Že v začetku leta se veselim in komaj čakam na naš skupni pohod po Primorski. Kaj je čar te naše Primorske? To, da imam možnost spoznati kraje, mimo katerih smo se vozili, a nikoli ni bilo časa, da bi se ustavili, saj je bila prioriteta, da pridemo čim prej do morja in nazaj grede čim prej domov. In potem občutek, da grem med druge člane naše skupnosti, ki jih ne vidim tako pogosto in me vedno lepo sprejmejo. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti Nevju, njegovi Ančki, Alešu in vsem udeležencem pohoda.
Letošnja pot nas je vodila od Socerba do Črnega Kala po Kraškem robu. Grad Socerb je deloval kot orlovsko gnezdo s prekrasnim razgledom na mirno morje, zasnežene Alpe in slovensko Istro. S ptičje perspektive sem lahko videla, kako razvejena je naša obala. Pričakalo nas je sončno, ampak mrzlo in vetrovno vreme. In Primorci ne bi bili Primorci, če ne bi pripravili dobrodošlice s toplimi napitki in domačim pecivom. Po pozdravih, objemih in zapoznelih voščilih za srečno novo leto smo se podali na pot. Nevjo na začetku kolone, Aleš pa na koncu. Tako smo bili ves čas varovani, da ne bi kdo krenil na »kriva pota«.
V zavetju borovcev in obsijani s soncem smo hodili po Kraškem robu. Prekrasna pokrajina in čudoviti razgledi na vasice in ceste pod nami so me spomnili na refren pesmi Adija Smolarja: »Glej, ta naš svet tako je lep kot lepe sanje. Življenje imej za prekrasno potovanje …« Pa se je to moje »prekrasno potovanje« končalo, ko smo prišli do drugega orlovskega gnezda – do Utrdbe sv. Sergija nad Črnim Kalom. V meni se je prebudil strah pred višino. Utrdba je namreč na skali, ki jo od Kraškega roba loči štiri metre široko in trideset metrov globoko brezno, do nje pa vodi ozek kovinski mostiček. Močna želja, da bi tudi jaz osvojila to čudo, je ob Helenini in Janezovi pomoči nekako uspela zajeziti moj strah. Gledala sem pač v nebo … Bravo jaz!!! Vendar »prekrasnega potovanja« še ni bilo konec, saj se je bilo treba po silno strmem terenu spustiti do Črnega Kala in so me prevevali enaki občutki strahu. Je bil pa potem iz vasi krasen pogled na skalnato pečino.
Ogledali smo si črnokalško cerkev sv. Valentina – prijazna in požrtvovalna domačinka nam je predstavila njeno zgodovino. Posebnost te cerkve je prostostoječi zvonik, ki se je zaradi plazovitega terena nagnil za več kot meter. No, pa nam ni treba na ogled poševnega stolpa v Piso! Vsako leto se na dan sv. Valentina zberejo v njej zaljubljenci pri sv. maši. Bog ve, ali se bom kdaj tudi jaz udeležila te maše …
Potem smo se spustili še do Centra za obiskovalce Kraški rob, kjer so nas čakali avtomobili – naši gostitelji so poskrbeli, da smo jih pred pohodom prepeljali s Socerba na končno točko. In kot se za vsak daljši pohod spodobi, smo ga zaključili ob dobri hrani in pijači v Gostilni in pivovarni Mahnič v Kozini.
Tanja
