Na samem začetku bi dala odlično oceno za njeno predavanje o depresiji, najprej in predvsem pa sem psihiatrinjo doživela kot resnično »bližnjo« v njeni ponižni drži pred velikostjo trpljenja slehernika z diagnozo depresija in gotovo tudi oseb z drugačnimi psihiatričnimi diagnozami. Zdravnica, ki zdravnica resnično je!
Strukturirana in natančno podana dejstva strokovnega védenja o depresiji ne potrebujejo komentarja.
Osebno razumem depresijo kot resnično težko bolezen, ki pa je tudi globoko osebna. Dejavniki, ki jo spodbudijo in poganjajo, so mnogoštevilni in vključujejo tudi gensko dovzetnost, ki je, verjamem, hkrati posledica nerazrešenih zapletov med generacijami. Presenečena sem bila, da je predavateljica že na začetku predavanja poudarila, da se najbolj obnese kombinacija zdravljenja psihiatra in psihoterapevta, ker se tako bolnik obravnava res celostno. Antidepresivi naj bi bili samo začetna pomoč, ki je časovno omejena, predpisana po presoji in pod nadzorom psihiatra.
Neznosen napor, ki ga bolnik z depresijo lahko doživlja celo pri zavezovanju vezalk na čevlju, je zanj v resnici veliko veliko dejanje, ki vodi naprej. Kmalu bo lahko opazil jutranjo zarjo ………, vse lepote bivanja, ki mu jih je zakrila bolezen.
Verjamem, da je zdravljenje vsakega posameznika z depresijo tudi novo odkritje, ki naj bi predstavljalo izziv za tesno sodelovanje med strokovnjaki. Menim pa, da je ne nazadnje kot krovno izhodišče nenadomestljiva duhovnost: upanje in zaupanje, saj vemo, da je JEZUS zdravil z LJUBEZNIJO, kar ON v TROJSTVU (1Jn 4,8) resnično je – za nas vse, za vedno.
Olga Č.