Skupnost Srce razvezani

Zaceli me, Jezus, od neljubljenosti

K tebi, moj Bog, prihajam,

k tvojemu križu, ki je tudi moj križ.

Prihajam k tebi, moj Bog, da Ti povem,

kako sem bila ponižana,

izdana, zapuščena, zasmehovana, brez doma,

kako me bolijo te rane, ki so tudi tvoje.

K tebi prihajam, moj Bog, da Ti povem,

kako je nekdo, ki ne bi smel,

poljubil moje ustnice, se dotikal mojega mladega telesa,

stopil vame, v moje srce, mi ga ukradel, ga izdal in izginil.

O, kako te pogrešam, moj Bog! 

Ko te poljubljam, križani Jezus, te prosim,

poljubi moje ustnice in jih zaceli

od vseh teh lažnih poljubov in dotikov, besed in obljub.

O, Jezus moj, pogrešam tvoj dotik,

čutim, kako me tvoj dotik zdravi.

Ko poljubljam tvoje križano telo,

Ti, Jezus moj, ozdravi mojo Ljubezen.

Zaceli me od neljubljenosti in

zaceli vse bolečine v mojem življenju.

Zaceli tiste rane, ki sem si jih sama zadala,

ko sem se kot izgubljena hči iskala in

nisem našla poti k očetu, ki bi me sprejel,

ne v materino naročje.

Ozdravi te moje od staršev prizadejane rane.

Ko poljubljam tvoje rane, 

zaceli v meni vse bolečine, ki sem jih jaz zadala drugim.

Vsakič ko sem ranila druge, sem ranila tudi sebe,

zato me tudi te rane bolijo.

Vse svoje rane Ti prinašam, Jezus, da jih zaceliš.

Ko se dotaknem tvojega na križu križanega mrtvega telesa,

se Ti, Jezus, dotakni mojega razpadlega zakona,

vsega nasilja, nečlovečnosti, težkih in grobih besed,

ki so mi s sulico prebodle srce in se zažrle v moje telo.

Utrudila me je ta razveza, razdrla in porušila vse, kar sem.

Jaz sem, Jezus, šibka,

utrujena od neštetih front in vedno novih padcev,

tako bi rada bila močna, da mi ne bi bilo več treba pasti,

a ne zmorem, dragi Jezus, težko mi je.

Ozdravi me od vseh teh front in padcev,

razodeni se mi v vseh mojih križanjih.

Bodi ti moj Simon Peter, moja Veronika, Marija Magdalena.

Dvigni me in opogumi,

da bom znova objela in poljubila svoje življenje

kljub vsej zavrženosti in utrujenosti.

Dotakni se me s svojimi rokami in ozdravi vse dotike rok,

ki me nikdar ne bi smele udariti.

Tvoje roke so roke blagoslova in roke, prebodene z žeblji,

ti žeblji so prebodli tudi moje roke.

Veš, Jezus, nisem vedno delala dobrih del, kot to počneš Ti.

Oprosti mi! Samo Ti to zmoreš!

Jaz nisem znala odpuščati, obsojala sem vsepovprek.

In vendar so moje roke objele mnoge zlomljene in ponižane.

Vse to Ti prinašam.

Posveti vse dobro in sočutno, kar je v meni.

Blagoslavljaj vse tiste, ki so jim moje roke pisale ode, prošnje,

stihe in dolga pisma srčnih želja, pisma za ozdravljenje,

objemi jih in čuvaj.

K tvojim nogam se sklanjam, moj učitelj, 

blagoslovi vse moje poti iskanja in hrepenenja.

Prinašam Ti vse svoje poti brez cilja,

vse tiste izgubljene želje in sanje.

Dotikam se s svojimi rokami, svojimi ustnicami

tvoje ranjene glave, okronane z trnjem.

Zaceli mojo glavo, ko je polna strahov in sramu,

ko se misli ne ustavijo.

Zaceli mojo preteklost, da bom živela v miru.

Prinašam Ti tiste rane, ko ne zmorem ljubiti drugih in

jih v svojih mislih in srcu obsojam. 

Zaceli me, moj križani Bog, od vseh teh grobosti v odnosih.

O, Jezus, dotakni se mojega Srca.

Tu je moje življenje in moj dom. Največja rana tvojega Srca.

V njej je tvoje življenje in delo. Tvoje središče in svetišče.

Iz tvojega srca, Jezus, so se rodile vse skrivnosti, vse, kar si.

V tej rani tvojega prebodenega Srca sem bila tudi jaz. 

Zame si bil križan in zame si vstal.

Po tvojih ranah sem te prepoznala, križani moj, 

po povojih, rabuni moj, in praznem grobu.

Po imenu si me poklical tistega jutra

in sem spoznala, da so tudi moje rane znamenja vstajenja,

da je moje življenje vstalo.

Rabuni moj, živim, pojem, plešem, vriskam, ker Ti živiš v meni,

tvoje srce se je zlilo z mojim, tvoje roke so me objele, 

tvoje ustnice me poljubljajo,

tvoje noge me kličejo na nova potovanja.

Ljubi moj križani, vstani v vseh naših – mojih in tvojih – bolečinah in ranah.

Amen

Avtorica teksta in slike: Natalie Kardum

  

Pohod na Lubnik

Predzadnja marčevska sobota, ko naj bi se povzpeli na Lubnik, ni obetala lepega vremena.  Kljub temu se nas je na 1025 m visoki hrib nad Škofjo Loko odpravilo 6 članov skupine Srce.

Pot, ki jo je vodil Janez, smo začeli na Kobili (509 m) in po slabih dveh urah ne preveč naporne hoje prišli na vrh. V koči se je prilegla kava ali čaj, pa tudi kakšen priboljšek.

Malo je že začenjalo deževati, upali smo, da bo dež počakal, in na koncu ga je bilo res samo za vzorec. Tudi pot navzdol je ob prijetnem pogovoru hitro minila.

Na koncu smo se v kavarni Homan še malo podružili ob kavi in se nato prijetno utrujeni odpeljali vsak na svoj konec.

Hvala Bogu in vsem za prijeten izlet!

Udeleženka

Prvo mesečno srečanje skupine Srce pri Sv. Jožefu v Ljubljani, vodil ga bo stalni diakon Mirko Klobučar.

Vabilo na novo  skupino

Skupnost SRCE pričenja z delovanjem nove skupine Srce, ki se bo srečevala enkrat mesečno pod spremstvom stalnega diakona Mirka Klobučarja. (  https://365.rtvslo.si/arhiv/obzorja-duha/175118893) .

Srečanja nove skupine SRCE so namenjena vsem, ki imajo izkušnjo ločitve, razhoda ali razveze in zagotavljajo varen prostor za spopadanje z življenjskim položajem, ki ga razhod prinaša. Skupina nudi možnost osebne rasti, poglabljanja v veri in odprtost za soljudi s podobnimi izkušnjami ter nudi tudi medsebojno podporo, povezanost in krepi moč in upanje za okrevanje.

Prisrčno vas vabimo na prvo srečanje, ki bo v soboto 12.aprila 2025 od 9.00 do 12.00 pri Sv. Jožefu v Ljubljani.

Naše prvo srečanje bomo pričeli z bogoslužjem ob Božji besedi v Marijini kapeli, nadaljevali pa z medsebojnim pogovorom na podlagi evangeljske besede in srečanjem v Cukaletovi dvorani v 1. nadstropju.

Da bomo lahko pripravili primeren prostor za udeležence, vas prosimo, da se prijavite na povezavi:

https://forms.gle/6QFSCYMSqxBVA261A

 

Prisrčno vabljeni!

Obor SRCA

Odmevi na predavanje Sam svoj coach

Zadnji ponedeljek v februarju, kot je v Skupnosti Srce že vrsto let, smo se zbrali pri skupni sv. maši v Marijini kapeli pri Sv. Jožefu, ki jo je daroval naš duhovni vodja p. Ivan Platovnjak. Sledilo je izjemno zanimivo, poučno in spodbudno predavanje.

Člane Srca druži izkušnja razhoda v partnerstvu, razpada zakona, kar pomembno zaznamuje naše nadaljnje življenje, tudi naše otroke in širšo družino. Kako se odzvati in pristopiti k novim izzivom, iskati nove perspektive in različne načine delovanja, kje poiskati pomoč pri učenju novih veščin, kako sploh začeti razmišljati, nam je z vidika coachinga pojasnila naša tokratna predavateljica Alja Horvat. Njeno delo smo že spoznali v Odboru Srca, saj nas je usmerjala pri oblikovanju programa in vizije delovanja skupnosti. Tudi njena nepogrešljiva prostovoljna pomoč pri objavah na spletni strani in pri pošiljanju elektronske pošte je neprecenljiva. Tokrat pa smo jo lahko vsi začutili v njeni strasti do dela, ki ga opravlja kot certificirana coachinja.

V eno predavanje je težko strniti tolikšen obseg teme Sam stvoj coach, a Alja se je potrudila in nam jo osvetlila tako, da je v nas vzbudila radovednost, samospraševanje in razmišljanje, kar coaching je. V prvem delu nam je pojasnila izvor besede coach (voz, voziček, kočija …). Coach je oseba, ki nekoga vodi, odkriva njegove skrite potenciale in ga spodbuja k razmišljanju zunaj okvirov. Opredelila je miselnost rasti nasproti togi miselnosti. Coach ni svetovalec, ni mentor in ne poučuje. Miselnost rasti nam omogoča spremembo, aktivnost, vzbuja radovednost, prinaša pozitivnejša čustva, saj ne definiramo problemov, ampak izzive in ne porazov, ampak priložnosti, iz katerih se učimo in kljub oviram gradimo vztrajnost. Iz uspeha drugih se učimo, uspeh drugih nas motivira. Delujemo iz prepričanja, da je mogoče inteligenco in talent razvijati. Toga miselnost je ovira pred učinkovitimi rešitvami, saj nas preveč onemogoča zunanja kontrola, usmerjenost v mnenje drugih, kar prinaša neprijetna čustva, negotovost, strah, skrbi, zavist. V togem razmišljanju se želimo izogniti izzivom, ne veselimo se, ko so drugi ob nas uspešni, ampak nas njihov uspeh ogroža in hromi našo rast. Utrnila se mi je misel: ko smo prepričani, da nekaj znamo in o nečem vse vemo, takrat smo zelo togi v razmišljanju in omejeni v učenju. Če vse vem in znam, se ne morem več nič novega naučiti.

Veščina, ki je zelo pomembna v vseh odnosih, tako v poslovnih kot v prijateljskih in še kako zelo v partnerskih, je poslušanje. Poslušanje pa pomeni slišati in razumeti. Ima več ravni, šele na peti poslušamo aktivno, torej se uglasimo in navežemo odnos ter smo lahko polno prisotni in osredotočeni na sogovornika, se poskušamo vživeti vanj, razumeti kaj doživlja. Temu sledi tudi naša telesna govorica, upoštevanje moči tišine.

Ves čas predavanja sem bila miselno aktivna, razmišljala sem, kako delujem sama, v katerih odnosih poslušam selektivno, agresivno, pasivno, empatično in aktivno. Poslušanje je veščina in veščine z vajo lahko izboljšujemo, kar v medsebojne odnose prinaša veliko več iskrenosti, razumevanja in ne nazadnje rešitev, ko gre za izzive. In odnosi znotraj družine, na delovnem mestu in med prijatelji so zagotovo naši vsakodnevni izzivi. Ob rastočem mišljenju izzivi postanejo priložnost za ustvarjalnost, doživljanje več prijetnih čustev, novo učenje in rast ter gradnjo boljših medsebojnih odnosov. V marsikaterem osebnem problemu in ob izzivih, ki ga prinaša razhod ali razpad zveze, ko je treba življenje organizirati na novo, potrebujemo povsem nove veščine in nove učinkovitejše rešitve. V vsej preplavljenosti čustev in skrbi, novih nalog, nepričakovanih izzivov so naše misli pogosto razpršene, zmedeni smo, razmišljamo neskladno, vrtimo se lahko v lastnem krogu negativnih prepričanj in negativnih čustev ter ne vemo, kako naprej. Coach nam pri tem lahko pomaga pri definiranju izziva in iskanju učinkovitih rešitev. A samo mi lahko vemo, kaj je za nas naslednji pravi korak v naših okoliščinah. Coach nas pri tem usmerja in vodi s postavljanjem pravih vprašanj, odgovore pa moramo najti v sebi. Pomaga nam postaviti prave cilje, ki so merljivi, specifični, smiselni in časovno opredeljeni. Lahko pa smo, kot je predavateljica poudarila, tudi sami svoj coach, saj si tudi sami lahko zastavljamo prava vprašanja in iščemo odgovore. Kristjani se pri iskanju teh novih rešitev in odgovorov lahko zanesemo tudi na Boga.

Alja pravzaprav ni predavala, ampak nas je usmerjala, vodila, izzvala, bila je coach, česar sem se zavedala šele, ko je vsebina odmevala na moji poti domov. Bilo je res drugače, doživela sem pravi coaching. Alja, hvala, da si nas vodila v nove perspektive našega okrevanja.

Udeleženka

Ločeni – romarji upanja. Duhovna spodbuda za postni čas

Postni čas je obdobje tišine, molka, ozaveščanja ljubeče in dejavne navzočnosti Boga te notranje prenove. Za tiste, ki ste izkusili bolečino ločitve, pa je to lahko tudi čas, ko se ponovno soočate z ranami, spomini in občutki izgube. Vendar pa ta čas ni le čas bolečine – je tudi čas upanja.

Čeprav je ločitev izkušnja, ki prinese razočaranje, bolečino in občutek negotovosti, vas Bog ni zapustil. Bog Oče po Kristusu v Svetem Duhu hodi ob vas kot zvesti sopotnik, ki vas nežno vabi na pot notranjega ozdravljenja in novega življenja.

1. Sprejeti svojo zgodbo in jo izročiti Bogu

Ločitev pogosto pusti v srcu občutek neuspeha, krivde ali jeze. Morda ste se spraševali: »Zakaj se je to zgodilo?« ali »Kako naj grem naprej?« Eno je res: Bog Oče vas po Kristusu v Svetem Duhu ne gleda skozi to, kar se je zgodilo, niti ne skozi vaše grehe, slabosti in napake. On vas gleda s spoštovanjem, ljubeznijo in sočutjem ter vam pravi: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.«(Iz 41,10)

To, da sprejmete svojo zgodbo, ne pomeni, da se strinjate z vsem, kar se je zgodilo, temveč da dovolite Bogu, da jo preoblikuje v nekaj novega.

Vaja: Vzemite si čas in zapišite svojo zgodbo, brez obtoževanja sebe ali drugega. Nato jo izročite Bogu v molitvi, lahko tudi s temi besedami: »Bog Oče, ti veš, kaj sem prestal/a. V tvoje roke po Jezusu Kristusu izročam svojo bolečino, svoj strah in svoje rane. Prosim te, preobrazi moje bolečine in me vodi k novemu življenju. Amen.«

2. Odpustiti sebi in drugim

Odpustiti ni lahko, še posebno če je ločitev prinesla veliko bolečine. Toda odpuščanje je dar predvsem vašemu srcu. Ko odpustite, dovolite Bogu, da odstrani težko breme iz vašega srca in vas napolni s svojim mirom in veseljem.

V tem postnem času ste povabljeni, da postopoma odpustite svojemu bivšemu zakoncu, sebi, situacijam, ki so prinesle bolečino. To ne pomeni, da pozabite, ampak da dopustite sebi iti naprej, ne da bi preteklost določala vašo prihodnost.

Kako vedeti, ali ste že odpustili bivšemu zakoncu? Ko ste pripravljeni, da boste po smrti vso večnost skupaj z njim v objemu Božje ljubezni, če bo tudi on v njem. Dokler čutite odpor do te možnosti, še niste zmogli povsem odpustiti.

Vaja: Vsak dan lahko pred Boga Očeta po Kristusu prinesete preprosto molitev odpuščanja, npr.: »Bog Oče, po Kristusu mi daj moč, da odpustim sebi in drugemu. Naj me ne vodi jeza, ampak tvoja ljubezen in usmiljenje.«

3. Ponovno odkriti svoje dostojanstvo

Ločitev lahko zamaje občutek lastne vrednosti, a Bog vas vidi drugače. Zanj ste vedno dragoceni. Vaša vrednost ne temelji na tem, ali ste poročeni ali ločeni, ampak na tem, da ste njegov ljubljeni otrok, ustvarjen po njegovi podobi (1 Mz 1,27; Iz 43,4). Obnavljajte vedno znova to zavedanje in ne dovolite, da bi vas določala vaša preteklost ali pa vaši občutki.

4. Hoditi kot romar upanja

Ločitev je konec enega poglavja vašega življenja, vendar ni konec vaše poti. Postni čas vas vabi, da postanete romar upanja, tisti, ki hodi naprej z zaupanjem, da Bog pripravlja nekaj novega. »Glej, nekaj novega storim! Zdaj klije, mar ne opaziš?« (Iz 43,19)

Upanje ne pomeni, da takoj vidite rešitev, ampak da zaupate, da Bog dela tudi v vaši bolečini. Upanje pomeni vstati vsako jutro in verjeti, da vas Bog ljubi, spoštuje in vodi.

5. Skupnost in molitev

Bog nam daje ljudi, ki nas lahko podpirajo na naši poti. Pomembno je pripadati kakšni skupnosti, kjer se počutite razumljene, cenjene in sprejete. Molitev naj postane vaše varno zavetje, kjer se počutite varne v navzočnosti Boga Očeta po Kristusu, kjer lahko odložite svoje skrbi in dovolite Bogu, da ozdravlja vaše srce in prebuja v njem hvaležnost za tudi najmanjše dobre in lepe stvari in dogodke.

Vaja: Vsak večer napišite v dnevnik hvaležnosti tri stvari, za katere ste hvaležni, lahko tudi tako preproste, kot so topel sončen dan ali prijazna beseda soseda. To bo usmerilo vaše srce iz preteklosti v prihodnost in odprlo prostor za novo veselje.

Dnevna molitev za ločene

»Bog Oče, včasih se počutim izgubljen/a in ranjen/a, a vem, da me ne zapuščaš in da nisem sam/a v tem. Prosim te, preobrazi moje srce. Pomagaj mi odpustiti in sprejeti moje življenje. Daj mi moč, da zaupam v tvoj načrt ljubezni in hodim naprej kot romar upanja. Napolni moje srce s svojim mirom in veseljem ter mi pokaži, kako lahko še naprej ljubim, spoštujem in služim. Amen.«

6. Skrb za telo in duha

− Vsaj en dan ali nekaj ur na teden preživite v naravi in v navzočnosti Boga po njej ter dopustite, da se v vas prebudi ganjenost in hvaležnost za vse, kar boste zaznali.

− Poskrbite za redno telesno aktivnost (sprehodi, tek, telovadba).

− Odpovejte se tistemu, kar vam jemlje svobodo in čas, ki bi ga lahko posvetili sebi, drugim in Bogu.

− Pridružite se kakšni duhovni obnovi ali postnemu srečanju.

Sklep

Nikoli ne pozabite, da vaše življenje ni končano. Bog piše novo zgodbo za vas. Skupaj v Očetovem in Kristusovem Duhu stopite vsak dan naprej kot romar upanja!

p. Ivan Platovnjak DJ

P.S.: V Ignacijevem domu duhovnosti so vam na voljo različni duhovni programi.

Sv. Višarje 2025

Bog nam je naklonil tako lepo soboto 15. februarja v gorah, da bi jo privoščili prav vsem srčkom. Toda vabilo za Sv. Višarje (1766 m) je spodbudilo le deseterico: pet se nas je vzpelo k cerkvici višarske Matere Božje peš (večinoma z derezami, ker je bila pot zasnežena in strma), trije so se odločili za gondolo in smuči, dva pa samo za vzpenjačo, ker sta tako ocenila svoje zmožnosti. Irena je vstala že ob 4h zjutraj, da se je pravočasno pripeljala do Ljubljane iz Bele krajine, Cecilija pa je prišla iz Soške doline čez prelaz Predel in smo se srečali ob križu nad cerkvijo. Nalogo vodje je silno uspešno prevzel Janez Traven.

Jaz sem bila na pohodu najstarejša in najpočasnejša in zahvaljujem se Janezu in preostalim trem pohodnicam, da so me tako razumevajoče počakali vsakič, ko sem zaostala. Zagotovo imam največ »zaslug«, da se je dveinpolurna uradna hoja zapotegnila v štiri ure, tako da so Jože in naši smučarji precejkrat zaman preverjali, ali smo že dosegli vrh, da bi se skupaj usedli v gostišču Al Convento, ki ga vodi Slovenec Jure Prešeren. Je pa Jože med čakanjem na nas ujel poročno mašo na Višarjah, v italijanščini, a vendarle – redna sv. maša je tu gori samo ob nedeljah. Tudi mi smo šli pozdravit Mater Božjo v odprto cerkev in ji zapeli dve pesmi, proseč jo za blagoslov.

Še dobro, da smo sedli h kavi za skupno mizo že v gostilni Ponca v Ratečah tik pred mejo z Italijo, kajti pri Prešernu je bila okrog 14h taka gneča, da smo morali sedeti razpršeni pri treh mizah. Zapoznelo so nam postregli s picami, a do 16h smo se vendarle lahko odpravili proti žičnici – nihče se ni odločil pešačiti navzdol. Naši trije smučarji so se seveda spustili v dolino na smučeh.

Pred odhodom smo s pogledom še zadnjič zaobjeli višarsko snežno pravljico okrog cerkve Matere Božje, v daljavi pa so se belili: Ponce, Mangart in Jalovec, zadnji vrhovi Julijskih Alp in prvi vrhovi Karnijskih Alp pa Dobrač, Karavanke … Razgled za 360 stopinj. Pozabili smo na strmino in križev pot vzpenjanja (ob poti so res postavljene postaje križevega pota in na prvih sedmih so v kapelicah poslikave Toneta Kralja).

Polni hvaležnosti za prelepi dan in druženje smo se naglo spuščali v Kanalsko dolino, potem pa pohiteli na parkirišče in domov. Bogu hvala!

Helena

Z Nevjem in Alešem po Kraškem robu

Že v začetku leta se veselim in komaj čakam na naš skupni pohod po Primorski. Kaj je čar te naše Primorske? To, da imam možnost spoznati kraje, mimo katerih smo se vozili, a nikoli ni bilo časa, da bi se ustavili, saj je bila prioriteta, da pridemo čim prej do morja in nazaj grede čim prej domov. In potem občutek, da grem med druge člane naše skupnosti, ki jih ne vidim tako pogosto in me vedno lepo sprejmejo. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti Nevju, njegovi Ančki, Alešu in vsem udeležencem pohoda.

Letošnja pot nas je vodila od Socerba do Črnega Kala po Kraškem robu. Grad Socerb je deloval kot orlovsko gnezdo s prekrasnim razgledom na mirno morje, zasnežene Alpe in slovensko Istro. S ptičje perspektive sem lahko videla, kako razvejena je naša obala. Pričakalo nas je sončno, ampak mrzlo in vetrovno vreme. In Primorci ne bi bili Primorci, če ne bi pripravili dobrodošlice s toplimi napitki in domačim pecivom. Po pozdravih, objemih in zapoznelih voščilih za srečno novo leto smo se podali na pot. Nevjo na začetku kolone, Aleš pa na koncu. Tako smo bili ves čas varovani, da ne bi kdo krenil na »kriva pota«.

V zavetju borovcev in obsijani s soncem smo hodili po Kraškem robu. Prekrasna pokrajina in čudoviti razgledi na vasice in ceste pod nami so me spomnili na refren pesmi Adija Smolarja: »Glej, ta naš svet tako je lep kot lepe sanje. Življenje imej za prekrasno potovanje …« Pa se je to moje »prekrasno potovanje« končalo, ko smo prišli do drugega orlovskega gnezda – do Utrdbe sv. Sergija nad Črnim Kalom. V meni se je prebudil strah pred višino. Utrdba je namreč na skali, ki jo od Kraškega roba loči štiri metre široko in trideset metrov globoko brezno, do nje pa vodi ozek kovinski mostiček. Močna želja, da bi tudi jaz osvojila to čudo, je ob Helenini in Janezovi pomoči nekako uspela zajeziti moj strah. Gledala sem pač v nebo …  Bravo jaz!!! Vendar »prekrasnega potovanja« še ni bilo konec, saj se je bilo treba po silno strmem terenu spustiti do Črnega Kala in so me prevevali enaki občutki strahu. Je bil pa potem iz vasi krasen pogled na skalnato pečino.

Ogledali smo si črnokalško cerkev sv. Valentina – prijazna in požrtvovalna domačinka nam je predstavila njeno zgodovino. Posebnost te cerkve je prostostoječi zvonik, ki se je zaradi plazovitega terena nagnil za več kot meter. No, pa nam ni treba na ogled poševnega stolpa v Piso! Vsako leto se na dan sv. Valentina zberejo v njej zaljubljenci pri sv. maši. Bog ve, ali se bom kdaj tudi jaz udeležila te maše …

Potem smo se spustili še do Centra za obiskovalce Kraški rob, kjer so nas čakali avtomobili – naši gostitelji so poskrbeli, da smo jih pred pohodom prepeljali s Socerba na končno točko. In kot se za vsak daljši pohod spodobi, smo ga zaključili ob dobri hrani in pijači v Gostilni in pivovarni Mahnič v Kozini.

Tanja

Skupnost SRCE ponovno organizira izvajanje programa Divorce Care – Skrb za razvezane

DivorceCare je mreža podpornih skupin za osebe, ki se soočajo z ločitvijo, razvezo ali razhodom iz daljše partnerske zveze. Te skupine najdete v različnih krščanskih cerkvah po vseh ZDA, v Kanadi in drugih državah ter od leta 2021 tudi v Sloveniji.

Program DivorceCare, ki sta ga s pomočjo izvedencev oblikovala ustanovitelja Steve in Cherly Grissom, je doslej pomagal že več kot milijonu ljudi po vsem svetu. Še zlasti je v pomoč tistim, ki ste se z izkušnjo ločitve oz. razveze srečali nedavno, zato da bi lažje naredili korake k obnovi življenja.

V skupini DivorceCare so zbrani ljudje, ki razumejo čustveno spremembo in bolečino ločitve. Tu najdemo varen prostor, da izrazimo svoja čustva ali pa le mirno sedimo in premišljamo o tem, kar smo izvedeli. Na srečanjih dobimo tudi koristne in praktične informacije, ki nam pomagajo, da si po ločitvi opomoremo.

Program DivorceCare vključuje te vsebine:

  • Kako ravnati z osamljenostjo, depresijo, jezo, ranjenostjo.
  • Kje najti moč, da greste naprej.
  • Kako pomagati otrokom.
  • Praktični napotki glede finančnega preživetja.
  • Kaj pravi Sveto pismo o razvezi, odpuščanju, spravi, spolnosti po razvezi in o drugih vsebinah, povezanih z razvezo.

DivorceCare vključuje tedenski video seminar, pogovorno skupino in delovni zvezek. V videih nastopajo priznani terapevti in strokovnjaki ter osebe iz »resničnega življenja«, ki delijo z vami svoje boje po ločitvi oz. razvezi in povedo, kaj je njim pomagalo v tem položaju. Po ogledu videa se pogovorimo o izpostavljeni vsebini, predvsem kako se dotika našega vsakdanjega življenja.

Odločitev za srečanja v skupini Divorce Care je težka, vendar je lahko ena najboljših, kar ste jih kdaj sprejeli. Ker srečanja potekajo po Zoom povezavi, oddaljenost udeležencev ni problem. 

Zato vas vabimo, da se nam pridružite pri 13-tedenskem programu DivorceCare, ki ga bomo izvajali ob četrtkih, začne pa se 16. januarja 2025 ob 20.00 po Zoom povezavi. Zadnje srečanje pa bomo po dogovoru organizirali v živo. Duhovni voditelj bo p. Tomaž Mikuš, ki je ta program pripeljal v Slovenijo, z njim pa bomo sodelovali tudi nekateri člani skupnosti SRCE, ki smo bili udeleženci programa v preteklosti.

Prijavite se lahko na obrazcu, ki ga najdete na povezavi https://forms.gle/xEdSLcKxipYeL8Dg9 ali pokličete po telefonu št. 031 242 005. Prijave zbiramo do torka, 14. 1. 2025, do 20. ure.

Prijavljenim bomo pred začetkom izvajanja programa poslali Zoom povezavo in gradivo. Vsi prisrčno dobrodošli!

Za SRCE: Nataša

MOLITVENI ZAKLJUČEK STAREGA LETA IN VSTOP V NOVO LETO ZA LOČENE

1. Umiritev (10 minut)

Poiščem miren prostor, kjer lahko v tišini srečam Boga. Lahko sem ob simbolu, ki mi daje tolažbo in občutek Božje bližine, kot so križ, sveča ali jaslice.

Zavem se prostora, svojega telesa in Božje navzočnosti. Naredim veliki križ in se v molitvi obrnem na Boga:

»Bog Oče, v tvoji navzočnosti sem, takšna/takšen kot sem, s svojo zgodbo, bolečino in upanjem. Sveti Duh, odpri moje srce, da prepoznam tvojo dejavno in ljubečo navzočnost v svojem življenju.«

2. Moj pogled na preteklo leto (15–20 minut)

Ko povabim Svetega Duha v svojo molitev, vzamem papir in premislim naslednja vprašanja:

– Kateri trenutki v tem letu so mi prinesli mir, tolažbo ali občutek tvoje bližine, Bog Oče po Kristusu?

– Kdo so bili ljudje, ki so me podpirali, razumeli ali mi pomagali skozi preizkušnje?

– Za katere izkušnje sem najbolj hvaležna/hvaležen?

– Posebej se ustavim ob občutku hvaležnosti in se zahvalim Bogu za vse dobro in lepo, kar sem v tem letu doživel/a.

3. Prepoznavanje Božjega delovanja v mojih stiskah (15–20 minut)

Prosim Svetega Duha, naj mi pomaga pogledati tudi težke trenutke. Zapišem odgovore na vprašanja:

– Kje sem v svoji bolečini lahko čutil/a Božjo bližino?

– Kdo ali kaj mi je dajalo moč, ko sem se soočal/a z osamljenostjo, žalostjo ali razočaranjem?

– Kaj sem se iz teh izkušenj naučil/a o sebi, življenju in odnosih?

Na koncu se zahvalim Bogu, da je bil z menoj v teh preizkušnjah, tudi če njegove navzočnosti v tistem trenutku nisem čutil/a.

4. Moj pogled v novo leto (15 minut)

Ko se ozrem naprej, razmislim o vprašanjih:

– Kako želim v novem letu rasti v zaupanju v Boga in njegov načrt ljubezni za moje življenje?

– Kako želim obnoviti in poglobiti svoj odnos s sabo, z drugimi in z Bogom?

– Kateri koraki mi bodo pomagali živeti bolj polno in z več notranjega miru in veselja?

Na koncu napišem: Moj duhovni cilj za novo leto je(Napišem konkretne stvari ali korake, ki jih bom naredil.)

Duhovni cilj za novo leto lahko vključuje tudi željo: »Želim živeti z več hvaležnosti in zaupanja, da Božja ljubezen lahko zaceli vse rane. Želim biti bolj odprt/a za nove odnose in možnosti v svojem življenju.«

5. Sklepna molitev (5 minut)

Zahvalim se Bogu Očetu za vse darove preteklega leta, tudi za tiste, ki jih nisem takoj prepoznal/a. Prosim ga za moč, da bom v novem letu, ki je jubilejno sveto leto upanja, lahko zaupal/a v njegovo ljubečo in spoštljivo bližino in vodstvo ter nosil/a luč njegove ljubezni, spoštovanja, usmiljenja in upanja v svojem vsakdanjem življenju.

Molitev lahko zaključim z Očenašem ali psalmom zaupanja (Ps 27: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal/a?«).

6. Osebna refleksija (5 minut)

Na koncu napišem osebno refleksijo, v kateri ubesedim, kar mi je bilo dano po tej molitvi.

Pri zapisu so mi lahko v pomoč ta vprašanja:

– Kaj mi je Sveti Duh pokazal o navzočnosti Boga Očeta po Kristusu v mojem življenju?

– Kakšno sled pušča ta molitev v meni in kako me je okrepila za prihodnje leto?

– Kaj si želim ohraniti iz preteklega leta in kako želim živeti v novem letu?

p. Ivan Platovnjak DJ

Božično voščilo za ločene

V tem svetem času Božiča, ko obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, se še posebej obračam na vas, ki živite z bolečino razpada zakonske zveze. Verjamem, da ob prazničnih dnevih še bolj pridejo v ospredje praznina, razočaranje in vprašanja, ki jih nosite v srcu. Toda vedite, da je Emanuel – Bog z nami – tudi z vami, da vam prinese tolažbo, upanje, ljubezen in sprejetost.

Jezus je kot otrok v jaslih prišel med nas, v vso našo ranljivost, zlomljenost in trpljenje. Pozna vaše srce in vašo bolečino; v vsakem trenutku, ko se čutite sami ali nerazumljeni, je z vami, da vas spremlja, nosi in dviguje. V njegovih očeh vaša vrednost ni zmanjšana zaradi vsega, kar sem vam je zgodilo, saj je zasidrana v njegovem brezpogojnem spoštovanju in ljubezni, ki je večna in neuničljiva.

Verjamem, da je težko najti mir, ko je za vami razpad odnosa, v katerega ste vstopili z zaupanjem, ljubeznijo in pričakovanjem, da bo za vedno. Toda Jezus vas vabi, da mu izročite svojo bolečino in vse, kar nosite v srcu. Njegova ljubezen zdravi, njegova milost prinaša nov začetek. Njegova navzočnost vam daje moč, da znova zaupate – najprej njemu, nato pa sebi in drugim.

Spodbujam vas, da si brez krivde dovolite priznati svoje občutke ter jih deliti z Bogom Očetom po Novorojenem Božje Sinu in tistimi, ki vas sprejemajo ter so vas pripravljeni poslušati in sprejeti z vsem, kar doživljate. V teh trenutkih ranljivosti sta ljubezen in spoštovanje bližnjega odsev Božje skrbi za vas.

Naj vas v teh dneh Jezus še posebej nagovori po znamenjih dobrote, lepote in sočutja na vaši poti. Naj vam to omogoči dojeti, da vaše življenje kljub temu, kar se je zgodilo, ostaja dragoceno in polno možnosti, da ponovno najdete smisel, radost in ljubezen – v njem in v ljudeh, ki jih srečujete.

Naj bo ta Božič čas, ko začutite, da vas Bog vodi v novo življenje, v katerem vas čakajo mir, upanje, veselje in obilje njegove milosti. Jezus je prišel, da bi nas odrešil in obnovil, zato zaupajte, da v njem ni nič izgubljeno, ampak da vse vodi k dobremu.

Želim vam blagoslovljen Božič, prežet z mirom in vero, da Jezus preobraža vašo bolečino v novo življenje. Prav tako naj bo milosti poln vstop v jubilejno sveto leto pod geslom »Romarji upanja« in v leto 2025.

p. Ivan 

Slika: Silent Night Holy Night, Maha Rukab

Vir: https://www.saatchiart.com

Scroll to top