Blog

Adventna duhovna spodbuda za ločene

Vstopili smo v adventni čas, ko se pripravljamo na drugi/dokončni Kristusov prihod in na obhajanje božičnih praznikov, ki nas spominjajo na rojstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina, in omogočajo, da nas po njih na nov način nagovori Božja ljubezen in spodbudi, da bi se ji pustili najti in bi zaživeli v njej svoje odnose do Boga, do sebe, drugih in vsega stvarstva.

Vesela vest – Bog nas prvi išče

Vesela vest, ki jo prinaša krščanstvo, je, da je Bog Oče in Stvarnik tisti, ki nas najprej išče, in ne mi njega. Išče nas, tudi če ga mi ne iščemo, in nam želi razodeti, da smo ustvarjeni po njegovi podobi in da smo njegovi ljubljeni otroci, ki nas vedno ceni in spoštuje. Ob polnosti časov nam je daroval svojega Sina Jezusa (Gal 4,4), da se je rodil med nami kot pravi človek, zato da bi se mu tako še bolj pustili najti in bi tudi sami želeli biti z njim kot svojim Stvarnikom in Očetom. Po njem nam je razkril svojo nedoumljivo ljubezen in željo, da bi bili z njim v takšnem osebnem in globoko zaupljivem odnosu, v kakršnem je njegov edinorojeni Sin Jezus Kristus. Po njegovem življenju v Duhu ljubezni, ki mu je ostal zvest tudi v trpljenju in smrti, nas je osvobodil ujetosti v izvirni in osebni greh ter nam omogočil odpuščanje in prerojenje po krstu v Božje sinove in hčere.

Bog nas ne zapusti, tudi če ga mi zapustimo, in vsak dan znova nam želi razkriti svojo nedoumljivo ljubezen in usmiljenje. Zato nebeški Oče vsak dan daje svojemu soncu, »da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Nikogar ne izključuje iz svoje skrbi zanj. Vsakdo je deležen tega, kar potrebuje, da živi in ohranja življenje, če le želi sodelovati z Njegovimi darovi. Pa tudi če se posameznik tega ne zaveda in za to ni hvaležen ali celo trdi, da Boga ni ter da mu prav nič ne daje in omogoča, mu Bog zagotavlja vse potrebno. Nikogar ne izključi iz svoje pozorne in nežne ljubezni ter spoštovanja. Spoštuje pa tudi svobodo posameznika. Na vsakem izmed nas je torej, da na Božjo ljubezen in spoštovanje odgovori s hvaležnostjo. Odločitev, da bomo tudi sami podarili ljubezen in spoštovanje svojim bližnjim – čeprav si je po našem mnenju v tistem trenutku ne zaslužijo – se včasih zdi neuresničljiva. Toda v zavedanju, da sem danes jaz na vrsti za prvi korak, je ta odločitev edina, ki nam zagotavlja, da živimo naše odnose na Božji način, v duhu evangelija.

Ne čakajmo – začnimo prvi!

V pripravi na božične praznike nas Bog Oče po svojem Sinu vabi, da bi ga posnemali in mu postajali podobni. Na razpolago nam daje adventni čas, da bi se v tem vadili in ne bi čakali na bližnje, da nas bodo poiskali, temveč da jih bomo skupaj z Bogom Očetom in Kristusom v moči Duha sami iskali in jim izkazali svojo ljubezen in spoštovanje tudi takrat, ko nam ju oni ne izkazujejo. Naj nam bo prav zavedanje zastonjske Božje ljubezni, ki smo je vedno znova deležni, za zgled, da bomo tudi sami zmogli udejanjati to ljubezen in spoštovanje do bližnjih.

Obračajmo se s kratkimi molitvami (vzkliki) na Svetega Duha, ki ga Oče po Sinu izliva v naše srce (Rim 5), ki je Njegovo svetišče (1 Kor 3,16). Npr.: Sveti Duh, vodi me! Sveti Duh, spomni me! Uči me! Omogoči mi! Prežari me! Daj mi pravo besedo!

Verjemimo, da nam bo Sveti Duh res pomagal, saj nam je Jezus obljubil, da nam bo po njem dal vse, za kar ga prosimo. V zavedanju, da je Sveti Duh z nami in da bo naša moč, pojdimo do bližnjih ter jim izkažimo svojo ljubezen in spoštovanje na način, ki smo ga prepoznali kot njihov jezik ljubezni in spoštovanja. Prav tako skupaj z Njim izberite prave besede, način, čas in prostor, ko jim boste iskreno povedali, kaj si želite od njih, kaj doživljate ob njih, njihovih besedah, gestah, ravnanju. Prvi jih prosite za odpuščanje in lahko boste opazovali majhne čudeže, ki se bodo začeli dogajati med nami po medsebojnem odpuščanju. Tako kakor Bog prvi stopa k nam, bodimo tudi mi do naših bližnjih in drugih ljudi. Sodelujmo s Svetim Duhom in okusili bomo sadove medsebojne ljubezni in spoštovanja.

Presenečajmo druge v dobrem

Kakor nas Bog vsak dan znova preseneča s svojo dobroto, tako tudi mi presenečajmo bližnje in druge ljudi. Ljubezen je iznajdljiva. Bodimo tudi mi. Predvsem pa se ne pozabimo za vse izraze ljubezni in spoštovanja iz vsega srca zahvaliti bližnjim, pa tudi Bogu, ki jim je to omogočil. Seveda pa ni dovolj le izkazovanje hvaležnosti. Vsak človek potrebuje tudi pohvalo, zato ne skoparimo z njo. Prav tako bodimo vedno pripravljeni priznati svoje napake, slabosti in greh in prosimo svoje bližnje za odpuščanje ter z veseljem odpuščajmo drugim, kakor nam Bog Oče vedno odpušča po Kristusu. In med nami bo čedalje bolj v polnosti tisto, po čemer hrepeni vsak izmed nas.

Želim vam obilo blagoslova na vaši poti do božiča in naprej. Naj bodo adventni dnevi polni Božjega blagoslova in božični prazniki Njegove otipljive Bližine. Naj vam bo dano zaznavati in živeti veselo vest, da nas Bog prvi ljubi in da lahko skupaj z njim ljubimo tudi mi.

Z molitvijo vas skupaj z vso ekipo Ignacijevega doma duhovnosti spremljam in prosim Svetega Duha v vas, naj vas spominja, uči in vodi na vaši poti življenja.

p. Ivan Platovnjak

P.S.: Nekaj duhovnih spodbud!

1) Obiščite kdaj spletne strani Ignacijev dom duhovnosti, Moli.si, Duhovnosti.si

Gotovo boste na njih našli tudi kaj zase.

2) V adventnem in božičnem času se lahko udeležite kakšnega duhovnega vikenda ali drugih programov v Ignacijevem domu duhovnosti ali kje drugje.

Vir vse slike: www.canva.com

Refleksija na duhovni vikend za ločene

 Je ločitev življenjski poraz ali nova priložnost

I.

Duhovne vaje za Skupnost Srce od 15. do 17. novembra v Ignacijevem domu je vodil p. Ivan Platovnjak, udeležencev je bilo trinajst. Sama sem bila navzoča le prva dva dneva, vendar je bil to zame dragocen in milosten čas.

Potekale so po sklopih in po ignacijanski metodi. Prvo srečanje nas je uvedlo, da smo s pomočjo Sv. Duha ozavestili, kaj prinašamo s seboj, ter na koncu priznali svoje želje in potrebe Bogu. Večina udeležencev nas je zaposlenih, prišli smo obremenjeni in nemirni od dela in nenehne tekme s časom. Lepo se je bilo udobno namestiti, se prepustiti Sv. Duhu in vstopiti v svoje srce. Sama sem se meditacije lotila nemirna, Bog se mi je zdel oddaljen. A Bog nikoli ne razočara. Meditacijo sem zaključila pomirjena, polna milosti in tolažbe. Večer smo končali pred Najsvetejšim in dan je bil popoln.

Naslednje jutro smo se pred zajtrkom odpravili proti gradu. Hodili smo molče, se zavedali svojega gibanja, dihanja, pogleda. Občudovali smo naravno in razgled, tisto, kar smo videli, saj je bila Ljubljana v megli. Na poti proti Ignacijevemu domu so se megle začele odmikati in odstirale so se posamezne stavbe. Tudi naš zajtrk je potekal v tišini in globoki intimi z Bogom. Med jedjo smo z vsakim grižljajem okušali, kako se nam Bog daruje v hrani, da mi lahko živimo, dihamo, da se naše telo obnavlja in krepi. Ko sem molče jedla, sem se zavedala truda vsakega človeka, ki je pripomogel, da sta nas pričakala okusna hrana in pijača.

Sledilo je zelo pomembno srečanje: na njem smo se dotaknili dvoma o tem, da nas Bog ljubi vsaj toliko, kot mi ljubimo svoje otroke. Ljudje, ki smo v življenju veliko prestali, kaj radi začnemo verjeti, da Bog bolj ljubi druge ljudi, da mu je za druge bolj mar kakor za nas. Jezus je o tem takole spregovoril: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Mt 7,11). P. Ivan je misel zaključil tako: za vse nas bo velika milost, če bomo v tem vikendu spoznali, da nas Bog neizmerno ljubi, da gleda na nas kakor na svoje ljubljene otroke. Želi, da se mu odpremo, da ga povabimo v svoje srce, da vzpostavimo z njim dialog, mu povemo, kako se počutimo, česa nas je strah, kje omahujemo. Če nosimo grehe, mu jih v kesanju prepustimo, da nas osvobodi. Če čutimo veselje, mu ga izročimo v slavo. V tej vaji smo se dotaknili trenutkov, ko smo se ločevali od moža/žene.

Po kosilu nas je čakal sprehod z žrebom izbrano osebo. Dan je bil lep in sončen. Vsi smo se vrnili dobre volje.

Na naslednjih srečanjih smo izročali rane, ki so nastale ob ločitvi. Ob posebni molitvi – Kontemplacija Očetovega pogleda name in na vsakega človeka – smo napisali pismo nebeškemu Očetu in vsak ga je položil na oltar med sv. mašo.

Tisti večer sem odšla domov, drugi pa so lahko skupaj zaključili program in v tišini odkrivali nove poti v luči evangelija.

Ignacijanska metoda skozi različne vaje omogoča, da se posameznik odpre Bogu. Pri tem je velikega pomena tišina. V svetu, ki je glasen in hrupen, je tišina privilegij,izkustvo, ki nas vabi v globine k odkrivanju notranjega sveta, svetišča. V tem svetišču je po Sv. Duhu navzoč Jezus Kristus, ki je luč sveta. Jolanda

II.

Spoznala sem, da me Bog ni zapustil, da mu lahko izročim svojo bolečino. Dano mi je bilo dojeti, da sem ljubljena in zaželena ter povabljena v novo življenje. Z Bogom sem poskušala vzpostaviti tesnejši odnos ter se učila zaupanja in prepuščanja. Hvala Vam za pomoč na tej poti! N. N.

III.

Ta duhovni vikend je bil zame poln razmišljanja, novih občutkov in pogovorov z Bogom. Dal mi je še močnejšo vero, da ločitev ni le poraz, ampak tudi nova priložnost, ki mi jo ponuja Bog. Omenil bi dva dogodka, ki sta v meni prebudila malce drugačno dojemanje, kaj vse je lahko molitev.

Prvi se je zgodil na jutranjem sprehodu na grajski grič. Bilo je hladno, megleno novembrsko jutro, kot jih ima Ljubljana veliko v tem času. Hodili smo v tišini. Ko smo bili nekako na sredini griča in bi se v jasnem jutru videlo daleč proti severu, je naš voditelj p. Ivan Platovnjak mirno dejal nekako takole: Če je vreme lepo, se od tod vidijo Kamniške Alpe, zdaj v megli pa lahko le slutimo, da so tam. Podobno tudi Boga ne vidimo/čutimo, čeprav verjamemo, da je.

Ker sem se v zadnjem letu s sinovoma večkrat peljal s kolesom na grad, sem vedel, da točno na tem mestu Kamniške Alpe res žarijo v jutranjem soncu. Ob tisti uri Grintovec dobi prve žarke jutranjega sonca in ta svetloba počasi polzi navzdol, skoraj sočasno pa obsije še Kočno, Skuto in druge vrhove. Vse to se mi je v trenutku pokazalo v mislih. Oči pa so videle le gosto meglo, ki je omogočala pogled komaj do prvih dreves slabih 100 m nižje.

Prispodoba mi potrdi, kako ob preizkušnjah ne vidim Boga ob sebi, čeprav sem ga lahko ne dolgo nazaj v evharistiji, molitvi, naravi ali delu dojel, kakor da je čisto blizu mene. Ker pa vem, da megla počasi izgine, mi to pomaga, da tudi vem, da ga bom spet začutil. Samo upanje in vera ne smeta ugasniti.

Drugi dogodek je bil zajtrk v tišini. Molitev pred zajtrkom se mi je na poseben način podaljšala kar v celoten obed. Ko sem zaužil enkratni kuharičin kruh, se mi je pred očmi odvrtelo vse: od zelenih žitnih polj, ko bilka vzklije in s svežo zelenino pobarva njive spomladi, do zrelih valovečih žitnih polj v juliju, ko težki klasi čakajo na žetev. Kakor da vidim življenjski cikel, ki ga živimo tudi mi. Videl sem sončnice, ki oblečejo polja v lepe rumene barve poletnega časa. Pridne kmete, ki v sodelovanju z naravo/Bogom vse to pridelajo … Ko je moko in sončnična semena dobila v roke naša kuharica, je iz obojega pripravila tisti dobri kruh. V vsem tem vidim Božji načrt sodelovanja Boga s človekom.

S čajem me je opojna dišeča tekočina popeljala do poletnih pašnikov, polnih zelišč in miru v visokogorskem Božjem stvarstvu. Ko sem v čaj primešal med, me je okus popeljal k naslednji Božji stvaritvi – čebeli. Bog jo je ustvaril tako posebno, v sodelovanju z rastlinami in drugimi čebelami v družini. Spomni me na Jezusovo ljubezen do bližnjega, nauk o skromnosti, sodelovanju, optimalnosti in žrtvovanju za višji cilj. 

Ker je čebela tako posebna, čutim, da jo je lahko enkrat davno projektiral le Bog. Zgolj po naključjih ne more nastati bitje, ki ima več kot 50 mini orodij na svojih organih, da zna zgraditi voščeno gnezdo, nabrati in shraniti cvetni prah in propolis. Se očediti s svojimi čistilnimi glavnički. Ima senzor hitrosti, polarizirane svetlobe, UV-vid, pozna kotni sistem, se uči, komunicira v raznih plesih s svojimi sodelavkami, da sporoči, kje je paša. So tudi čebele skavtinje, ki znajo najti nov dom. V svojem parlamentu se sporazumno odločajo, zagotavljajo temperaturo in vlago v panju, ki je tako stabilna kakor v našem telesu. Pri tem uporabljajo naravne zakone gretja in hlajenja. Po Božjem načrtu čebela sodeluje z žužkocvetkami, jih oplodi in za nagrado dobi medičino. In jo zna spremeniti v med, ki ga jaz jem. Z glukozo v medu sodeluje tudi na poti ogljika preko ogljikovega dioksida, sonca in vode do glukoze, ki je edino končno gorivo naših celic, nam omogoča mišljenje, gibanje in življenje. Kdo lahko to naredi, če ne le BOG!  Boštjan

P. s.: Kdor bo to bral, bo zaznal eno drugo dimenzijo, ki jo lahko človek doživi na duhovnem vikendu. Samo ta način molitve in mojega dojemanja stvarstva – Boga mi pomaga, da se lažje spopadam s problemom ločitve, in mi poglablja vero. Boštjan

IV.

Bog mi je pokazal novo pot in sprejela sem jo. Naj bo z menoj Božja milost, da bom to pot lahko prehodila. Sprehod v megli mi je pokazal moje življenje: tavanje, iskanje, nezavedanje, kdo je Stvarnik. Danes je našel to izgubljeno ovco. Vsi smo ob svojem času na pravem mestu ter v Božjem varstvu in vodstvu. Pripeljal me je nazaj in pomagal videti sebe. Začenjam se čutiti, obvladujem lahko le sebe.

Vsak ima svojo pot in vsi imamo nit do Boga. Nisem znala vleči svoje niti, obesila sem se na moževo. Hvala ti, Bog, za spoznanje najinega odnosa po Sv. Duhu. N. N.

V.

Na teh duhovnih vajah po dolgem času, nekako po 4 letih, sem se počutila dobro. Vesela sem, da sem spoznala Vas, p. Ivan, in moram priznati, da sem bila prijetno presenečena. Hvala Vam za vse povedano in za odločnost pri ustavljanju konfliktov. Z veseljem še kdaj pridem! N. N.            

VI.

Najbolj se me je dotaknila meditacija o Očetu, ki je v svoji skrbi zame res pravi Oče. Spoznala sem, da so bila moj nezavedni odziv na ločitev negativna čustva do vseh moških, tudi do Boga Očeta, in sem lahko stopila korak naprej v zavedanju Njegove Ljubezni do mene. 

Hvaležna sem za jutranja sprehoda in zajtrka v tišini. Pozornost na svet okrog mene, na to, da nič ni samoumevno, da bo enkrat tudi moj zadnji izdih. Zato se lahko veselim vsakega trenutka, ki mi je podarjen, tudi meglenega jutra, z zavedanjem, da so Kamniške nad ljubljansko meglo obsijane s soncem. M.                                                                                                     

VII.

Po dolgem času sem šla na duhovne vaje in se popolnoma prepustila delovanju Sv. Duha. Nisem bila obremenjena z ničimer drugim, sploh pa ne z organizacijo še česa.

Tema je bila super: pogovorila sem se z Bogom Očetom, Sinom in Sv. Duhom. Iz mene je kar vrelo, lahko sem si zapisala stvari, ki sem si jih že dolgo želela napisati. Osebno sem bila v posebnem pričakovanju in nekako se je dobro izteklo. Potrebno je bilo, da se umirim in pustim Sv. Duhu voditi moje misli, besede in dejanja. Hvala Bogu, da mi daje moč in pogum!

Spremljala sem tudi dinamiko skupine. Zanimivo. Po navadi se postavim na stran šibkejšega.

Razumem, da se nekdo počuti odrinjenega, če sedi na njegovem stolu nekdo drug. Meni je pomembno, da imam neko stabilnost.

Bog ve, kaj smo posamezniki sporočali, ko smo prestopali meje. Smo jih iskali? Ali smo iskali prostor, pozicijo v skupini in v Skupnosti Srce? Ljudje smo različni in s starostjo se nič ne poboljšamo. Včasih si rečemo: vse življenje me je nekdo vzgajal, teptal, zdaj se pa ne pustim več. Čas bo pokazal, kako bo Skupnost Srce delovala in kako se bomo znašli v njej. Karmen

VIII.

V tišini začetne meditacije me je v notranjosti prešinil stavek: »Bog, bodi milostljiv z mano grešnico.« Povedal mi je, da se še vedno samoobtožujem in Bogu ne zaupam, da sem njegova brezpogojno sprejeta, ljubljena hči. Prav to samoobtoževanje sem prepoznala med duhovnimi vajami kot veliko bariero, da bi se z Bogom povezala. Vedno se mi je zdelo, da ne morem prebiti zidu med menoj in Njim. Delo na duhovnih vajah mi je prineslo novo upanje in omililo trdoto do sebe. Z Njegovim pogledom name in mojim pismom Njemu se je odprla iskrena želja postati Božja ljubljena hčerka. Lahko se odprem novemu življenju na mnoge načine ter poiščem nove oblike ljubezni in služenja. Ozaveščanje in potrebno delo mi odpirata možnost nove poti. Gena

IX.

Prišla sem na DV, da se umirim in posvetim sebi in Bogu, ker sem močno vpeta v življenje svojih treh otrok in osmih vnukov. Vedno sem vesela tudi družbe svojih stanovskih bratov in sester. Svojo ločenost sem po mnogih desetletjih prebolela, si pa domišljam, da morda lahko delim nekdanjo bolečino s tistimi, ki so se v tem nezavidljivem položaju znašli pred kratkim. Sv. Duh je pri izbiri para za sprehod zagotovo deloval v to smer: novinci so se znašli ob »starih« ločenih.

Dragocen mi je bil jutranji molitveni sprehod, popoldanski sprehod v paru, delitev premišljevanj po dobro pripravljenem gradivu, sv. maša posebej za našo skupino, lastna sobica in tišina, pa tudi skupni in okusni obroki, ki jih ni bilo treba šele skuhati kakor doma.

Res je bilo dovolj časa za poglabljanje in uvid, da je vsak izmed nas v varnih Gospodovih rokah: ne razumem čemu, ampak sprejemam in se zahvaljujem za vse, kar mi je dano. Helena

ODMEV NA VEČER Z ADIJEM SMOLARJEM (4. 11. 2024)

Adija Smolarja sem pred nekaj dnevi prvič doživela v živo, v Marijini kapeli cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. Čudovit večer. Ne pomnim, od kdaj poslušam njegove skladbe. Se mi zdi, da že vse življenje. Rada jih poslušam, tako tiste hudomušne kot druge – globoke, poučne, vesele ali žalostne. Imam več njegovih CD-jev in celo še nekaj kaset.

Nestrpno sem čakala na ta večer. Adi je prišel nasmejan, s kitaro in nam povedal marsikaj o sebi. Seveda nam je tudi pel in razodel ozadje nekaterih svojih pesmi. Na koncu si je vzel še čas za klepet z nami. Povprašala sem ga o navdihu za pesem »Daleč je za naju pomlad«, ki je meni od vseh njegovih pesmi najbolj ganljiva in se mi ob njej pogosto orosijo oči. Si predstavljate, da jo je napisal že pri 30 letih? Navdih zanjo pa je dobil ob opazovanju ljudi skozi okno svojega doma. V množici hitečih je njegovo pozornost pritegnil starejši par: držala sta se za roke, bila počasnejša od drugih, a tako pozorna in ljubeča drug do drugega.

Zelo sem hvaležna za ta večer. Zdaj imam Adija še raje. Razen z zapetimi pesmimi se me je zelo dotaknil tudi kot človek. Všeč so mi številne njegove lastnosti – skromnost, dobrosrčnost, preprostost ipd., njegove vrednote ter pogled na življenje in svet. Ob spominu na ta večer čutim veselje, toplino, mir in veliko hvaležnost. Izpolnjenih je bilo veliko mojih potreb, zlasti potreba po glasbi, druženju in povezanosti. Čudovito, da novica v internetnih medijih (z grozo sem jo prebrala eno uro pred srečanjem) o Adijevi hudi prometni nesreči in kritičnem stanju ni resnična. Želim mu še veliko zdravih in srečnih let, da bo s svojim prepevanjem in drugim delovanjem (je tudi skladatelj, glasbeni pisec, pesnik, otroški pisatelj, kantavtor in scenarist) lahko še naprej bogatil naša življenja ter ustvarjal lepši in boljši svet.

Ko smo po srečanju z Adijem Smolarjem v kapeli ugasnili zadnje luči, se mi je zdelo, da je v njej ostala ena posebno lepa in topla energija. Adi, iskrena hvala, da si ter da si z nami delil sebe in svoje talente.

Milena

Romanje na Sveto goro

Izleti, še bolj pa romanja, imajo svojevrsten čar. Tokrat smo poromali na Sveto goro, ki se dviga nad Grgarjem.

Obetal se je lep sončen dan, ko smo se začeli zbirati na parkirišču v Grgarju. Nekaj starih znancev in nekaj novih obrazov. Za začetek smo obujali spomine in si podelili vtise s preteklih romanj na Sveto goro.

Proti Sveti Gori smo krenili po Urškini poti, ki se imenuje po Urški Ferligoj. Najprej smo se ustavili na njenem grobu in Magdalena nam je obudila zgodbo o tej pastirici. Ko je leta 1539 na gori Skalnici pasla ovce, se ji je prikazala Marija z Jezusom. Rekla je: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.« Preprosti ljudje so ji verjeli, predstavniki oblasti pa so Urško zaradi njenih pričevanj večkrat zaprli v ječo, a Marija naj bi jo trikrat čudežno rešila. Dve leti po prikazovanju so na Skalnici, današnji Sveti gori, začeli zidati cerkev. Za srečno pot smo na Urškinem grobu na kratko zmolili in se priporočili Marijinemu varstvu.

Na drugem kratkem postanku smo se seznanili z lokacijo hiše, kjer je živela pastirica. Kip Marije z Jezusom je v spomin na Devico Marijo, ki je Urški naročila, naj se sezida njeno svetišče. Nekaj srčic nas je občudovalo posebno milobo, ki jo je odseval Marijin obraz.

Potem se je romanje nadaljevalo po makadamski poti. Med hojo smo se večinoma razporedili po dva in skupaj poromali k Mariji pomočnici in priprošnjici, vsak s svojimi prošnjami in zahvalami. Med nami so se stkale prijateljske vezi in poldruga ura je v zaupnih pogovorih hitro minila.

Na poti je bilo veliko kavern, ki so nas spomnile na soško fronto. Glede na vojne v preteklosti in na vojne v naši bližini sem v sebi začutila hvaležnost, da živimo v miru.

Opoldne smo v imeli sv. mašo v kapeli bazilike Kraljice Svetogorske, ki jo je za nas daroval župnik župnije Šturje g. Zoran Zornik. Mašo smo končali s pesmijo Mariji, ki mi je še dolgo odzvanjala v srcu:

Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica,
sladka Devica, da ti podam?
Drugega nimam, srce mi vzemi,
z nadami vsemi tebi ga dam!

Na poti navzdol smo si pobliže ogledali eno od kavern, ki vodi skozi hrib do križevega pota. V njej je bil tudi bazen z vodo, s katero naj bi napajali konje.

Matjaž in Magdalena sta nas pogostila z dobro primorsko joto. Ob kavi in pecivu je stekla beseda o situaciji ločenih v Cerkvi. Utrnila se je tudi ideja za romanje v Medžugorje naslednje leto, ko bo sveto leto.

Veseli in hvaležni, da smo preživeli lep dan, ki nam je dal novih moči za naprej, smo se poslovili. Naj nam Gospod nakloni še veliko takih dni.

Udeleženka

Anda Perdan: Duševne stiske in telesne težave

V ponedeljek, 24. 9. 2024, je v Marijini kapeli v cerkvi sv. Jožefa predavala Anda Perdan, upokojena zdravnica splošne medicine. Tema predavanja je bila Duševne stiske in telesne težave, slediti mu je bilo mogoče tudi po Zoomu. Zdravnica je poudarila, da smo ljudje telesna, duševna in duhovna bitja, ter opozorila na duševne stiske, ki jih doživljamo v težkih življenjskih preizkušnjah, tudi ob razvezi. Danes temu rečemo stres. Gre za čustveni, duševni, telesni in vedenjski odziv posameznika na škodljiv stresni dejavnik – stresor (časovna stiska, spor, zamera …), ki zamaje njegovo notranje ravnovesje. Ta odziv določajo človekova osebnost, izkušnje, znanje, okoliščine, okolje. Kratkotrajen stres vpliva na nas spodbudno za tvorbo spomina, kreativno razmišljanje, motiviranost (pozitivni stres). Dolgotrajen ali intenziven stres pa vodi v izčrpanost (negativni stres) in je škodljiv za zdravje, povzroča npr. presnovne in avtoimune bolezni, napetost, depresijo, tesnobo. Tedaj moramo poiskati pomoč – zaupno osebo, terapevta, morda celo eksorcista. Pomaga tudi vključitev v skupino, kakršna je SRCE.

Marko in odbor SRCA

Log pod Mangartom 2024

Z vetrom, ki je pred nevihto nosil že sem in tja porumenelo listje, smo vstopili skozi vrata našega stanovanja. Na kavču, s časopisom v roki, nas je pričakal moj oče. V zraku je bilo čutiti vonj po neredu. Na stežaj smo odprli okna in z glasnimi vzkliki nas je hitel pozdravljati naš papagaj, medtem ko sta mu otroka nežno prigovarjala. Ob jedilni mizi so v popolnoma praznem kozarcu žalostno samevale izsušene sadike paradižnikov. Vzgojila sem jih iz zalistnikov kot »rezervne igralce« za primer toče in neurij na našem vrtu. Ob odhodu so se bohotili s temno zeleno barvo, močnim steblom in velikimi belimi koreninami, zdaj pa v njih ni bilo življenja. Niso bili samo oveli, bili so kakor suhe rože, preden jih vržeš v koš. A tega nisem naredila, nisem mogla narediti. Namesto tega sem jim nalila svežo vodo, čeprav sem vedela, da nima smisla. A to je del mene: boriti se tudi takrat, ko ni videti niti trohice upanja. In računati na Božjo pomoč, na silo Življenja, ki je močnejša od vsega drugega …

Brez spremembe je minil prvi dan. Za njim drugi. Ah, vedela sem, predolgo so bili brez vode, predolgo. Kakor jaz, me je spreletelo. Kolikokrat sem razmišljala, da je trpljenje trajalo predolgo, in se spraševala, ali mi bo sploh kdaj uspelo ponovno zaživeti. »Bojne rane« so se poznale povsod na mojem telesu in duši. Tretjega dne sem pa zagledala Življenje: rastline so se dvignile, čisto vse, vse do zadnje. Srček je bil zelen, prav tako nekaj glavnih listov okrog njega. Tisti pri tleh so bili videti delno rjavi. Ampak srce – srce je živelo! Listi sicer še niso imeli prave barve, a bili so živi, življenje se je vračalo. Kakšen čudež! Kakor gozd, ki ga opustoši požar, a iz pepela vznikne nova rast.

Zaželela sem si, da bi za skupino Srce vedelo več ljudi. Koliko let je minilo, ko sem iskala, a nisem našla. Na srečo sem imela terapevta, a manjkali so mi podporni ljudje. Tudi pri spovedi v veliki cerkvi sredi Ljubljane, ko sem se zjokala do konca, me duhovnik ni znal napotiti nikamor. In še ženička, ki je ravnokar prišla od maše, me je neusmiljeno nahrulila, ker sem po njenem stala preblizu izhodnih vrat. Kakor takrat, ko ti gre čisto vse narobe in se počutiš popolnoma samega ….

Misli so se mi vrnile v Log pod Mangartom. Mlajši sin Samo me je spraševal, kateri inštrument je moj najljubši. »No, klavir, violina, flavta …,« sem razmišljala. Končno je prišel z besedo na dan: »Mami, kaj pa kitara? Rad bi se učil kitaro!« Nasmehnila sem se: »Lepo!« Dotaknilo se ga je igranje na kitaro ob naših mašah s pomočnikom p. Tomaža – Primožem. Leto ali dve sem morala poslušati njegovo razredničarko, da noče peti. Prigovarjala mu je ali pa kričala nanj. Tudi ravnatelj. Celo stiskanja zgornjega dela rok so se poslužili. Močnega. Brez uspeha. Na tak način lahko samo lomijo otroke, ne pripravijo pa jih do resničnega sodelovanja in spoštovanja. Ne bo pel pod prisilo in zdaj naj bi igral kitaro? Celo pesmi sem ga slišala tiho mrmrati, če sem med mašo pozorno prisluhnila. In na balkonu včeraj je zapel kitico iz pesmi, ki jo je igral Primož in smo jo skupaj peli, in to na glaaas …

Log pod Mangartom, lepa vasica, obdana z visokimi gorami, s hišicami, strnjenimi ob cesti, ki se vije skoznjo, in s potokom Koritnico. Tam smo odkrivali skrite kotičke tolmunov in pristno naravo, ki v mestu kdaj tako manjka, da že kar boli. Nameščeni v mirni podstrešni sobici, s pogledom na vaško cerkev in gore … Svež zrak … Počitnice … Končno … Paše … Pa čeprav z glavobolom od vseh težkih stvari, ki traja že drugi dan. Preveč skrbi. Preveč dela in preveč dostopa do informacij o stanju po svetu. Teža pritiska k tlom. Ne morem deliti teh stvari, čeprav bi jih bilo treba. Le kdo bi mi verjel? Tako ostaja del mene, ki je osamljen in ga ne zmorem deliti. Še zlasti ga začutim, kadar sem obdana z ljudmi. Vem, slediti moram miru srca. Zavestno. In delovati iz tega. A včasih mi še ne uspeva.

Nekaj dni pred našimi počitnicami sem imela sanje, tiste žive sanje, ki niso tako pogoste. Lepe sanje. Bile so tako močne, da so me zbudile v smehu. Tam je bila naša skupina Srce, vzdušje pa tako prijetno in prežeto z nečim božjim, kar me je neskončno pomirjalo. In p. Tomaž, ki je v rokah držal čevelj, zaradi katerega smo se v sanjah šalili. Ko sem se zbudila, sem vedela, da bo vse v redu. Da otroka ne bosta padla s kakšne previsne stene v gorah ali se poškodovala pri fantovskih podvigih, da bosta prestala kopanje v mrzlih koritih in slapovih. Ampak, le kaj pomeni tisti čevelj? Že drugi dan v Logu pod Mangartom sem izvedela: otroci so se šli kopat s Tomažem in Primožem ter metali čez potok svoje čevlje, da bi ga prečili bosi. In potem so lovili čevlje, ki so jim ušli po vodi. In čevelj mlajšega sina je odplaval, izginil … Šlo mi je na smeh. Kakor da bi imel Bog smisel za humor.

Že prvi dan je bil nekaj posebnega. Odpravili smo se h koritom Mostnice. Nisem jih poznala. Sonce se je prebijalo do nas izpod vrhov gora, ko smo stopali po poti in pod vodstvom p. Tomaža navezovali stike s tistimi v skupini, ki jih še nismo poznali. Dotaknile so se me zgodbe, tako podobne mojim. Ko sem res prisluhnila, sem na drugi strani lahko začutila drugega in njegovo zgodbo. Kakor most, ki poveže dva človeka, da je pot lažja. Dogovorili smo se, da bomo imeli 20 minut časa zase, za tišino, v kateri se vsak poveže s seboj v svojem kotičku narave. Ko sem naredila nekaj korakov proti potoku, kjer je čista voda divje žuborela in se prebijala po belih skalah, sem obstala kakor vkopana: na kamnitem mostu, ozkem le za nekaj dlani, ki se je bočil nad penečo se vodo, sem zagledala starejšega sina Klemna in p. Tomaža, kako se počasi, korak za korakom vzpenjata proti vrhu tega naravnega mostu. »Padla bosta, tako je ozek. Skoraj nemogoče je, da ne bi padla. Dol v to deročo globoooko vodo, samo en napačen korak …,« sem pomislila. A medtem ko sem zadrževala dih in se nisem mogla premakniti, sem v telesu začutila tisti globoki mir. Kakor bi telo vedelo, da je vse v redu. Da tokrat lahko zaupam, prepustim. V naši družini so bili odrasli, ki so otroka vodili v nevarne situacije, in moje telo je bilo polno nemira. Vedno. In potem pride trenutek milosti, ko ugotoviš, da je lahko drugače. In da fantje morajo iti v smeri, ki jim predstavljajo izziv. Ko jih nekdo varno vodi. In ko ugotoviš, da je bilo na tistem mestu varno, tudi če bi padla v vodo. Bila bi samo malo mokra. Pa kaj potem. Divja čarobna lepota narave, kakor da bi se ustavil čas, ko je dva nasmeška ujel v fotoaparat mlajši sin Samo.

Vsi dnevi so bili takšni. Polni lepote, ki smo jo vpijali. Polni hoje in prelepih kotičkov. Pogovorov. Razmišljanj o različnih stvareh. O tem, kje v življenju lahko jaz služim drugih. O tem, kako celostno zajeti svoje življenje in se posvetiti tudi tistim delom, ki so bili zanemarjeni. S sv. mašami, ki so v lepoti narave videti kakor še pristnejše povezovanje ljudi v skupnost in slavljenje. Pa razmišljanja in misli iz Svetega pisma, ki se te dotaknejo. Tudi otrok. Stvari so tekle lepo in usklajeno. Včasih sem pri maši začela padati v čutenje tega, kar nas presega. Svetost. Mir. In sem se vprašala, kako je sploh mogoče živeti brez tega. Všeč so mi bili ljudje. Zdelo se mi je, da se na trenutke dotikamo drug drugega. Radost v meni se mi večkrat zazdi kakor božji radio v srcu. Kakor da smo vsi neločljivo povezani z Bogom. Ko začutimo mir in veselje ob nekaterih stvareh, ljudeh …, se mi zdi, kakor da je smer prava, kakor da je to glas moje duše in božjega šepeta, nekakšen božji kompas v meni, ki mi kaže, da je smer prava …

In kopanje in sv. maša ob Rabeljskem jezeru. Lepooo! In Tomaž je prinesel suuuup. Sup – sanje mlajšega sina. Vse leto je sanjal o njem. In varčeval. In zdaj ga je Tomaž prinesel, pa še peljal ga je po jezeru skupaj z Martinom. Zadetek v polno!

Pa osvojeni Mangart. Uau, bravo mi! Vesela sem bila Primoža, ki je budno spremljal fante v njihovem zagonu proti vrhu, medtem ko smo drugi sopihali za njimi. Varno mi je bilo tudi ob njem: imel je občutek za otroke in odrasle. Znal jih je voditi, jih ustaviti, ko je bilo nevarno, in jih zraven še zabavati. Nekateri so se pogumno podali po slovenski smeri, tudi Martin in Helena, Nataša in drugi. Pa lepi slapovi Fratarice. Ko v tisti vročini razmišljaš, kako se namočiti v vodi. Pa izvir Soče. In tista utrdba, v katero nas je peljal Tomaž, s skrivnim podzemnim hodnikom, od koder smo se prebili na drugi konec utrdbe. Delčki zgodovine, ki jo premalo poznamo, da bi se iz nje zmogli učiti za današnji čas. Da se tiste zgodbe ne bi nikoli več ne ponovile.

En dan smo se z gondolo povzpeli v italijanske hribe in nameravali osvojiti Belo peč. Ko smo prehodili že precejšen del poti, je Aleš ukazal ustaviti se in ne nadaljevati. Teren je bil preveč strm, preveč krušljiv in nezavarovan. Bila sem hvaležna, da imamo s seboj razsodnega človeka. Odpravili smo se proti Kaninu, po lepi poti s pogledom na mogočne gore, kjer smo previdno prečkali snežišče. Ob sestopu mimo cvetočih zaplat gorskega cvetja pa še razigrano drsanje in kepanje z otroki. In Gregor, ki je pokazal svoj talent ob zmagi v pingpongu, snemanju krasnih fotografij in zadnji dan v nogometu s fanti, ki so ga vsi komaj čakali.

Pa kurjenje ognja na zadnji skupni večer, ko se otroka nista mogla nehati smejati ob izvirni pripombi naše Mari. Lepo ju je bilo videti. Vse preveč je bilo resnih stvari v njunem življenju, vse prezgodaj. In ta sproščeni smeh pod zvezdami. Pogovori in petje ob kitari. P. Tomaž je predlagal indijanski ples ob ognju, ko odklopiš nekaj svojega razuma in se prepustiš plesu, da presežeš skrbi, težo, zarezano v telo. A tega še nismo zmogli. Morda se opogumimo drugo leto!

In moji glavoboli in skrbi? Seveda so izginili, glavoboli namreč. Glede skrbi se iščem mir srca. Vsak dan znova. Zaupati božjim močem, kajti moje se lahko hitro izčrpajo. Slediti glasu rahlega šepeta ter včasih tiho in potrpežljivo čakati. Narediti en del in drugega prepustiti Bogu. Zaupati v Dobro, v Božje, ne glede na vse. Delovati ja, a iz tega miru Srca. Vse, še posebno pa težke stvari izročati v Njegove roke. Do tega miru so nas vsak dan vodile molitve.

Pravijo, da so počitnice prave, če lahko pozabiš na službo. Službeni in zasebni telefon sta bila izklopljena večino časa. In ko sem se v ponedeljek vrnila na delo, v veliko moderno stavbo z ogromnimi okni, stotinami kamer varovane kritične infrastrukture, sem obstala pred vrati notranjega prostora in se nisem mogla spomniti svoje varovane kode za vstop. Prav tako se nisem mogla spomniti, kam sem dala ključe omare s prenosnikom. Seveda pa sem se spomnila Loga pod Mangartom!

Udeleženka duhovnih počitnic v Logu

Izkustvo razpada zakona kot spodbuda ločenim za nenehno učenje

Duhovna spodbuda za ločene

Razpad zakona je ena najtežjih človekovih izkušenj. Pogosto prinaša občutek bolečine, izgube in neuspeha, vendar pa ločeni lahko tudi v teh težkih trenutkih najdejo priložnost za nenehno učenje, ki jim bo omogočilo osebnostno in duhovno zorenje.

Soočanje z resničnostjo in iskanje Božje volje

Prvi korak v procesu nenehnega učenja po ločitvi je soočanje z resničnostjo. To pomeni sprejeti dejstvo, da se je zakon končal. Psihološke raziskave kažejo, da razpad zakona pogosto povzroči podobne čustvene odzive kakor smrt bližnjega, torej žalovanje, ki vključuje najrazličnejša čustva. Pomembno je, da jih ločeni prepoznajo in sprejmejo ter izrazijo, saj je to prvi korak k okrevanju.

V teh trenutkih jim Sveto pismo ponuja tolažbo in oporo, ko jih spominja na navzočnost Boga Očeta po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu in Božjo skrb zanje. Jezusove besede: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4), jim dajejo zagotovilo, da Bog v času žalosti in izgube ponuja tolažbo in upanje. Tudi ko se zdi, da je vse izgubljeno, lahko zaupanje v Božji načrt ljubezni zanje in milost pomagata pri čustvenem in duhovnem okrevanju.

Apostol Peter pravi: »Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas« (1 Pt 5,7). Ta nauk spodbuja ločene, da ozavestijo resnico o Božji skrbi zanje tudi v najtežjih trenutkih, tako da bodo mogli v Bogu in drugih ljudeh, ki jim jih pošilja na pot, najti moč za nadaljnje življenje.

Samorefleksija in rast

Po razpadu zakona je pomembno, da si ločeni vzamejo čas za samorefleksijo. Ta proces vključuje iskren pregled lastnih dejanj, napak in odločitev, ki so morda prispevali k ločitvi. Samorefleksija ni namenjena obsojanju samega sebe, temveč učenju iz preteklih izkušenj in iskanju načinov, kako postati boljši človek.

Raziskave kažejo, da lahko globoka introspekcija pomaga ločenim prepoznati vzorce vedenja in čustvene odzive, ki so morda prispevali k razpadu zakona. To vodi do večje zrelosti, boljšega razumevanja samega sebe in bolj zdravih odnosov v prihodnosti.

Tudi Sveto pismo jih vabi k samorefleksiji. »Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se« (2 Kor 13,5). Takšna samorefleksija ne vključuje le analize preteklih napak, ampak tudi iskanje načina za izboljšanje in rast v skladu z Božjo podobo, ki jo nosijo v sebi, in z Božjim načrtom ljubezni zanje.

Odpuščanje sebi in drugemu

Odpuščanje je eden najtežjih, a hkrati najpomembnejših korakov nenehnega učenja po ločitvi. Vključuje odpuščanje sebi za napake in grehe, pa tudi odpuščanje bivšemu partnerju za vse, kar je prispevalo k razpadu zakona.

Večina psiholoških raziskav kaže, da odpuščanje igra ključno vlogo pri okrevanju po razpadu zakona. Ljudje, ki so sposobni odpustiti sebi in bivšemu partnerju, okrevajo hitreje, občutijo manj stresa in imajo boljše duševno zdravje. Odpuščanje ni le oprostitev napak drugega, temveč omogoči tudi osvoboditev od negativnih čustev, kakršni sta jeza in zamera.

Sveto pismo poudarja milost in moč odpuščanja na poti do notranjega miru: »In bodite drug do drugega dobrotljivi, usmiljeni in si med seboj odpuščajte, kakor je tudi vam Bog odpustil v Kristusu« (Ef 4,32). Ne spodbuja le odpuščanja drugim, ampak tudi sebi, kar je ključno za doseganje notranjega miru in za nadaljevanje življenja po ločitvi. Ko ločeni odpusti sebi in nekdanjemu partnerju, se osvobodi ran, zamer in bolečine ter omogoči svojemu srcu, da se zaceli in postane z Božjo pomočjo znova zmožno zaupati, spoštovati in ljubiti ter biti ranljivo.

Iskanje novih poti in graditev prihodnosti

Ločitev lahko povzroči občutek negotovosti glede prihodnosti. Vendar pa psihološke raziskave kažejo, da lahko preusmeritev pozornosti na nove cilje in priložnosti pomagajo, da ločeni ponovno najdejo smisel življenja ter notranje veselje in mir.

Pomembno je, da ločeni ne ostanejo ujeti v preteklost, ampak iščejo nove poti in gradijo svojo prihodnost. To vključuje postavljanje novih ciljev, odkrivanje novih interesov in morda celo iskanje nove ljubezni.

Sveto pismo jih spodbuja k iskanju upanja in novih priložnosti: »Kajti jaz poznam načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod, načrte za blaginjo in ne za nesrečo, da vam dam prihodnost in upanje« (Jer 29,11). Ta obljuba jim zagotavlja, da je po vsaki izgubi mogoče najti nov začetek in novo upanje. Kljub bolečini in izgubi Bog vedno ponuja možnosti za obnovo in rast.

Poglobitev vere in duhovna prenova

Psihološke raziskave kažejo, da vera lahko igra ključno vlogo pri premagovanju stresa in depresije, povezanih z ločitvijo. Ločeni, ki se po razpadu zakona zatečejo k veri, pogosto poročajo o večjem notranjem miru in občutku povezanosti z nečim večjim od sebe.

Izkustvo razpada zakona je čas, ko lahko ločeni na novo odkrijejo podobo Boga, ki jo je razodel Jezus Kristus. Boga, ki jih ne bo nikoli zapustil ali obsodil, temveč jih vedno in povsod po Jezusu Kristusu vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Kadar zmorejo odgovoriti na to vabilo in priti k njemu z vero, ki jo premorejo, bodo mogli skupaj z njim preobraziti svojo bolečino in najti novo smer v življenju.

Sprejeti podporo

Psihološke raziskave in Sveto pismo učijo, da lahko ločeni s samorefleksijo, odpuščanjem, iskanjem novih priložnosti ter poglobitvijo vere najdejo pot do osebnostne in duhovne preobrazbe. Tako morejo iz boleče izkušnje razpada zakona priti močnejši, zrelejši in pripravljeni za novo življenje, ki je polno upanja, miru in novih priložnosti. V procesu nenehnega učenja se lahko odkrijejo nove možnosti za življenje, ki bo veliko globlje in polnejše, kakor je bilo prej.

Pri tem pa ločeni niso sami. Vedno smejo računati na Boga Očeta po Kristusu v Svetem Duhu, ki jim pošilja na pot različne ljudi in programe, da bi zmogli vstopiti v učenje in pri njem vztrajati. Zato je prav, da gojijo v sebi držo odprtosti za podporo, ki jim je podarjena, da bi zmogli zaživeti polnost življenja po boleči izkušnji razpada zakona.

Literatura:

Amato, Paul R. 2000. The consequences of divorce for adults and children. Journal of marriage and family 62, št. 4: 1269−1287.

Hetherington, Mavis E., in John Kelly. 2002. For Better or for Worse: Divorce Reconsidered. New York: W. W. Norton & Company.

Tashiro, T. Y., in Patricia Frazier. 2003. »I’ll never be in a relationship like that again«: Personal growth following romantic relationship breakups. Personal relationships 10, št. 1: 113−128.

Worthington Jr, Everett L. 2013. Forgiveness and reconciliation: Theory and application. New York and London: Routledge.

Dober dan, dobri ljudje – posnetek YouTube

Nekaj možnih podpor:

Srečanja in programi v okviru Skupnosti SRCE. Informacije in prijave, tukaj.

− Duhovni vikend za ločene: Je ločitev zgolj življenjski poraz ali nova priložnost? Od 15. do 17. 11. 2024 v Ignacijevem domu duhovnosti. Informacije in prijave, tukaj.

− Študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Poteka dve leti ob sredah od 16.30 do 20.45 v živo in po Zoomu hkrati. Več informacij, tukaj. Vpis je možen do 15. 9. po spletu, tukaj. Pogovorna oddaja o programu, tukaj.

− Celoletni programi v Ignacijevem domu duhovnosti. Več informacij in prijave, tukaj.

Foto: Canva.

Pripravil p. Ivan Platovnjak DJ

Naučite se počivati! Poletna duhovna spodbuda za Skupnost SRCE

Pogosto se spomnim besed svojega prijatelja: »Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli ‘Počivaj v miru!’« Prav tako mi ostaja v spominu misel zdravnika: »Na pokopališču so mnogi, ki so bili prepričani, da so nenadomestljivi.«

Verjetno nimam samo jaz težav, da bi si našel dovolj počitka vsak dan, enkrat na teden, tudi poleti. To je verjetno vsesplošna težava mnogih, saj smo vsi vpeti v različne obveznosti. Vedno se zdi, da je premalo narejenega in da je treba še to in to obvezno narediti. To je morda tudi vaša težava. Poglejmo, zakaj je pomemben počitek in zakaj je prav, da se naučite počivati.

Pojdite sami zase

Evangelist Marko poroča, kako je Jezus učence, ki so se veseli vrnili s svojega misijonskega poslanstva, poslal počivat: »’Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!’ Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj.« (Mr 6,31–32)

Jezus se je gotovo veselil vsega, kar so doživeli njegovi učenci, toda njihovo pozornost usmeri predvsem na počitek. Na ta način jim želi pomagati, da bi se zavedali svoje telesne in duševne utrujenosti ter potrebnosti telesnega in duševnega počitka. Hkrati jih opozori na nevarnost ujetosti v aktivizem, pri katerem so najpomembnejši dosežki in občutek, da so absolutni protagonisti in da je vse odvisno od njih. Da bi se ne ujeli v to past, je dobro, da se zavestno ustavite in se umaknete v samoto.

Ni dovolj le odklop

Papež Frančišek poudarja, da ni dovolj, da se človek »odklopi«, temveč da je prav »resnično počivati«, se vrniti »k bistvu stvari: ustaviti se, ostati v molku, moliti, da ne bi iz norosti dela prešli v norost sprostitve. Jezus ni zanemarjal potreb množice, ampak se je vsak dan pred vsem drugim umaknil v molitev, v tišino, v bližino z Očetom.«

Bistvo počitka, h kateremu vas Jezus vabi, je torej čas, ko se ustavite ter na različne načine obnovite svoj odnos z Bogom Očetom po Kristusu v Svetem Duhu in v Njem s seboj, z bližnjimi in vsemi, s katerimi ste na različne načine povezani.

Z Jezusom je vsako breme lažje

V Matejevem evangeliju (11,28–30) beremo, kako Jezus obljublja počitek vsem, ki pridejo k njemu: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Obljubljeni počitek morete najti le ob Njem, z Njim in v Njem. Seveda je on že v vas od trenutka, ko vas je ustvaril in ste postali njegova podoba, še posebej pa po zakramentu krsta in birme. Njegova navzočnost se poživlja z vsako obliko molitve, ko ste zavestno z Njim, pa tudi z obhajanjem nedeljske svete maše in spovedi, kolikor je mogoče.

Ko ste z Njim osebno povezani ter ga sprejmete v svoje vsakdanje življenje in situacije, ki vas utrujajo in obtežujejo, pride tolažba in življenjska radost, ki jo more podariti le On. Vaše vsakdanje delo ne bo več »davek«, temveč prostovoljno sodelovanje z Bogom Očetom in njegovo ljubeznijo, ki se želi na ta način udejanjati po vas. Seveda vas ne osvobodi težav z delom in stisk zaradi ločenosti niti vsakdanjih obveznosti, ki jih je zaradi tega še več, saj ste ostali sami za vse, temveč vas okrepi, odstrani hromečo zaskrbljenost ali nenehen strah in nosi z vami težo vsakdanjega življenja. Na ta način postaneta vsako delo in breme lažje. V veri zavestno sprejmite Njegovo ljubečo in dejavno navzočnost, da bo smel biti v vašem srcu in ga preobražati (Mr 7,14–23), da bo postalo pretočno in prosojno za Njegovo in Očetovo ljubezen, spoštovanje, usmiljenje, odpuščanje, mir in veselje. Počitek v Kristusovem Duhu vam želi omogočiti prav to.

Počitek vas naredi manj dramatične

Premalo počitka vas naredi živčne, manj čuteče, spoštljive in ljubeče. Če ste utrujeni, pod stresom, preobremenjeni ali nenehno zaposleni, ne delate nikomur usluge, ne sebi ne drugim ob vas. To vam onemogoča, da bi bili blizu drugim, njihova opora, dar in razlog veselja. Potrebujete tudi odmor, in to ne le petnajstminutnega ali kratkega dremeža čez dan. Če si vzamete dovolj časa za počitek, ki ga potrebujete v skladu s svojim telesom, duševnostjo in duhovnostjo, ter poskrbite za svoje telo, dušo in duha, boste lahko sebi in drugim tisto, kar si res želite in česar ste tudi zmožni, če ste spočiti.

Počitek razkriva vaše zaupanje v Boga

Psalm 127,1–2 pravi: »Če Gospod ne zgradi hiše [ali odnosa ali doma ali projekta], se zaman trudijo tisti, ki jo gradijo; če Gospod ne varuje mesta [ali česar koli, kar vas skrbi ali zaradi česar izgubljate spanec ali pa ste živčni], stražar zaman bedi. Zaman je, da zgodaj vstajate, pozno odhajate, da jeste kruh bolečega dela, kajti On daje svojemu ljubljenemu tudi v spanju.«

Ko spoštujete Boga in ritem življenja, ki ga je položil v vas in vse stvarstvo, boste lahko tudi sami nazorno videli, kako se Bog zavzema in konkretno skrbi za vas in vaše drage. To, da si vzamete čas za spanje in različne oblike počitka, je znamenje zaupanja v Boga in zavedanja, da je vse Božji zastonjski dar. Ni vse odvisno zgolj od vas. Niste Bog in vam ni treba biti. Povabljeni ste, da ste sogovorniki in sodelavci v njegovi ljubeči in spoštljivi skrbi za vse in vsakogar. Naredite le tisto, kar lahko, drugo pa prepustite Njemu.

Seveda je tudi spanje toliko bolj počitek, kolikor bolj vstopate vanj z Njim po branju Božje besede, ozaveščanju Božje navzočnosti v vas in okrog vas, molitvi zahvale, kesanja, izročitve ali kakšne druge oblike molitve, ki vam pomaga, da z Njim zaključite dan in se povsem izročite v Njegov ljubeči »objem«.

Še nekaj praktičnih načinov za počitek

Živeti pomeni gibati se, biti na poti, slediti notranjemu glasu, navdihom, Božjemu klicu. Telo ne more biti zdravo in prav delovati, če nima te možnosti. Brez gibanja se ne more prav sprostiti in tudi ne spočiti. Seveda pa je dobro, da se vsakdo giba v soglasju z lastnim telesom in ritmom življenja oziroma ritmom, ki ga daje Bog, v katerem živi, se giblje in je (Apd 17,28). Izbirajte gibanje (sprehod, hoja, tek, plavanje, ples, razgibavanje ipd.), v katerem ste lahko zavestno združeni z Bogom in drugim ter se še globlje zaveste, kako zelo ste obdarovani.

Mnogim je počitek tudi kontemplacija lepote ob različnih umetnostnih delih poezije, glasbe, literature, gledališča, baleta, opere, arhitekture itd. Ob tem se nasitita in spočijeta duševnost in duh, kar ugodno vpliva tudi na telo. Podoben učinek ima za nekatere petje ali igranje na glasbilo.

Nekaterim je v počitek tudi srečanje s tistimi, ki jih imajo radi in s katerimi so v različnih prijateljskih odnosih. To ugotavlja tudi psalmist: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj!« (Ps 133,1)

Več časa porabite za pripravo obrokov in zavestno uživanje. Pustite se obdarovati z Božjo ljubečo skrbjo za vas in bližino tudi prek tega.

Obhajanje nedelje. Z obhajanjem zahvalne in spravne evharistične daritve skupaj z drugimi postajate vedno bolj eno v Kristusovem Duhu ljubezni, usmiljenja, spoštovanja in odpuščanja, pa tudi povezani s svojimi dragimi ter vsemi drugimi brati in sestrami v Kristusu. Nedelja naj bo res čas uživanja v Božjih darovih, ki ste jih bili deležni čez teden, sprostitve telesa, duševnosti in duha, v dejavni navzočnosti Boga Očeta po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu, v objemu njegove neizmerne ljubezni.

Za na pot

Želim vam, da bi si med dopustom in počitnicami dopustili, da na novo ovrednotite čudoviti dar počitka in se podate na pot učenja, kako počivati, da boste vedno bolj postajali takšen človek, kakršnega si vas je zamislil Bog Stvarnik in Oče, kar vam želi omogočiti tudi s počitkom. Naj vam bo dano obilo modrosti in ustvarjalnosti Svetega Duha.

p. Ivan Platovnjak

P. S.: Nekaj možnosti za poletni čas:

1) Poleti se lahko udeležite duhovnih vikendov ali ignacijanskih duhovnih vaj v Ignacijevem domu ali kje drugje.

3) Na Youtube lahko najdete različne vodene molitve. Poglejte si jih, vzemite si čas zanje, vstopite vanje in presojajte.

4) Obiščite kdaj spletne strani: https://ignacijevdom.si/; https://duhovnosti.si; https://www.moli.si/; https://duhovnoizpopolnjevanje.si/. Gotovo boste našli na njih tudi kaj zase.

Majsko romanje na Smledniški grad

12. maja 2024 ob 7.30 se nas je 18 romarjev, po večini starih znancev iz skupnosti SRCE, zbralo pri Janezu v Dornicah. Pričakal nas je nasmejan in s polno mizo dobrot, primernih za jutranje okrepčilo. Po dogovoru, da se bo romanje končalo pri Zbiljskem jezeru, smo prestavili nekaj vozil v Smlednik k trgovini, da bi si olajšali pot.

Potem smo se zagrizli v breg za njegovo hišo. Po lepem gozdu smo dosegli vrh slemena med Hraškim in Repenjskim hribom ter se spustili proti samostanu v Repnjah. Sprejela nas je šolska sestra Bernarda in nam v cerkvi Srca Jezusovega razkrila zgodovino dvorca Purgerjev iz 1. pol. 18. stoletja, ki ga je podedovala Katarina Šporn Golob. Ob njem je sezidala cerkev in kot vdova brez otrok darovala posest jezuitom. Po letu 1883 so se sem vselile šolske sestre iz Maribora in tu delovale do leta 1941. V tistem času je bilo v Ljubljani še vse »nemško«, zato je bila šola v slovenščini in z zelo uporabno vsebino za mladež na vasi v narodnem smislu zelo potrebna.

Leta 1945 sta  v porušeno poslopje prispeli dve pogumni šolski sestri ter ga z vztrajnostjo in pomočjo domačinov začeli obnavljati. Čeprav so bili časi hudi, so sestre s svojo žilavostjo dokončale obnavljanje in dosegle celo to, da so bile zaposlene kot delavke na tem posestvu. Temeljita obnova pa se je začela leta 1968. Samostan so povečali, ob stoletnici pa je bila po načrtih arhitekta Toneta Bitenca prenovljena tudi cerkev. Pri tem so z darovi in prostovoljnim delom spet veliko pomagali vaščani, k čemur jih je s svojo besedo znal navdušiti takratni hišni duhovnik prof. dr. Anton Trstenjak. Po letu 1971 so se v repenjskem samostanu začeli znameniti večmesečni gospodinjski tečaji. Leta 1995 so stavbo noviciata podrli in sezidali Dom matere Margarete za kuharske tečaje in duhovne vaje. Hišni duhovnik tu enkrat dnevno mašuje.

Sestra Bernarda je na koncu spregovorila o lastni življenjski poti in svojem poslanstvu med šolskimi sestrami. Za predstavitev samostana in njeno življenjsko zgodbo se ji je z majhno pozornostjo zahvalila Nevenka. Potem nam je Nevenka prebrala zgodbo o nastanku bisera v školjki, ki nas uči, da so v življenju potrebni potrpljenje, trpljenje in vztrajnost. Lepota in nastanek bisera nista samoumevna, kakor tudi niso samoumevne naše izkušnje, bogatitev in razdajanje naših darov ter  vztrajanje na Kristusovi poti kljub časom, ki so zaradi razveze tako težki. Potem nas je v cerkvi popeljala še v skupno molitev in pesem.

Naše romanje smo nadaljevali z 10-minutno hojo do cerkve sv. Tilna z letnico 1731. Prvotna cerkev pa je bila zgrajena leta 1476 in obdajalo jo je obzidje. V turških časih je bil ta tabor napaden in skoraj zavzet. Pred cerkvijo smo malo posedeli, poklepetali in si privoščili malico iz nahrbtnika. Potem smo jo mahnili po grebenu proti Hraškemu hribu in Smledniškemu gradu.  Po dobri uri hoje v senci dreves smo prispeli do okrepčevalnice Stari grad in si privoščili kosilo. Tod so stale stavbe že v pozni romanski dobi. Leta 1136 so sezidali velik kvadratni stolp, ki je imel 3 metre debele stene. Lega stolpa je omogočala nadzor nad tovornimi potmi v dolini, ki so jih preverjali tudi grofje Celjski in Habsburžani. Zato je imel grad pomembno vlogo varuha za širše območje. Mi pa smo občudovali predvsem čudovit razgled do Triglava, na Kamniško-Savinjske Alpe in lepo obdelano ravnino pod njimi.

V dolino smo se spustili mimo Kalvarije gradu Valburga, ki je bila v rokokojskem slogu zgrajena v povezavi z dvorcem. Doslej je bila že večkrat obnovljena. Na vrhu Kalvarije stojijo trije križi in pri njih smo zmolili rožni venec Božjega usmiljenja.

Že nekaj let sem član SRCA in že velikokrat sem se odzval povabilu na romanja, predavanja, počitnice … Nikoli nisem bil razočaran ne glede organizacije in ne glede vzdušja, predvsem pa ne glede odnosa do mene. Ločitev ali razveza je nekakšno sesutje odnosa, in to ne samo med zakoncema, ampak tudi v družini in širši skupnosti. Zato je še toliko pomembnejše najti ljudi, ki imajo podobne izkušnje in ti lahko pomagajo pri ponovnem vzpostavljanju odnosa do sebe in okolice. Tudi tokrat ni šlo samo za romanje, ampak tudi za iskrene pogovore med prijatelji, za deljenje novic in izkušenj ter iskanje rešitev.

Janko Rodman

Poletne duhovne počitnice Skupnosti SRCE

Skupnost SRCE organizira poletne duhovne počitnice v Kopru, v Logu pod Mangartom in na Murterju na Hrvaškem. Namenjene so ločenim in razvezanim v Cerkvi ter njihovim otrokom. Duhovne počitnice bo oblikovalo skupno življenje in skrb drug za drugega s skupnimi obroki, druženjem na plaži ali v hribih, organizirani bodo izleti v okolico in vsakodnevna sv. maša, skupna meditacija in molitev, priložnost pa bo tudi za duhovni pogovor in spoved. Pri oblikovanju družabnih dejavnosti bo dobrodošel prispevek vsakogar od udeležencev. Duhovnih počitnic se udeležujete na lastno odgovornost in nanje se prijavite po prijavnih obrazcih. Vse prijavljene bomo naknadno obvestili o podrobnostih po elektronski pošti.

  1. Duhovne počitnice v Kopru, 14.–20. 7. 2024

Nastanitev je v OŠ Antona Ukmarja v Kopru na čudoviti lokaciji tik nad Žusterno (Osnovna šola Antona Ukmarja v Kopru, Pot v gaj 2). Spali bomo v učilnicah na blazinah po tleh, prostori so klimatizirani. Zajtrke in kosila nam bodo pripravljali v šolski kuhinji za 11 eur na dan, sami pa bomo poskrbeli za večerje, za kar bo vsak prispeval 5 eur na dan. Prispevek za spanje na dan je 11 eur. Za otroke do 14. leta je cena polovična.

Poleg uživanja na plaži bomo imeli možnost preživljati večere na sprehodu po Kopru in okoliških naseljih, kjer se bomo lahko udeležili katerega od poletnih kulturnih in turističnih dogodkov.

Duhovne počitnice bo vodil duhovnik Ervin Mozetič, župnik pri Sv. Marku v Kopru.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 po spletnem obrazcu .

  • Duhovne počitnice v Logu pod Mangartom, 22.–28. 7. 2024

Nastanitev je v hostlu Kronotop.

Ker se prijavljamo kot stalna skupina, je cena za prenočitev ugodnejša (15 eur na noč), toda v hostlu ne bomo edini gostje. Obroke si bomo pripravljali sami v kuhinji, ki je namenjena vsem gostom. Za hrano bo treba odšteti 15 eur na dan. Prijavljene bomo obvestili o plačilu akontacije.

Organizirali bomo izlete v bližnjo okolico, si ogledali čarobne kotičke v naravi, se povzpeli na kak bližnji vrh, tudi dvatisočak. Duhovne počitnice bo vodil p. Tomaž Mikuš.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 oz. do zapolnitve prvih 30 mest po spletnem obrazcu .

  • Duhovne počitnice na Murterju, 18.–28. 8. 2024

Nastanitev je v jezuitski hiši v samem jedru mesta Tisno. Prispevek za eno prenočitev je 10 eur. Za obroke, ki jih bomo pripravljali skupaj, je prispevek 15 eur na dan.

Družili se bomo na plaži, ki je od hiše oddaljena le 200 m, in na izletih v bližnjo okolico, zvečer pa bomo ujeli kak zvezdni utrinek in uživali v sončnih zahodih.

Duhovne počitnice bo vodil p. Mio Kekić.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 po spletnem obrazcu .

Scroll to top