Zadnji ponedeljek v februarju, kot je v Skupnosti Srce že vrsto let, smo se zbrali pri skupni sv. maši v Marijini kapeli pri Sv. Jožefu, ki jo je daroval naš duhovni vodja p. Ivan Platovnjak. Sledilo je izjemno zanimivo, poučno in spodbudno predavanje.
Člane Srca druži izkušnja razhoda v partnerstvu, razpada zakona, kar pomembno zaznamuje naše nadaljnje življenje, tudi naše otroke in širšo družino. Kako se odzvati in pristopiti k novim izzivom, iskati nove perspektive in različne načine delovanja, kje poiskati pomoč pri učenju novih veščin, kako sploh začeti razmišljati, nam je z vidika coachinga pojasnila naša tokratna predavateljica Alja Horvat. Njeno delo smo že spoznali v Odboru Srca, saj nas je usmerjala pri oblikovanju programa in vizije delovanja skupnosti. Tudi njena nepogrešljiva prostovoljna pomoč pri objavah na spletni strani in pri pošiljanju elektronske pošte je neprecenljiva. Tokrat pa smo jo lahko vsi začutili v njeni strasti do dela, ki ga opravlja kot certificirana coachinja.
V eno predavanje je težko strniti tolikšen obseg teme Sam stvoj coach, a Alja se je potrudila in nam jo osvetlila tako, da je v nas vzbudila radovednost, samospraševanje in razmišljanje, kar coaching je. V prvem delu nam je pojasnila izvor besede coach (voz, voziček, kočija …). Coach je oseba, ki nekoga vodi, odkriva njegove skrite potenciale in ga spodbuja k razmišljanju zunaj okvirov. Opredelila je miselnost rasti nasproti togi miselnosti. Coach ni svetovalec, ni mentor in ne poučuje. Miselnost rasti nam omogoča spremembo, aktivnost, vzbuja radovednost, prinaša pozitivnejša čustva, saj ne definiramo problemov, ampak izzive in ne porazov, ampak priložnosti, iz katerih se učimo in kljub oviram gradimo vztrajnost. Iz uspeha drugih se učimo, uspeh drugih nas motivira. Delujemo iz prepričanja, da je mogoče inteligenco in talent razvijati. Toga miselnost je ovira pred učinkovitimi rešitvami, saj nas preveč onemogoča zunanja kontrola, usmerjenost v mnenje drugih, kar prinaša neprijetna čustva, negotovost, strah, skrbi, zavist. V togem razmišljanju se želimo izogniti izzivom, ne veselimo se, ko so drugi ob nas uspešni, ampak nas njihov uspeh ogroža in hromi našo rast. Utrnila se mi je misel: ko smo prepričani, da nekaj znamo in o nečem vse vemo, takrat smo zelo togi v razmišljanju in omejeni v učenju. Če vse vem in znam, se ne morem več nič novega naučiti.
Veščina, ki je zelo pomembna v vseh odnosih, tako v poslovnih kot v prijateljskih in še kako zelo v partnerskih, je poslušanje. Poslušanje pa pomeni slišati in razumeti. Ima več ravni, šele na peti poslušamo aktivno, torej se uglasimo in navežemo odnos ter smo lahko polno prisotni in osredotočeni na sogovornika, se poskušamo vživeti vanj, razumeti kaj doživlja. Temu sledi tudi naša telesna govorica, upoštevanje moči tišine.
Ves čas predavanja sem bila miselno aktivna, razmišljala sem, kako delujem sama, v katerih odnosih poslušam selektivno, agresivno, pasivno, empatično in aktivno. Poslušanje je veščina in veščine z vajo lahko izboljšujemo, kar v medsebojne odnose prinaša veliko več iskrenosti, razumevanja in ne nazadnje rešitev, ko gre za izzive. In odnosi znotraj družine, na delovnem mestu in med prijatelji so zagotovo naši vsakodnevni izzivi. Ob rastočem mišljenju izzivi postanejo priložnost za ustvarjalnost, doživljanje več prijetnih čustev, novo učenje in rast ter gradnjo boljših medsebojnih odnosov. V marsikaterem osebnem problemu in ob izzivih, ki ga prinaša razhod ali razpad zveze, ko je treba življenje organizirati na novo, potrebujemo povsem nove veščine in nove učinkovitejše rešitve. V vsej preplavljenosti čustev in skrbi, novih nalog, nepričakovanih izzivov so naše misli pogosto razpršene, zmedeni smo, razmišljamo neskladno, vrtimo se lahko v lastnem krogu negativnih prepričanj in negativnih čustev ter ne vemo, kako naprej. Coach nam pri tem lahko pomaga pri definiranju izziva in iskanju učinkovitih rešitev. A samo mi lahko vemo, kaj je za nas naslednji pravi korak v naših okoliščinah. Coach nas pri tem usmerja in vodi s postavljanjem pravih vprašanj, odgovore pa moramo najti v sebi. Pomaga nam postaviti prave cilje, ki so merljivi, specifični, smiselni in časovno opredeljeni. Lahko pa smo, kot je predavateljica poudarila, tudi sami svoj coach, saj si tudi sami lahko zastavljamo prava vprašanja in iščemo odgovore. Kristjani se pri iskanju teh novih rešitev in odgovorov lahko zanesemo tudi na Boga.
Alja pravzaprav ni predavala, ampak nas je usmerjala, vodila, izzvala, bila je coach, česar sem se zavedala šele, ko je vsebina odmevala na moji poti domov. Bilo je res drugače, doživela sem pravi coaching. Alja, hvala, da si nas vodila v nove perspektive našega okrevanja.
Udeleženka
