Foto vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_sv._Trojice,_Vrhnika
K pisanju tega prispevka me je nagovorila Gena, nepogrešljiva gonilna sila naše skupnosti. Zavedajoč se, da je služenje vsakogar od nas pogoj za delovanje in obstoj skupnosti, sem kljub obotavljanju privolil v njeno pobudo.
V roke sem vzel pisalo in list papirja. Je to čudaško, nazadnjaško ali še napredno? Sem eden tistih, ki se žal neuspešno upira skorajda brezmejni »zastonjski« in hipni spletni ponudbi, čeprav se zavedam, da temu napredku, kakršen koli že je, ni mogoče ubežati. Čas in prostor nam je pač dan. Ob pisalu in papirju se prebujajo spomini, kakor v šoli pri pisanju spisa ali kakor pri slikarski tehniki akvarel, pri kateri ni možnosti naknadnih popravkov.
Čeprav v mojih očeh nekako prezirana tehnologija nam je vnaprej omogočila vpogled v program romanja, ki so ga skrbno pripravile vrhniške organizatorke, in v vremensko napoved za Vrhniko po urah. Ravno zaradi neobetavne napovedi se verjetno nismo zbrali v številčnejši zasedbi.
Bil sem med tistimi, ki mi ni uspelo pritegniti v avto nobenega sopotnika. Do zadnjega trenutka sem omahoval, toda ob dani spodbudi srčic sem se v močnem dežju le odpeljal proti Vrhniki. Brisalci pri največji hitrosti zamahov niso mogli zadovoljivo odstranjevati vode z vetrobranskega stekla. Bilo je kakor v avtopralnici. Skavtska resnica: ne obstaja slabo vreme, ampak le slaba oprema. Bo moja kos izzivom današnjega dne?
Kljub počasnejši vožnji nisem bil pozen. Izvoz Vrhnika, semafor, prosto parkirno mesto. Tu k sreči ni deževalo tako hudo kakor na poti. Na zborno mesto smo se stekali z vseh strani kakor pozneje videni izviri Ljubljanice. Organizatorke so imele dopoldanski program zapolnjen s pedagoško natančnostjo. Ni bilo akademskih 5 minut, kaj šele akademske četrt ure (kavica je dišeče vabila iz bližnjih lokalov).
In vendar je praznik Marijinega oznanjenja, in v novejšem času tudi materinski dan, simbolno naznanjal, da bo ta sobota čudovita. Najprej smo se odpravili na vodeni ogled do Cankarjeve hiše Na klancu 1. Izvedeli smo, da je na tem kraju stala lesena, verjetno le s slamo krita koča, v kateri se je 1876 rodil Ivan Cankar. Leta 1879 je pogorela in nadomestila jo je zidana hiška, ki jo je odkupila občina in uredila kot pisateljevo spominsko hišo. Obsega črno kuhinjo, izbo in bivalni prostor. Na policah in v vitrinah so zbrani Cankarjevi prvotiski, fotografije pisatelja in njegovih sorodnikov, prijateljev, dobrotnikov. Razstavljeni so tudi avtoportreti in druge risbe, ki pričajo o še enem njegovem talentu. Cankarja so nam v šoli predstavljali zelo šablonsko, šele pozneje sem odkrival njegovo veličino, širino in globino.
Nato vzpon do cerkve Sv. Trojice in legenda o pastirici. Vrnitev do Cankarjeve hiše in »obvezno« fotografiranje pred njo. Pogled na uro je vodnici preprečil, da bi nam s svoji žarom na dolgo predstavljala Cankarjevo življenje in čas. Smo pa izvedeli, kako se je s svojim intelektom znal izmazati iz kočljivih položajev, s kom je prijateljeval, kako je znal pritegniti pozornost deklet, da je rad zahajal na Bled, da ni bil ravno priljubljen pri premožnejših, ker ni vedno vrnil izposojenih knjig … Priporočam ogled!
Sledila je sv. maša v vrhniški cerkvi spreobrnitve sv. Pavla. Pater Tomaž nas je nagovoril z izbranimi besedami, ki so pobožale naše ranjene duše. Med obredom je grom, ob silnem ohlajanju ozračja, oznanjal našo nemoč proti naravi in njenim zakonitostim. Tudi lani smo imeli tu sv. mašo pred tridnevnim romanjem po Jakobovi poti do Tomaja in tudi takrat je deževalo. A po dežju posije sonce in takrat je posijalo prav kmalu.
Po sv. maši so bila prevozna sredstva organizatork rešena obilnega bremena: v veroučno sobo smo odnesli dobrote, ki so jih pripravile, manjkali niso niti Cankarjevi brki. Ko smo vse to pospravili v svoje želodčke, je še deževalo, zato smo se namesto na pohod na Planino nad Vrhniko odpravili k izvirom Ljubljanice. In podobno kakor lani nas je še pred koncem poti že božalo sonce. Kakšne lepote stvarstva le streljaj od središča Vrhnike! Prebujanje narave vsepovsod. Regrat, čemaž, spomladansko cvetje, izviri vode izpod skal, pomirjajoče barve vodne gladine v tisočerih odtenkih, odsevi v njih, res sanjsko!
Pri vseh lepotah nas je nekako na realna tla postavil zapuščen objekt, s katerega izgradnjo je človek posegel v ta prečudoviti svet. Skozi obdobja je objekt menjal svojo namembnost in vsakokratni lastniki so v njem z različnimi podjetniškimi idejami oplajali svoj kapital.
Celotna pot je bila zanimiva in podkrepljena z razlagami, komentarji in številnimi podatki. Izviri Ljubljanice, druge kraške značilnosti, rastlinje, prebivalci, legenda o Jazonu in njegovem odtisu v skali … Skratka prava ekskurzija pod vodstvom učiteljic organizatork. Resnično tako polno doživetje, da je ob prihodu do cerkve, kjer je imela večina parkirane avtomobile, in ob dejstvu, da je kljub slabi napovedi sijalo sonce, padel predlog še za pohod na Planino. Seveda je bil sprejet. Dežniki v roki kot nepotreben rekvizit, prijetna energija, želja po druženju, morda tudi malce otroške razposajenosti in razigranosti, misel v slogu »pa ja še ni konec«, saj bo ob prestavitvi ure še dolgo dan …
Večina se je na Planino podala peš, nekateri pa z avtom. Ta 733 m visoki vrh je za Vrhničane nekaj tako vsakdanjega kakor za Ljubljančane Šmarna gora. V prijetni koči smo si privoščili še en obrok, potem pa se povzpeli na stolp po več kakor 100 stopnicah. Vloženi napor nas je nagradil s prečudovitim razgledom: meja dopoldanskega sneženja je bila nizka in v umitem ozračju je bil pogled na pobeljene hribe in nasploh na prečudovito domovino še posebno veličasten.
Pozno popoldne smo se poslovili. Vrnitev v dolino. Vsak proti svojemu domu. Vožnja je bila še bolj počasna kakor zjutraj. Pobeljeni vrhovi Kamniških planin so se vztrajno bližali. Proti vzhodu je bilo še temačno, proti zahodu pa so se bleščali Julijci in očak Triglav, osvetljeni z zadnjimi žarki praznika Marijinega oznanjenja.
Ob prihodu domov sem premišljeval o milosti in hvaležnosti za ta prečudoviti dan. V šali velikokrat rečem »in znočilo se je do nižin«. V resnici pa se znoči vse do višin in zdani vse do nižin. Svetloba najpozneje zapusti vrhove in jih naslednje jutro najhitreje osvetli. Je torej kaj čudnega, da se tako radi oziramo v hribe – proti Svetlobi!
Peter