Odmevi

Silvestrovanje 2023/24

Odkar sem se prijavila na silvestrovanje s srčki v Ankaranu, sem se po tihem veselila srečanja. Primorska klima in druženje s prijatelji enake usode mi vedno dobro deneta.

Ker je bilo v obvestilu navedeno, da je dobro prinesti s seboj hrano za skupno mizo, sem se na silvestrski dan lotila priprave flancatov in drugih jedi. Res mi je to vzelo dobršen del dneva, a delala sem s srcem in ljubeznijo do vseh udeležencev v želji, da preživimo lep večer.

V avtu smo se peljali štirje in že od samega začetka je bila med nami nevidna vez prijateljstva, vere in spoštovanja. Med potjo smo se ustavili ob avtocesti in pridružila sta se nam še dva udeleženca. Popili smo kavico, se malo nasmejali in se z dvema voziloma odpeljali proti cilju.

Ko smo prispeli v ankaransko župnišče, smo opazili skupino ljudi, ki je pridno pripravljala vse potrebno za naše druženje. Oddali smo naše dobrote in potem nam je bilo pokazano, kje bomo spali. Nekdo od prisotnih je pomagal pri nošenju prtljage v zgornje prostore.

V večnamenskem prostoru smo se postavili v krog in se drug za drugim predstavili. Pred tem je vsak prižgal svojo svečko in pozneje z njo v koloni krenil k sv. maši, potem pa jo položil pred jaslice v cerkvi. Mislim, da smo bili ob tem simbolnem prizoru vsi ganjeni; v življenju izgorevamo in spet dobivamo moč ob Jezusovem oltarju.

Med mašo smo sodelovali s petjem in branjem Božje besede. Zelo lepo je bilo, da smo lahko izrazili tudi svoje zahvale in si podelili mir s podajo rok. Pri pridigi me je nagovorilo, da Jezus ni kakor mi, ki prepogosto s prstom kažemo na napake drugih, ampak nam poda roko, da gremo lažje skozi življenjske preizkušnje. Tudi sama opažam, da kritiziranje drugih v meni povzroča upad življenjske energije ter da je bolje moliti in darovati svojo navzočnost pri sveti maši oz. z evharistijo za te osebe.

Po sveti maši smo imeli lepo pripravljeno meditacijo. Na podlagi vprašanj smo na listke pisali, za kaj smo v minulem letu hvaležni, kaj obžalujemo, kaj potrebujemo in za kaj prosimo milosti, nazadnje pa še naše sklepe za naprej.

Mizi sta bili bogato obloženi: ena s sladkimi dobrotami, druga s slanimi. Slišala sem reči, da še nikoli doslej ni bilo na voljo toliko dobrot. Bilo je več kakor očitno, da smo v župniji dobrotnika sv. Nikolaja.

Ves čas se je predvajala glasba, in ko smo se podprli s hrano, smo zaplesali: v parih, posamezno in v krogu ter v »vlakcu«. Rajanje je trajalo do jutranjih ur.

Naslednje jutro smo se dobili ob zajtrku in šli nato k sv. maši, ki je bila tokrat skupaj z župljani ankaranskega občestva. V mislih sem pripravila dve zahvali, vendar nismo bili pozvani, da jih izrečemo na glas. Ob zrenju v mozaik sv. Nikolaja na steni sem se zahvaljevala za preživeto silvestrovanje v medsebojni bratski Ljubezni. Druga zahvala je bila namenjena Jezusu, ker nam odpušča slabosti in po zakramentu sprave daje možnost, da začenjamo znova, ko ljubimo prvi, tudi drugače misleče in celo sovražnike.

Naj omenim še, da sem bila v avgustovskih dneh poplavljena in sem morala celo stanovanje sanirati do temeljev. Vsakodnevne molitve in obisk sv. maše so se bogato obrestovali ter še poglobili mojo vero Vanj in v Njegovo navzočnost v mojem življenju. Ob Njem sem dobila tolažbo, razumevanje in sposobnost odpuščanja.

Manjša skupina se nas je odločila za sprehod ob morju. Prijetno sta nas presenetila dva pogumna udeleženca s plavanjem v mrzlem morju. Iskrene čestitke obema!

Ker bom letos praznovala okroglo obletnico in ker sem bila deležne pomoči ob poplavah, sem doživela, kako lepo je prejeti dar. Zato sem skupinico počastila s plačilom naročenih kavic in vroče čokolade. Lepo je tako razveseliti druge, ker si ob tem sam najbolj obdarjen, kajti človek ne mora biti srečen sam, ampak šele ko osrečuje druge.

Ko smo se odpeljali iz Ankarana, je bila v našem avtu izražena želja, da gremo pogledat jaslice v Dekane, in res smo šli in bilo je zanimivo. Med vožnjo proti domu smo zmolili še rožni venec. Bilo je milostno.

Čez približno 24 ur od odhoda od doma sem se pripeljala v domači kraj. Ura je kazala, da se bo čez 20 minut začela sv. maša. Vstopila sem že v stanovanje, a življenje me je izučilo, da ni naključij in ker je bil 1. 1. praznik Matere Božje, se mi je zazdelo prav, da grem v cerkev, in sem šla. Ponovno sem z veseljem sodelovala s petjem. Za ta dar sem neizmerno hvaležna.

Ko sem se vrnila domov in zaklenila avto, so se v meni oglasile besede: »Bil je popoln dan.« Res je bil in Nebeški materi in vsem Nebeščanom hvala, ker sem ga smela preživeti v tako prijetni družbi, da sem bila lahko dar drugim in drugi meni.

Nancy

Duhovne zlorabe – posledice, preprečitev in zdravljenje

Pater dr. Ivan Platovnjak nas je takoj na začetku predavanja povabil k molitvi s prošnjo za blagoslov, da bi duhovne zlorabe doumeli in se jih naučili zdraviti. O njih nam je dal temeljito razlago, pa tudi, kako duhovne zlorabe prepoznamo in kako si lahko pomagamo, če smo bili ali smo še njihove žrtve. Vsak od nas je lahko zaslutil, kje vse se skrivajo pasti, ko nas nekdo želi obvladovati in z nami manipulirati.

Duhovna zloraba je vedno izkoriščanje moči in se pojavi samo tam, kjer se vzpostavi zaupanje. Tudi v Cerkvi duhovne zlorabe niso nekaj novega, saj je že Jezus opozarjal nanje, čeprav se ta izraz uporablja komaj zadnjih deset let.

Tisti, ki zlorablja, se skriva pod pretvezo poslušnosti Bogu, v resnici pa nas želi nadzorovati in obvladovati. Izrablja svojo moč in se identificira z Božjim glasom. Toda človeka naj vedno nagovori le Bog in vedno naj se odloči svobodno. Kot podrejeni je prikrajšan za lastno odločanje, kar posega v njegovo dostojanstvo. Prostor zlorab je lahko v skupnostih, kjer je nekdo glavni (asimetrični odnos), lahko tudi v zakonu. Žrtev nikoli ni kriva, treba ji je verjeti in raziskati vse okoliščine. Je pa odgovornost za zlorabo v Cerkvi dvojna, saj za njo stojita institucija in duhovnik. V zakonu se kaže duhovna zloraba v sramotenju zaradi vere zakonca, uporabi verskega besedila za obvladovanje drugega in manipuliranju z verskimi prepričanji. Na podrejenem vedno pusti posledice: z izgubo svobode, izgubo identitete, izgubo vere, izgubo zaupanja in umikom v izolacijo.

Duhovne zlorabe lahko preprečimo tako, da smo dovolj kritični in ne zaupamo na slepo. Zaupamo lahko le Bogu. Moramo prepoznati toksično duhovnost, ko se posameznik preveč poveličuje ali pretirano samoobtožuje. Dobro je, če se vodja sicer zaveda svoje moči, a je hkrati občutljiv za svoje pomanjkljivosti. Proti zlorabam pomaga tudi izobraževanje in ozaveščanje na to temo. Ozdravitev je mogoča, če je žrtvi dana prava terapevtska pomoč, da bo zaščitena in ne bo deležna obsojanja.

Tema predavanja je bila za vse nas zanimiva, saj se je marsikdo že srečal z duhovno zlorabo, bodisi v instituciji bodisi v svojem zakonu. Pater Platovnjak je tudi poudaril (nam srčkom tako znano dejstvo), da je zlorabe mogoče preprečiti, če tvegamo svojo ranljivost in o njih spregovorimo! Če jih povemo Bogu, sebi in še komu, pri katerem smo varni in razumljeni, zloraba izgubi svojo moč. 

Gena Pupis

Odmev na predavanje Marinke Rudolf, dr. med., spec. psih. iz bolnišnice v Idriji

Na samem začetku bi dala odlično oceno za njeno predavanje o depresiji, najprej in predvsem pa sem psihiatrinjo doživela kot resnično »bližnjo« v njeni ponižni drži pred velikostjo trpljenja slehernika z diagnozo depresija in gotovo tudi oseb z drugačnimi psihiatričnimi diagnozami. Zdravnica, ki zdravnica resnično je!

Strukturirana in natančno podana dejstva strokovnega védenja o depresiji ne potrebujejo komentarja.

Osebno razumem depresijo kot resnično težko bolezen, ki pa je tudi globoko osebna. Dejavniki, ki jo spodbudijo in poganjajo, so mnogoštevilni in vključujejo tudi gensko dovzetnost, ki je, verjamem, hkrati posledica nerazrešenih zapletov med generacijami. Presenečena sem bila, da je predavateljica že na začetku predavanja poudarila, da se najbolj obnese kombinacija zdravljenja psihiatra in psihoterapevta, ker se tako bolnik obravnava res celostno. Antidepresivi naj bi bili samo začetna pomoč, ki je časovno omejena, predpisana po presoji in pod nadzorom psihiatra.

Neznosen napor, ki ga bolnik z depresijo lahko doživlja celo pri zavezovanju vezalk na čevlju, je zanj v resnici veliko veliko dejanje, ki vodi naprej. Kmalu bo lahko opazil jutranjo zarjo ………, vse lepote bivanja, ki mu jih je zakrila bolezen.

Verjamem, da je zdravljenje vsakega posameznika z depresijo tudi novo odkritje, ki naj bi predstavljalo izziv za tesno sodelovanje med strokovnjaki. Menim pa, da je ne nazadnje kot krovno izhodišče nenadomestljiva duhovnost: upanje in zaupanje, saj vemo, da je JEZUS zdravil z LJUBEZNIJO, kar ON v TROJSTVU (1Jn 4,8) resnično je – za nas vse, za vedno.

Olga Č.

SONČNA NEDELJA PRI SV. KATARINI

Šest dni nato je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza ter jih peljal proč na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil. (Mr 9,2) 

Pred nami je bila zadnja novembrska nedelja, pohod k Sv. Katarini nad Ljubljano, 738 m visok hrib. Nižji od gore, ampak dovolj visok, da lahko okusiš del blaženosti med nebesi in zemljo. Kjer lahko začutiš, da ni treba spremeniti sveta in ljudi okoli nas, ampak da se sprememba od bolečine do zvezd pod Božjim vodstvom zgodi v nas samih.

Do izhodišča ob Slavkovem domu sem se varno in brez skrbi peljala za avtom organizatorja Tomaža in sopotnice Fani, ki sta me prijazno čakala v Ljubljani. Zbralo se nas je deset pohodnikov. Bilo je hladno, na glavo sem si dala toplo kapo in si nataknila rokavice. Sonce je že vstajalo v srebrno jutro in trosilo lepoto v temino doline. Zasmejali smo se mu in začeli pot navkreber.

Hodili smo med mehkobo rjavega listja in suhimi zlatimi travami. Do vasi Topol, kjer je cerkev sv. Katarine, smo porabili okoli uro in pol. Tam se nam je odprl čist razgled na bližnje Polhograjsko hribovje. Pred cerkvijo nas je pričakalo še nekaj članov skupnosti Srce, ki so do vasi prišli z avtomobili. Veselo smo jih pozdravili in skupaj dočakali začetek svete maše.

Bila je žegnanjska nedelja, god sv. Katarine Aleksandrijske, zavetnice deklet, mladih nasploh, visokih šol in knjižnic ter vseh poklicev, ki imajo opraviti s kolesi in noži. Je tudi priprošnjica za zdravo pamet, za katero sem se še posebej priporočila, saj na njej temeljijo naše odločitve in s tem naša prihodnost.

Po maši smo se v župnišču premraženi okrepčali z dobrotami, ki smo jih imeli v nahrbtnikih. Pavla iz Novega mesta nam je spekla dobro domačo potico s skuto in rozinami. Nekako si poti nazaj nismo predstavljali brez skodelice kave, zato smo si jo med prijetnim klepetom privoščili v gostilni.

Pot navzdol smo podaljšali preko Jeterbenka. Peščica se nas je odpravila še do podružnične cerkve sv. Jakoba, Petelinca. Majhna, skromno siva, od daleč skoraj nevidna. Za cerkvico se je vijugala zaraščena pot, po kateri lahko z malo sreče prideš v dolino.

Spomnila sem se na svojo prehojeno pot spoznanj, včasih zlomljena kakor praproti pod krošnjami, izjokana kakor razdrta pot, ki je vodila navzdol. Trenutka, ko sem po dolgi zimi, ki mi je s požrešno močjo ustavljala korak, konec aprila srečala Geno v najinem zelenem raju. In ponovno me je nagovorila: »Toplo vabljena, da se nam pridružiš.«

Z Njim, ki mi milostno daje moč, sem zbrala pogum in šla.  Na majsko Jakobovo pot s skupnostjo Srce. Čez preproge dehtečega cvetja pomladi, poletnih plesov metuljev in ponovnih jesenskih srečanj. Z ljudmi, ob katerih se zdi, da je življenje lepo, ob katerih se je preprosto smejati in čutiti zaupanje. Hvaležna sem, da s Srcem spet v popolnosti čutim nežnost, svobodo in notranji mir.

Edita

Doživeti srečo v megli, vetru in dežju!

Ratitovec, nedelja, 29. 10. 2023

Morda se bo kakšnemu hribolazcu zdelo pretirano, ampak lesti na Ratitovec tisto deževno nedeljo je od marsikaterega »gorskega začetnika« zahtevalo železno voljo. Ves čas je po malem deževalo, in če je bila pot po gozdu še nekako znosna, sta nas v zadnjem delu vzpona bičala še veter in megla. Pravzaprav bi lahko oboje pričakovali–ime je planina menda dobila po železovi rudi, ki so jo kopali v teh krajih (Rudidovec), pot pa je v veliki meri odsevala tudi pot naših življenj – en sam vzpon in veter in dež in megla, in ko prideš na vrh, obljubljenega razgleda od nikoder.

Oprostite, malo me je zaneslo …

No, Krekova koča je bila čisto nekaj drugega. Topla, prijazna in povsod sijoči in nasmejani ljudje, vam povem, ENO SAMO SRCE!

Če bi vedel, kaj nas čaka na poti, se nikoli ne bi odločil za vzpon, toda če bi vedel tudi, kako lepo bo na vrhu s prijatelji, bi tisočkrat še enkrat rekel: grem!

Štart je bil v eni naših najviše ležečih vasi, Prtovč, ki leži na višini 1025 m in je tudi najbolj priljubljeno izhodišče. Do Krekove koče (1642 m) je slabi dve uri hoje in višinske razlike za dobrih 600 m. Koča leži le nekaj metrov nižje kakor vrh z nenavadnim imenom Altemaver (1678 m). Razlog so freisinški škofje (od 973 do 1803), takratni lastniki tega ozemlja, ki so tod naseljevali Nemce s Tirolskega.

In cilj? Hja, cilj je bi dosežen, čeprav ne tako, kakor so si zamislili organizatorji in smo si želeli vsi – osvojen vrh in nagrada v obliki enega najlepših razgledov pri nas – ampak s poanto celotnega izleta, da se da tudi v težkih razmerah doživeti veselje in srečo, če so ob nas srčni ljudje. In teh ni manjkalo.

Hvala organizatorjem, vsem srčkom in dobremu Bogu, ki nam je – sicer na Jobov način (oprostite, še kar zanaša) – dal še eno malo lekcijo življenja, nam varno vodil korak in dal doživeti veselje ob druženju v skupnosti.

In pa, seveda, Ratitovec, pripravi se! Pridemo spet! Računamo na sonce in razgled!

Tadej

»Razvezani in še vedno ljubljeni«

7. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi in 20 let Skupnosti SRCE

14. oktobra 2023 je bilo že sedmič zapovrstjo srečanje razvezanih v Cerkvi. Hkrati je bilo to praznovanje 20-letnice Skupnosti Srce, ki je bila sprva manj razvejena skupina. Njen prvi duhovni spremljevalec je bil p. Vilijem Lovše, od leta 2016 pa p. Tomaž Mikuš, ki svoje poslanstvo opravlja nadvse korektno in  strokovno. V obdobju okrevanja sem v njegovi prisotnosti doživljala dotik Božjega. Danes vem, da je skupina SRCE bila in je najboljša podporna skupina pri mojem okrevanju po ločitvi, ki me je – ranjeno, prizadeto, obteženo z grehi, zavrženo in depresivno – sprejela medse. Delitev lastne bolečine, biti slišan in slišati brata ali sestro v njegovem/njenem okrevanju, sprejetost naše različnosti, postopno skupno okrevanje, učenje odpuščanja, izpuščanja preteklosti in iskanje novega življenjskega smisla te preprosto naučijo živeti ta trenutek.

Veselila sem se srečanja z brati in sestrami v Bogu, ki nas je prizadela smrt nekega odnosa, smrt nekih sanj, pri čemer je veliko žalovanja in bolečine, po teži takoj za smrtjo lastnega otroka. Preprosto sem želela biti skupaj z njimi, jih objeti, celo poljubiti, saj to so prijatelji, ki so mi stali ob strani, ki mi jih je Bog dal na poti okrevanja kot praznično darilo.

Dr. Andreja Poljanec, un. dipl. psihologinja, zakonska in družinska terapevtka, predavateljica in vodja študijskega programa psihologije na univerzi Sigmunda Freuda, nam je predavala o dostojanstvu. Po vsem povedanem sem začutila, kako veliko je prizadevanje Skupnosti SRCE, da bi naše življenje po ločitvi  živeli prav v skladu s svojim človeškim dostojanstvom, ki ima svoj izvor tudi v temeljnih resnicah krščanske vere. Človek je ustvarjen po Božji podobi. Kljub grehu, ki ga je globoko prizadel, ni prenehal biti Božji otrok, ampak je bil deležen posebne Božje skrbi, namreč odrešenja. Ko se je Božji Sin učlovečil, je na novo pokazal veličino in vrednost vsakega človeka: Bog sam je postal človek, da nas reši in odreši. In rešuje se samo tisto, kar je nekaj vredno!

Dostojanstvo človeške osebe narekuje poseben odnos med ljudmi. Vsakdo si zasluži, da je vreden in da obstaja. Odnos, s katerim to priznavamo, imenujemo spoštovanje. Tega si ne zaslužijo samo tisti, ki so bili »družbeno koristni«, iampak vsak človek. Dostojanstvo izključuje vsako izkoriščanje, vsako manipulacijo in vsako neenakopravnost med nami. Dano nam je od Boga, zato ga je pomembno ohranjati in živeti življenje moralnega človeka.

Celotno predavanje je bil z nami škof msrg. dr. Peter Štumpf, ki je v nadaljevanju daroval za nas sv. mašo. Približal se nam je prek svoje mame in prinesel v naše duše blagodejen mir. Nagovoril nas je z besedami, da smo vedno ljubljeni od Boga, da nas ima Bog brezpogojno rad, zato naj mu prepustimo življenje in mu zaupamo. Vsakogar od nas je posebej nagovorila Božja beseda in vem, da je vsak »srček« prejel, kar je v tistem trenutku potreboval. Tudi solze očiščenja niso manjkale. Ena od nas je rekla: »Lepo mi je bilo … Solza, ki teče po licu, je samo dokaz, da sem na pravi poti.«

Na našem srečanju je bilo ob jubileju prebrano tudi pisanje ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. dr. Stanislava Zoreta. Zatrdil je, da nismo izključeni, ampak ljubljeni v Cerkvi tudi ločeni, in nas spodbudil, naj bomo močni, kajti treba je pomagati novim ločenim na podlagi Jezusovega naročila: drug drugega bremena nosite. Cerkev mora skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene ali izgubljene ljubezni, ter jim vlivati upanje in zaupanje.

Po sv. maši smo prisluhnili Heleni Reščič Granda, eni od ustanoviteljic SRCA, o kateri smo že prej slišali veliko lepega in dobrega. Skupaj smo si pogledali fotografije z naših druženj, romanj in izletov ter se zadržali še zunaj ob prijetnem klepetu in obloženi mizi.

Zahvaljujem se vsem organizatorjem za tako lepo izpeljan program, za prečudovito okrašen oltar in praznično darilo. Bog je v človeka položil dobro, ki naj bo v vsaki »srčici« in vsakem »srčku«. Človekovo dostojanstvo je mogoče zagotoviti le z ljubeznijo, ki je vodilo Skupnosti SRCE.

Zapisala: Irena Frankovič

Poslušali smo predavanje “Ločeni moški”

Prvi odmev na predavanje dr. Damijana Ganca, 25. 9. 2023

Skupnost SRCE je v oktobru obiskal dr. Damijan Ganc, zakonski in družinski terapevt. Posveča se družinskim odnosom in podpori razvezanim družinam. Je tudi avtor knjige Izzivi očetovstva po ločitvi.

Čeprav si vsi želimo trdnih odnosov, ki so varni, ljubeči in trajni, nam lahko spodleti. Stiske ob ločitvi so dobro znane, saj so nam spremenile življenje ter nam in našim otrokom prinesle drugačne izzive. Takoj po ločitvi se pokažejo kar najmočnejša čustva: jeza, negotovost, strah, razočaranje, občutek izgube družine. Sesuje se svet, o katerem si sanjal, ki si ga dnevno negoval in zanj naivno verjel, da bo trajal do konca zemeljskega življenja enega od zakoncev.

Skoraj vsem se z ločitvijo spremeni tudi finančni in socialni položaj, pojavita se strah in negotovost, kako naprej. Celo versko občestvo te morda izloči, saj »pravoverni« kristjani pogosto težko razumejo in sprejmejo tvoje novo stanje.

Posledice ločitve za moške so pogosto umik v delo, zasvojenost, šport, moško družbo. Vse to je dobrodošlo, če je kombinirano s kakovostno terapevtsko obravnavo in s skupino, ki nas duhovno podpira, da moremo iti naprej. Žal moški pogosto ostanejo v stiski sami, saj jih večina ne išče podpore in le redki imajo prijatelje, kateri jim lahko pomagajo. Če nekdo ne kaže stiske, to še ne pomeni, da ni v stiski – v njem deluje obrambni mehanizem, vgrajen že v otroštvu. Tu mu lahko pomagamo z nevsiljivimi vprašanji, poslušanjem in svojo prisotnostjo, nikakor pa ne s »pametnimi« nasveti in hitrimi rešitvami.

Moški se po ločitvi pogosto ponovno nasloni na starše. Za nekaj časa je to lahko dobro, toda očetovstvo se mora razvijati naprej in se ne ustaviti v udobju ter prepuščati otroke starim staršem. Zato se je večkrat treba vprašati: kje sem jaz kot oče. Za odnose z otroki se je treba še bolj potruditi, saj ločitev prinese rane, ki jih otroška duša prenaša še težje. Lahko se odzovejo zelo nepričakovano, a moramo ohraniti mirno kri, ne smemo obsojati otrok ali bivše partnerke.

Zavedati se moramo, da se večina sprememb v življenju zgodi, ko nas nekdo pohvali, in ne, ko nas kritizira. In razumeti moramo, da otrok za svoj razvoj potrebuje oba starša – njegova perspektiva je drugačna od perspektive očeta ali mame. Otroku dajmo občutek, da smo veseli, ko se mu z drugim staršem zgodi kaj dobrega. Pomagati mu moramo, da ostane v stiku s čutenji – da ima nekoga, ki mu lahko govori o svojih čustvih, kajti večina patologij je povezanih s potlačenimi čustvi.

Pomembno je tudi ločiti dejanje od osebe, npr. da se reče: Ni bilo dobro, da je tako naredil, in ne: Tvoj starš je slab človek. Dobrodošla je tudi pozitivna identifikacija s staršem, recimo, da rečemo: Ta talent imaš po mami.

Raziskave kažejo, da kjer ločena starša zmoreta sodelovati in ima otrok vsaj en zdrav odnos, ni usodnih posledic. Posledice so, če je med staršema velik konflikt in nerazumevanje, če ni nobenega zdravega odnosa, če je otrok prepuščen samemu sebi.

Ko moški vstopa v novo zvezo, si marsikdo želi urediti vse najboljše, vendar se težko sprosti, težko zaupa, dvomi, ali bo spoznal koga, ob katerem se bo počutil razumljeno, varno in sprejeto.

Pomembno je vedeti, kaj v prejšnjem odnosu ni bilo prav, in to spremeniti. Preden se podamo v intimnejši odnos, je dobro zgraditi čustveno varen, prijateljski odnos. In vedeti moramo tudi, da kjer so vključeni otroci iz dveh družin, so novi odnosi še veliko kompleksnejši in težji. Je pa Bog usmiljen in ima za vsakogar od nas varen pristan.

To je nekaj povzetkov z nastopa izredno toplega in razumevajočega predavatelja, ki je na koncu z resnično čutečimi besedami odgovarjal še na pereča vprašanja udeležencev.

Boštjan Sojer

In še drugi odmev na predavanje dr. Damijana Ganca, 25. 9. 2023

Pred nekaj tedni je odbor Skupnosti razvezanih v Cerkvi predstavil program letnih aktivnosti.

Za september je bilo predvideno predavanje dr. Damijana Ganca z naslovom Ločeni moški.

Ker sem ločen in v osmem letu tega stanu ter poleg tega oče treh otrok, sem v svoji ukaželjnosti rad odmeril čas in razdaljo za to predavanje. Znanja, idej in izkušenj se veselim,

če le niso pretežavne in preboleče.

V Marijini kapeli se je po večerni sv. maši, ki jo je daroval p. Tomaž, zbralo kakih 40 slušateljev, na spletu pa še devet. Ker je tudi partnerju matere mojih otrok ime Damijan, sem se na začetku predavanja počutil nelagodno in manj zbran.

Ženska populacija na predavanju je bila v rahli prednosti. Dr. Ganc je v uvodu razložil, da moški teže izrazimo svojo ranljivost ter redkeje iščemo uteho, nasvet in pomoč, raje rešujemo probleme sami. V nadaljevanju je opisal izkušnje, znanje o pestrosti v odnosih, ko so družinske vezi oslabljene ali potrgane. Opisal je težave in pasti, ki grozijo ločenima staršema po ločitvi, ter vlogo ločenih staršev do otrok.

Ker sem pevec, sem najprej prisluhnil njegovemu srednje visokemu tonu govorjenja – njegovi tenorski legi. Ko predava, podaja stavke na blag, umirjen, tišji način. Nežno in enakomerno. Tudi drža in mimika sta taki. Sam sem večino poklicnega časa med možmi, kjer prevladuje bolj groba moška beseda – kratka navodila, glasnejši, hitrejši govor. Komunikacija, podobna

tisti med častnikom in vojakom. Položaj nadrejenosti. Toda liderstva nad slušatelji v predavanju dr. Ganca nisem zasledil, bolj je bilo čutiti spoštovanje do njih.

Predavanje me je pritegnilo in z zanimanjem sem mu sledil v pričakovanju učinka, vtisa na slušatelje. Naj malce šaljivo povem, da nas je predavatelj umirjal kakor srčna vzgojiteljica z veliko prakse svoje najmlajše v pripravi na učenje nove pesmice.

Po predavanju so sledila vprašanja. Po pogumu izpostaviti se s svojimi težavami zaradi ločitve, so spet prednjačile ženske. Ker navzoče na predavanju po večini osebno poznam, vem nekaj o njihovih težkih časih zaradi razveze. Veliko presenečenje, vsaj zame, pa je bilo, da so postavljali vprašanja tudi možje, razkrili svojo težavo ter dobili odgovor in nasvet, ki so ga že leta iskali. Tukaj je prišlo predavateljevo mojstrstvo najbolj do izraza. Povsem smo mu zaupali. Hvala, dr. Damijan Ganc!

Janko Rodman

Murter 2023

Ko sem s Skupnostjo SRCE leta 2017 prvič obiskala Murter, je ta kraj pustil na meni neizbrisan pečat. Ne vem točno, kje je temelj tega, a občutek imam, da je ves otok prežet s preprosto lepoto, ki nagovori srce.

Po nekajletnem premoru sem se spomladi spomnila na toplo morje, na plažo sv. Andrije, na borovce, škržate, na Murter. Odločitev o prijavi je bila hitra, a dan pred odhodom so se v meni pojavili dvomi. Hitro sem jih premagala z jasno mislijo, da sem prijavljena, da grem, da je čas za to odločitev.

V petek zjutraj je sledilo jutranje zbiranje pri Sv. Jožefu. Izkazalo se je, da bodo prihodi na Murter to leto v individualnih izvedbah. Prvi potniki smo navdušeno pričakali vse naslednje, dokler nas ni bilo v hiši 18, 15 odraslih in 3 otroci. V nedeljo popoldne je pripotovala še zadnja dopustnica.

Sledile so razdelitve po sobah, skupinah z dnevnimi nalogami in dogovori, ki so potrebni, da taka skupina ljudi dobro sodeluje.

Dan je bil sprva enak dnevu, skupine smo se menjavale pri svojih opravilih, se preizkusile v kuhinji, pomivanju in molitvi. Čez dan nas je grelo toplo morje, na plaži so prepevali škržati, plavali in hladili smo se v morju, iskali senco borovcev in hladno pijačo. Zatopljeni v igro z otroki, branje knjig in pogovore, so dnevi hitro minevali. Prišli to tudi dnevi preizkušenj glede zdravja, a so nas povezali in utrdili našo skupnost.

Kot vsako leto smo se odpravili občudovat sončni zahod na rt Murterič. Duhovno so nas obogatile vsakdanje maše s kratko duhovno mislijo. Vsak večer so v Tisnu igrali različni ansambli, ki so poskrbeli za dodatno zabavo. Težko je v kratkih stavkih opisati vse pomembno, kar se nam je zgodilo. Lahko pa zapišem, da so nas dogodki, vsakdanja opravila, preživljanje na plaži povezali in skupaj smo v tem času ustvarili čudovito skupnost.

Seveda se vsak dopust enkrat konča. Murter 2023 smo zaključili v nedeljo, 27. avgusta, z odhodom proti domu. Prepričana sem, da je vsak od nas odhajal domov obogaten z novimi spoznanji, lažjim srcem in več radosti. Naj spomini še naprej bogatijo in lepšajo vsakdanje dneve in izzive.

Jolanda

Poletje je tu … morje!

Letos bo dopust na morju videti drugače, čeprav je morje še zmeraj slano in piš vetra prijeten, tam so jadrnice in vse, kar spada zraven, k toplemu poletju in njegovemu čaru.

Življenje teče v ustaljenem tiru in si misliš: vse je v redu, nič ne more iti drugače, ampak življenje ubere drugo pot ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ. Tudi moje je ubralo drugo pot, pot v neznano. Toda z Božjo pomočjo sem našel skupino SRCE in v njej čudovite ljudi s podobno ali enako usodo. Skupina oz. njeni člani so me zelo toplo in prijazno sprejeli, mi ponudili oporo v težkih trenutkih, družili, srečevali so se z mano in mi pomagali.

Hitro se je bližalo poletje in med nami srčki je stekla debata o dopustu, morju, poletnem oddihu, na katerem si napolnimo baterije za nadaljnji tok življenja. V skupini so me povabili na skupne duhovne počitnice. Duhovne počitnice?!? Z rahlo zadržanostjo sem jim prisluhnil: lepo so opisovali svoja skupna doživetja iz prejšnjih let.

Gospa mi je rekla: »Prijavi se, boš videl, kako lépo bo naše druženje.« Omahoval sem in vprašal z zadržanostjo: »Kako pa je z otroki? Imam hčerko, s katero skupaj preživljava poletje cela dva mesca, in nama je zelo lepo.« Pa je rekla: »Hčerka naj gre kar s tabo, tudi drugi otroci bodo in imela bo čudovito družbo.« Prepričala me je in sem privolil. Hitro je potegnila iz žepa mobilni telefon, me povprašala po podatkih, jih na hitro vtipkala in z nasmehom rekla: »Urejeno, prijavljena sta in gresta z nami.«

Počutil sem se kot nejeverni Tomaž iz Svetega pisma. Ko sem si prej kje urejal dopust na morju, je bilo treba podpisati kar nekaj papirjev, dati avans, tu pa vse tako preprosto – na zaupanju.

Kar hitro je prišel omenjeni čas za odhod v Koper, po e-pošti so sledila podrobna navodila, tudi podatek o lokaciji nastanitve v šoli. Hm, sem si rekel, v šolo in na morje, tega pa še nisem doživel, a vse je enkrat prvič. Hčerki sem povedal, da greva na morje v Koper in da bova spala v šoli. Radovedni deklič vpraša: »Oči, a bova v šoli tudi jedla in se od tam hodila kopat?« »Ja!« V otroškem svetu odgovor zmeraj rodi novo vprašanje in tako je bilo tudi tokrat: »A je to daleč, Koper? Kako dolgo bova tam? A bova videla ladje? A bova spala v učilnici? Kdo vse gre?« … Vprašanj iz otroških ust je prišlo toliko, da bi lahko napisal cel priročnik.

Prišel je dan odhoda, ko nisem več mogel ali smel delati rebalansa dneva. Stvari so bile naložene v avto. Še vprašanje moje hčerke: »Oči, a rokavčke si vzel? In moja očala, da bom lahko gledala pod vodo?« »Seveda, vse je v avtu,« jo pomirim. Pripnem jo v otroški avtosedež in greva naproti duhovnim počitnicam v prijetni družbi našega Gospoda in angela varuha.

Oba sva bila polna pričakovanj, kako bo s počitnicami, jaz še bolj kakor moja hčerka. Varno sva prispeva do cilja, kjer so že bili zbrani nekateri srčki in srčice. Pozdravili smo se in se spoznavali z novinci, ki jih še nisem poznal. Prijazen gospod nama je pokazal »najino učilnico« za naslednjih sedem šolskih dni.

Vse je bilo organizirano do popolnosti in poskrbljeno tudi za spoznavni popoldan udeležencev duhovnih počitnic. Določeni so bili razporedi opravil po skupinah, v katere smo bili razvrščeni, in potek dneva po urniku, kakor se za šolo spodobi. Lepo je obnoviti spomine na šolske dni ter vnesti red in disciplino, kolikor je je še ostalo v tej družbi. Vsak dan zjutraj nas je najprej združila molitev in meditacija za razmišljanje, ki nas bo vodila skozi dan.

Mojo hčerko je navdušila učilnica z velikimi in malimi črkami abecede, od katerih je bila vsaka lepo opremljena s pisano sličico, občudovala je tudi številke od 1 do 10. Kar je poleg velike zelene table manjkalo, je bila edino kreda, ampak zagotovo je ni bilo s tehtnim razlogom: otroška domišljija ne pozna meja in kreda bi zanesljivo utegnila zapustiti (seveda ne sama) zeleno površino table.

Zgodilo se je, da sem pri pouku kdaj zadremal, ampak da bi v šoli prespal noč, si nikoli nisem mislil, pa da bi čez dan hodil na plažo, se kopal in vračal v šolo na zajtrke, kosila in večerje – res božansko. V skupini smo se povezali v veliko družino, si slogi v pomagali, delili razmišljanja, občutke, izkušnje (prijazna gospa je moji hčerki spletla kiti v laseh), se veselili, plesali, zabavali.  Med otroki so se spletla prijateljstva prek igre in dogodivščin na plaži, starejši otroci so poskrbeli za mlajše, se z njimi igrali in jim prebirali pravljice pod borovci.

Vsak dan je bil po svoje unikaten, poln novih dogodivščin in raziskovanj. Ob popoldnevih so bile ustvarjalne delavnice in družabne igre za naše najmlajše srčke – otroke, zvečer pa skupinski obisk Kopra in nakup najboljšega sladoleda v mestu, ki je razvajal brbončice mlajšim, pa tudi nam malo starejšim.

Dnevi so minevali hitreje, kakor bi si želel. S hčerko sva odštevala, koliko noči spanja v učilnici in prijetnega zbujanja v njej ob jutranjem božanju sončnih žarkov nama je še ostalo. Žal je prišel tudi dan slovesa. In spet si prikličem besede srčkov: »Pridi z nami na duhovne počitnice na morje, ker bo zelo lepo.« Res je bilo zelo lepo!

Ko naju je pot vodila nazaj domov, je hčerka dejala: »Oči, a bova drugo leto spet šla v šolo na morje?« In moj odgovor je bil: »Seveda bova šla, če naju bodo le hoteli imeti zraven.«

Hvala, dragi župnik Ervin, naš duhovni vodja! Hvala tudi vam, drage srčice in srčki, za vašo organizacijo, trud, potrpljenje in odlično družbo! Hvala vsemu »šolskemu osebju«, ki je skrbelo za nas na naših duhovnih počitnicah!

Vaš srček D. in njegova hčerka E.

 

Scroll to top