Odmevi

Odkar sem se prijavila na silvestrovanje s srčki v Ankaranu, sem se po tihem veselila srečanja. Primorska klima in druženje s prijatelji enake usode mi vedno dobro deneta.

Ker je bilo v obvestilu navedeno, da je dobro prinesti s seboj hrano za skupno mizo, sem se na silvestrski dan lotila priprave flancatov in drugih jedi. Res mi je to vzelo dobršen del dneva, a delala sem s srcem in ljubeznijo do vseh udeležencev v želji, da preživimo lep večer.

V avtu smo se peljali štirje in že od samega začetka je bila med nami nevidna vez prijateljstva, vere in spoštovanja. Med potjo smo se ustavili ob avtocesti in pridružila sta se nam še dva udeleženca. Popili smo kavico, se malo nasmejali in se z dvema voziloma odpeljali proti cilju.

Ko smo prispeli v ankaransko župnišče, smo opazili skupino ljudi, ki je pridno pripravljala vse potrebno za naše druženje. Oddali smo naše dobrote in potem nam je bilo pokazano, kje bomo spali. Nekdo od prisotnih je pomagal pri nošenju prtljage v zgornje prostore.

V večnamenskem prostoru smo se postavili v krog in se drug za drugim predstavili. Pred tem je vsak prižgal svojo svečko in pozneje z njo v koloni krenil k sv. maši, potem pa jo položil pred jaslice v cerkvi. Mislim, da smo bili ob tem simbolnem prizoru vsi ganjeni; v življenju izgorevamo in spet dobivamo moč ob Jezusovem oltarju.

Med mašo smo sodelovali s petjem in branjem Božje besede. Zelo lepo je bilo, da smo lahko izrazili tudi svoje zahvale in si podelili mir s podajo rok. Pri pridigi me je nagovorilo, da Jezus ni kakor mi, ki prepogosto s prstom kažemo na napake drugih, ampak nam poda roko, da gremo lažje skozi življenjske preizkušnje. Tudi sama opažam, da kritiziranje drugih v meni povzroča upad življenjske energije ter da je bolje moliti in darovati svojo navzočnost pri sveti maši oz. z evharistijo za te osebe.

Po sveti maši smo imeli lepo pripravljeno meditacijo. Na podlagi vprašanj smo na listke pisali, za kaj smo v minulem letu hvaležni, kaj obžalujemo, kaj potrebujemo in za kaj prosimo milosti, nazadnje pa še naše sklepe za naprej.

Mizi sta bili bogato obloženi: ena s sladkimi dobrotami, druga s slanimi. Slišala sem reči, da še nikoli doslej ni bilo na voljo toliko dobrot. Bilo je več kakor očitno, da smo v župniji dobrotnika sv. Nikolaja.

Ves čas se je predvajala glasba, in ko smo se podprli s hrano, smo zaplesali: v parih, posamezno in v krogu ter v »vlakcu«. Rajanje je trajalo do jutranjih ur.

Naslednje jutro smo se dobili ob zajtrku in šli nato k sv. maši, ki je bila tokrat skupaj z župljani ankaranskega občestva. V mislih sem pripravila dve zahvali, vendar nismo bili pozvani, da jih izrečemo na glas. Ob zrenju v mozaik sv. Nikolaja na steni sem se zahvaljevala za preživeto silvestrovanje v medsebojni bratski Ljubezni. Druga zahvala je bila namenjena Jezusu, ker nam odpušča slabosti in po zakramentu sprave daje možnost, da začenjamo znova, ko ljubimo prvi, tudi drugače misleče in celo sovražnike.

Naj omenim še, da sem bila v avgustovskih dneh poplavljena in sem morala celo stanovanje sanirati do temeljev. Vsakodnevne molitve in obisk sv. maše so se bogato obrestovali ter še poglobili mojo vero Vanj in v Njegovo navzočnost v mojem življenju. Ob Njem sem dobila tolažbo, razumevanje in sposobnost odpuščanja.

Manjša skupina se nas je odločila za sprehod ob morju. Prijetno sta nas presenetila dva pogumna udeleženca s plavanjem v mrzlem morju. Iskrene čestitke obema!

Ker bom letos praznovala okroglo obletnico in ker sem bila deležne pomoči ob poplavah, sem doživela, kako lepo je prejeti dar. Zato sem skupinico počastila s plačilom naročenih kavic in vroče čokolade. Lepo je tako razveseliti druge, ker si ob tem sam najbolj obdarjen, kajti človek ne mora biti srečen sam, ampak šele ko osrečuje druge.

Ko smo se odpeljali iz Ankarana, je bila v našem avtu izražena želja, da gremo pogledat jaslice v Dekane, in res smo šli in bilo je zanimivo. Med vožnjo proti domu smo zmolili še rožni venec. Bilo je milostno.

Čez približno 24 ur od odhoda od doma sem se pripeljala v domači kraj. Ura je kazala, da se bo čez 20 minut začela sv. maša. Vstopila sem že v stanovanje, a življenje me je izučilo, da ni naključij in ker je bil 1. 1. praznik Matere Božje, se mi je zazdelo prav, da grem v cerkev, in sem šla. Ponovno sem z veseljem sodelovala s petjem. Za ta dar sem neizmerno hvaležna.

Ko sem se vrnila domov in zaklenila avto, so se v meni oglasile besede: »Bil je popoln dan.« Res je bil in Nebeški materi in vsem Nebeščanom hvala, ker sem ga smela preživeti v tako prijetni družbi, da sem bila lahko dar drugim in drugi meni.

Nancy

Ratitovec, nedelja, 29. 10. 2023

Morda se bo kakšnemu hribolazcu zdelo pretirano, ampak lesti na Ratitovec tisto deževno nedeljo je od marsikaterega »gorskega začetnika« zahtevalo železno voljo. Ves čas je po malem deževalo, in če je bila pot po gozdu še nekako znosna, sta nas v zadnjem delu vzpona bičala še veter in megla. Pravzaprav bi lahko oboje pričakovali–ime je planina menda dobila po železovi rudi, ki so jo kopali v teh krajih (Rudidovec), pot pa je v veliki meri odsevala tudi pot naših življenj – en sam vzpon in veter in dež in megla, in ko prideš na vrh, obljubljenega razgleda od nikoder.

Oprostite, malo me je zaneslo …

No, Krekova koča je bila čisto nekaj drugega. Topla, prijazna in povsod sijoči in nasmejani ljudje, vam povem, ENO SAMO SRCE!

Če bi vedel, kaj nas čaka na poti, se nikoli ne bi odločil za vzpon, toda če bi vedel tudi, kako lepo bo na vrhu s prijatelji, bi tisočkrat še enkrat rekel: grem!

Štart je bil v eni naših najviše ležečih vasi, Prtovč, ki leži na višini 1025 m in je tudi najbolj priljubljeno izhodišče. Do Krekove koče (1642 m) je slabi dve uri hoje in višinske razlike za dobrih 600 m. Koča leži le nekaj metrov nižje kakor vrh z nenavadnim imenom Altemaver (1678 m). Razlog so freisinški škofje (od 973 do 1803), takratni lastniki tega ozemlja, ki so tod naseljevali Nemce s Tirolskega.

In cilj? Hja, cilj je bi dosežen, čeprav ne tako, kakor so si zamislili organizatorji in smo si želeli vsi – osvojen vrh in nagrada v obliki enega najlepših razgledov pri nas – ampak s poanto celotnega izleta, da se da tudi v težkih razmerah doživeti veselje in srečo, če so ob nas srčni ljudje. In teh ni manjkalo.

Hvala organizatorjem, vsem srčkom in dobremu Bogu, ki nam je – sicer na Jobov način (oprostite, še kar zanaša) – dal še eno malo lekcijo življenja, nam varno vodil korak in dal doživeti veselje ob druženju v skupnosti.

In pa, seveda, Ratitovec, pripravi se! Pridemo spet! Računamo na sonce in razgled!

Tadej

Ko sem s Skupnostjo SRCE leta 2017 prvič obiskala Murter, je ta kraj pustil na meni neizbrisan pečat. Ne vem točno, kje je temelj tega, a občutek imam, da je ves otok prežet s preprosto lepoto, ki nagovori srce.

Po nekajletnem premoru sem se spomladi spomnila na toplo morje, na plažo sv. Andrije, na borovce, škržate, na Murter. Odločitev o prijavi je bila hitra, a dan pred odhodom so se v meni pojavili dvomi. Hitro sem jih premagala z jasno mislijo, da sem prijavljena, da grem, da je čas za to odločitev.

V petek zjutraj je sledilo jutranje zbiranje pri Sv. Jožefu. Izkazalo se je, da bodo prihodi na Murter to leto v individualnih izvedbah. Prvi potniki smo navdušeno pričakali vse naslednje, dokler nas ni bilo v hiši 18, 15 odraslih in 3 otroci. V nedeljo popoldne je pripotovala še zadnja dopustnica.

Sledile so razdelitve po sobah, skupinah z dnevnimi nalogami in dogovori, ki so potrebni, da taka skupina ljudi dobro sodeluje.

Dan je bil sprva enak dnevu, skupine smo se menjavale pri svojih opravilih, se preizkusile v kuhinji, pomivanju in molitvi. Čez dan nas je grelo toplo morje, na plaži so prepevali škržati, plavali in hladili smo se v morju, iskali senco borovcev in hladno pijačo. Zatopljeni v igro z otroki, branje knjig in pogovore, so dnevi hitro minevali. Prišli to tudi dnevi preizkušenj glede zdravja, a so nas povezali in utrdili našo skupnost.

Kot vsako leto smo se odpravili občudovat sončni zahod na rt Murterič. Duhovno so nas obogatile vsakdanje maše s kratko duhovno mislijo. Vsak večer so v Tisnu igrali različni ansambli, ki so poskrbeli za dodatno zabavo. Težko je v kratkih stavkih opisati vse pomembno, kar se nam je zgodilo. Lahko pa zapišem, da so nas dogodki, vsakdanja opravila, preživljanje na plaži povezali in skupaj smo v tem času ustvarili čudovito skupnost.

Seveda se vsak dopust enkrat konča. Murter 2023 smo zaključili v nedeljo, 27. avgusta, z odhodom proti domu. Prepričana sem, da je vsak od nas odhajal domov obogaten z novimi spoznanji, lažjim srcem in več radosti. Naj spomini še naprej bogatijo in lepšajo vsakdanje dneve in izzive.

Jolanda

Letos bo dopust na morju videti drugače, čeprav je morje še zmeraj slano in piš vetra prijeten, tam so jadrnice in vse, kar spada zraven, k toplemu poletju in njegovemu čaru.

Življenje teče v ustaljenem tiru in si misliš: vse je v redu, nič ne more iti drugače, ampak življenje ubere drugo pot ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ. Tudi moje je ubralo drugo pot, pot v neznano. Toda z Božjo pomočjo sem našel skupino SRCE in v njej čudovite ljudi s podobno ali enako usodo. Skupina oz. njeni člani so me zelo toplo in prijazno sprejeli, mi ponudili oporo v težkih trenutkih, družili, srečevali so se z mano in mi pomagali.

Hitro se je bližalo poletje in med nami srčki je stekla debata o dopustu, morju, poletnem oddihu, na katerem si napolnimo baterije za nadaljnji tok življenja. V skupini so me povabili na skupne duhovne počitnice. Duhovne počitnice?!? Z rahlo zadržanostjo sem jim prisluhnil: lepo so opisovali svoja skupna doživetja iz prejšnjih let.

Gospa mi je rekla: »Prijavi se, boš videl, kako lépo bo naše druženje.« Omahoval sem in vprašal z zadržanostjo: »Kako pa je z otroki? Imam hčerko, s katero skupaj preživljava poletje cela dva mesca, in nama je zelo lepo.« Pa je rekla: »Hčerka naj gre kar s tabo, tudi drugi otroci bodo in imela bo čudovito družbo.« Prepričala me je in sem privolil. Hitro je potegnila iz žepa mobilni telefon, me povprašala po podatkih, jih na hitro vtipkala in z nasmehom rekla: »Urejeno, prijavljena sta in gresta z nami.«

Počutil sem se kot nejeverni Tomaž iz Svetega pisma. Ko sem si prej kje urejal dopust na morju, je bilo treba podpisati kar nekaj papirjev, dati avans, tu pa vse tako preprosto – na zaupanju.

Kar hitro je prišel omenjeni čas za odhod v Koper, po e-pošti so sledila podrobna navodila, tudi podatek o lokaciji nastanitve v šoli. Hm, sem si rekel, v šolo in na morje, tega pa še nisem doživel, a vse je enkrat prvič. Hčerki sem povedal, da greva na morje v Koper in da bova spala v šoli. Radovedni deklič vpraša: »Oči, a bova v šoli tudi jedla in se od tam hodila kopat?« »Ja!« V otroškem svetu odgovor zmeraj rodi novo vprašanje in tako je bilo tudi tokrat: »A je to daleč, Koper? Kako dolgo bova tam? A bova videla ladje? A bova spala v učilnici? Kdo vse gre?« … Vprašanj iz otroških ust je prišlo toliko, da bi lahko napisal cel priročnik.

Prišel je dan odhoda, ko nisem več mogel ali smel delati rebalansa dneva. Stvari so bile naložene v avto. Še vprašanje moje hčerke: »Oči, a rokavčke si vzel? In moja očala, da bom lahko gledala pod vodo?« »Seveda, vse je v avtu,« jo pomirim. Pripnem jo v otroški avtosedež in greva naproti duhovnim počitnicam v prijetni družbi našega Gospoda in angela varuha.

Oba sva bila polna pričakovanj, kako bo s počitnicami, jaz še bolj kakor moja hčerka. Varno sva prispeva do cilja, kjer so že bili zbrani nekateri srčki in srčice. Pozdravili smo se in se spoznavali z novinci, ki jih še nisem poznal. Prijazen gospod nama je pokazal »najino učilnico« za naslednjih sedem šolskih dni.

Vse je bilo organizirano do popolnosti in poskrbljeno tudi za spoznavni popoldan udeležencev duhovnih počitnic. Določeni so bili razporedi opravil po skupinah, v katere smo bili razvrščeni, in potek dneva po urniku, kakor se za šolo spodobi. Lepo je obnoviti spomine na šolske dni ter vnesti red in disciplino, kolikor je je še ostalo v tej družbi. Vsak dan zjutraj nas je najprej združila molitev in meditacija za razmišljanje, ki nas bo vodila skozi dan.

Mojo hčerko je navdušila učilnica z velikimi in malimi črkami abecede, od katerih je bila vsaka lepo opremljena s pisano sličico, občudovala je tudi številke od 1 do 10. Kar je poleg velike zelene table manjkalo, je bila edino kreda, ampak zagotovo je ni bilo s tehtnim razlogom: otroška domišljija ne pozna meja in kreda bi zanesljivo utegnila zapustiti (seveda ne sama) zeleno površino table.

Zgodilo se je, da sem pri pouku kdaj zadremal, ampak da bi v šoli prespal noč, si nikoli nisem mislil, pa da bi čez dan hodil na plažo, se kopal in vračal v šolo na zajtrke, kosila in večerje – res božansko. V skupini smo se povezali v veliko družino, si slogi v pomagali, delili razmišljanja, občutke, izkušnje (prijazna gospa je moji hčerki spletla kiti v laseh), se veselili, plesali, zabavali.  Med otroki so se spletla prijateljstva prek igre in dogodivščin na plaži, starejši otroci so poskrbeli za mlajše, se z njimi igrali in jim prebirali pravljice pod borovci.

Vsak dan je bil po svoje unikaten, poln novih dogodivščin in raziskovanj. Ob popoldnevih so bile ustvarjalne delavnice in družabne igre za naše najmlajše srčke – otroke, zvečer pa skupinski obisk Kopra in nakup najboljšega sladoleda v mestu, ki je razvajal brbončice mlajšim, pa tudi nam malo starejšim.

Dnevi so minevali hitreje, kakor bi si želel. S hčerko sva odštevala, koliko noči spanja v učilnici in prijetnega zbujanja v njej ob jutranjem božanju sončnih žarkov nama je še ostalo. Žal je prišel tudi dan slovesa. In spet si prikličem besede srčkov: »Pridi z nami na duhovne počitnice na morje, ker bo zelo lepo.« Res je bilo zelo lepo!

Ko naju je pot vodila nazaj domov, je hčerka dejala: »Oči, a bova drugo leto spet šla v šolo na morje?« In moj odgovor je bil: »Seveda bova šla, če naju bodo le hoteli imeti zraven.«

Hvala, dragi župnik Ervin, naš duhovni vodja! Hvala tudi vam, drage srčice in srčki, za vašo organizacijo, trud, potrpljenje in odlično družbo! Hvala vsemu »šolskemu osebju«, ki je skrbelo za nas na naših duhovnih počitnicah!

Vaš srček D. in njegova hčerka E.