V nedeljo, 23. 7. 2023, smo se v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani zbrali v občestvo ljudje različnih starosti. Bil je dan starih staršev. V organizaciji Skupnosti razvezanih v Cerkvi (SRCE) je sv. mašo daroval p. Tomaž Mikuš.
Uvodoma je o pomenu tega praznika spregovorila Marija Cigoj. Navedla je nekaj misli papeža Frančiška, ki je zaznal osamljenost starejših med pandemijo in se zavzel za povezovanje vseh generacij. Dan starih staršev se praznuje četrto julijsko nedeljo, ki je blizu godovnega dne sv. Ane in Joahima, Jezusovih starih staršev. Letošnje geslo srečanja je bilo: »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod.« Ob tem se spomnimo mlade Marije in njene ostarele sorodnice Elizabete. Marija je oznanjala moč zaveze med mladimi in starejšimi.
Otroci potrebujejo čas, sprejetost, pripoved o življenjskih izkušnjah, ki jih stari starši lahko predajajo vnukom, in ob tem doživljajo svojo izpolnjenost.
P. Tomaž nam je v pridigi približal pomen prilik iz nedeljskega evangelija in nas povabil, naj ne spimo, naj bomo budni, da se ne vtihotapi tisti, ki seje ljuljko. Nekaj besed pa je namenil posebej razvezanim.
Ga. Marija se mu je zahvalila za darovano mašo, prav tako ge. Gordani, ki je poskrbela za glasbeno spremljavo, vsem zbranim pa za lepo sodelovanje. Srečanje se je nadaljevalo z druženjem ob prigrizku. Ob odhodu je v nas še vedno odzvanjala misel: »Dokler so otroci majhni, jim govori o Bogu, ko so veliki, govori Bogu o njih.«
B. R.
Že tretje leto zapored se ob dnevu starih staršev in starejših zbiramo ob daritvenem oltarju pri sv. Jožefu. Povežemo se v skupno molitev zahvale za dar življenja, ki se pretaka iz roda v rod.
Papež Frančišek nas z mislimi iz Lukovega evangelija: »Njegovo usmiljenje je iz roda v rod« (Lk1, 50), vabi, da začutimo, ovrednotimo in živimo vezi treh generacij, ki zmorejo osmisliti skupno življenje le v sožitju, blagoslovljenem z Božjo brezpogojno Ljubeznijo in Usmiljenjem.
Življenje se poraja, ustvarja in usiha. To je Božji načrt za vse generacije. Tudi mene je poklical po imenu, mi daroval rod, ki mu pripadam, iz katerega izhajam, in z leti postajam soudeležena v Božjem stvariteljskem načrtu. Počasi postajam korenina svojim otrokom, zadnja leta tudi vnukom. Vsak otrok je Božji dar staršem, česar se vse globlje zavem ob rojstvu vsakega vnuka. Bog je konkreten. Po vnukih se Božja ljubezen dotika neslutenih globin duše, da človek utihne, postaja ponižen, hvaležen in se uči: »Pustiti Gospodu, da dela po svoje.«
Zato prosim za blagoslov Sv. Duha, da postajam korenina, iz katere raste trdno drevo z močnim deblom in cvetočo krošnjo, ki bo rodilo sadove iz vere, upanja in ljubezni.
B. O.
