Author: Alja Horvat

Z vetrom, ki je pred nevihto nosil že sem in tja porumenelo listje, smo vstopili skozi vrata našega stanovanja. Na kavču, s časopisom v roki, nas je pričakal moj oče. V zraku je bilo čutiti vonj po neredu. Na stežaj smo odprli okna in z glasnimi vzkliki nas je hitel pozdravljati naš papagaj, medtem ko sta mu otroka nežno prigovarjala. Ob jedilni mizi so v popolnoma praznem kozarcu žalostno samevale izsušene sadike paradižnikov. Vzgojila sem jih iz zalistnikov kot »rezervne igralce« za primer toče in neurij na našem vrtu. Ob odhodu so se bohotili s temno zeleno barvo, močnim steblom in velikimi belimi koreninami, zdaj pa v njih ni bilo življenja. Niso bili samo oveli, bili so kakor suhe rože, preden jih vržeš v koš. A tega nisem naredila, nisem mogla narediti. Namesto tega sem jim nalila svežo vodo, čeprav sem vedela, da nima smisla. A to je del mene: boriti se tudi takrat, ko ni videti niti trohice upanja. In računati na Božjo pomoč, na silo Življenja, ki je močnejša od vsega drugega …

Brez spremembe je minil prvi dan. Za njim drugi. Ah, vedela sem, predolgo so bili brez vode, predolgo. Kakor jaz, me je spreletelo. Kolikokrat sem razmišljala, da je trpljenje trajalo predolgo, in se spraševala, ali mi bo sploh kdaj uspelo ponovno zaživeti. »Bojne rane« so se poznale povsod na mojem telesu in duši. Tretjega dne sem pa zagledala Življenje: rastline so se dvignile, čisto vse, vse do zadnje. Srček je bil zelen, prav tako nekaj glavnih listov okrog njega. Tisti pri tleh so bili videti delno rjavi. Ampak srce – srce je živelo! Listi sicer še niso imeli prave barve, a bili so živi, življenje se je vračalo. Kakšen čudež! Kakor gozd, ki ga opustoši požar, a iz pepela vznikne nova rast.

Zaželela sem si, da bi za skupino Srce vedelo več ljudi. Koliko let je minilo, ko sem iskala, a nisem našla. Na srečo sem imela terapevta, a manjkali so mi podporni ljudje. Tudi pri spovedi v veliki cerkvi sredi Ljubljane, ko sem se zjokala do konca, me duhovnik ni znal napotiti nikamor. In še ženička, ki je ravnokar prišla od maše, me je neusmiljeno nahrulila, ker sem po njenem stala preblizu izhodnih vrat. Kakor takrat, ko ti gre čisto vse narobe in se počutiš popolnoma samega ….

Misli so se mi vrnile v Log pod Mangartom. Mlajši sin Samo me je spraševal, kateri inštrument je moj najljubši. »No, klavir, violina, flavta …,« sem razmišljala. Končno je prišel z besedo na dan: »Mami, kaj pa kitara? Rad bi se učil kitaro!« Nasmehnila sem se: »Lepo!« Dotaknilo se ga je igranje na kitaro ob naših mašah s pomočnikom p. Tomaža – Primožem. Leto ali dve sem morala poslušati njegovo razredničarko, da noče peti. Prigovarjala mu je ali pa kričala nanj. Tudi ravnatelj. Celo stiskanja zgornjega dela rok so se poslužili. Močnega. Brez uspeha. Na tak način lahko samo lomijo otroke, ne pripravijo pa jih do resničnega sodelovanja in spoštovanja. Ne bo pel pod prisilo in zdaj naj bi igral kitaro? Celo pesmi sem ga slišala tiho mrmrati, če sem med mašo pozorno prisluhnila. In na balkonu včeraj je zapel kitico iz pesmi, ki jo je igral Primož in smo jo skupaj peli, in to na glaaas …

Log pod Mangartom, lepa vasica, obdana z visokimi gorami, s hišicami, strnjenimi ob cesti, ki se vije skoznjo, in s potokom Koritnico. Tam smo odkrivali skrite kotičke tolmunov in pristno naravo, ki v mestu kdaj tako manjka, da že kar boli. Nameščeni v mirni podstrešni sobici, s pogledom na vaško cerkev in gore … Svež zrak … Počitnice … Končno … Paše … Pa čeprav z glavobolom od vseh težkih stvari, ki traja že drugi dan. Preveč skrbi. Preveč dela in preveč dostopa do informacij o stanju po svetu. Teža pritiska k tlom. Ne morem deliti teh stvari, čeprav bi jih bilo treba. Le kdo bi mi verjel? Tako ostaja del mene, ki je osamljen in ga ne zmorem deliti. Še zlasti ga začutim, kadar sem obdana z ljudmi. Vem, slediti moram miru srca. Zavestno. In delovati iz tega. A včasih mi še ne uspeva.

Nekaj dni pred našimi počitnicami sem imela sanje, tiste žive sanje, ki niso tako pogoste. Lepe sanje. Bile so tako močne, da so me zbudile v smehu. Tam je bila naša skupina Srce, vzdušje pa tako prijetno in prežeto z nečim božjim, kar me je neskončno pomirjalo. In p. Tomaž, ki je v rokah držal čevelj, zaradi katerega smo se v sanjah šalili. Ko sem se zbudila, sem vedela, da bo vse v redu. Da otroka ne bosta padla s kakšne previsne stene v gorah ali se poškodovala pri fantovskih podvigih, da bosta prestala kopanje v mrzlih koritih in slapovih. Ampak, le kaj pomeni tisti čevelj? Že drugi dan v Logu pod Mangartom sem izvedela: otroci so se šli kopat s Tomažem in Primožem ter metali čez potok svoje čevlje, da bi ga prečili bosi. In potem so lovili čevlje, ki so jim ušli po vodi. In čevelj mlajšega sina je odplaval, izginil … Šlo mi je na smeh. Kakor da bi imel Bog smisel za humor.

Že prvi dan je bil nekaj posebnega. Odpravili smo se h koritom Mostnice. Nisem jih poznala. Sonce se je prebijalo do nas izpod vrhov gora, ko smo stopali po poti in pod vodstvom p. Tomaža navezovali stike s tistimi v skupini, ki jih še nismo poznali. Dotaknile so se me zgodbe, tako podobne mojim. Ko sem res prisluhnila, sem na drugi strani lahko začutila drugega in njegovo zgodbo. Kakor most, ki poveže dva človeka, da je pot lažja. Dogovorili smo se, da bomo imeli 20 minut časa zase, za tišino, v kateri se vsak poveže s seboj v svojem kotičku narave. Ko sem naredila nekaj korakov proti potoku, kjer je čista voda divje žuborela in se prebijala po belih skalah, sem obstala kakor vkopana: na kamnitem mostu, ozkem le za nekaj dlani, ki se je bočil nad penečo se vodo, sem zagledala starejšega sina Klemna in p. Tomaža, kako se počasi, korak za korakom vzpenjata proti vrhu tega naravnega mostu. »Padla bosta, tako je ozek. Skoraj nemogoče je, da ne bi padla. Dol v to deročo globoooko vodo, samo en napačen korak …,« sem pomislila. A medtem ko sem zadrževala dih in se nisem mogla premakniti, sem v telesu začutila tisti globoki mir. Kakor bi telo vedelo, da je vse v redu. Da tokrat lahko zaupam, prepustim. V naši družini so bili odrasli, ki so otroka vodili v nevarne situacije, in moje telo je bilo polno nemira. Vedno. In potem pride trenutek milosti, ko ugotoviš, da je lahko drugače. In da fantje morajo iti v smeri, ki jim predstavljajo izziv. Ko jih nekdo varno vodi. In ko ugotoviš, da je bilo na tistem mestu varno, tudi če bi padla v vodo. Bila bi samo malo mokra. Pa kaj potem. Divja čarobna lepota narave, kakor da bi se ustavil čas, ko je dva nasmeška ujel v fotoaparat mlajši sin Samo.

Vsi dnevi so bili takšni. Polni lepote, ki smo jo vpijali. Polni hoje in prelepih kotičkov. Pogovorov. Razmišljanj o različnih stvareh. O tem, kje v življenju lahko jaz služim drugih. O tem, kako celostno zajeti svoje življenje in se posvetiti tudi tistim delom, ki so bili zanemarjeni. S sv. mašami, ki so v lepoti narave videti kakor še pristnejše povezovanje ljudi v skupnost in slavljenje. Pa razmišljanja in misli iz Svetega pisma, ki se te dotaknejo. Tudi otrok. Stvari so tekle lepo in usklajeno. Včasih sem pri maši začela padati v čutenje tega, kar nas presega. Svetost. Mir. In sem se vprašala, kako je sploh mogoče živeti brez tega. Všeč so mi bili ljudje. Zdelo se mi je, da se na trenutke dotikamo drug drugega. Radost v meni se mi večkrat zazdi kakor božji radio v srcu. Kakor da smo vsi neločljivo povezani z Bogom. Ko začutimo mir in veselje ob nekaterih stvareh, ljudeh …, se mi zdi, kakor da je smer prava, kakor da je to glas moje duše in božjega šepeta, nekakšen božji kompas v meni, ki mi kaže, da je smer prava …

In kopanje in sv. maša ob Rabeljskem jezeru. Lepooo! In Tomaž je prinesel suuuup. Sup – sanje mlajšega sina. Vse leto je sanjal o njem. In varčeval. In zdaj ga je Tomaž prinesel, pa še peljal ga je po jezeru skupaj z Martinom. Zadetek v polno!

Pa osvojeni Mangart. Uau, bravo mi! Vesela sem bila Primoža, ki je budno spremljal fante v njihovem zagonu proti vrhu, medtem ko smo drugi sopihali za njimi. Varno mi je bilo tudi ob njem: imel je občutek za otroke in odrasle. Znal jih je voditi, jih ustaviti, ko je bilo nevarno, in jih zraven še zabavati. Nekateri so se pogumno podali po slovenski smeri, tudi Martin in Helena, Nataša in drugi. Pa lepi slapovi Fratarice. Ko v tisti vročini razmišljaš, kako se namočiti v vodi. Pa izvir Soče. In tista utrdba, v katero nas je peljal Tomaž, s skrivnim podzemnim hodnikom, od koder smo se prebili na drugi konec utrdbe. Delčki zgodovine, ki jo premalo poznamo, da bi se iz nje zmogli učiti za današnji čas. Da se tiste zgodbe ne bi nikoli več ne ponovile.

En dan smo se z gondolo povzpeli v italijanske hribe in nameravali osvojiti Belo peč. Ko smo prehodili že precejšen del poti, je Aleš ukazal ustaviti se in ne nadaljevati. Teren je bil preveč strm, preveč krušljiv in nezavarovan. Bila sem hvaležna, da imamo s seboj razsodnega človeka. Odpravili smo se proti Kaninu, po lepi poti s pogledom na mogočne gore, kjer smo previdno prečkali snežišče. Ob sestopu mimo cvetočih zaplat gorskega cvetja pa še razigrano drsanje in kepanje z otroki. In Gregor, ki je pokazal svoj talent ob zmagi v pingpongu, snemanju krasnih fotografij in zadnji dan v nogometu s fanti, ki so ga vsi komaj čakali.

Pa kurjenje ognja na zadnji skupni večer, ko se otroka nista mogla nehati smejati ob izvirni pripombi naše Mari. Lepo ju je bilo videti. Vse preveč je bilo resnih stvari v njunem življenju, vse prezgodaj. In ta sproščeni smeh pod zvezdami. Pogovori in petje ob kitari. P. Tomaž je predlagal indijanski ples ob ognju, ko odklopiš nekaj svojega razuma in se prepustiš plesu, da presežeš skrbi, težo, zarezano v telo. A tega še nismo zmogli. Morda se opogumimo drugo leto!

In moji glavoboli in skrbi? Seveda so izginili, glavoboli namreč. Glede skrbi se iščem mir srca. Vsak dan znova. Zaupati božjim močem, kajti moje se lahko hitro izčrpajo. Slediti glasu rahlega šepeta ter včasih tiho in potrpežljivo čakati. Narediti en del in drugega prepustiti Bogu. Zaupati v Dobro, v Božje, ne glede na vse. Delovati ja, a iz tega miru Srca. Vse, še posebno pa težke stvari izročati v Njegove roke. Do tega miru so nas vsak dan vodile molitve.

Pravijo, da so počitnice prave, če lahko pozabiš na službo. Službeni in zasebni telefon sta bila izklopljena večino časa. In ko sem se v ponedeljek vrnila na delo, v veliko moderno stavbo z ogromnimi okni, stotinami kamer varovane kritične infrastrukture, sem obstala pred vrati notranjega prostora in se nisem mogla spomniti svoje varovane kode za vstop. Prav tako se nisem mogla spomniti, kam sem dala ključe omare s prenosnikom. Seveda pa sem se spomnila Loga pod Mangartom!

Udeleženka duhovnih počitnic v Logu