno bi ga preteklo še nekaj, če mi Gena ne bi poslala vprašanja, ali se pridruživa romanju na Zasavsko Sv. Goro. Vabilo sem sicer videla in o njem razmišljala, a očitno sva potrebovala dodatno spodbudo, da sva se odločila preživeti zadnjo postno soboto v družbi znanih in manj znanih, a enako preizkušanih.

Pridružila sva se jim v Vačah. Tam je že čakala pisana druščina skupaj z lokalnim vodnikom, sicer članom družinskega gledališča Kolenc. Poskrbel je za sproščeno vzdušje ter nam pozneje predstavil zgodovino Vač in znamenito vaško situlo.

Najprej pa smo si ogledali župnijsko cerkev sv. Andreja, spoznali njeno zgodovino in posebnosti. Največ zanimanja je bil deležen čudovit Božji gob, ki so ga davnega leta 1865 izdelali na Češkem. Krasi ga nešteto barvnih steklenih kristalov, ki osvetljeni ponujajo res bogato podobo. Vajeni smo, da se Božji grob postavi za sveto tridnevje, tu pa je zaradi svoje vrednosti in edinstvenosti na ogled vse leto. Verjamem, da je bil to marsikomu od udeležencev čudovit uvod v veliki teden.

Še ena posebnost je vredna ogleda v posebni omarici pod prižnico: posoda z zemljo z GEOSS-a, ki jo je Papež Janez Pavel II. poljubil, ko je leta 1996 prvič stopil na slovenska tla. Mene osebno so ob tem preplavili posebni občutki in podoživljala sem srečanje s sv. očetom v Postojni.

Potem pa smo postali pravi romarji. Peš smo se odpravili na slabi dve uri oddaljeno Zasavsko Sveto Goro, cilj našega tokratnega postnega druženja. Nekateri so ob merjenju korakov potrebovali malo samote, drugi so želeli sproščen klepet, spet tretji pogovor o težavah in naporih življenja … Mislim, da je vsak lahko prejel, kar je potreboval. Pot je bila pestra, kakor so pestra naša življenja. Hodili smo po široki asfaltni cesti, po malo ožji poljski poti, po vzpenjajoči in spuščajoči se stezi, vmes pa košček poti, ki spominja na pravo planinsko pot. Doživeli smo vse, od razgledov po čudoviti zasavski pokrajini do hoje med drevesi, kjer se ti zdi, da ne vidiš izhoda. Tako enostavno mi je bilo to pot prenesti v življenje, kjer je včasih vse lepo in gladko kakor hoja po široki poti, drugič pa imamo občutek, da so steze ozke in strme, da nam na njih pohajajo moči. A tako kakor so nam na tej poti božale srce pomladne cvetice, so nam tudi v življenju dani ljudje, ki nam vzbujajo upanje, podarjajo veselje in nas opogumljajo.

Ko smo prispeli na cilj, nas je prijazno in gostoljubno pričakala župnijska gospodinja. Okusen čaj in poživljajoča kava sta nam dala občutek domačnosti in sprejetosti.

Cerkev na Zasavski Sveti Gori je ena redkih, posvečena Marijinemu rojstvu, in tu sem prvič videla podobo Marije dojenčice. Notranjost cerkve in okolica sta polna znamenj globoke vere in predanosti pokojnega župnika Maksa Kozjeka, ki je tu deloval kar štirideset let. O vsem tem nam je spregovoril zdajšnji duhovnik. V kapeli Kraljice miru je p. Platovnjak potem daroval sv. mašo. To kapelo krasijo čudoviti vitraži s podobami svetovno znanih Marijinih romarskih svetišč – Lurda, Fatime in Međugorja. Na glavnem oltarju je tudi kip medžugorske Marije in upodobitev tamkajšnje cerkve. Tu res dobiš občutek, da se Marija sklanja k nam, zato da nam s svojo materinsko roko briše solze in nam pomaga čez življenjske prepreke ter se z nami veseli. S sv. mašo smo počastili tudi praznik Marijinega oznanjenja, ki se je zaradi velikega tedna obhajal prav na soboto, 23. 3., ko smo poromali k Njej …

Vtisov je ogromno in kar težko sem se odločila, kaj preliti na papir, zato da bi vse, ki boste brali te vrstice, opogumila in navdušila, da si kdaj pa kdaj vzamete čas, mogoče stopite iz cone udobja in se podate na pot. Upam, da mi je uspelo in da se kmalu srečamo.                                   

Magdalena

Velika noč 2024

Na veliki četrtek se spominjamo postavitve evharistije in duhovništva. Naj nam bo dana ganjenost nad tem in hvaležnost. Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga vstopiti v srčiko evharistije in duhovništva, katerega temeljno poslanstvo je služenje. Prav zaradi tega je najprej umil noge svojim učencem in jim tako pokazal, kako on sam služi na zelo konkreten način, in jih povabil, da bi tudi oni vstopili v to njegovo držo. To služenje se nam ponavzočuje v vsakem obhajanju evharistije, da bi mu mogli tudi mi postajati podobni. Na kakšen način in kje smo mu lahko podobni v služenju?

Veliki petek je dan spomina na Jezusovo neizmerno trpljenje zaradi zavrnjenosti njegove in Očetove ljubezni do človeštva in zaradi nepripravljenosti verjeti v moč ljubezni in odpuščanja. Ko bomo v molitvi z njim na križevem potu in smrti na križu, naj Sveti Duh v nas prebudi ganjenost in hvaležnost za to njegovo ljubezen do konca ter zavedanje, da mu povzročamo največjo bolečino, ko mu ne dopustimo, da bi nam podaril odpuščanje in da bi lahko po nas še naprej ljubil in odpuščal. Kje in kako lahko skupaj z njim udejanjamo njegovo ljubezen?

Na veliko soboto smo povabljeni, da bi bili  z Jezusom v grobu. Čeprav je polno priprav na velikonočno praznovanje, si vseeno vzemimo nekaj časa, da vstopimo v molk in prisluhnemo govorici groba in Jezusa v njem. Pravi nam: “Če pšenično zrno ne umre, ne more obroditi sadu.” “Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil.”… Izročimo Jezusu v grobu tudi tisto, kar želimo na vsak način zadržati zase in se nam zdi, da brez tega ne moremo živeti. Naj skupaj z njim umre naša nezdrava navezanost, nesvoboda in zasvojenost, da bomo lahko skupaj z njim vstali v novo življenje. Kaj mu bomo izročili?

Na veliko noč nam vstali Jezus Kristus želi podeliti svoj mir, kot ga je takrat podaril svojim učencem. V veri bodimo z njim in mu dopustimo, da nas po svojem Duhu v polnosti prepoji z močjo svoje zmage nad grehom, zlom in smrtjo ter nam da okušati njegovo veselje, mir, odpuščanje in dejavno ljubezen do nas in vsakega človeka.

Želim vam blagoslovljeno praznovanje velikonočne nedelje in obilja radosti tam, kjer ste, in s tistimi, ki so ob vas. Tam in v tistih vas čaka Vstali. Tam in po tistih se vam želi razodeti, kot se je razodel Magdaleni in apostolom.

p. Ivan Platovnjak 

Drage ljubeče mame,

(Slika: Devica z otroki, Ivan Meštrovič, New York, 1925)

vsaka izmed nas je neprecenljivo darilo. Mama, katere srce vsak trenutek bije še za nekoga. To je tista mama, ki jo preplavljajo občutki veselja in brezpogojne ljubezni, pa tudi krivde, obupa in nemoči.

Ločena/razvezana je mama, ki čuti in zazna, kako težak je križ materinstva.

Brez slabe vesti, z ljubeznijo do sebe in kot opomnik za vse mamice, ki so pozabile nase, na svoje potrebe, želje in sanje.

Objemi se, bodi ponosna na to, da si mama in da si most, preko katerega se je zlilo življenje na ta svet.

Čestitke ob materinskem dnevu!

Natalie

(za Skupnost Srce)

Ob današnjem svetovnem dnevu žensk

Škoda bi bilo, da bi zaradi različnih predsodkov spregledali, kar je temeljno v tem dnevu, ki želi spodbuditi vse ženske, da bi bile z veseljem ženske. Kristjani pa smo povabljeni, da se učimo gledati ženske z očmi Boga Očeta po Kristusu v Svetem Duhu. Naj bo dano vsaki ženski, da se znova zave tega pogleda, ki je poln občudovanja, nežne ljubezni, veselja, spoštovanja, usmiljenja in zaupanja, ter uskladi svoj pogled nase z Njegovim. Naj Sveti Duh pomaga tudi moškim uskladiti svoj pogled nanje z Božjim.

Čestitam vsem ženskam in kličem nanje Božji blagoslov,

p. Ivan

Romanje na Sv. Višarje

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste pričakovali nekaj, zgodilo pa se je nekaj povsem drugega?

Ta popis začenjam z vprašanjem, ker sem nekako pričakoval, da letos ne bom doživel prave zimske idile. Kljub temu sem se v petek, en dan pred odhodom na Sv. Višarje, odpravil po priporočene dereze, čeprav so vremenarji napovedovali dež. Po drugi strani pa sem šel kupit dereze, ker sem s tem želel zapečatiti odločitev, da grem na to romanje, karkoli se že zgodi. S to mislijo sem se tudi pripravil na vzpon in odšel spat.

Pred odhodom od doma se je spet pojavil dvom. Ali mi je res treba iti, ali ni bolje, da ostanem kar doma? Dvom se ni pojavil zaradi vremena, ampak ker je bilo to zame prvo takšno romanje v okviru Skupnosti Srce. Kljub temu me je gnala motivacija, ki se navezuje na del, da bom dan preživel v kakovostni družbi.

In res, že po nekaj uvodnih spoznavnih besedah smo se usedli v avte in se odpeljali proti Kranjski Gori in naprej na italijansko stran do Žabnic. Še preden smo prišli do Kranja, sem prejel občutek, da sedim v avtu v krogu družine, čeprav sem oba sopotnika spoznal le nekaj minut prej v Ljubljani. Z nekaterimi prijatelji lahko sedim več ur, pa ne pridemo do takšnih poglobljenih pogovorov, kot nam je to uspelo doseči tukaj. In ravno to je glavni razlog, zakaj sem se pridružil Skupnosti Srce – da se lahko družim z ljudmi s podobno izkušnjo.

Pot do Kranjske Gore je minila, kakor bi mignil, tam pa nas je pričakala snežna odeja. Vsekakor tega nisem pričakoval – da bo pokrajina ta dan v celoti prekrita z belo obleko kakor nevesta na poročni dan. Tudi preostali člani so izrazili podobno občudovanje nad to zimsko idilo. A glede vzpona na Sv. Višarje ni podvomil niti eden: vsi smo kazali pripravljenost, da na vrh poromamo peš.

Avte smo pustili v Žabnicah in se začeli vzpenjati po zasneženi poti. Že ob vznožju smo opazili ogromno skupin, ki so se prav tako odpravile proti vrhu, a s smučmi. Novozapadli sneg je ponujal edinstveno priložnost, da so si po njem utirali pot s turnimi smučmi in so nekako kar odsmučali mimo nas. Dereze, ki smo jih imeli v nahrbtniku mi, niso bile primerne za te razmere, saj se je tudi z njimi ugrezalo in podrsavalo – imeti bi morali krplje, a tudi to nas ni ustavilo.

Kljub težkim snežnim razmeram na poti je pohod veliko lažji v skupini, kakor če hodiš sam. Verjetno bi se obrnil nekje na sredini, če že ne na začetku, in se sprijaznil, da je to preveč zame. Eden od članov je na poti navzgor dal super primerjavo za Skupnost Srce. Če se pridružiš skupnosti, ti ni treba samemu hoditi po poti ločitve. Imaš ljudi, na katere se lahko obrneš in ki jim zaupaš. Hkrati pa je nekdo že prehodil to pot in ti s svojimi izkušnjami lahko pomaga, kakor so meni pomagali člani pred mano na tem romanju, ko sem hodil po njihovih stopinjah.

To se je na poti navzgor izkazalo za ključno. Višje ko smo se vzpenjali, debelejša je bila snežna odeja. Če si želel iti po svoji poti, si porabil več energije, saj je vsakemu koraku sledilo pogrezanje v sneg. Zato je bilo pomembno, da smo hodili v vrsti eden za drugim in se tako počasi prebili do prve postaje križevega pota.

Križev pot na Sv. Višarje ni bil dokončan, ampak ima le sedem postaj, ker je gradnjo prekinila II. svetovna vojna. Spet sem našel podobnost s situacijo v Skupnosti Srce. Konflikt, ki smo ga doživeli, je prekinil gradnjo naše družine in naš odnos z bivšim partnerjem je na neki točki obstal. Toda naše življenje se ni končalo na tej točki, prav tako kakor se ni naše romanje proti vrhu. Če bi obstali pri tej 7. postaji, bi se ne mogli soočiti z zimskimi razmerami in njihovimi posledicami. Zato je edina možnost, da pot nadaljujemo, četudi počasi, z uporabo palic in podrsavanjem. Enako velja pri razvezi. Ni pomembna hitrost, pomembno je nadaljevati življenje.

Če se vrnem k 7. postaji križevega pota na Sv. Višarje, ki ni bil nikdar dokončan, lahko to vidim kot srečno prispodobo. Glede na izkušnje in slišane zgodbe si upam trditi, da je bila razveza za nekatere morda edini način za nadaljnji obstoj, torej nekakšna sreča.

Razveza pa nikakor ni lahka; zame predstavlja drug način trpljenja in nošenja križa, ki ga ni mogoče odvreči. Nošenje križa in trpljenje ostajata. Toda ta križev pot razveze postane sčasoma in s podporo ožjega kroga ljudi in skupnosti, kakršna je Srce, znosnejši, saj se utrdimo. Tako sem se tudi sam na poti proti vrhu nekako utrdil ter z vsakim korakom lažje stopal in gazil po snegu. Razen zadnjih 15 minut, ko sem komaj zbral dovolj moči in motivacije za vzpon do cilja.

To prizadevanje priti na vrh me je pripeljalo do novega spoznanja: razveza je pot posameznika. Čeprav imamo pred seboj še toliko ljudi, ki nam utirajo pot v snegu, in čeprav je lahko z nami tudi Bog, jo moramo na koncu prehoditi sami. Ne gre za to, da bi nas nekdo nesel in nam olajšal našo pot, temveč za priložnost, da najdemo v sebi tisto življenjsko moč, ki nas žene naprej, da ne obupamo, saj na tej poti obstajajo tudi trenutki, v katerih lahko uživamo in smo polni zadovoljstva.

To zadovoljstvo sem občutil ob prihodu na Sv. Višarje, kjer smo obiskali cerkev in si privoščili zasluženo kosilo. Pot sem sicer prehodil sam, a ključne so bile stopinje pred mano in občutek, da sem lahko izkušnjo romanja in druženja delil s preostalimi člani. To mi je omogočilo, da sem preživel zelo prijeten dan. Kajti na koncu dneva ali poti je ključno, da lahko te trenutke delimo z nekom. Če smo razvezani, to še ne pomeni, da smo osamljeni. Imamo skupnost ljudi, s katerimi lahko delimo vzpone in tudi padce.

Hvala vam, organizatorji in sopotniki, za to čudovito snežno romanje.

Jaka

Starševstvo po ločitvi (in kako se z njim spopasti)

Fotografija vir:https://www.matejzaplotnik.com/

Naslov januarskega srečanja »Starševstvo po ločitvi« je vsakemu ločenemu staršu v velik izziv: kako se bo s tem položajem spopadel. Ločitev je namreč izredno stresna življenjska prelomnica za starše, pa tudi za njihove otroke. Kot mama s to izkušnjo lahko rečem, da je to za otroka najtežje obdobje – njegove sanje o ljubezni in sprejemanju staršev se podrejo. Podre se dom, odnosi, ki so se sicer krhali že dolgo.

Da je bila tema predavanja aktualna, je pokazala številčnost poslušalcev. Sleherni dan se učimo, kako postati boljši, kako ustvarjati zdrave in osrečujoče odnose. Ko sem sledila predavatelju in njegovim spodbudnim idejam, da je treba izpeljati ločitev, ki bo v korist otroka, se je v meni nekaj vznemirilo. Žal mi je, da mnogi starši po ločitvi nismo zmogli dialoga z bivšim zakoncem – očetom ali materjo otrok. Ne zato, ker si tega ne bi želeli, ampak ker je v obeh starših toliko bolečine in zamere. In dokler se nam zdi, da je za nastali položaj kriv samo eden, je težko graditi mostove. Tudi starševske. V mojem primeru je bilo treba usvojiti mnoge lekcije, preden smo po sedmih letih spet vsi sedli za skupno mizo. Otroci so tisti, ki si zaslužijo naše spoštovanje in ki imajo radi oba starša, zato jim ni vseeno, v kakšnih odnosih sta. Ampak to je lažje napisati kakor udejanjiti.

Kdaj se zgodi tisti milostni oz. čudežni trenutek, ko ločitev ne boli več? Skozi potovanje ločitve in trpljenja, skozi učenje, poslušanje modrih žensk in moških, skozi osebno rast … lahko danes z velikim olajšanjem rečem, da takrat, ko odpustimo sebi in človeku, s katerim smo si prej vse delili.

Predavatelj me je nagovoril s stavkom: »Ločitev staršev naj bo za otroka skok na most, po katerem bo varno in brezskrbno prehajal med ločenima domovoma. Tisti, ki mora zgraditi ta most, pa smo mi, starši.« To je ključna naloga vsakega starša, pogumno dejanje, ki zahteva veliko dela na sebi. Če temu nismo kos, naj nas ne bo sram poiskati pomoč zase in si priznati, da ne zmoremo. V tem času smo pridobili mnogo znanja in metod, a čeprav znanost napreduje, še vedno ne zmoremo sočutja, empatije, si priznati, da smo nepopolni. Tukaj ni obsodb, sta le molitev in zaupanje, da smo božji in da Bog nikogar ne pusti samega. V svoji omejenosti v tem življenju imamo svobodo odločanja.

Ločitve so različne: sporazumne in tiste s tožbo. Slednje so pravi bojni spopad za oblast nad otrokom, a na koncu tega spopada ostane pogorišče, ki ne koristi ne bivšemu partnerju ne otroku. Kako se torej ločiti in ohraniti starševsko skrb za otroka? Kako vzpostaviti dialog s partnerjem po ločitvi, če ga niti prej nismo zmogli? Mladi predavatelj nam je s svojimi izkušnjami ter delom z ločenimi starši in njihovimi otroki predložil nove rešitve – šest ključnih stavkov, ki nas vodijo v pravo smer starševstva. Sporazumne ločitve niso toliko skrb zbujajoče, ker bo z njimi lažje zgraditi omenjeni most. Hudo pa je, če se z bivšim zakoncem ne moremo dogovoriti, kaj je v korist otroka. Lahko minejo desetletja, pa smo še vedno v sporu, še vedno je problem, ali bova šla na poroko odraslega otroka oba ali samo eden. Z zamero pa človek, ne da bi se zavedal, najbolj škoduje sebi in svojim najbližjim. O tem priča naše telo, bolezni, ki izbruhnejo. Katerega volka hranimo v svojem srcu?

Matej Zaplotnik, dipl. socialni pedagog, zaposlen v Stanovanjski skupnosti Postojna, kjer se ukvarja z ločenimi starši in njihovimi otroki, nam je predstavil svojo vizijo starševstva po ločitvi. Svoje znanje in izkušnje dopolnjuje s študijem tujega gradiva ter povezovanjem z domačimi in tujimi strokovnjaki, pa tudi s sodniki, tožilci, kriminalisti, odvetniki ter predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s to problematiko. Lahko bi rekli, da je mlad entuziast, ki prinaša ločenim novo upanje, zlasti tistim, ki ne zmorejo vzpostaviti dialoga, niti takrat, ko gre za njihovega otroka. Otroka pa najbolj prizadene, če je vpet v konflikt med staršema.

Kako se torej ločiti od partnerja, ne pa tudi od otrok? Na podlagi vsega slišanega si mora vsak poiskati ustrezen odgovor sam. Med mnogimi odzivi poslušalcev so me ganile tiste najbolj brutalne situacije, ki so polne nasilja in negotovosti. V sodnih rešitvah glede ločitev je veliko krivic. Predavatelj je izrazil zanimanje za te primere in povabil prizadete, naj mu po e-pošti zastavijo vprašanja, ker bi jim želel pomagati.

Ločitev je boleče in naporno obdobje, v katerem ostajamo starši ne glede na to, koliko zamer gojimo do bivšega zakonca. Iskati moramo svojo pot do starševstva, saj s svojimi dejanji in zgledom vzgajamo mlado bitje, ki mu želimo le najboljše. Naši otroci pa so srečni, ko tudi mi starši poskrbimo zase in nam je dobro.

Ljubljana, 2. 2. 2024

Natali

Scroll to top