Skupnost Srce razvezani

Adventna duhovna spodbuda za ločene

Vstopili smo v adventni čas, ko se pripravljamo na drugi/dokončni Kristusov prihod in na obhajanje božičnih praznikov, ki nas spominjajo na rojstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina, in omogočajo, da nas po njih na nov način nagovori Božja ljubezen in spodbudi, da bi se ji pustili najti in bi zaživeli v njej svoje odnose do Boga, do sebe, drugih in vsega stvarstva.

Vesela vest – Bog nas prvi išče

Vesela vest, ki jo prinaša krščanstvo, je, da je Bog Oče in Stvarnik tisti, ki nas najprej išče, in ne mi njega. Išče nas, tudi če ga mi ne iščemo, in nam želi razodeti, da smo ustvarjeni po njegovi podobi in da smo njegovi ljubljeni otroci, ki nas vedno ceni in spoštuje. Ob polnosti časov nam je daroval svojega Sina Jezusa (Gal 4,4), da se je rodil med nami kot pravi človek, zato da bi se mu tako še bolj pustili najti in bi tudi sami želeli biti z njim kot svojim Stvarnikom in Očetom. Po njem nam je razkril svojo nedoumljivo ljubezen in željo, da bi bili z njim v takšnem osebnem in globoko zaupljivem odnosu, v kakršnem je njegov edinorojeni Sin Jezus Kristus. Po njegovem življenju v Duhu ljubezni, ki mu je ostal zvest tudi v trpljenju in smrti, nas je osvobodil ujetosti v izvirni in osebni greh ter nam omogočil odpuščanje in prerojenje po krstu v Božje sinove in hčere.

Bog nas ne zapusti, tudi če ga mi zapustimo, in vsak dan znova nam želi razkriti svojo nedoumljivo ljubezen in usmiljenje. Zato nebeški Oče vsak dan daje svojemu soncu, »da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Nikogar ne izključuje iz svoje skrbi zanj. Vsakdo je deležen tega, kar potrebuje, da živi in ohranja življenje, če le želi sodelovati z Njegovimi darovi. Pa tudi če se posameznik tega ne zaveda in za to ni hvaležen ali celo trdi, da Boga ni ter da mu prav nič ne daje in omogoča, mu Bog zagotavlja vse potrebno. Nikogar ne izključi iz svoje pozorne in nežne ljubezni ter spoštovanja. Spoštuje pa tudi svobodo posameznika. Na vsakem izmed nas je torej, da na Božjo ljubezen in spoštovanje odgovori s hvaležnostjo. Odločitev, da bomo tudi sami podarili ljubezen in spoštovanje svojim bližnjim – čeprav si je po našem mnenju v tistem trenutku ne zaslužijo – se včasih zdi neuresničljiva. Toda v zavedanju, da sem danes jaz na vrsti za prvi korak, je ta odločitev edina, ki nam zagotavlja, da živimo naše odnose na Božji način, v duhu evangelija.

Ne čakajmo – začnimo prvi!

V pripravi na božične praznike nas Bog Oče po svojem Sinu vabi, da bi ga posnemali in mu postajali podobni. Na razpolago nam daje adventni čas, da bi se v tem vadili in ne bi čakali na bližnje, da nas bodo poiskali, temveč da jih bomo skupaj z Bogom Očetom in Kristusom v moči Duha sami iskali in jim izkazali svojo ljubezen in spoštovanje tudi takrat, ko nam ju oni ne izkazujejo. Naj nam bo prav zavedanje zastonjske Božje ljubezni, ki smo je vedno znova deležni, za zgled, da bomo tudi sami zmogli udejanjati to ljubezen in spoštovanje do bližnjih.

Obračajmo se s kratkimi molitvami (vzkliki) na Svetega Duha, ki ga Oče po Sinu izliva v naše srce (Rim 5), ki je Njegovo svetišče (1 Kor 3,16). Npr.: Sveti Duh, vodi me! Sveti Duh, spomni me! Uči me! Omogoči mi! Prežari me! Daj mi pravo besedo!

Verjemimo, da nam bo Sveti Duh res pomagal, saj nam je Jezus obljubil, da nam bo po njem dal vse, za kar ga prosimo. V zavedanju, da je Sveti Duh z nami in da bo naša moč, pojdimo do bližnjih ter jim izkažimo svojo ljubezen in spoštovanje na način, ki smo ga prepoznali kot njihov jezik ljubezni in spoštovanja. Prav tako skupaj z Njim izberite prave besede, način, čas in prostor, ko jim boste iskreno povedali, kaj si želite od njih, kaj doživljate ob njih, njihovih besedah, gestah, ravnanju. Prvi jih prosite za odpuščanje in lahko boste opazovali majhne čudeže, ki se bodo začeli dogajati med nami po medsebojnem odpuščanju. Tako kakor Bog prvi stopa k nam, bodimo tudi mi do naših bližnjih in drugih ljudi. Sodelujmo s Svetim Duhom in okusili bomo sadove medsebojne ljubezni in spoštovanja.

Presenečajmo druge v dobrem

Kakor nas Bog vsak dan znova preseneča s svojo dobroto, tako tudi mi presenečajmo bližnje in druge ljudi. Ljubezen je iznajdljiva. Bodimo tudi mi. Predvsem pa se ne pozabimo za vse izraze ljubezni in spoštovanja iz vsega srca zahvaliti bližnjim, pa tudi Bogu, ki jim je to omogočil. Seveda pa ni dovolj le izkazovanje hvaležnosti. Vsak človek potrebuje tudi pohvalo, zato ne skoparimo z njo. Prav tako bodimo vedno pripravljeni priznati svoje napake, slabosti in greh in prosimo svoje bližnje za odpuščanje ter z veseljem odpuščajmo drugim, kakor nam Bog Oče vedno odpušča po Kristusu. In med nami bo čedalje bolj v polnosti tisto, po čemer hrepeni vsak izmed nas.

Želim vam obilo blagoslova na vaši poti do božiča in naprej. Naj bodo adventni dnevi polni Božjega blagoslova in božični prazniki Njegove otipljive Bližine. Naj vam bo dano zaznavati in živeti veselo vest, da nas Bog prvi ljubi in da lahko skupaj z njim ljubimo tudi mi.

Z molitvijo vas skupaj z vso ekipo Ignacijevega doma duhovnosti spremljam in prosim Svetega Duha v vas, naj vas spominja, uči in vodi na vaši poti življenja.

p. Ivan Platovnjak

P.S.: Nekaj duhovnih spodbud!

1) Obiščite kdaj spletne strani Ignacijev dom duhovnosti, Moli.si, Duhovnosti.si

Gotovo boste na njih našli tudi kaj zase.

2) V adventnem in božičnem času se lahko udeležite kakšnega duhovnega vikenda ali drugih programov v Ignacijevem domu duhovnosti ali kje drugje.

Vir vse slike: www.canva.com

SLOVESNA AKADEMIJA IN BLAGOSLOV PRENOVLJENE KAPELE SV. FRANČIŠKA

Slovenski jezuiti in Župnija sv. Jakoba  vas vabi v torek, 3. decembra,
na god sv. Frančiška  Ksaverija na
SLOVESNO AKADEMIJO IN  BLAGOSLOV
PRENOVLJENE KAPELE SV. FRANČIŠKA PRI SV. JAKOBU V LJUBLJANI

Ob 18.30 bo slovesna sveta maša, ki jo bo vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, med mašo pa bo kapelo tudi blagoslovil.
Ob 19:30 bo sledila slovesna akademija z glasbo nekaterih baročnih skladateljev, pretežno jezuitskih, ter odlomki iz pisem sv. Frančiška Ksaverija. Kot pevec bo pri tem nastopil jezuit p. Damjan Ristić. Dr. Matej Klemenčič bo podal zgodovinski oris nastanka in opremljanja kapele, mag. Nina Žbona pa nam bodo predstavila potek restavratorskih del.

Ob koncu akademije bo mogoč ogled kapele v vsej njeni lepoti.

Refleksija na duhovni vikend za ločene

 Je ločitev življenjski poraz ali nova priložnost

I.

Duhovne vaje za Skupnost Srce od 15. do 17. novembra v Ignacijevem domu je vodil p. Ivan Platovnjak, udeležencev je bilo trinajst. Sama sem bila navzoča le prva dva dneva, vendar je bil to zame dragocen in milosten čas.

Potekale so po sklopih in po ignacijanski metodi. Prvo srečanje nas je uvedlo, da smo s pomočjo Sv. Duha ozavestili, kaj prinašamo s seboj, ter na koncu priznali svoje želje in potrebe Bogu. Večina udeležencev nas je zaposlenih, prišli smo obremenjeni in nemirni od dela in nenehne tekme s časom. Lepo se je bilo udobno namestiti, se prepustiti Sv. Duhu in vstopiti v svoje srce. Sama sem se meditacije lotila nemirna, Bog se mi je zdel oddaljen. A Bog nikoli ne razočara. Meditacijo sem zaključila pomirjena, polna milosti in tolažbe. Večer smo končali pred Najsvetejšim in dan je bil popoln.

Naslednje jutro smo se pred zajtrkom odpravili proti gradu. Hodili smo molče, se zavedali svojega gibanja, dihanja, pogleda. Občudovali smo naravno in razgled, tisto, kar smo videli, saj je bila Ljubljana v megli. Na poti proti Ignacijevemu domu so se megle začele odmikati in odstirale so se posamezne stavbe. Tudi naš zajtrk je potekal v tišini in globoki intimi z Bogom. Med jedjo smo z vsakim grižljajem okušali, kako se nam Bog daruje v hrani, da mi lahko živimo, dihamo, da se naše telo obnavlja in krepi. Ko sem molče jedla, sem se zavedala truda vsakega človeka, ki je pripomogel, da sta nas pričakala okusna hrana in pijača.

Sledilo je zelo pomembno srečanje: na njem smo se dotaknili dvoma o tem, da nas Bog ljubi vsaj toliko, kot mi ljubimo svoje otroke. Ljudje, ki smo v življenju veliko prestali, kaj radi začnemo verjeti, da Bog bolj ljubi druge ljudi, da mu je za druge bolj mar kakor za nas. Jezus je o tem takole spregovoril: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Mt 7,11). P. Ivan je misel zaključil tako: za vse nas bo velika milost, če bomo v tem vikendu spoznali, da nas Bog neizmerno ljubi, da gleda na nas kakor na svoje ljubljene otroke. Želi, da se mu odpremo, da ga povabimo v svoje srce, da vzpostavimo z njim dialog, mu povemo, kako se počutimo, česa nas je strah, kje omahujemo. Če nosimo grehe, mu jih v kesanju prepustimo, da nas osvobodi. Če čutimo veselje, mu ga izročimo v slavo. V tej vaji smo se dotaknili trenutkov, ko smo se ločevali od moža/žene.

Po kosilu nas je čakal sprehod z žrebom izbrano osebo. Dan je bil lep in sončen. Vsi smo se vrnili dobre volje.

Na naslednjih srečanjih smo izročali rane, ki so nastale ob ločitvi. Ob posebni molitvi – Kontemplacija Očetovega pogleda name in na vsakega človeka – smo napisali pismo nebeškemu Očetu in vsak ga je položil na oltar med sv. mašo.

Tisti večer sem odšla domov, drugi pa so lahko skupaj zaključili program in v tišini odkrivali nove poti v luči evangelija.

Ignacijanska metoda skozi različne vaje omogoča, da se posameznik odpre Bogu. Pri tem je velikega pomena tišina. V svetu, ki je glasen in hrupen, je tišina privilegij,izkustvo, ki nas vabi v globine k odkrivanju notranjega sveta, svetišča. V tem svetišču je po Sv. Duhu navzoč Jezus Kristus, ki je luč sveta. Jolanda

II.

Spoznala sem, da me Bog ni zapustil, da mu lahko izročim svojo bolečino. Dano mi je bilo dojeti, da sem ljubljena in zaželena ter povabljena v novo življenje. Z Bogom sem poskušala vzpostaviti tesnejši odnos ter se učila zaupanja in prepuščanja. Hvala Vam za pomoč na tej poti! N. N.

III.

Ta duhovni vikend je bil zame poln razmišljanja, novih občutkov in pogovorov z Bogom. Dal mi je še močnejšo vero, da ločitev ni le poraz, ampak tudi nova priložnost, ki mi jo ponuja Bog. Omenil bi dva dogodka, ki sta v meni prebudila malce drugačno dojemanje, kaj vse je lahko molitev.

Prvi se je zgodil na jutranjem sprehodu na grajski grič. Bilo je hladno, megleno novembrsko jutro, kot jih ima Ljubljana veliko v tem času. Hodili smo v tišini. Ko smo bili nekako na sredini griča in bi se v jasnem jutru videlo daleč proti severu, je naš voditelj p. Ivan Platovnjak mirno dejal nekako takole: Če je vreme lepo, se od tod vidijo Kamniške Alpe, zdaj v megli pa lahko le slutimo, da so tam. Podobno tudi Boga ne vidimo/čutimo, čeprav verjamemo, da je.

Ker sem se v zadnjem letu s sinovoma večkrat peljal s kolesom na grad, sem vedel, da točno na tem mestu Kamniške Alpe res žarijo v jutranjem soncu. Ob tisti uri Grintovec dobi prve žarke jutranjega sonca in ta svetloba počasi polzi navzdol, skoraj sočasno pa obsije še Kočno, Skuto in druge vrhove. Vse to se mi je v trenutku pokazalo v mislih. Oči pa so videle le gosto meglo, ki je omogočala pogled komaj do prvih dreves slabih 100 m nižje.

Prispodoba mi potrdi, kako ob preizkušnjah ne vidim Boga ob sebi, čeprav sem ga lahko ne dolgo nazaj v evharistiji, molitvi, naravi ali delu dojel, kakor da je čisto blizu mene. Ker pa vem, da megla počasi izgine, mi to pomaga, da tudi vem, da ga bom spet začutil. Samo upanje in vera ne smeta ugasniti.

Drugi dogodek je bil zajtrk v tišini. Molitev pred zajtrkom se mi je na poseben način podaljšala kar v celoten obed. Ko sem zaužil enkratni kuharičin kruh, se mi je pred očmi odvrtelo vse: od zelenih žitnih polj, ko bilka vzklije in s svežo zelenino pobarva njive spomladi, do zrelih valovečih žitnih polj v juliju, ko težki klasi čakajo na žetev. Kakor da vidim življenjski cikel, ki ga živimo tudi mi. Videl sem sončnice, ki oblečejo polja v lepe rumene barve poletnega časa. Pridne kmete, ki v sodelovanju z naravo/Bogom vse to pridelajo … Ko je moko in sončnična semena dobila v roke naša kuharica, je iz obojega pripravila tisti dobri kruh. V vsem tem vidim Božji načrt sodelovanja Boga s človekom.

S čajem me je opojna dišeča tekočina popeljala do poletnih pašnikov, polnih zelišč in miru v visokogorskem Božjem stvarstvu. Ko sem v čaj primešal med, me je okus popeljal k naslednji Božji stvaritvi – čebeli. Bog jo je ustvaril tako posebno, v sodelovanju z rastlinami in drugimi čebelami v družini. Spomni me na Jezusovo ljubezen do bližnjega, nauk o skromnosti, sodelovanju, optimalnosti in žrtvovanju za višji cilj. 

Ker je čebela tako posebna, čutim, da jo je lahko enkrat davno projektiral le Bog. Zgolj po naključjih ne more nastati bitje, ki ima več kot 50 mini orodij na svojih organih, da zna zgraditi voščeno gnezdo, nabrati in shraniti cvetni prah in propolis. Se očediti s svojimi čistilnimi glavnički. Ima senzor hitrosti, polarizirane svetlobe, UV-vid, pozna kotni sistem, se uči, komunicira v raznih plesih s svojimi sodelavkami, da sporoči, kje je paša. So tudi čebele skavtinje, ki znajo najti nov dom. V svojem parlamentu se sporazumno odločajo, zagotavljajo temperaturo in vlago v panju, ki je tako stabilna kakor v našem telesu. Pri tem uporabljajo naravne zakone gretja in hlajenja. Po Božjem načrtu čebela sodeluje z žužkocvetkami, jih oplodi in za nagrado dobi medičino. In jo zna spremeniti v med, ki ga jaz jem. Z glukozo v medu sodeluje tudi na poti ogljika preko ogljikovega dioksida, sonca in vode do glukoze, ki je edino končno gorivo naših celic, nam omogoča mišljenje, gibanje in življenje. Kdo lahko to naredi, če ne le BOG!  Boštjan

P. s.: Kdor bo to bral, bo zaznal eno drugo dimenzijo, ki jo lahko človek doživi na duhovnem vikendu. Samo ta način molitve in mojega dojemanja stvarstva – Boga mi pomaga, da se lažje spopadam s problemom ločitve, in mi poglablja vero. Boštjan

IV.

Bog mi je pokazal novo pot in sprejela sem jo. Naj bo z menoj Božja milost, da bom to pot lahko prehodila. Sprehod v megli mi je pokazal moje življenje: tavanje, iskanje, nezavedanje, kdo je Stvarnik. Danes je našel to izgubljeno ovco. Vsi smo ob svojem času na pravem mestu ter v Božjem varstvu in vodstvu. Pripeljal me je nazaj in pomagal videti sebe. Začenjam se čutiti, obvladujem lahko le sebe.

Vsak ima svojo pot in vsi imamo nit do Boga. Nisem znala vleči svoje niti, obesila sem se na moževo. Hvala ti, Bog, za spoznanje najinega odnosa po Sv. Duhu. N. N.

V.

Na teh duhovnih vajah po dolgem času, nekako po 4 letih, sem se počutila dobro. Vesela sem, da sem spoznala Vas, p. Ivan, in moram priznati, da sem bila prijetno presenečena. Hvala Vam za vse povedano in za odločnost pri ustavljanju konfliktov. Z veseljem še kdaj pridem! N. N.            

VI.

Najbolj se me je dotaknila meditacija o Očetu, ki je v svoji skrbi zame res pravi Oče. Spoznala sem, da so bila moj nezavedni odziv na ločitev negativna čustva do vseh moških, tudi do Boga Očeta, in sem lahko stopila korak naprej v zavedanju Njegove Ljubezni do mene. 

Hvaležna sem za jutranja sprehoda in zajtrka v tišini. Pozornost na svet okrog mene, na to, da nič ni samoumevno, da bo enkrat tudi moj zadnji izdih. Zato se lahko veselim vsakega trenutka, ki mi je podarjen, tudi meglenega jutra, z zavedanjem, da so Kamniške nad ljubljansko meglo obsijane s soncem. M.                                                                                                     

VII.

Po dolgem času sem šla na duhovne vaje in se popolnoma prepustila delovanju Sv. Duha. Nisem bila obremenjena z ničimer drugim, sploh pa ne z organizacijo še česa.

Tema je bila super: pogovorila sem se z Bogom Očetom, Sinom in Sv. Duhom. Iz mene je kar vrelo, lahko sem si zapisala stvari, ki sem si jih že dolgo želela napisati. Osebno sem bila v posebnem pričakovanju in nekako se je dobro izteklo. Potrebno je bilo, da se umirim in pustim Sv. Duhu voditi moje misli, besede in dejanja. Hvala Bogu, da mi daje moč in pogum!

Spremljala sem tudi dinamiko skupine. Zanimivo. Po navadi se postavim na stran šibkejšega.

Razumem, da se nekdo počuti odrinjenega, če sedi na njegovem stolu nekdo drug. Meni je pomembno, da imam neko stabilnost.

Bog ve, kaj smo posamezniki sporočali, ko smo prestopali meje. Smo jih iskali? Ali smo iskali prostor, pozicijo v skupini in v Skupnosti Srce? Ljudje smo različni in s starostjo se nič ne poboljšamo. Včasih si rečemo: vse življenje me je nekdo vzgajal, teptal, zdaj se pa ne pustim več. Čas bo pokazal, kako bo Skupnost Srce delovala in kako se bomo znašli v njej. Karmen

VIII.

V tišini začetne meditacije me je v notranjosti prešinil stavek: »Bog, bodi milostljiv z mano grešnico.« Povedal mi je, da se še vedno samoobtožujem in Bogu ne zaupam, da sem njegova brezpogojno sprejeta, ljubljena hči. Prav to samoobtoževanje sem prepoznala med duhovnimi vajami kot veliko bariero, da bi se z Bogom povezala. Vedno se mi je zdelo, da ne morem prebiti zidu med menoj in Njim. Delo na duhovnih vajah mi je prineslo novo upanje in omililo trdoto do sebe. Z Njegovim pogledom name in mojim pismom Njemu se je odprla iskrena želja postati Božja ljubljena hčerka. Lahko se odprem novemu življenju na mnoge načine ter poiščem nove oblike ljubezni in služenja. Ozaveščanje in potrebno delo mi odpirata možnost nove poti. Gena

IX.

Prišla sem na DV, da se umirim in posvetim sebi in Bogu, ker sem močno vpeta v življenje svojih treh otrok in osmih vnukov. Vedno sem vesela tudi družbe svojih stanovskih bratov in sester. Svojo ločenost sem po mnogih desetletjih prebolela, si pa domišljam, da morda lahko delim nekdanjo bolečino s tistimi, ki so se v tem nezavidljivem položaju znašli pred kratkim. Sv. Duh je pri izbiri para za sprehod zagotovo deloval v to smer: novinci so se znašli ob »starih« ločenih.

Dragocen mi je bil jutranji molitveni sprehod, popoldanski sprehod v paru, delitev premišljevanj po dobro pripravljenem gradivu, sv. maša posebej za našo skupino, lastna sobica in tišina, pa tudi skupni in okusni obroki, ki jih ni bilo treba šele skuhati kakor doma.

Res je bilo dovolj časa za poglabljanje in uvid, da je vsak izmed nas v varnih Gospodovih rokah: ne razumem čemu, ampak sprejemam in se zahvaljujem za vse, kar mi je dano. Helena

ODMEV NA VEČER Z ADIJEM SMOLARJEM (4. 11. 2024)

Adija Smolarja sem pred nekaj dnevi prvič doživela v živo, v Marijini kapeli cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. Čudovit večer. Ne pomnim, od kdaj poslušam njegove skladbe. Se mi zdi, da že vse življenje. Rada jih poslušam, tako tiste hudomušne kot druge – globoke, poučne, vesele ali žalostne. Imam več njegovih CD-jev in celo še nekaj kaset.

Nestrpno sem čakala na ta večer. Adi je prišel nasmejan, s kitaro in nam povedal marsikaj o sebi. Seveda nam je tudi pel in razodel ozadje nekaterih svojih pesmi. Na koncu si je vzel še čas za klepet z nami. Povprašala sem ga o navdihu za pesem »Daleč je za naju pomlad«, ki je meni od vseh njegovih pesmi najbolj ganljiva in se mi ob njej pogosto orosijo oči. Si predstavljate, da jo je napisal že pri 30 letih? Navdih zanjo pa je dobil ob opazovanju ljudi skozi okno svojega doma. V množici hitečih je njegovo pozornost pritegnil starejši par: držala sta se za roke, bila počasnejša od drugih, a tako pozorna in ljubeča drug do drugega.

Zelo sem hvaležna za ta večer. Zdaj imam Adija še raje. Razen z zapetimi pesmimi se me je zelo dotaknil tudi kot človek. Všeč so mi številne njegove lastnosti – skromnost, dobrosrčnost, preprostost ipd., njegove vrednote ter pogled na življenje in svet. Ob spominu na ta večer čutim veselje, toplino, mir in veliko hvaležnost. Izpolnjenih je bilo veliko mojih potreb, zlasti potreba po glasbi, druženju in povezanosti. Čudovito, da novica v internetnih medijih (z grozo sem jo prebrala eno uro pred srečanjem) o Adijevi hudi prometni nesreči in kritičnem stanju ni resnična. Želim mu še veliko zdravih in srečnih let, da bo s svojim prepevanjem in drugim delovanjem (je tudi skladatelj, glasbeni pisec, pesnik, otroški pisatelj, kantavtor in scenarist) lahko še naprej bogatil naša življenja ter ustvarjal lepši in boljši svet.

Ko smo po srečanju z Adijem Smolarjem v kapeli ugasnili zadnje luči, se mi je zdelo, da je v njej ostala ena posebno lepa in topla energija. Adi, iskrena hvala, da si ter da si z nami delil sebe in svoje talente.

Milena

Je ločitev zgolj življenjski poraz ali nova priložnost?

15., 16. in 17. novembra 2024 (od petka do nedelje) p. dr. Ivan Platovnjak, duhovni vodja Skupnosti SRCE, v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani, Ulica stare pravde 11, pripravlja za ločene duhovne vaje z naslovom Je ločitev zgolj življenjski poraz ali nova priložnost?

P. Platovnjak nas na spletu pod e-naslovom https://ignacijevdom.si/events/za-locene/ vabi na ta dogodek z besedami: »Na duhovnem vikendu bomo v luči vere v Boga Očeta po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu ob osebni molitvi in Božji besedi ter spoštljivi medsebojni delitvi duhovnih izkušenj odkrivali, kako ločitev ni zgolj poraz, temveč nova priložnost za osebnostno in duhovno zorenje.«

Prvi dan se program začne z nastanitvijo med 17.30 in 18.30, zadnji dan pa konča s kosilom do 14. ure. Cena bivanja in prehrane je 70 evrov na osebo.

Prijavite se do ponedeljka, 11. 11. 2024, po e-prijavnici, ki jo prav tako najdete na e-naslovu https://ignacijevdom.si/events/za-locene/. Da bodo duhovne vaje izvedene, naj bi bilo udeležencev najmanj deset.

Dragi srčki, ne zamudite te enkratne priložnosti za osebnostno in duhovno rast! Na svidenje na duhovnih vajah!

Odbor SRCA

Romanje na Sveto goro

Izleti, še bolj pa romanja, imajo svojevrsten čar. Tokrat smo poromali na Sveto goro, ki se dviga nad Grgarjem.

Obetal se je lep sončen dan, ko smo se začeli zbirati na parkirišču v Grgarju. Nekaj starih znancev in nekaj novih obrazov. Za začetek smo obujali spomine in si podelili vtise s preteklih romanj na Sveto goro.

Proti Sveti Gori smo krenili po Urškini poti, ki se imenuje po Urški Ferligoj. Najprej smo se ustavili na njenem grobu in Magdalena nam je obudila zgodbo o tej pastirici. Ko je leta 1539 na gori Skalnici pasla ovce, se ji je prikazala Marija z Jezusom. Rekla je: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.« Preprosti ljudje so ji verjeli, predstavniki oblasti pa so Urško zaradi njenih pričevanj večkrat zaprli v ječo, a Marija naj bi jo trikrat čudežno rešila. Dve leti po prikazovanju so na Skalnici, današnji Sveti gori, začeli zidati cerkev. Za srečno pot smo na Urškinem grobu na kratko zmolili in se priporočili Marijinemu varstvu.

Na drugem kratkem postanku smo se seznanili z lokacijo hiše, kjer je živela pastirica. Kip Marije z Jezusom je v spomin na Devico Marijo, ki je Urški naročila, naj se sezida njeno svetišče. Nekaj srčic nas je občudovalo posebno milobo, ki jo je odseval Marijin obraz.

Potem se je romanje nadaljevalo po makadamski poti. Med hojo smo se večinoma razporedili po dva in skupaj poromali k Mariji pomočnici in priprošnjici, vsak s svojimi prošnjami in zahvalami. Med nami so se stkale prijateljske vezi in poldruga ura je v zaupnih pogovorih hitro minila.

Na poti je bilo veliko kavern, ki so nas spomnile na soško fronto. Glede na vojne v preteklosti in na vojne v naši bližini sem v sebi začutila hvaležnost, da živimo v miru.

Opoldne smo v imeli sv. mašo v kapeli bazilike Kraljice Svetogorske, ki jo je za nas daroval župnik župnije Šturje g. Zoran Zornik. Mašo smo končali s pesmijo Mariji, ki mi je še dolgo odzvanjala v srcu:

Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica,
sladka Devica, da ti podam?
Drugega nimam, srce mi vzemi,
z nadami vsemi tebi ga dam!

Na poti navzdol smo si pobliže ogledali eno od kavern, ki vodi skozi hrib do križevega pota. V njej je bil tudi bazen z vodo, s katero naj bi napajali konje.

Matjaž in Magdalena sta nas pogostila z dobro primorsko joto. Ob kavi in pecivu je stekla beseda o situaciji ločenih v Cerkvi. Utrnila se je tudi ideja za romanje v Medžugorje naslednje leto, ko bo sveto leto.

Veseli in hvaležni, da smo preživeli lep dan, ki nam je dal novih moči za naprej, smo se poslovili. Naj nam Gospod nakloni še veliko takih dni.

Udeleženka

Anda Perdan: Duševne stiske in telesne težave

V ponedeljek, 24. 9. 2024, je v Marijini kapeli v cerkvi sv. Jožefa predavala Anda Perdan, upokojena zdravnica splošne medicine. Tema predavanja je bila Duševne stiske in telesne težave, slediti mu je bilo mogoče tudi po Zoomu. Zdravnica je poudarila, da smo ljudje telesna, duševna in duhovna bitja, ter opozorila na duševne stiske, ki jih doživljamo v težkih življenjskih preizkušnjah, tudi ob razvezi. Danes temu rečemo stres. Gre za čustveni, duševni, telesni in vedenjski odziv posameznika na škodljiv stresni dejavnik – stresor (časovna stiska, spor, zamera …), ki zamaje njegovo notranje ravnovesje. Ta odziv določajo človekova osebnost, izkušnje, znanje, okoliščine, okolje. Kratkotrajen stres vpliva na nas spodbudno za tvorbo spomina, kreativno razmišljanje, motiviranost (pozitivni stres). Dolgotrajen ali intenziven stres pa vodi v izčrpanost (negativni stres) in je škodljiv za zdravje, povzroča npr. presnovne in avtoimune bolezni, napetost, depresijo, tesnobo. Tedaj moramo poiskati pomoč – zaupno osebo, terapevta, morda celo eksorcista. Pomaga tudi vključitev v skupino, kakršna je SRCE.

Marko in odbor SRCA

8. VSESLOVENSKO SREČANJE RAZVEZANIH V CERKVI

 

Log pod Mangartom 2024

Z vetrom, ki je pred nevihto nosil že sem in tja porumenelo listje, smo vstopili skozi vrata našega stanovanja. Na kavču, s časopisom v roki, nas je pričakal moj oče. V zraku je bilo čutiti vonj po neredu. Na stežaj smo odprli okna in z glasnimi vzkliki nas je hitel pozdravljati naš papagaj, medtem ko sta mu otroka nežno prigovarjala. Ob jedilni mizi so v popolnoma praznem kozarcu žalostno samevale izsušene sadike paradižnikov. Vzgojila sem jih iz zalistnikov kot »rezervne igralce« za primer toče in neurij na našem vrtu. Ob odhodu so se bohotili s temno zeleno barvo, močnim steblom in velikimi belimi koreninami, zdaj pa v njih ni bilo življenja. Niso bili samo oveli, bili so kakor suhe rože, preden jih vržeš v koš. A tega nisem naredila, nisem mogla narediti. Namesto tega sem jim nalila svežo vodo, čeprav sem vedela, da nima smisla. A to je del mene: boriti se tudi takrat, ko ni videti niti trohice upanja. In računati na Božjo pomoč, na silo Življenja, ki je močnejša od vsega drugega …

Brez spremembe je minil prvi dan. Za njim drugi. Ah, vedela sem, predolgo so bili brez vode, predolgo. Kakor jaz, me je spreletelo. Kolikokrat sem razmišljala, da je trpljenje trajalo predolgo, in se spraševala, ali mi bo sploh kdaj uspelo ponovno zaživeti. »Bojne rane« so se poznale povsod na mojem telesu in duši. Tretjega dne sem pa zagledala Življenje: rastline so se dvignile, čisto vse, vse do zadnje. Srček je bil zelen, prav tako nekaj glavnih listov okrog njega. Tisti pri tleh so bili videti delno rjavi. Ampak srce – srce je živelo! Listi sicer še niso imeli prave barve, a bili so živi, življenje se je vračalo. Kakšen čudež! Kakor gozd, ki ga opustoši požar, a iz pepela vznikne nova rast.

Zaželela sem si, da bi za skupino Srce vedelo več ljudi. Koliko let je minilo, ko sem iskala, a nisem našla. Na srečo sem imela terapevta, a manjkali so mi podporni ljudje. Tudi pri spovedi v veliki cerkvi sredi Ljubljane, ko sem se zjokala do konca, me duhovnik ni znal napotiti nikamor. In še ženička, ki je ravnokar prišla od maše, me je neusmiljeno nahrulila, ker sem po njenem stala preblizu izhodnih vrat. Kakor takrat, ko ti gre čisto vse narobe in se počutiš popolnoma samega ….

Misli so se mi vrnile v Log pod Mangartom. Mlajši sin Samo me je spraševal, kateri inštrument je moj najljubši. »No, klavir, violina, flavta …,« sem razmišljala. Končno je prišel z besedo na dan: »Mami, kaj pa kitara? Rad bi se učil kitaro!« Nasmehnila sem se: »Lepo!« Dotaknilo se ga je igranje na kitaro ob naših mašah s pomočnikom p. Tomaža – Primožem. Leto ali dve sem morala poslušati njegovo razredničarko, da noče peti. Prigovarjala mu je ali pa kričala nanj. Tudi ravnatelj. Celo stiskanja zgornjega dela rok so se poslužili. Močnega. Brez uspeha. Na tak način lahko samo lomijo otroke, ne pripravijo pa jih do resničnega sodelovanja in spoštovanja. Ne bo pel pod prisilo in zdaj naj bi igral kitaro? Celo pesmi sem ga slišala tiho mrmrati, če sem med mašo pozorno prisluhnila. In na balkonu včeraj je zapel kitico iz pesmi, ki jo je igral Primož in smo jo skupaj peli, in to na glaaas …

Log pod Mangartom, lepa vasica, obdana z visokimi gorami, s hišicami, strnjenimi ob cesti, ki se vije skoznjo, in s potokom Koritnico. Tam smo odkrivali skrite kotičke tolmunov in pristno naravo, ki v mestu kdaj tako manjka, da že kar boli. Nameščeni v mirni podstrešni sobici, s pogledom na vaško cerkev in gore … Svež zrak … Počitnice … Končno … Paše … Pa čeprav z glavobolom od vseh težkih stvari, ki traja že drugi dan. Preveč skrbi. Preveč dela in preveč dostopa do informacij o stanju po svetu. Teža pritiska k tlom. Ne morem deliti teh stvari, čeprav bi jih bilo treba. Le kdo bi mi verjel? Tako ostaja del mene, ki je osamljen in ga ne zmorem deliti. Še zlasti ga začutim, kadar sem obdana z ljudmi. Vem, slediti moram miru srca. Zavestno. In delovati iz tega. A včasih mi še ne uspeva.

Nekaj dni pred našimi počitnicami sem imela sanje, tiste žive sanje, ki niso tako pogoste. Lepe sanje. Bile so tako močne, da so me zbudile v smehu. Tam je bila naša skupina Srce, vzdušje pa tako prijetno in prežeto z nečim božjim, kar me je neskončno pomirjalo. In p. Tomaž, ki je v rokah držal čevelj, zaradi katerega smo se v sanjah šalili. Ko sem se zbudila, sem vedela, da bo vse v redu. Da otroka ne bosta padla s kakšne previsne stene v gorah ali se poškodovala pri fantovskih podvigih, da bosta prestala kopanje v mrzlih koritih in slapovih. Ampak, le kaj pomeni tisti čevelj? Že drugi dan v Logu pod Mangartom sem izvedela: otroci so se šli kopat s Tomažem in Primožem ter metali čez potok svoje čevlje, da bi ga prečili bosi. In potem so lovili čevlje, ki so jim ušli po vodi. In čevelj mlajšega sina je odplaval, izginil … Šlo mi je na smeh. Kakor da bi imel Bog smisel za humor.

Že prvi dan je bil nekaj posebnega. Odpravili smo se h koritom Mostnice. Nisem jih poznala. Sonce se je prebijalo do nas izpod vrhov gora, ko smo stopali po poti in pod vodstvom p. Tomaža navezovali stike s tistimi v skupini, ki jih še nismo poznali. Dotaknile so se me zgodbe, tako podobne mojim. Ko sem res prisluhnila, sem na drugi strani lahko začutila drugega in njegovo zgodbo. Kakor most, ki poveže dva človeka, da je pot lažja. Dogovorili smo se, da bomo imeli 20 minut časa zase, za tišino, v kateri se vsak poveže s seboj v svojem kotičku narave. Ko sem naredila nekaj korakov proti potoku, kjer je čista voda divje žuborela in se prebijala po belih skalah, sem obstala kakor vkopana: na kamnitem mostu, ozkem le za nekaj dlani, ki se je bočil nad penečo se vodo, sem zagledala starejšega sina Klemna in p. Tomaža, kako se počasi, korak za korakom vzpenjata proti vrhu tega naravnega mostu. »Padla bosta, tako je ozek. Skoraj nemogoče je, da ne bi padla. Dol v to deročo globoooko vodo, samo en napačen korak …,« sem pomislila. A medtem ko sem zadrževala dih in se nisem mogla premakniti, sem v telesu začutila tisti globoki mir. Kakor bi telo vedelo, da je vse v redu. Da tokrat lahko zaupam, prepustim. V naši družini so bili odrasli, ki so otroka vodili v nevarne situacije, in moje telo je bilo polno nemira. Vedno. In potem pride trenutek milosti, ko ugotoviš, da je lahko drugače. In da fantje morajo iti v smeri, ki jim predstavljajo izziv. Ko jih nekdo varno vodi. In ko ugotoviš, da je bilo na tistem mestu varno, tudi če bi padla v vodo. Bila bi samo malo mokra. Pa kaj potem. Divja čarobna lepota narave, kakor da bi se ustavil čas, ko je dva nasmeška ujel v fotoaparat mlajši sin Samo.

Vsi dnevi so bili takšni. Polni lepote, ki smo jo vpijali. Polni hoje in prelepih kotičkov. Pogovorov. Razmišljanj o različnih stvareh. O tem, kje v življenju lahko jaz služim drugih. O tem, kako celostno zajeti svoje življenje in se posvetiti tudi tistim delom, ki so bili zanemarjeni. S sv. mašami, ki so v lepoti narave videti kakor še pristnejše povezovanje ljudi v skupnost in slavljenje. Pa razmišljanja in misli iz Svetega pisma, ki se te dotaknejo. Tudi otrok. Stvari so tekle lepo in usklajeno. Včasih sem pri maši začela padati v čutenje tega, kar nas presega. Svetost. Mir. In sem se vprašala, kako je sploh mogoče živeti brez tega. Všeč so mi bili ljudje. Zdelo se mi je, da se na trenutke dotikamo drug drugega. Radost v meni se mi večkrat zazdi kakor božji radio v srcu. Kakor da smo vsi neločljivo povezani z Bogom. Ko začutimo mir in veselje ob nekaterih stvareh, ljudeh …, se mi zdi, kakor da je smer prava, kakor da je to glas moje duše in božjega šepeta, nekakšen božji kompas v meni, ki mi kaže, da je smer prava …

In kopanje in sv. maša ob Rabeljskem jezeru. Lepooo! In Tomaž je prinesel suuuup. Sup – sanje mlajšega sina. Vse leto je sanjal o njem. In varčeval. In zdaj ga je Tomaž prinesel, pa še peljal ga je po jezeru skupaj z Martinom. Zadetek v polno!

Pa osvojeni Mangart. Uau, bravo mi! Vesela sem bila Primoža, ki je budno spremljal fante v njihovem zagonu proti vrhu, medtem ko smo drugi sopihali za njimi. Varno mi je bilo tudi ob njem: imel je občutek za otroke in odrasle. Znal jih je voditi, jih ustaviti, ko je bilo nevarno, in jih zraven še zabavati. Nekateri so se pogumno podali po slovenski smeri, tudi Martin in Helena, Nataša in drugi. Pa lepi slapovi Fratarice. Ko v tisti vročini razmišljaš, kako se namočiti v vodi. Pa izvir Soče. In tista utrdba, v katero nas je peljal Tomaž, s skrivnim podzemnim hodnikom, od koder smo se prebili na drugi konec utrdbe. Delčki zgodovine, ki jo premalo poznamo, da bi se iz nje zmogli učiti za današnji čas. Da se tiste zgodbe ne bi nikoli več ne ponovile.

En dan smo se z gondolo povzpeli v italijanske hribe in nameravali osvojiti Belo peč. Ko smo prehodili že precejšen del poti, je Aleš ukazal ustaviti se in ne nadaljevati. Teren je bil preveč strm, preveč krušljiv in nezavarovan. Bila sem hvaležna, da imamo s seboj razsodnega človeka. Odpravili smo se proti Kaninu, po lepi poti s pogledom na mogočne gore, kjer smo previdno prečkali snežišče. Ob sestopu mimo cvetočih zaplat gorskega cvetja pa še razigrano drsanje in kepanje z otroki. In Gregor, ki je pokazal svoj talent ob zmagi v pingpongu, snemanju krasnih fotografij in zadnji dan v nogometu s fanti, ki so ga vsi komaj čakali.

Pa kurjenje ognja na zadnji skupni večer, ko se otroka nista mogla nehati smejati ob izvirni pripombi naše Mari. Lepo ju je bilo videti. Vse preveč je bilo resnih stvari v njunem življenju, vse prezgodaj. In ta sproščeni smeh pod zvezdami. Pogovori in petje ob kitari. P. Tomaž je predlagal indijanski ples ob ognju, ko odklopiš nekaj svojega razuma in se prepustiš plesu, da presežeš skrbi, težo, zarezano v telo. A tega še nismo zmogli. Morda se opogumimo drugo leto!

In moji glavoboli in skrbi? Seveda so izginili, glavoboli namreč. Glede skrbi se iščem mir srca. Vsak dan znova. Zaupati božjim močem, kajti moje se lahko hitro izčrpajo. Slediti glasu rahlega šepeta ter včasih tiho in potrpežljivo čakati. Narediti en del in drugega prepustiti Bogu. Zaupati v Dobro, v Božje, ne glede na vse. Delovati ja, a iz tega miru Srca. Vse, še posebno pa težke stvari izročati v Njegove roke. Do tega miru so nas vsak dan vodile molitve.

Pravijo, da so počitnice prave, če lahko pozabiš na službo. Službeni in zasebni telefon sta bila izklopljena večino časa. In ko sem se v ponedeljek vrnila na delo, v veliko moderno stavbo z ogromnimi okni, stotinami kamer varovane kritične infrastrukture, sem obstala pred vrati notranjega prostora in se nisem mogla spomniti svoje varovane kode za vstop. Prav tako se nisem mogla spomniti, kam sem dala ključe omare s prenosnikom. Seveda pa sem se spomnila Loga pod Mangartom!

Udeleženka duhovnih počitnic v Logu

Predavanje Duševne stiske in telesne težave

Predavanje boste lahko spremljali tudi po zoom-u:  https://us02web.zoom.us/j/84866857888 

Geslo: 123456
Scroll to top