Blog

Nad krošnjami dreves

V nedeljo, 28. maja 2023, se je s slovesnim binkoštnim praznikom zaključil velikonočni čas. V tem simbolnem jutru se je dalo začutiti Sv. Duha v toplo božajočih sončnih pramenih. Na dvorišču cerkve sv. Jožefa se je zbrala skupina srčkov, udeležencev izleta. Prijeten začetek dneva je obetal lepo praznovanje. Počasi smo se nabirali na parkirišču, se opazovali ter z nasmehom in prikimavanjem pristopali drug k drugemu. Besede so stekle, sproščenost je naraščala. Ob dogovorjeni uri smo zasedli sedeže v avtobusu prevoznika Steklačič, kjer nas je že pozdravljal prijazen voznik, da nas odpelje pod obronke Pohorja. V prijetnem tonu nas je nagovorila tudi Mojca, organizatorka izleta, in predstavila izletniški program. V skupni molitvi smo naslovili prošnjo Bogu za varno vožnjo in dobro počutje vseh.

Živahni pogovori, pogledi skozi okna na bežeča mesta in vasi ter na zeleno kuliso oddaljenih gričev so poskrbeli, da je vožnja hitro minila. Ob pol enajstih smo sestopili na Rogli, pred cerkvijo Jezusove spremenitve na gori. Čudovita okolica in svež planinski zrak sta nam dvignila apetit. Malo okrepčila pred nadaljevanjem zgodbe ne bo škodilo, si mislim. In res, že kmalu smo se peš premaknili proti prvemu cilju današnjega dne. Ko smo po glavni cesti prečili greben hriba, smo nad krošnjami dreves v daljavi zagledali stolp. Množica turistov v obe smeri je nakazovala, da bomo videli nekaj posebnega. Lesena fasada stavbe z napisom Pot med krošnjami – Pohorje se prijetno prilega okolju, kjer opravimo formalnosti in vstopimo na ograjeno leseno pot do stolpa. Hodimo 20 m nad tlemi, v višini krošenj, v katerih domujejo ptice. Imel sem občutek, da hodim po cesti nad drevesi. Da je še bolj zanimivo, so na mostu postavljene poučne postaje s slikami o živi in neživi naravi. 1043 m je dolga vodoravna, rahlo vijugava pot do stolpa. Od tod pa v blagem naklonu do vrha stolpa (37 m). Osmerokoten leseno-kovinski stolp je vizualno in tudi tehnično prava mojstrovina. Na vse strani se ponujajo fantastični razgledi in na vrhu sem videl veliko nasmejanih, zadovoljnih obrazov. Po fotografiranju ter občutenju hladu in vetra na tej višini je bil mogoč spust po vijugastem kovinskem toboganu (dolg 62 m). Po vstopu v cev in po nekaj metrih drsenja strah popusti in nekajsekundno padanje postane užitek. Pristanem na začetku poti na stolp, se skobacam iz cevi in si čestitam za pogum.

Vsi skupaj se dobimo pred glavnim vhodom in odhitimo k naslednjemu cilju izleta, do druge najvišje ležeče cerkve v Sloveniji (1527 m), kjer imamo praznično mašo. Tudi arhitektura cerkve je posebna. Zvonik spominja na smreko (jambor), s katero je spojena ladja, in vernik si prav lahko zamišlja, ko stopi v notranjost, kako ga dviguje v višave k nadnaravnemu. Oprema cerkve je domišljena in prilagojena okolju. Posebnost maše je bila tudi v priprošnji sv. Roku za zaščito živali in pastirjev, ker se na ta dan tradicionalno odpre pašna sezona na Pohorju. Orgelsko podporo petju je mojstrsko izvedla Gordana. Zahvalo duhovniku za sprejem srčkov v to prekrasno cerkev in za opravljeno sveto daritev je lepo izrekel Tomaž R.

Duhovno okrepčani se odpeljemo v Oplotnico, kjer so praznovali 25. občinski praznik. Ob primernem kosilu smo si ogledovali folklorne nastope domačinov in z vodičko v oblačilu graščakinje zaokrožili po oplotniški graščini, ki je bila nekdaj last Žičke kartuzije. Čudovita stavba ob majhnem parku in perišču je eden najlepših primerkov baročnih štukatur pri nas. V njej je tudi stalna razstava domačih in tujih mineralov. Posebno mesto pripada zelenkasto svetlečemu kamnu čizlakitu.

Ob potoku, ki teče skozi park, so ženske prikazale, kako se je nekdaj pralo. Pozorno pa smo si ogledali še spomenik Pohorskemu bataljonu in bronasti kip v naravni velikosti velikega harmonikaša, domačina Tineta Lesjaka. V narodni noši in z nepogrešljivo harmoniko se je zdelo, kakor da nam igra pesem Tu smo doma.

Ob pestrosti, ki jo je ponujal še glasbeni oder na prizorišču, se je čas odhoda naglo približal. Ob 18. uri smo tako odrinili proti Ljubljani.

Osebno sem bil nad izletom zelo navdušen. Bogata zgodovina in lepote teh krajev pa vabijo k ponovnemu obisku.

Hvala vsem, ki ste kakor koli pripomogli k izvedbi tega dogodka.

MIRAN

Odmev na Primoževo pričevanje

Dragi naš Primož!

Čutim, da se ti moram že na začetku pisanja iskreno zahvaliti za tvoje pričevanje, za ves napor, ki ti ga je naložila »izpostavljenost«, saj si tako iskren in tenkočuten. Dolguješ si priznanje za to tvoje darilo vsem nam.

Iz tvoje pripovedi sem globoko razumela tvoj položaj v bivšem zakonu (ki ga ni nikoli bilo) kot en sam krik po ljubezni in sprejetosti, norem hrepenenju po odnosu, ki s fizično ločitvijo ni prenehalo. Žal si ljubil samo ti.

Zakrament sv. zakona si podarita zakonca sama. Zakrament kot skrivnost Božjega dotika pa je mogoč samo v popolni predanosti drug drugemu in v popolni svobodi odločitve ter traja vse življenje. Cerkveno sodišče je tako pravilno odločilo, da zakrament sv. zakona sploh ni nastal. Popolnoma pa te razumem, Primož, ko si izpostavil težo tega procesa, a zdaj ti je vendarle prinesel samo dobro.

Najvišji ve, da si človek ljubezni in podarjanja, ki iz nje izhaja, zato ti je naklonil milost nove ljubezni. Kakor si nam zaupal, bo poroka kmalu. Kako vesela sem zate! Verjamem, da bo tvoja Polona ljubeča in čuteča žena.

Naj nadaljujem v dvojini: DOVOLITA VSAK SEBI SPREJETI, DA STA LJUBLJENA DRUG OD DRUGEGA, kar je pri toliki zapuščenosti in zavrženosti gotovo najtežje. Z vajinim zakonom se odpira tudi nov prostor ljubezni za malega fantka in mlado dekle, ki ju vidva ljubita in kot starša najbolje poznata. Vedita, da vaju potrebujeta bolj kakor kar koli drugega.

Srečno, Primož in Polona!

Olga Č.

ROMANJE PRIJATELJEV SKUPNOSTI SRCE OD TOMAJA DO TRSTA 1. MAJA 2023

Ko si na tleh in ko si sam, vedi, da nekdo še vedno misli nate … je refren prijateljice in soromarke v prvomajskem jutru na železniški postaji v Sežani. Jutro pristnih objemov in jutro polno smeha, radosti, da smo lahko spet skupaj.

Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad, kdor je našel podporno skupino, Skupnost SRCE, je odkril nov smisel življenja, srčno in telesno zdravje in ni ga večjega bogastva, kot je prav zdravje. Pot do zdravja je dolga, okrevanje je po korakih in hoja v skupini ti daje oporo. Življenje je pot naprej, kakor kaže rumena puščica na Jakobovi poti.

Lanskega maja smo začeli pot na Vrhniki, vmes med letom opravili etapo od Ljubljane do Vrhnike in se letošnjega 1. maja odpravili od Tomaja do Trsta. Primorska veja Jakobove poti je za večino končana.

Moj izziv je preživeti dan čim bolj polno in doživeto. Želim čutiti, sočustvovati, sodelovati, spominjati se prve hoje po poti, po kateri se podaš sam, poln bolečine, in na kateri dobiš paleto čudovitih sopotnikov, ko imaš Najvišjega ob sebi, ki ti daje moč, ko se v tebi naseli strah pred neznanim, ko te obišče tesnoba, ko si izmučen, ko ne poskrbiš zadosti zase, ko imaš v mislih bolečo preteklost in ko se zaveš, da obstaja nekje svetloba tudi zate, ko se zaveš, da potrebuješ malo sočustvovanja, da potrebuješ iskrenega prijatelja, da si moraš biti največji prijatelj sam, da je največji zaklad v tebi, da si zaklad drugim. Pot na goro Tabor je strma, a vredna truda in napora, delati dobro, odpustiti vse zamere in biti v trenutku, ne v preteklosti in ne v prihodnosti, ampak zdaj, tukaj …

V Tomaju je zaplapolala zastava na postavljenem mlaju. Praznik je, tudi naš praznik in že je tu prvo skupinsko fotografiranje. Naj ostane spomin na naš praznik. Pa saj je maj! Spustimo se v koloni med vinogradi in cvetlicami in ta čudoviti prizor mi prebudi v mislih Marijino pesem Spet kliče nas venčani maj in pesmi mojega rojaka Tonija Verderbara. Za trenutek se odlepim od skupine in se poskušam povezati v molitvi z vsemi svojimi in Bogom. Saj smo že kar nekaj let samo tako povezani med sabo. Mama vedno najde kanal pošiljanja dobrih misli in Božjega varstva in blagoslova svojim otrokom.

Celotna četica koraka pred mano, gospod s šopkom šmarnic pristopi k meni in mi ga podari. Ganjena sem, se zahvalim in ga celo objamem. Vem, da ne morem ves dan nositi šmarnic, vem pa, da je na gori Repentabor Marijino svetišče, in Marija bo vesela šopka. Dodelam ga še z nekaj vejicami cvetočega belega grma in šopek priroma do Marije.

Na gori pri Mariji smo ob 10. uri, ujamemo sv. mašo. Je za nas in naše družine, za Božjo milost in blagoslov. Božja beseda nas je nagovorila, g. župnik je začutil našo stisko in nas je spodbudil k prejemu hostije in pomembnosti Jezusovega okrepčila.

Nadaljevali smo pot, tokrat v manjši sestavi, saj se je nekaj prijateljic obrnilo nazaj v Tomaj. Preostali pa naprej v Trst.

Pot po prometni cesti smo kmalu zamenjali za gozdno, ki ni bila označena. Vendar s skupnimi močmi, predvsem pa pod Aleševim vodstvom, smo bili na pravi poti za Trst, tokrat brez hrupa avtomobilov.

V mirnem zavetju parka na športnem igrišču smo imeli skupno kosilo iz nahrbtnikov, ki so premogli raznovrstne dobrote – dale so nam novih moči in zagona. Tudi moj telefon je prišel do novih moči, saj je bila v pomožnem objektu na moje veselje vtičnica, tako da noben trenutek ne bi ušel mojemu objektivu.

Nadaljevanje poti po ulicah vse do Trsta, več pozornosti ob prečkanju ceste. Bili smo priče tudi vožnji v napačno smer, vklopljenim hupam … Vse to življenje …

Nabirali smo kilometre in praznili baterije. Pot nas je pripeljala na Trg sv. Jakoba in nazaj do železniške postaje in potem domov. Ob slovesu je bil že izdelan načrt za naslednje leto. Objemi, izčrpanost, dež, vse to za konec. Najlepše – spomini – pa ostanejo.

Buen camino, prijatelji!
Irena Frankovič

Odmev na pričevanje

Draga naša Marija!

Posebna tišina ja vladala med tvojim pričevanjem, ki se je vsakogar od nas dotaknilo na poseben način, lahko rečem: prodrlo v naše duše. Tvoje umirjene, izbrane besede so meni in vsem navzočim povedale veliko več od izgovorjenega. Začutila sem tvojo izredno notranjo moč, mir, ki ga izražaš in izžarevaš tudi sicer. Verjamem, da ga podpirata ON in ONA, s katerima si ti, Marija, v globokem odnosu.

Rada bi ti dala priznanje za tvoj boj za ohranitev zakona, ki ni prenehal niti za trenutek. Borila si se, nisi omagala, zato da bi tvoj mož mogel postati tvoj “mož” in “oče” tvojim otrokom. To si ti, Marija! Toda ljudje se odločamo po svoje in tako tudi tvoj mož, ki se je vseskozi umikal in končno tudi fizično umaknil iz vajinega zakona.

Marija, to je bila izključno njegova odločitev, samo njegova. Kako globoka je bila rana, da ni zmogel “intime” s teboj in otroki, je mogoče vedel samo on, gotovo pa njegovo nezavedno, ki je obrambno krojilo njegovo ravnanje. Vrnil se je k svoji mami, osebi, pri kateri je iskal resnico in rešitev. Odgovora zagotovo ni dobil, saj je bila resnica skrita globlje v njenem rodu. Zdaj, v novem življenju, jo gotovo pozna.

Draga Marija, iskrena hvala za tvoje pričevanje, ki ga razumem kot dejanje poguma in podaritve. Ob koncu svojega pisanja pa ti moram reči – upam, da čutiš, da iz srca: zdaj je čas zate, za veselje, za veliko veliko majhnih radosti. Upam tudi, da nam boš s svojimi sposobnostmi še vedno stala ob strani. Čutimo tvojo moč in pripravljenost.

In še enkrat: hvala, Marija!

Olga Č.  

Duhovno-počitniški programi – PRIJAVE

Duhovne počitnice Skupnosti Srce so namenjene ločenim ali razvezanim in njihovim otrokom do 18. leta. Če želite preživeti počitnice s Skupnostjo razvezanih v Cerkvi – SRCE, vas  prosimo, da se prijavite tako, da izpolnite prijavnico na povezavi.

Rok za prijavo je 1. julij, oz. do zapolnitve mest.

LOG POD MANGARTOM

MURTER (polno)

KOPER –

Nepozabna Vrhnika – romanje srčkov na Marijin praznik

Foto vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_sv._Trojice,_Vrhnika

K pisanju tega prispevka me je nagovorila Gena, nepogrešljiva gonilna sila naše skupnosti. Zavedajoč se, da je služenje vsakogar od nas pogoj za delovanje in obstoj skupnosti, sem kljub obotavljanju privolil v njeno pobudo.

V roke sem vzel pisalo in list papirja. Je to čudaško, nazadnjaško ali še napredno? Sem eden tistih, ki se žal neuspešno upira skorajda brezmejni »zastonjski« in hipni spletni ponudbi, čeprav se zavedam, da temu napredku, kakršen koli že je, ni mogoče ubežati. Čas in prostor nam je pač dan. Ob pisalu in papirju se prebujajo spomini, kakor v šoli pri pisanju spisa ali kakor pri slikarski tehniki akvarel, pri kateri ni možnosti naknadnih popravkov.

Čeprav v mojih očeh nekako prezirana tehnologija nam je vnaprej omogočila vpogled v program romanja, ki so ga skrbno pripravile vrhniške organizatorke, in v vremensko napoved za Vrhniko po urah. Ravno zaradi neobetavne napovedi se verjetno nismo zbrali v številčnejši zasedbi.

Bil sem med tistimi, ki mi ni uspelo pritegniti v avto nobenega sopotnika. Do zadnjega trenutka sem omahoval, toda ob dani spodbudi srčic sem se v močnem dežju le odpeljal proti Vrhniki. Brisalci pri največji hitrosti zamahov niso mogli zadovoljivo odstranjevati vode z vetrobranskega stekla. Bilo je kakor v avtopralnici. Skavtska resnica: ne obstaja slabo vreme, ampak le slaba oprema. Bo moja kos izzivom današnjega dne?

Kljub počasnejši vožnji nisem bil pozen. Izvoz Vrhnika, semafor, prosto parkirno mesto. Tu k sreči ni deževalo tako hudo kakor na poti. Na zborno mesto smo se stekali z vseh strani kakor pozneje videni izviri Ljubljanice. Organizatorke so imele dopoldanski program zapolnjen s pedagoško natančnostjo. Ni bilo akademskih 5 minut, kaj šele akademske četrt ure (kavica je dišeče vabila iz bližnjih lokalov).

In vendar je praznik Marijinega oznanjenja, in v novejšem času tudi materinski dan, simbolno naznanjal, da bo ta sobota čudovita. Najprej smo se odpravili na vodeni ogled do Cankarjeve hiše Na klancu 1. Izvedeli smo, da je na tem kraju stala lesena, verjetno le s slamo krita koča, v kateri se je 1876 rodil Ivan Cankar. Leta 1879 je pogorela in nadomestila jo je zidana hiška, ki jo je odkupila občina in uredila kot pisateljevo spominsko hišo. Obsega črno kuhinjo, izbo in bivalni prostor. Na policah in v vitrinah so zbrani Cankarjevi prvotiski, fotografije pisatelja in njegovih sorodnikov, prijateljev, dobrotnikov. Razstavljeni so tudi avtoportreti in druge risbe, ki pričajo o še enem njegovem talentu. Cankarja so nam v šoli predstavljali zelo šablonsko, šele pozneje sem odkrival njegovo veličino, širino in globino.

Nato vzpon do cerkve Sv. Trojice in legenda o pastirici. Vrnitev do Cankarjeve hiše in »obvezno« fotografiranje pred njo. Pogled na uro je vodnici preprečil, da bi nam s svoji žarom na dolgo predstavljala Cankarjevo življenje in čas. Smo pa izvedeli, kako se je s svojim intelektom znal izmazati iz kočljivih položajev, s kom je prijateljeval, kako je znal pritegniti pozornost deklet, da je rad zahajal na Bled, da ni bil ravno priljubljen pri premožnejših, ker ni vedno vrnil izposojenih knjig … Priporočam ogled!

Sledila je sv. maša v vrhniški cerkvi spreobrnitve sv. Pavla. Pater Tomaž nas je nagovoril z izbranimi besedami, ki so pobožale naše ranjene duše. Med obredom je grom, ob silnem ohlajanju ozračja, oznanjal našo nemoč proti naravi in njenim zakonitostim. Tudi lani smo imeli tu sv. mašo pred tridnevnim romanjem po Jakobovi poti do Tomaja in tudi takrat je deževalo. A po dežju posije sonce in takrat je posijalo prav kmalu.

Po sv. maši so bila prevozna sredstva organizatork rešena obilnega bremena: v veroučno sobo smo odnesli dobrote, ki so jih pripravile, manjkali niso niti Cankarjevi brki. Ko smo vse to pospravili v svoje želodčke, je še deževalo, zato smo se namesto na pohod na Planino nad Vrhniko odpravili k izvirom Ljubljanice. In podobno kakor lani nas je še pred koncem poti že božalo sonce. Kakšne lepote stvarstva le streljaj od središča Vrhnike! Prebujanje narave vsepovsod. Regrat, čemaž, spomladansko cvetje, izviri vode izpod skal, pomirjajoče barve vodne gladine v tisočerih odtenkih, odsevi v njih, res sanjsko!

Pri vseh lepotah nas je nekako na realna tla postavil zapuščen objekt, s katerega izgradnjo je človek posegel v ta prečudoviti svet. Skozi obdobja je objekt menjal svojo namembnost in vsakokratni lastniki so v njem z različnimi podjetniškimi idejami oplajali svoj kapital.

Celotna pot je bila zanimiva in podkrepljena z razlagami, komentarji in številnimi podatki. Izviri Ljubljanice, druge kraške značilnosti, rastlinje, prebivalci, legenda o Jazonu in njegovem odtisu v skali … Skratka prava ekskurzija pod vodstvom učiteljic organizatork. Resnično tako polno doživetje, da je ob prihodu do cerkve, kjer je imela večina parkirane avtomobile, in ob dejstvu, da je kljub slabi napovedi sijalo sonce, padel predlog še za pohod na Planino. Seveda je bil sprejet. Dežniki v roki kot nepotreben rekvizit, prijetna energija, želja po druženju, morda tudi malce otroške razposajenosti in razigranosti, misel v slogu »pa ja še ni konec«, saj bo ob prestavitvi ure še dolgo dan …

Večina se je na Planino podala peš, nekateri pa z avtom. Ta 733 m visoki vrh je za Vrhničane nekaj tako vsakdanjega kakor za Ljubljančane Šmarna gora. V prijetni koči smo si privoščili še en obrok, potem pa se povzpeli na stolp po več kakor 100 stopnicah. Vloženi napor nas je nagradil s prečudovitim razgledom: meja dopoldanskega sneženja je bila nizka in v umitem ozračju je bil pogled na pobeljene hribe in nasploh na prečudovito domovino še posebno veličasten.

Pozno popoldne smo se poslovili. Vrnitev v dolino. Vsak proti svojemu domu. Vožnja je bila še bolj počasna kakor zjutraj. Pobeljeni vrhovi Kamniških planin so se vztrajno bližali. Proti vzhodu je bilo še temačno, proti zahodu pa so se bleščali Julijci in očak Triglav, osvetljeni z zadnjimi žarki praznika Marijinega oznanjenja.

Ob prihodu domov sem premišljeval o milosti in hvaležnosti za ta prečudoviti dan. V šali velikokrat rečem »in znočilo se je do nižin«. V resnici pa se znoči vse do višin in zdani vse do nižin. Svetloba najpozneje zapusti vrhove in jih naslednje jutro najhitreje osvetli. Je torej kaj čudnega, da se tako radi oziramo v hribe – proti Svetlobi!                                                                                         

Peter

Velikonočno voščilo

Predragi člani Skupnosti SRCE! 

Povezuje nas skupna bolečina razhoda, razveze oz. ločitve partnerskega odnosa. Povezuje nas veliki petek, trpljenje, bolečina osamljenosti, skrbi in stiske, zavrženosti, nepripadnosti in nepovezanosti s sabo in drugimi. Misel, da vse to pomeni konec in smrt, je nam srčkom zelo poznana in je človeška. Bog pa prihaja tudi k nam, razvezanim v Cerkvi, kot človek, kot Kristus križani, ki je pretrpel vse to, da nam vedno znova kaže novo pot od velikega petka do velike nedelje. To je pot v življenje, v novo življenje v vstajenju. Trpljenje nam samo pokaže, kaj mora umreti, da gremo lahko naprej. Na tej poti imamo drug drugega, da si pomagamo odvaliti težke kamne pred našimi grobovi, zato da vanje lahko ponovno vstopi Bog in nas obudi k novemu. In naj bo v Vstalem Kristusu tudi za vas nova Pot, nova Resnica in novo Življenje. 

Želimo vam lepo preživete in blagoslovljene velikonočne praznike. 

Nataša za Odbor Skupnosti SRCE

Empatija in moč sočutja v medsebojnih odnosi

(odmev na predavanje prof. dr. Barbare Simonič)

V najtežjem obdobju življenja sem zbrala moč in pogum ter s tremi prestrašenimi otroki vsa ranjena in razbolela odšla od moža. Prehodno sem prišla domov k staršem. Takrat mi je bila v največjo pomoč in oporo njuna drža neobsojanja, sem pa čutila, da jima je mar za nas in da čutita z menoj, naj je bilo to za njiju še tako težko. Nič nepotrebnih vprašanj, nič nasvetov, preprosto njuna ljubeča prisotnost in sočutje. Kako zelo sta olajšala mojo pot naprej, da sem se sploh lahko sestavila ter poskrbela zase in za otroke!

         Prof. dr. Barbara Simonič je nas srčke na mesečnem predavanju s svojim izjemno toplim in tankočutnim načinom podajanja popeljala v sočutje in empatijo, ki ju v sodobnem svetu tako primanjkuje. In vendar delata odnose drugačne, posebne in jih poglobita! Obuti se v čevlje drugega pomeni vstopiti v njegovo doživljanje, se z njim povezati in utrditi medsebojni odnos. Sočutje pomeni, da smo že stopili v odnos in začutili stisko drugega. Človek ob nas čuti, da v težavah ni sam, da se nekdo zanima zanj, da je viden in slišan, da je dragocen in pomemben! Empatija omogoča razumevanje tega, kako se drugi počuti. Vživljanje v drugega pa nam daje širino in kaže na spoštovanje do drugega.

Je pa pomembno ločiti, kaj doživljam jaz in kaj drugi. Nikoli ne bomo povsem vedeli, kaj doživlja drugi, to ve samo on sam. Toda če se povežemo z njim empatično, lažje razumemo njegovo izkušnjo. Ni potrebno, da se z njim strinjamo, ohranimo pa do njega spoštljiv odnos. Kadar smo ranjeni, potrebujemo tudi prostor, kjer se lahko zacelimo. Ranljivost je krhkost in delimo jo lahko tam, kjer se počutimo varne.

Sočutni smo lahko tudi sami do sebe. Velika ovira v sočutju do sebe je sram, ki je strah pred izgubo odnosa, je nesprejemanje samega sebe. Če ne sprejmemo svojih napak, se ne moremo imeti radi in ne moremo biti pristni. Kadar pa odnosi niso pristni, se sram še poglablja. Ko nam izkažejo sočutje drugi, vemo, da smo sprejeti s svojimi ranami in napakami ter se lahko zacelimo. Sočutje lahko dobimo tudi od Boga. Bog nas ima namreč brezpogojno rad in nas sprejema, k njemu se zatekamo v varen prostor po tolažbo in razumevanje.

           Odzvanjanje na predavanje sem začela s pozitivno izkušnjo ob ločitvi, povezano s sočutno držo svojih staršev. Nadaljevala pa bom z večletno izkušnjo v naši skupnosti, v kateri si ob različnih priložnostih pripovedujemo svoje zgodbe, se poslušamo, sprejemamo in povezujemo. Občutek, da sem slišana brez obsojanja, da v svoji bolečini nisem sama, da jo lahko brez sramu delim, je neprecenljive vrednosti! Je možnost, da se tam, kjer sta prisotna sočutje in empatija, rane počasi celijo in nastane svet prostor, kjer je dovoljeno biti krhek in ranljiv. To je pot v okrevanje, je pot k sebi domov.

Gena Pupis

SKRITI KLJUČ DO BOLJŠE KOMUNIKACIJE (odmev na predavanje Julije Pelc 27. 2. 2023)

Tema predavanja je vabila k poslušanju. Vsi si želimo kakovostne komunikacije – da bi bili slišani in da bi znali poslušati. Psihologinja in psihoterapevtka Julija Pelc nas je spomnila na nekaj pomembnih stvari, na katere včasih pozabimo ali o katerih premalo vemo. Sprememba pa se začne v nas.

Vsak se sreča z izzivi. V nas so avtomatizmi vzorcev, ki se prenašajo v družini. Težje je živeti zavestno, vendar se je tega treba naučiti in na srečo se prilagajamo. Spremeniti se je mogoče tudi v odrasli dobi. V svojih dejanjih moramo biti iskreni, se znati opravičiti, tudi otroku. Ko smo preobremenjeni, bolni, izrečemo besede, ki se jih potem sramujemo. Reflektiranje (odsevanje) je veščina oziranja vase, zavzamemo držo do besed, dejanj, da pridemo do odnosa, ki bo odpiral vrata. Učinkovitost v odnosu se mora zgoditi z drugim. Kaj smo pripravljeni žrtvovati, da bomo boljši? Kako je v odnosu do otroka? Izkažimo zanimanje zanj, odgovornost za odnos je na strani odraslih. Otroke učimo z zgledom.

Psihologinja nas je spomnila na čustvovanje. Naša čustva so valovi. Čutimo, kar mislimo. Kar mislimo, tudi postanemo. Kako izrazimo svoje počutje, čustva – jezo, strah, žalost, veselje? Za sporazumevanje sta vedno potrebna dva. Odnos se gradi v stiku, ko se čutimo povezane. Da bi uspešno komunicirali, se moramo dobro počutiti v svojem telesu. Poslušanje drugega se začne že pred pogovorom.

Ključi za boljše sporazumevanje:

Prisluhniti sebi. Če ne vemo, kaj se dogaja v nas, v naši glavi, ne moremo biti popolnoma z drugimi.

Poslušati vsebino. Opazovati moramo usklajenost med tem, kar nekdo govori, in tem, kako govori.

Poslušati kontekst. Ko raziskujemo sogovorčeve vzorce v njegovih besedah, lažje razumemo njihovo ozadje in tudi ozadje pogovora.

Poslušati neizrečeno. Razumeti je treba sebe in drugega, kaj med pogovorom občutita, doživljata, kar sta rekla in česa nista.

Poslušati pomen. To je najgloblja raven pogovora, pomaga k razumevanju in posreduje možnosti za naprej.

Predavanje je bilo strokovno in ne ravno lahko. Nekaj praktičnih primerov in vaj nas je sprostilo, na nas pa je, da posredovane ‘ključe’ vedno bolj spoznavamo in si odpiramo vrata k uspešni komunikaciji.

Bernarda Rifel

Odmev na tradicionalno romanje na Sv. Višarje

Pozdravljeni, bralci mojega prispevka o tradicionalnem februarskem romanju srčkov na Sv. Višarje!

V programu dogodkov je bilo romanje na Sv. Višarje napovedano za zadnjo nedeljo v februarju. Zaradi svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah v Planici pa smo se odpravili romat teden dni prej. Lahko se zahvalimo modrosti tistih, ki so predvideli zaplete – Kranjska Gora, Tamar, Trbiž imajo namreč le eno regionalno cesto, ki ob večjih dogodkih ni dovolj pretočna. Zastoji v prometu bi bili neizogibni, slaba volja in časovna stiska na poti pa verjetno tudi.

Vzpon na Sv. Višarje je lep pohodniški podvig. Na sicer nezahtevni, dovolj široki in varni poti je namreč treba premagati skoraj tisoč metrov višinske razlike. Februar in meseci pred njim pa niso najbolj idealni za nabiranje kondicije. Ker na Višarjah s srčki nisem bil prvič, lahko le rečem, da zanje »korajža velja«, kajti telesni pripravi žal ne namenimo dovolj pozornosti. A hvala Bogu doslej ni bilo resnejših težav zaradi te naše malomarnosti in neprevidnosti.

Teden pred odhodom me je Brigita prosila za prevoz do Žabnic. V dobro kulture, vzdrževanja telesnega in duševnega zdravja ter verske in duhovne izobrazbe je o koristnosti romanja prepričala tudi svoja otroka. V Žabnice smo se zarana odpeljali po italijanski strani. Potniki v mojem avtu smo bili Primorci, zato je bila ta pot hitrejša.

V Žabnicah se nas je v nekaj minutah nabralo več kakor dvajset srčkov. Nekaj jih je za vzpon po svoji presoji uporabilo sedežnico, drugi pa smo si nataknili dereze in se zagrizli v hrib. Pot je bila namreč pokrita s stlačenim in ponekod pomrzlim snegom in noge bi v strmini brez derez podrsavale. Vremenska napoved za romarsko nedeljo ni bila najobetavnejša: nizka oblačnost, a brez hudega mraza. Po tretjini vzpona pa se je okrog nas zjasnilo – oblaki so ostali pod nami, kakor je ostala za nami misel, da nam to nedeljo zaradi vremena ne bo lepo. Prekrasna sprememba, tudi čustvena! Nebo popolnoma jasno in modro, sijoč sneg, više ko smo se vzpenjali, lepši razgledi so se nam ponujali.

Po treh urah hoje v breg smo bili na vrhu še bolj nagrajeni: vrhovi okrog Višarij so bili obsijani s soncem nad belo odejo oblakov, ki je prekrivala doline. Najbliže so bili Kamniti lovec in drugi italijanski vrhovi, na severu Dobrač in Tromeja, na vzhodu Mangart in Jalovec ter drugi Julijci … Zdelo se mi je, kakor da gore okrog mene lebdijo v breztežnosti in plujejo na oblakih. Zasneženi bleščeči vrhovi so kazali svojo mogočnost, pomembnost in lepoto. Ob tej veduti me je za trenutek zapustilo vse, kar je bilo logično, že videno, doživeto in pričakovano. Za trenutek je bila duša nad telesom med brati vršaci, teža bivanja pa potopljena pod vlažne oblake v dolini.

Po nekaj minutah tega opoja se je bilo treba preobleči, razum je opozoril na ohladitev prej vročega in vlažnega telesa. Nekaj sončnih in toplih minut sem izkoristil za martinčkanje v zavetju za cerkvijo. Nato sem vstopil v svetišče in hkrati v mejnik štirih jezikov, kot je nekoč dejal žabniški rojak, znameniti duhovnik, etnolog in politik Lambert Ehrlich. Višarska cerkev Matere Božje ni bila osvetljena z lučmi, njena okna pa so majhna in visoko pod stropom. Vhodna vrata z atrijem, ki brani pred vetrom, dežjem in snegom, prav tako zastirajo sončne žarke. Iz sončnega razvajanja zunaj sem vstopil v polmrak, tišino in hlad. Kadar iščem sebe v odnosu z Najvišjim, so mi svetloba, blišč, hrup, čar okolja, celo toplota in živahnost ljudi okrog mene moteči. Nekje sem prebral, da je cerkev stanje bivanja, kjer so navzoči vsi kraji in vsi časi. V skromnosti in tišini lažje najdem brezčasnost, poiščem želeno pot do sebe in iščem spoštljiv odnos z Najvišjim.

Marijino svetišče se je počasi napolnilo z romarji. P. Tomaž je nevsiljivo in prijazno preveril jezikovno pripadnost udeležencev in obred izvedel dvojezično, v slovenščini in italijanščini. Naj hudomušno dodam, da je bila tema evangelija in pridige odpuščanje. Za ločene može in žene, očete in matere je odpuščanje tako ali tako klasični, vedno dobro sprejeti in slišani evergreen. Večni napev, ki ga moramo večkrat poslušati, ga vzljubiti in živeti po njem. Brez petja na pobudo naše Karmen bi bila sv. maša kakor cerkev brez Slovencev. Srčki smo ji z glasovi priskočili na pomoč, kolikor je kdo imel posluha ter besedilnega in glasbenega spomina. Nekaj večglasnega in srčnega se je pa le slišalo. 

Po maši se mi je pogled sprehajal po poslikavah Toneta Kralja. Nad oltarjem je podoba Matere Božje na manjšem oblaku. Ponovila se je videna breztežnosti gora na oblakih. Mati Božja ima razprte roke in plašč, v katerega je ujeta Božja svetloba. K njej se na levi po stopnicah vzpenjajo običajni možje, žene in otroci. Niso v lepih oblekah, dobro rejeni in nasmejani, na konjih in v kočijah – običajni ljudje so, reveži, ponižani, prestrašeni, s telesnimi in duševnimi težami. Peš, pod roko, z berglami in palicami se bližajo Mariji. Dvojica samarijanov prek strme stopnice nosi pod Marijin plašč onemoglega bolnika. Kako brezčasno sporočilo slikarja Kralja!

Na desni so upodobljene požgane Višarje. Nisem poznal zgodovine Višarij in ne razloga za to poslikavo. Radovednost sem si potešil doma v družbi strica Googla, ki vse ve. Višarska cerkev je v dolgem kljubovanju času trikrat utrpela škodo in uničenje. Za časa pretirano razsvetljenega cesarja Jožefa II. je doživela prepoved romanj in bila po njegovih dekretih porušena. Leta 1807 je strela v njenem ostrešju zanetila požar. Če bi uporabljali manj gorljive strešnike in strelovod, ki ga je petdeset let prej patentiral Benjamin Franklin, se ta nesreča morda ne bi zgodila. 16. 9. 1915 pa je zaradi topniškega obstreljevanje italijanske vojske zagorela vsa višarska vas, soška fronta je bila namreč pri Rombonu. S katerim ciljem se je opravičevalo obstreljevanje svetišča v tistem času, ve samo italijanski kralj. Sporočilo časa nam pove, da je strelovod na vrhovih zgradb zelo uporaben, prepotentnost in grešnost savojskih in habsburških vladarjev pa je nekaj, česar modri ne ponavljajo. Žal niso vsi modri. Kakšno škodo in trpljenje doživlja ravnokar Ukrajina, je težko opisljiva in merljiva grozota.

Sledilo je kosilo Pri Prešernu v prijetni in znani družbi. Pa spust v dolino, ki sem ga izkoristil za hojo v delni samoti, poznopopoldanski tišini in meditaciji pred mrakom.

Pa »likof« s srčki v dolini v okrepčevalnici Dawit. Slovo in vožnja domov v temi.

O pogovorih in temah med nami na poti nisem spregovoril. Seveda je bilo, kakor vedno na romanjih, več ur koristnih pogovorov, spoznavanj in krepitev prijateljstev. Toliko, da je potrebno nekaj dni, preden se misli umirijo in utrdijo.

Pa naj bo dovolj o mojih občutkih in zaznavah zadnjega romanja srčkov k višarski Materi Božji. In dobrodošli z nami na romanju v prihodnjem februarju!

Janko

Scroll to top