Bog nam je naklonil tako lepo soboto 15. februarja v gorah, da bi jo privoščili prav vsem srčkom. Toda vabilo za Sv. Višarje (1766 m) je spodbudilo le deseterico: pet se nas je vzpelo k cerkvici višarske Matere Božje peš (večinoma z derezami, ker je bila pot zasnežena in strma), trije so se odločili za gondolo in smuči, dva pa samo za vzpenjačo, ker sta tako ocenila svoje zmožnosti. Irena je vstala že ob 4h zjutraj, da se je pravočasno pripeljala do Ljubljane iz Bele krajine, Cecilija pa je prišla iz Soške doline čez prelaz Predel in smo se srečali ob križu nad cerkvijo. Nalogo vodje je silno uspešno prevzel Janez Traven.
Jaz sem bila na pohodu najstarejša in najpočasnejša in zahvaljujem se Janezu in preostalim trem pohodnicam, da so me tako razumevajoče počakali vsakič, ko sem zaostala. Zagotovo imam največ »zaslug«, da se je dveinpolurna uradna hoja zapotegnila v štiri ure, tako da so Jože in naši smučarji precejkrat zaman preverjali, ali smo že dosegli vrh, da bi se skupaj usedli v gostišču Al Convento, ki ga vodi Slovenec Jure Prešeren. Je pa Jože med čakanjem na nas ujel poročno mašo na Višarjah, v italijanščini, a vendarle – redna sv. maša je tu gori samo ob nedeljah. Tudi mi smo šli pozdravit Mater Božjo v odprto cerkev in ji zapeli dve pesmi, proseč jo za blagoslov.
Še dobro, da smo sedli h kavi za skupno mizo že v gostilni Ponca v Ratečah tik pred mejo z Italijo, kajti pri Prešernu je bila okrog 14h taka gneča, da smo morali sedeti razpršeni pri treh mizah. Zapoznelo so nam postregli s picami, a do 16h smo se vendarle lahko odpravili proti žičnici – nihče se ni odločil pešačiti navzdol. Naši trije smučarji so se seveda spustili v dolino na smučeh.
Pred odhodom smo s pogledom še zadnjič zaobjeli višarsko snežno pravljico okrog cerkve Matere Božje, v daljavi pa so se belili: Ponce, Mangart in Jalovec, zadnji vrhovi Julijskih Alp in prvi vrhovi Karnijskih Alp pa Dobrač, Karavanke … Razgled za 360 stopinj. Pozabili smo na strmino in križev pot vzpenjanja (ob poti so res postavljene postaje križevega pota in na prvih sedmih so v kapelicah poslikave Toneta Kralja).
Polni hvaležnosti za prelepi dan in druženje smo se naglo spuščali v Kanalsko dolino, potem pa pohiteli na parkirišče in domov. Bogu hvala!
Helena
