Precej časa je minilo od najine zadnje udeležbe na srečanju srčkov in verjetno bi ga preteklo še nekaj, če mi Gena ne bi poslala vprašanja, ali se pridruživa romanju na Zasavsko Sv. Goro. Vabilo sem sicer videla in o njem razmišljala, a očitno sva potrebovala dodatno spodbudo, da sva se odločila preživeti zadnjo postno soboto v družbi znanih in manj znanih, a enako preizkušanih.
Pridružila sva se jim v Vačah. Tam je že čakala pisana druščina skupaj z lokalnim vodnikom, sicer članom družinskega gledališča Kolenc. Poskrbel je za sproščeno vzdušje ter nam pozneje predstavil zgodovino Vač in znamenito vaško situlo.
Najprej pa smo si ogledali župnijsko cerkev sv. Andreja, spoznali njeno zgodovino in posebnosti. Največ zanimanja je bil deležen čudovit Božji gob, ki so ga davnega leta 1865 izdelali na Češkem. Krasi ga nešteto barvnih steklenih kristalov, ki osvetljeni ponujajo res bogato podobo. Vajeni smo, da se Božji grob postavi za sveto tridnevje, tu pa je zaradi svoje vrednosti in edinstvenosti na ogled vse leto. Verjamem, da je bil to marsikomu od udeležencev čudovit uvod v veliki teden.
Še ena posebnost je vredna ogleda v posebni omarici pod prižnico: posoda z zemljo z GEOSS-a, ki jo je Papež Janez Pavel II. poljubil, ko je leta 1996 prvič stopil na slovenska tla. Mene osebno so ob tem preplavili posebni občutki in podoživljala sem srečanje s sv. očetom v Postojni.
Potem pa smo postali pravi romarji. Peš smo se odpravili na slabi dve uri oddaljeno Zasavsko Sveto Goro, cilj našega tokratnega postnega druženja. Nekateri so ob merjenju korakov potrebovali malo samote, drugi so želeli sproščen klepet, spet tretji pogovor o težavah in naporih življenja … Mislim, da je vsak lahko prejel, kar je potreboval. Pot je bila pestra, kakor so pestra naša življenja. Hodili smo po široki asfaltni cesti, po malo ožji poljski poti, po vzpenjajoči in spuščajoči se stezi, vmes pa košček poti, ki spominja na pravo planinsko pot. Doživeli smo vse, od razgledov po čudoviti zasavski pokrajini do hoje med drevesi, kjer se ti zdi, da ne vidiš izhoda. Tako enostavno mi je bilo to pot prenesti v življenje, kjer je včasih vse lepo in gladko kakor hoja po široki poti, drugič pa imamo občutek, da so steze ozke in strme, da nam na njih pohajajo moči. A tako kakor so nam na tej poti božale srce pomladne cvetice, so nam tudi v življenju dani ljudje, ki nam vzbujajo upanje, podarjajo veselje in nas opogumljajo.
Ko smo prispeli na cilj, nas je prijazno in gostoljubno pričakala župnijska gospodinja. Okusen čaj in poživljajoča kava sta nam dala občutek domačnosti in sprejetosti.
Cerkev na Zasavski Sveti Gori je ena redkih, posvečena Marijinemu rojstvu, in tu sem prvič videla podobo Marije dojenčice. Notranjost cerkve in okolica sta polna znamenj globoke vere in predanosti pokojnega župnika Maksa Kozjeka, ki je tu deloval kar štirideset let. O vsem tem nam je spregovoril zdajšnji duhovnik. V kapeli Kraljice miru je p. Platovnjak potem daroval sv. mašo. To kapelo krasijo čudoviti vitraži s podobami svetovno znanih Marijinih romarskih svetišč – Lurda, Fatime in Međugorja. Na glavnem oltarju je tudi kip medžugorske Marije in upodobitev tamkajšnje cerkve. Tu res dobiš občutek, da se Marija sklanja k nam, zato da nam s svojo materinsko roko briše solze in nam pomaga čez življenjske prepreke ter se z nami veseli. S sv. mašo smo počastili tudi praznik Marijinega oznanjenja, ki se je zaradi velikega tedna obhajal prav na soboto, 23. 3., ko smo poromali k Njej …
Vtisov je ogromno in kar težko sem se odločila, kaj preliti na papir, zato da bi vse, ki boste brali te vrstice, opogumila in navdušila, da si kdaj pa kdaj vzamete čas, mogoče stopite iz cone udobja in se podate na pot. Upam, da mi je uspelo in da se kmalu srečamo.
Magdalena
