Pri Sv. Jožefu v Ljubljani je Urad za družino SŠK v sodelovanju s Skupnostjo SRCE sklical že 7. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi pod naslovom Razvezani in še vedno ljubljeni. Preberite več na spletni strani iskreni.net.
Poslušali smo predavanje “Ločeni moški”
Prvi odmev na predavanje dr. Damijana Ganca, 25. 9. 2023
Skupnost SRCE je v oktobru obiskal dr. Damijan Ganc, zakonski in družinski terapevt. Posveča se družinskim odnosom in podpori razvezanim družinam. Je tudi avtor knjige Izzivi očetovstva po ločitvi.
Čeprav si vsi želimo trdnih odnosov, ki so varni, ljubeči in trajni, nam lahko spodleti. Stiske ob ločitvi so dobro znane, saj so nam spremenile življenje ter nam in našim otrokom prinesle drugačne izzive. Takoj po ločitvi se pokažejo kar najmočnejša čustva: jeza, negotovost, strah, razočaranje, občutek izgube družine. Sesuje se svet, o katerem si sanjal, ki si ga dnevno negoval in zanj naivno verjel, da bo trajal do konca zemeljskega življenja enega od zakoncev.
Skoraj vsem se z ločitvijo spremeni tudi finančni in socialni položaj, pojavita se strah in negotovost, kako naprej. Celo versko občestvo te morda izloči, saj »pravoverni« kristjani pogosto težko razumejo in sprejmejo tvoje novo stanje.
Posledice ločitve za moške so pogosto umik v delo, zasvojenost, šport, moško družbo. Vse to je dobrodošlo, če je kombinirano s kakovostno terapevtsko obravnavo in s skupino, ki nas duhovno podpira, da moremo iti naprej. Žal moški pogosto ostanejo v stiski sami, saj jih večina ne išče podpore in le redki imajo prijatelje, kateri jim lahko pomagajo. Če nekdo ne kaže stiske, to še ne pomeni, da ni v stiski – v njem deluje obrambni mehanizem, vgrajen že v otroštvu. Tu mu lahko pomagamo z nevsiljivimi vprašanji, poslušanjem in svojo prisotnostjo, nikakor pa ne s »pametnimi« nasveti in hitrimi rešitvami.
Moški se po ločitvi pogosto ponovno nasloni na starše. Za nekaj časa je to lahko dobro, toda očetovstvo se mora razvijati naprej in se ne ustaviti v udobju ter prepuščati otroke starim staršem. Zato se je večkrat treba vprašati: kje sem jaz kot oče. Za odnose z otroki se je treba še bolj potruditi, saj ločitev prinese rane, ki jih otroška duša prenaša še težje. Lahko se odzovejo zelo nepričakovano, a moramo ohraniti mirno kri, ne smemo obsojati otrok ali bivše partnerke.
Zavedati se moramo, da se večina sprememb v življenju zgodi, ko nas nekdo pohvali, in ne, ko nas kritizira. In razumeti moramo, da otrok za svoj razvoj potrebuje oba starša – njegova perspektiva je drugačna od perspektive očeta ali mame. Otroku dajmo občutek, da smo veseli, ko se mu z drugim staršem zgodi kaj dobrega. Pomagati mu moramo, da ostane v stiku s čutenji – da ima nekoga, ki mu lahko govori o svojih čustvih, kajti večina patologij je povezanih s potlačenimi čustvi.
Pomembno je tudi ločiti dejanje od osebe, npr. da se reče: Ni bilo dobro, da je tako naredil, in ne: Tvoj starš je slab človek. Dobrodošla je tudi pozitivna identifikacija s staršem, recimo, da rečemo: Ta talent imaš po mami.
Raziskave kažejo, da kjer ločena starša zmoreta sodelovati in ima otrok vsaj en zdrav odnos, ni usodnih posledic. Posledice so, če je med staršema velik konflikt in nerazumevanje, če ni nobenega zdravega odnosa, če je otrok prepuščen samemu sebi.
Ko moški vstopa v novo zvezo, si marsikdo želi urediti vse najboljše, vendar se težko sprosti, težko zaupa, dvomi, ali bo spoznal koga, ob katerem se bo počutil razumljeno, varno in sprejeto.
Pomembno je vedeti, kaj v prejšnjem odnosu ni bilo prav, in to spremeniti. Preden se podamo v intimnejši odnos, je dobro zgraditi čustveno varen, prijateljski odnos. In vedeti moramo tudi, da kjer so vključeni otroci iz dveh družin, so novi odnosi še veliko kompleksnejši in težji. Je pa Bog usmiljen in ima za vsakogar od nas varen pristan.
To je nekaj povzetkov z nastopa izredno toplega in razumevajočega predavatelja, ki je na koncu z resnično čutečimi besedami odgovarjal še na pereča vprašanja udeležencev.
Boštjan Sojer
In še drugi odmev na predavanje dr. Damijana Ganca, 25. 9. 2023
Pred nekaj tedni je odbor Skupnosti razvezanih v Cerkvi predstavil program letnih aktivnosti.
Za september je bilo predvideno predavanje dr. Damijana Ganca z naslovom Ločeni moški.
Ker sem ločen in v osmem letu tega stanu ter poleg tega oče treh otrok, sem v svoji ukaželjnosti rad odmeril čas in razdaljo za to predavanje. Znanja, idej in izkušenj se veselim,
če le niso pretežavne in preboleče.
V Marijini kapeli se je po večerni sv. maši, ki jo je daroval p. Tomaž, zbralo kakih 40 slušateljev, na spletu pa še devet. Ker je tudi partnerju matere mojih otrok ime Damijan, sem se na začetku predavanja počutil nelagodno in manj zbran.
Ženska populacija na predavanju je bila v rahli prednosti. Dr. Ganc je v uvodu razložil, da moški teže izrazimo svojo ranljivost ter redkeje iščemo uteho, nasvet in pomoč, raje rešujemo probleme sami. V nadaljevanju je opisal izkušnje, znanje o pestrosti v odnosih, ko so družinske vezi oslabljene ali potrgane. Opisal je težave in pasti, ki grozijo ločenima staršema po ločitvi, ter vlogo ločenih staršev do otrok.
Ker sem pevec, sem najprej prisluhnil njegovemu srednje visokemu tonu govorjenja – njegovi tenorski legi. Ko predava, podaja stavke na blag, umirjen, tišji način. Nežno in enakomerno. Tudi drža in mimika sta taki. Sam sem večino poklicnega časa med možmi, kjer prevladuje bolj groba moška beseda – kratka navodila, glasnejši, hitrejši govor. Komunikacija, podobna
tisti med častnikom in vojakom. Položaj nadrejenosti. Toda liderstva nad slušatelji v predavanju dr. Ganca nisem zasledil, bolj je bilo čutiti spoštovanje do njih.
Predavanje me je pritegnilo in z zanimanjem sem mu sledil v pričakovanju učinka, vtisa na slušatelje. Naj malce šaljivo povem, da nas je predavatelj umirjal kakor srčna vzgojiteljica z veliko prakse svoje najmlajše v pripravi na učenje nove pesmice.
Po predavanju so sledila vprašanja. Po pogumu izpostaviti se s svojimi težavami zaradi ločitve, so spet prednjačile ženske. Ker navzoče na predavanju po večini osebno poznam, vem nekaj o njihovih težkih časih zaradi razveze. Veliko presenečenje, vsaj zame, pa je bilo, da so postavljali vprašanja tudi možje, razkrili svojo težavo ter dobili odgovor in nasvet, ki so ga že leta iskali. Tukaj je prišlo predavateljevo mojstrstvo najbolj do izraza. Povsem smo mu zaupali. Hvala, dr. Damijan Ganc!
Janko Rodman
Murter 2023
Ko sem s Skupnostjo SRCE leta 2017 prvič obiskala Murter, je ta kraj pustil na meni neizbrisan pečat. Ne vem točno, kje je temelj tega, a občutek imam, da je ves otok prežet s preprosto lepoto, ki nagovori srce.
Po nekajletnem premoru sem se spomladi spomnila na toplo morje, na plažo sv. Andrije, na borovce, škržate, na Murter. Odločitev o prijavi je bila hitra, a dan pred odhodom so se v meni pojavili dvomi. Hitro sem jih premagala z jasno mislijo, da sem prijavljena, da grem, da je čas za to odločitev.
V petek zjutraj je sledilo jutranje zbiranje pri Sv. Jožefu. Izkazalo se je, da bodo prihodi na Murter to leto v individualnih izvedbah. Prvi potniki smo navdušeno pričakali vse naslednje, dokler nas ni bilo v hiši 18, 15 odraslih in 3 otroci. V nedeljo popoldne je pripotovala še zadnja dopustnica.
Sledile so razdelitve po sobah, skupinah z dnevnimi nalogami in dogovori, ki so potrebni, da taka skupina ljudi dobro sodeluje.
Dan je bil sprva enak dnevu, skupine smo se menjavale pri svojih opravilih, se preizkusile v kuhinji, pomivanju in molitvi. Čez dan nas je grelo toplo morje, na plaži so prepevali škržati, plavali in hladili smo se v morju, iskali senco borovcev in hladno pijačo. Zatopljeni v igro z otroki, branje knjig in pogovore, so dnevi hitro minevali. Prišli to tudi dnevi preizkušenj glede zdravja, a so nas povezali in utrdili našo skupnost.
Kot vsako leto smo se odpravili občudovat sončni zahod na rt Murterič. Duhovno so nas obogatile vsakdanje maše s kratko duhovno mislijo. Vsak večer so v Tisnu igrali različni ansambli, ki so poskrbeli za dodatno zabavo. Težko je v kratkih stavkih opisati vse pomembno, kar se nam je zgodilo. Lahko pa zapišem, da so nas dogodki, vsakdanja opravila, preživljanje na plaži povezali in skupaj smo v tem času ustvarili čudovito skupnost.
Seveda se vsak dopust enkrat konča. Murter 2023 smo zaključili v nedeljo, 27. avgusta, z odhodom proti domu. Prepričana sem, da je vsak od nas odhajal domov obogaten z novimi spoznanji, lažjim srcem in več radosti. Naj spomini še naprej bogatijo in lepšajo vsakdanje dneve in izzive.
Jolanda
Poletje je tu … morje!
Letos bo dopust na morju videti drugače, čeprav je morje še zmeraj slano in piš vetra prijeten, tam so jadrnice in vse, kar spada zraven, k toplemu poletju in njegovemu čaru.
Življenje teče v ustaljenem tiru in si misliš: vse je v redu, nič ne more iti drugače, ampak življenje ubere drugo pot ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ. Tudi moje je ubralo drugo pot, pot v neznano. Toda z Božjo pomočjo sem našel skupino SRCE in v njej čudovite ljudi s podobno ali enako usodo. Skupina oz. njeni člani so me zelo toplo in prijazno sprejeli, mi ponudili oporo v težkih trenutkih, družili, srečevali so se z mano in mi pomagali.
Hitro se je bližalo poletje in med nami srčki je stekla debata o dopustu, morju, poletnem oddihu, na katerem si napolnimo baterije za nadaljnji tok življenja. V skupini so me povabili na skupne duhovne počitnice. Duhovne počitnice?!? Z rahlo zadržanostjo sem jim prisluhnil: lepo so opisovali svoja skupna doživetja iz prejšnjih let.
Gospa mi je rekla: »Prijavi se, boš videl, kako lépo bo naše druženje.« Omahoval sem in vprašal z zadržanostjo: »Kako pa je z otroki? Imam hčerko, s katero skupaj preživljava poletje cela dva mesca, in nama je zelo lepo.« Pa je rekla: »Hčerka naj gre kar s tabo, tudi drugi otroci bodo in imela bo čudovito družbo.« Prepričala me je in sem privolil. Hitro je potegnila iz žepa mobilni telefon, me povprašala po podatkih, jih na hitro vtipkala in z nasmehom rekla: »Urejeno, prijavljena sta in gresta z nami.«
Počutil sem se kot nejeverni Tomaž iz Svetega pisma. Ko sem si prej kje urejal dopust na morju, je bilo treba podpisati kar nekaj papirjev, dati avans, tu pa vse tako preprosto – na zaupanju.
Kar hitro je prišel omenjeni čas za odhod v Koper, po e-pošti so sledila podrobna navodila, tudi podatek o lokaciji nastanitve v šoli. Hm, sem si rekel, v šolo in na morje, tega pa še nisem doživel, a vse je enkrat prvič. Hčerki sem povedal, da greva na morje v Koper in da bova spala v šoli. Radovedni deklič vpraša: »Oči, a bova v šoli tudi jedla in se od tam hodila kopat?« »Ja!« V otroškem svetu odgovor zmeraj rodi novo vprašanje in tako je bilo tudi tokrat: »A je to daleč, Koper? Kako dolgo bova tam? A bova videla ladje? A bova spala v učilnici? Kdo vse gre?« … Vprašanj iz otroških ust je prišlo toliko, da bi lahko napisal cel priročnik.
Prišel je dan odhoda, ko nisem več mogel ali smel delati rebalansa dneva. Stvari so bile naložene v avto. Še vprašanje moje hčerke: »Oči, a rokavčke si vzel? In moja očala, da bom lahko gledala pod vodo?« »Seveda, vse je v avtu,« jo pomirim. Pripnem jo v otroški avtosedež in greva naproti duhovnim počitnicam v prijetni družbi našega Gospoda in angela varuha.
Oba sva bila polna pričakovanj, kako bo s počitnicami, jaz še bolj kakor moja hčerka. Varno sva prispeva do cilja, kjer so že bili zbrani nekateri srčki in srčice. Pozdravili smo se in se spoznavali z novinci, ki jih še nisem poznal. Prijazen gospod nama je pokazal »najino učilnico« za naslednjih sedem šolskih dni.
Vse je bilo organizirano do popolnosti in poskrbljeno tudi za spoznavni popoldan udeležencev duhovnih počitnic. Določeni so bili razporedi opravil po skupinah, v katere smo bili razvrščeni, in potek dneva po urniku, kakor se za šolo spodobi. Lepo je obnoviti spomine na šolske dni ter vnesti red in disciplino, kolikor je je še ostalo v tej družbi. Vsak dan zjutraj nas je najprej združila molitev in meditacija za razmišljanje, ki nas bo vodila skozi dan.
Mojo hčerko je navdušila učilnica z velikimi in malimi črkami abecede, od katerih je bila vsaka lepo opremljena s pisano sličico, občudovala je tudi številke od 1 do 10. Kar je poleg velike zelene table manjkalo, je bila edino kreda, ampak zagotovo je ni bilo s tehtnim razlogom: otroška domišljija ne pozna meja in kreda bi zanesljivo utegnila zapustiti (seveda ne sama) zeleno površino table.
Zgodilo se je, da sem pri pouku kdaj zadremal, ampak da bi v šoli prespal noč, si nikoli nisem mislil, pa da bi čez dan hodil na plažo, se kopal in vračal v šolo na zajtrke, kosila in večerje – res božansko. V skupini smo se povezali v veliko družino, si slogi v pomagali, delili razmišljanja, občutke, izkušnje (prijazna gospa je moji hčerki spletla kiti v laseh), se veselili, plesali, zabavali. Med otroki so se spletla prijateljstva prek igre in dogodivščin na plaži, starejši otroci so poskrbeli za mlajše, se z njimi igrali in jim prebirali pravljice pod borovci.
Vsak dan je bil po svoje unikaten, poln novih dogodivščin in raziskovanj. Ob popoldnevih so bile ustvarjalne delavnice in družabne igre za naše najmlajše srčke – otroke, zvečer pa skupinski obisk Kopra in nakup najboljšega sladoleda v mestu, ki je razvajal brbončice mlajšim, pa tudi nam malo starejšim.
Dnevi so minevali hitreje, kakor bi si želel. S hčerko sva odštevala, koliko noči spanja v učilnici in prijetnega zbujanja v njej ob jutranjem božanju sončnih žarkov nama je še ostalo. Žal je prišel tudi dan slovesa. In spet si prikličem besede srčkov: »Pridi z nami na duhovne počitnice na morje, ker bo zelo lepo.« Res je bilo zelo lepo!
Ko naju je pot vodila nazaj domov, je hčerka dejala: »Oči, a bova drugo leto spet šla v šolo na morje?« In moj odgovor je bil: »Seveda bova šla, če naju bodo le hoteli imeti zraven.«
Hvala, dragi župnik Ervin, naš duhovni vodja! Hvala tudi vam, drage srčice in srčki, za vašo organizacijo, trud, potrpljenje in odlično družbo! Hvala vsemu »šolskemu osebju«, ki je skrbelo za nas na naših duhovnih počitnicah!
Vaš srček D. in njegova hčerka E.
ODMEVA NA SV. MAŠO TER SREČANJE STARIH STARŠEV IN STAREJŠIH PRI SV. JOŽEFU V LJUBLJANI 2023
V nedeljo, 23. 7. 2023, smo se v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani zbrali v občestvo ljudje različnih starosti. Bil je dan starih staršev. V organizaciji Skupnosti razvezanih v Cerkvi (SRCE) je sv. mašo daroval p. Tomaž Mikuš.
Uvodoma je o pomenu tega praznika spregovorila Marija Cigoj. Navedla je nekaj misli papeža Frančiška, ki je zaznal osamljenost starejših med pandemijo in se zavzel za povezovanje vseh generacij. Dan starih staršev se praznuje četrto julijsko nedeljo, ki je blizu godovnega dne sv. Ane in Joahima, Jezusovih starih staršev. Letošnje geslo srečanja je bilo: »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod.« Ob tem se spomnimo mlade Marije in njene ostarele sorodnice Elizabete. Marija je oznanjala moč zaveze med mladimi in starejšimi.
Otroci potrebujejo čas, sprejetost, pripoved o življenjskih izkušnjah, ki jih stari starši lahko predajajo vnukom, in ob tem doživljajo svojo izpolnjenost.
P. Tomaž nam je v pridigi približal pomen prilik iz nedeljskega evangelija in nas povabil, naj ne spimo, naj bomo budni, da se ne vtihotapi tisti, ki seje ljuljko. Nekaj besed pa je namenil posebej razvezanim.
Ga. Marija se mu je zahvalila za darovano mašo, prav tako ge. Gordani, ki je poskrbela za glasbeno spremljavo, vsem zbranim pa za lepo sodelovanje. Srečanje se je nadaljevalo z druženjem ob prigrizku. Ob odhodu je v nas še vedno odzvanjala misel: »Dokler so otroci majhni, jim govori o Bogu, ko so veliki, govori Bogu o njih.«
B. R.
Že tretje leto zapored se ob dnevu starih staršev in starejših zbiramo ob daritvenem oltarju pri sv. Jožefu. Povežemo se v skupno molitev zahvale za dar življenja, ki se pretaka iz roda v rod.
Papež Frančišek nas z mislimi iz Lukovega evangelija: »Njegovo usmiljenje je iz roda v rod« (Lk1, 50), vabi, da začutimo, ovrednotimo in živimo vezi treh generacij, ki zmorejo osmisliti skupno življenje le v sožitju, blagoslovljenem z Božjo brezpogojno Ljubeznijo in Usmiljenjem.
Življenje se poraja, ustvarja in usiha. To je Božji načrt za vse generacije. Tudi mene je poklical po imenu, mi daroval rod, ki mu pripadam, iz katerega izhajam, in z leti postajam soudeležena v Božjem stvariteljskem načrtu. Počasi postajam korenina svojim otrokom, zadnja leta tudi vnukom. Vsak otrok je Božji dar staršem, česar se vse globlje zavem ob rojstvu vsakega vnuka. Bog je konkreten. Po vnukih se Božja ljubezen dotika neslutenih globin duše, da človek utihne, postaja ponižen, hvaležen in se uči: »Pustiti Gospodu, da dela po svoje.«
Zato prosim za blagoslov Sv. Duha, da postajam korenina, iz katere raste trdno drevo z močnim deblom in cvetočo krošnjo, ki bo rodilo sadove iz vere, upanja in ljubezni.
B. O.
Nad krošnjami dreves
V nedeljo, 28. maja 2023, se je s slovesnim binkoštnim praznikom zaključil velikonočni čas. V tem simbolnem jutru se je dalo začutiti Sv. Duha v toplo božajočih sončnih pramenih. Na dvorišču cerkve sv. Jožefa se je zbrala skupina srčkov, udeležencev izleta. Prijeten začetek dneva je obetal lepo praznovanje. Počasi smo se nabirali na parkirišču, se opazovali ter z nasmehom in prikimavanjem pristopali drug k drugemu. Besede so stekle, sproščenost je naraščala. Ob dogovorjeni uri smo zasedli sedeže v avtobusu prevoznika Steklačič, kjer nas je že pozdravljal prijazen voznik, da nas odpelje pod obronke Pohorja. V prijetnem tonu nas je nagovorila tudi Mojca, organizatorka izleta, in predstavila izletniški program. V skupni molitvi smo naslovili prošnjo Bogu za varno vožnjo in dobro počutje vseh.
Živahni pogovori, pogledi skozi okna na bežeča mesta in vasi ter na zeleno kuliso oddaljenih gričev so poskrbeli, da je vožnja hitro minila. Ob pol enajstih smo sestopili na Rogli, pred cerkvijo Jezusove spremenitve na gori. Čudovita okolica in svež planinski zrak sta nam dvignila apetit. Malo okrepčila pred nadaljevanjem zgodbe ne bo škodilo, si mislim. In res, že kmalu smo se peš premaknili proti prvemu cilju današnjega dne. Ko smo po glavni cesti prečili greben hriba, smo nad krošnjami dreves v daljavi zagledali stolp. Množica turistov v obe smeri je nakazovala, da bomo videli nekaj posebnega. Lesena fasada stavbe z napisom Pot med krošnjami – Pohorje se prijetno prilega okolju, kjer opravimo formalnosti in vstopimo na ograjeno leseno pot do stolpa. Hodimo 20 m nad tlemi, v višini krošenj, v katerih domujejo ptice. Imel sem občutek, da hodim po cesti nad drevesi. Da je še bolj zanimivo, so na mostu postavljene poučne postaje s slikami o živi in neživi naravi. 1043 m je dolga vodoravna, rahlo vijugava pot do stolpa. Od tod pa v blagem naklonu do vrha stolpa (37 m). Osmerokoten leseno-kovinski stolp je vizualno in tudi tehnično prava mojstrovina. Na vse strani se ponujajo fantastični razgledi in na vrhu sem videl veliko nasmejanih, zadovoljnih obrazov. Po fotografiranju ter občutenju hladu in vetra na tej višini je bil mogoč spust po vijugastem kovinskem toboganu (dolg 62 m). Po vstopu v cev in po nekaj metrih drsenja strah popusti in nekajsekundno padanje postane užitek. Pristanem na začetku poti na stolp, se skobacam iz cevi in si čestitam za pogum.
Vsi skupaj se dobimo pred glavnim vhodom in odhitimo k naslednjemu cilju izleta, do druge najvišje ležeče cerkve v Sloveniji (1527 m), kjer imamo praznično mašo. Tudi arhitektura cerkve je posebna. Zvonik spominja na smreko (jambor), s katero je spojena ladja, in vernik si prav lahko zamišlja, ko stopi v notranjost, kako ga dviguje v višave k nadnaravnemu. Oprema cerkve je domišljena in prilagojena okolju. Posebnost maše je bila tudi v priprošnji sv. Roku za zaščito živali in pastirjev, ker se na ta dan tradicionalno odpre pašna sezona na Pohorju. Orgelsko podporo petju je mojstrsko izvedla Gordana. Zahvalo duhovniku za sprejem srčkov v to prekrasno cerkev in za opravljeno sveto daritev je lepo izrekel Tomaž R.
Duhovno okrepčani se odpeljemo v Oplotnico, kjer so praznovali 25. občinski praznik. Ob primernem kosilu smo si ogledovali folklorne nastope domačinov in z vodičko v oblačilu graščakinje zaokrožili po oplotniški graščini, ki je bila nekdaj last Žičke kartuzije. Čudovita stavba ob majhnem parku in perišču je eden najlepših primerkov baročnih štukatur pri nas. V njej je tudi stalna razstava domačih in tujih mineralov. Posebno mesto pripada zelenkasto svetlečemu kamnu čizlakitu.
Ob potoku, ki teče skozi park, so ženske prikazale, kako se je nekdaj pralo. Pozorno pa smo si ogledali še spomenik Pohorskemu bataljonu in bronasti kip v naravni velikosti velikega harmonikaša, domačina Tineta Lesjaka. V narodni noši in z nepogrešljivo harmoniko se je zdelo, kakor da nam igra pesem Tu smo doma.
Ob pestrosti, ki jo je ponujal še glasbeni oder na prizorišču, se je čas odhoda naglo približal. Ob 18. uri smo tako odrinili proti Ljubljani.
Osebno sem bil nad izletom zelo navdušen. Bogata zgodovina in lepote teh krajev pa vabijo k ponovnemu obisku.
Hvala vsem, ki ste kakor koli pripomogli k izvedbi tega dogodka.
MIRAN
Odmev na Primoževo pričevanje
Dragi naš Primož!
Čutim, da se ti moram že na začetku pisanja iskreno zahvaliti za tvoje pričevanje, za ves napor, ki ti ga je naložila »izpostavljenost«, saj si tako iskren in tenkočuten. Dolguješ si priznanje za to tvoje darilo vsem nam.
Iz tvoje pripovedi sem globoko razumela tvoj položaj v bivšem zakonu (ki ga ni nikoli bilo) kot en sam krik po ljubezni in sprejetosti, norem hrepenenju po odnosu, ki s fizično ločitvijo ni prenehalo. Žal si ljubil samo ti.
Zakrament sv. zakona si podarita zakonca sama. Zakrament kot skrivnost Božjega dotika pa je mogoč samo v popolni predanosti drug drugemu in v popolni svobodi odločitve ter traja vse življenje. Cerkveno sodišče je tako pravilno odločilo, da zakrament sv. zakona sploh ni nastal. Popolnoma pa te razumem, Primož, ko si izpostavil težo tega procesa, a zdaj ti je vendarle prinesel samo dobro.
Najvišji ve, da si človek ljubezni in podarjanja, ki iz nje izhaja, zato ti je naklonil milost nove ljubezni. Kakor si nam zaupal, bo poroka kmalu. Kako vesela sem zate! Verjamem, da bo tvoja Polona ljubeča in čuteča žena.
Naj nadaljujem v dvojini: DOVOLITA VSAK SEBI SPREJETI, DA STA LJUBLJENA DRUG OD DRUGEGA, kar je pri toliki zapuščenosti in zavrženosti gotovo najtežje. Z vajinim zakonom se odpira tudi nov prostor ljubezni za malega fantka in mlado dekle, ki ju vidva ljubita in kot starša najbolje poznata. Vedita, da vaju potrebujeta bolj kakor kar koli drugega.
Srečno, Primož in Polona!
Olga Č.
ROMANJE PRIJATELJEV SKUPNOSTI SRCE OD TOMAJA DO TRSTA 1. MAJA 2023
Ko si na tleh in ko si sam, vedi, da nekdo še vedno misli nate … je refren prijateljice in soromarke v prvomajskem jutru na železniški postaji v Sežani. Jutro pristnih objemov in jutro polno smeha, radosti, da smo lahko spet skupaj.
Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad, kdor je našel podporno skupino, Skupnost SRCE, je odkril nov smisel življenja, srčno in telesno zdravje in ni ga večjega bogastva, kot je prav zdravje. Pot do zdravja je dolga, okrevanje je po korakih in hoja v skupini ti daje oporo. Življenje je pot naprej, kakor kaže rumena puščica na Jakobovi poti.
Lanskega maja smo začeli pot na Vrhniki, vmes med letom opravili etapo od Ljubljane do Vrhnike in se letošnjega 1. maja odpravili od Tomaja do Trsta. Primorska veja Jakobove poti je za večino končana.
Moj izziv je preživeti dan čim bolj polno in doživeto. Želim čutiti, sočustvovati, sodelovati, spominjati se prve hoje po poti, po kateri se podaš sam, poln bolečine, in na kateri dobiš paleto čudovitih sopotnikov, ko imaš Najvišjega ob sebi, ki ti daje moč, ko se v tebi naseli strah pred neznanim, ko te obišče tesnoba, ko si izmučen, ko ne poskrbiš zadosti zase, ko imaš v mislih bolečo preteklost in ko se zaveš, da obstaja nekje svetloba tudi zate, ko se zaveš, da potrebuješ malo sočustvovanja, da potrebuješ iskrenega prijatelja, da si moraš biti največji prijatelj sam, da je največji zaklad v tebi, da si zaklad drugim. Pot na goro Tabor je strma, a vredna truda in napora, delati dobro, odpustiti vse zamere in biti v trenutku, ne v preteklosti in ne v prihodnosti, ampak zdaj, tukaj …
V Tomaju je zaplapolala zastava na postavljenem mlaju. Praznik je, tudi naš praznik in že je tu prvo skupinsko fotografiranje. Naj ostane spomin na naš praznik. Pa saj je maj! Spustimo se v koloni med vinogradi in cvetlicami in ta čudoviti prizor mi prebudi v mislih Marijino pesem Spet kliče nas venčani maj in pesmi mojega rojaka Tonija Verderbara. Za trenutek se odlepim od skupine in se poskušam povezati v molitvi z vsemi svojimi in Bogom. Saj smo že kar nekaj let samo tako povezani med sabo. Mama vedno najde kanal pošiljanja dobrih misli in Božjega varstva in blagoslova svojim otrokom.
Celotna četica koraka pred mano, gospod s šopkom šmarnic pristopi k meni in mi ga podari. Ganjena sem, se zahvalim in ga celo objamem. Vem, da ne morem ves dan nositi šmarnic, vem pa, da je na gori Repentabor Marijino svetišče, in Marija bo vesela šopka. Dodelam ga še z nekaj vejicami cvetočega belega grma in šopek priroma do Marije.
Na gori pri Mariji smo ob 10. uri, ujamemo sv. mašo. Je za nas in naše družine, za Božjo milost in blagoslov. Božja beseda nas je nagovorila, g. župnik je začutil našo stisko in nas je spodbudil k prejemu hostije in pomembnosti Jezusovega okrepčila.
Nadaljevali smo pot, tokrat v manjši sestavi, saj se je nekaj prijateljic obrnilo nazaj v Tomaj. Preostali pa naprej v Trst.
Pot po prometni cesti smo kmalu zamenjali za gozdno, ki ni bila označena. Vendar s skupnimi močmi, predvsem pa pod Aleševim vodstvom, smo bili na pravi poti za Trst, tokrat brez hrupa avtomobilov.
V mirnem zavetju parka na športnem igrišču smo imeli skupno kosilo iz nahrbtnikov, ki so premogli raznovrstne dobrote – dale so nam novih moči in zagona. Tudi moj telefon je prišel do novih moči, saj je bila v pomožnem objektu na moje veselje vtičnica, tako da noben trenutek ne bi ušel mojemu objektivu.
Nadaljevanje poti po ulicah vse do Trsta, več pozornosti ob prečkanju ceste. Bili smo priče tudi vožnji v napačno smer, vklopljenim hupam … Vse to življenje …
Nabirali smo kilometre in praznili baterije. Pot nas je pripeljala na Trg sv. Jakoba in nazaj do železniške postaje in potem domov. Ob slovesu je bil že izdelan načrt za naslednje leto. Objemi, izčrpanost, dež, vse to za konec. Najlepše – spomini – pa ostanejo.
Buen camino, prijatelji!
Irena Frankovič
Odmev na pričevanje
Draga naša Marija!
Posebna tišina ja vladala med tvojim pričevanjem, ki se je vsakogar od nas dotaknilo na poseben način, lahko rečem: prodrlo v naše duše. Tvoje umirjene, izbrane besede so meni in vsem navzočim povedale veliko več od izgovorjenega. Začutila sem tvojo izredno notranjo moč, mir, ki ga izražaš in izžarevaš tudi sicer. Verjamem, da ga podpirata ON in ONA, s katerima si ti, Marija, v globokem odnosu.
Rada bi ti dala priznanje za tvoj boj za ohranitev zakona, ki ni prenehal niti za trenutek. Borila si se, nisi omagala, zato da bi tvoj mož mogel postati tvoj “mož” in “oče” tvojim otrokom. To si ti, Marija! Toda ljudje se odločamo po svoje in tako tudi tvoj mož, ki se je vseskozi umikal in končno tudi fizično umaknil iz vajinega zakona.
Marija, to je bila izključno njegova odločitev, samo njegova. Kako globoka je bila rana, da ni zmogel “intime” s teboj in otroki, je mogoče vedel samo on, gotovo pa njegovo nezavedno, ki je obrambno krojilo njegovo ravnanje. Vrnil se je k svoji mami, osebi, pri kateri je iskal resnico in rešitev. Odgovora zagotovo ni dobil, saj je bila resnica skrita globlje v njenem rodu. Zdaj, v novem življenju, jo gotovo pozna.
Draga Marija, iskrena hvala za tvoje pričevanje, ki ga razumem kot dejanje poguma in podaritve. Ob koncu svojega pisanja pa ti moram reči – upam, da čutiš, da iz srca: zdaj je čas zate, za veselje, za veliko veliko majhnih radosti. Upam tudi, da nam boš s svojimi sposobnostmi še vedno stala ob strani. Čutimo tvojo moč in pripravljenost.
In še enkrat: hvala, Marija!
Olga Č.
Nepozabna Vrhnika – romanje srčkov na Marijin praznik
Foto vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_sv._Trojice,_Vrhnika
K pisanju tega prispevka me je nagovorila Gena, nepogrešljiva gonilna sila naše skupnosti. Zavedajoč se, da je služenje vsakogar od nas pogoj za delovanje in obstoj skupnosti, sem kljub obotavljanju privolil v njeno pobudo.
V roke sem vzel pisalo in list papirja. Je to čudaško, nazadnjaško ali še napredno? Sem eden tistih, ki se žal neuspešno upira skorajda brezmejni »zastonjski« in hipni spletni ponudbi, čeprav se zavedam, da temu napredku, kakršen koli že je, ni mogoče ubežati. Čas in prostor nam je pač dan. Ob pisalu in papirju se prebujajo spomini, kakor v šoli pri pisanju spisa ali kakor pri slikarski tehniki akvarel, pri kateri ni možnosti naknadnih popravkov.
Čeprav v mojih očeh nekako prezirana tehnologija nam je vnaprej omogočila vpogled v program romanja, ki so ga skrbno pripravile vrhniške organizatorke, in v vremensko napoved za Vrhniko po urah. Ravno zaradi neobetavne napovedi se verjetno nismo zbrali v številčnejši zasedbi.
Bil sem med tistimi, ki mi ni uspelo pritegniti v avto nobenega sopotnika. Do zadnjega trenutka sem omahoval, toda ob dani spodbudi srčic sem se v močnem dežju le odpeljal proti Vrhniki. Brisalci pri največji hitrosti zamahov niso mogli zadovoljivo odstranjevati vode z vetrobranskega stekla. Bilo je kakor v avtopralnici. Skavtska resnica: ne obstaja slabo vreme, ampak le slaba oprema. Bo moja kos izzivom današnjega dne?
Kljub počasnejši vožnji nisem bil pozen. Izvoz Vrhnika, semafor, prosto parkirno mesto. Tu k sreči ni deževalo tako hudo kakor na poti. Na zborno mesto smo se stekali z vseh strani kakor pozneje videni izviri Ljubljanice. Organizatorke so imele dopoldanski program zapolnjen s pedagoško natančnostjo. Ni bilo akademskih 5 minut, kaj šele akademske četrt ure (kavica je dišeče vabila iz bližnjih lokalov).
In vendar je praznik Marijinega oznanjenja, in v novejšem času tudi materinski dan, simbolno naznanjal, da bo ta sobota čudovita. Najprej smo se odpravili na vodeni ogled do Cankarjeve hiše Na klancu 1. Izvedeli smo, da je na tem kraju stala lesena, verjetno le s slamo krita koča, v kateri se je 1876 rodil Ivan Cankar. Leta 1879 je pogorela in nadomestila jo je zidana hiška, ki jo je odkupila občina in uredila kot pisateljevo spominsko hišo. Obsega črno kuhinjo, izbo in bivalni prostor. Na policah in v vitrinah so zbrani Cankarjevi prvotiski, fotografije pisatelja in njegovih sorodnikov, prijateljev, dobrotnikov. Razstavljeni so tudi avtoportreti in druge risbe, ki pričajo o še enem njegovem talentu. Cankarja so nam v šoli predstavljali zelo šablonsko, šele pozneje sem odkrival njegovo veličino, širino in globino.
Nato vzpon do cerkve Sv. Trojice in legenda o pastirici. Vrnitev do Cankarjeve hiše in »obvezno« fotografiranje pred njo. Pogled na uro je vodnici preprečil, da bi nam s svoji žarom na dolgo predstavljala Cankarjevo življenje in čas. Smo pa izvedeli, kako se je s svojim intelektom znal izmazati iz kočljivih položajev, s kom je prijateljeval, kako je znal pritegniti pozornost deklet, da je rad zahajal na Bled, da ni bil ravno priljubljen pri premožnejših, ker ni vedno vrnil izposojenih knjig … Priporočam ogled!
Sledila je sv. maša v vrhniški cerkvi spreobrnitve sv. Pavla. Pater Tomaž nas je nagovoril z izbranimi besedami, ki so pobožale naše ranjene duše. Med obredom je grom, ob silnem ohlajanju ozračja, oznanjal našo nemoč proti naravi in njenim zakonitostim. Tudi lani smo imeli tu sv. mašo pred tridnevnim romanjem po Jakobovi poti do Tomaja in tudi takrat je deževalo. A po dežju posije sonce in takrat je posijalo prav kmalu.
Po sv. maši so bila prevozna sredstva organizatork rešena obilnega bremena: v veroučno sobo smo odnesli dobrote, ki so jih pripravile, manjkali niso niti Cankarjevi brki. Ko smo vse to pospravili v svoje želodčke, je še deževalo, zato smo se namesto na pohod na Planino nad Vrhniko odpravili k izvirom Ljubljanice. In podobno kakor lani nas je še pred koncem poti že božalo sonce. Kakšne lepote stvarstva le streljaj od središča Vrhnike! Prebujanje narave vsepovsod. Regrat, čemaž, spomladansko cvetje, izviri vode izpod skal, pomirjajoče barve vodne gladine v tisočerih odtenkih, odsevi v njih, res sanjsko!
Pri vseh lepotah nas je nekako na realna tla postavil zapuščen objekt, s katerega izgradnjo je človek posegel v ta prečudoviti svet. Skozi obdobja je objekt menjal svojo namembnost in vsakokratni lastniki so v njem z različnimi podjetniškimi idejami oplajali svoj kapital.
Celotna pot je bila zanimiva in podkrepljena z razlagami, komentarji in številnimi podatki. Izviri Ljubljanice, druge kraške značilnosti, rastlinje, prebivalci, legenda o Jazonu in njegovem odtisu v skali … Skratka prava ekskurzija pod vodstvom učiteljic organizatork. Resnično tako polno doživetje, da je ob prihodu do cerkve, kjer je imela večina parkirane avtomobile, in ob dejstvu, da je kljub slabi napovedi sijalo sonce, padel predlog še za pohod na Planino. Seveda je bil sprejet. Dežniki v roki kot nepotreben rekvizit, prijetna energija, želja po druženju, morda tudi malce otroške razposajenosti in razigranosti, misel v slogu »pa ja še ni konec«, saj bo ob prestavitvi ure še dolgo dan …
Večina se je na Planino podala peš, nekateri pa z avtom. Ta 733 m visoki vrh je za Vrhničane nekaj tako vsakdanjega kakor za Ljubljančane Šmarna gora. V prijetni koči smo si privoščili še en obrok, potem pa se povzpeli na stolp po več kakor 100 stopnicah. Vloženi napor nas je nagradil s prečudovitim razgledom: meja dopoldanskega sneženja je bila nizka in v umitem ozračju je bil pogled na pobeljene hribe in nasploh na prečudovito domovino še posebno veličasten.
Pozno popoldne smo se poslovili. Vrnitev v dolino. Vsak proti svojemu domu. Vožnja je bila še bolj počasna kakor zjutraj. Pobeljeni vrhovi Kamniških planin so se vztrajno bližali. Proti vzhodu je bilo še temačno, proti zahodu pa so se bleščali Julijci in očak Triglav, osvetljeni z zadnjimi žarki praznika Marijinega oznanjenja.
Ob prihodu domov sem premišljeval o milosti in hvaležnosti za ta prečudoviti dan. V šali velikokrat rečem »in znočilo se je do nižin«. V resnici pa se znoči vse do višin in zdani vse do nižin. Svetloba najpozneje zapusti vrhove in jih naslednje jutro najhitreje osvetli. Je torej kaj čudnega, da se tako radi oziramo v hribe – proti Svetlobi!
Peter