Ratitovec, nedelja, 29. 10. 2023
Morda se bo kakšnemu hribolazcu zdelo pretirano, ampak lesti na Ratitovec tisto deževno nedeljo je od marsikaterega »gorskega začetnika« zahtevalo železno voljo. Ves čas je po malem deževalo, in če je bila pot po gozdu še nekako znosna, sta nas v zadnjem delu vzpona bičala še veter in megla. Pravzaprav bi lahko oboje pričakovali–ime je planina menda dobila po železovi rudi, ki so jo kopali v teh krajih (Rudidovec), pot pa je v veliki meri odsevala tudi pot naših življenj – en sam vzpon in veter in dež in megla, in ko prideš na vrh, obljubljenega razgleda od nikoder.
Oprostite, malo me je zaneslo …
No, Krekova koča je bila čisto nekaj drugega. Topla, prijazna in povsod sijoči in nasmejani ljudje, vam povem, ENO SAMO SRCE!
Če bi vedel, kaj nas čaka na poti, se nikoli ne bi odločil za vzpon, toda če bi vedel tudi, kako lepo bo na vrhu s prijatelji, bi tisočkrat še enkrat rekel: grem!
Štart je bil v eni naših najviše ležečih vasi, Prtovč, ki leži na višini 1025 m in je tudi najbolj priljubljeno izhodišče. Do Krekove koče (1642 m) je slabi dve uri hoje in višinske razlike za dobrih 600 m. Koča leži le nekaj metrov nižje kakor vrh z nenavadnim imenom Altemaver (1678 m). Razlog so freisinški škofje (od 973 do 1803), takratni lastniki tega ozemlja, ki so tod naseljevali Nemce s Tirolskega.
In cilj? Hja, cilj je bi dosežen, čeprav ne tako, kakor so si zamislili organizatorji in smo si želeli vsi – osvojen vrh in nagrada v obliki enega najlepših razgledov pri nas – ampak s poanto celotnega izleta, da se da tudi v težkih razmerah doživeti veselje in srečo, če so ob nas srčni ljudje. In teh ni manjkalo.
Hvala organizatorjem, vsem srčkom in dobremu Bogu, ki nam je – sicer na Jobov način (oprostite, še kar zanaša) – dal še eno malo lekcijo življenja, nam varno vodil korak in dal doživeti veselje ob druženju v skupnosti.
In pa, seveda, Ratitovec, pripravi se! Pridemo spet! Računamo na sonce in razgled!
Tadej
