Dragi naš Primož!
Čutim, da se ti moram že na začetku pisanja iskreno zahvaliti za tvoje pričevanje, za ves napor, ki ti ga je naložila »izpostavljenost«, saj si tako iskren in tenkočuten. Dolguješ si priznanje za to tvoje darilo vsem nam.
Iz tvoje pripovedi sem globoko razumela tvoj položaj v bivšem zakonu (ki ga ni nikoli bilo) kot en sam krik po ljubezni in sprejetosti, norem hrepenenju po odnosu, ki s fizično ločitvijo ni prenehalo. Žal si ljubil samo ti.
Zakrament sv. zakona si podarita zakonca sama. Zakrament kot skrivnost Božjega dotika pa je mogoč samo v popolni predanosti drug drugemu in v popolni svobodi odločitve ter traja vse življenje. Cerkveno sodišče je tako pravilno odločilo, da zakrament sv. zakona sploh ni nastal. Popolnoma pa te razumem, Primož, ko si izpostavil težo tega procesa, a zdaj ti je vendarle prinesel samo dobro.
Najvišji ve, da si človek ljubezni in podarjanja, ki iz nje izhaja, zato ti je naklonil milost nove ljubezni. Kakor si nam zaupal, bo poroka kmalu. Kako vesela sem zate! Verjamem, da bo tvoja Polona ljubeča in čuteča žena.
Naj nadaljujem v dvojini: DOVOLITA VSAK SEBI SPREJETI, DA STA LJUBLJENA DRUG OD DRUGEGA, kar je pri toliki zapuščenosti in zavrženosti gotovo najtežje. Z vajinim zakonom se odpira tudi nov prostor ljubezni za malega fantka in mlado dekle, ki ju vidva ljubita in kot starša najbolje poznata. Vedita, da vaju potrebujeta bolj kakor kar koli drugega.
Srečno, Primož in Polona!
Olga Č.
