Author: upravnik

Poletje je tu … morje!

Letos bo dopust na morju videti drugače, čeprav je morje še zmeraj slano in piš vetra prijeten, tam so jadrnice in vse, kar spada zraven, k toplemu poletju in njegovemu čaru.

Življenje teče v ustaljenem tiru in si misliš: vse je v redu, nič ne more iti drugače, ampak življenje ubere drugo pot ravno takrat, ko to najmanj pričakuješ. Tudi moje je ubralo drugo pot, pot v neznano. Toda z Božjo pomočjo sem našel skupino SRCE in v njej čudovite ljudi s podobno ali enako usodo. Skupina oz. njeni člani so me zelo toplo in prijazno sprejeli, mi ponudili oporo v težkih trenutkih, družili, srečevali so se z mano in mi pomagali.

Hitro se je bližalo poletje in med nami srčki je stekla debata o dopustu, morju, poletnem oddihu, na katerem si napolnimo baterije za nadaljnji tok življenja. V skupini so me povabili na skupne duhovne počitnice. Duhovne počitnice?!? Z rahlo zadržanostjo sem jim prisluhnil: lepo so opisovali svoja skupna doživetja iz prejšnjih let.

Gospa mi je rekla: »Prijavi se, boš videl, kako lépo bo naše druženje.« Omahoval sem in vprašal z zadržanostjo: »Kako pa je z otroki? Imam hčerko, s katero skupaj preživljava poletje cela dva mesca, in nama je zelo lepo.« Pa je rekla: »Hčerka naj gre kar s tabo, tudi drugi otroci bodo in imela bo čudovito družbo.« Prepričala me je in sem privolil. Hitro je potegnila iz žepa mobilni telefon, me povprašala po podatkih, jih na hitro vtipkala in z nasmehom rekla: »Urejeno, prijavljena sta in gresta z nami.«

Počutil sem se kot nejeverni Tomaž iz Svetega pisma. Ko sem si prej kje urejal dopust na morju, je bilo treba podpisati kar nekaj papirjev, dati avans, tu pa vse tako preprosto – na zaupanju.

Kar hitro je prišel omenjeni čas za odhod v Koper, po e-pošti so sledila podrobna navodila, tudi podatek o lokaciji nastanitve v šoli. Hm, sem si rekel, v šolo in na morje, tega pa še nisem doživel, a vse je enkrat prvič. Hčerki sem povedal, da greva na morje v Koper in da bova spala v šoli. Radovedni deklič vpraša: »Oči, a bova v šoli tudi jedla in se od tam hodila kopat?« »Ja!« V otroškem svetu odgovor zmeraj rodi novo vprašanje in tako je bilo tudi tokrat: »A je to daleč, Koper? Kako dolgo bova tam? A bova videla ladje? A bova spala v učilnici? Kdo vse gre?« … Vprašanj iz otroških ust je prišlo toliko, da bi lahko napisal cel priročnik.

Prišel je dan odhoda, ko nisem več mogel ali smel delati rebalansa dneva. Stvari so bile naložene v avto. Še vprašanje moje hčerke: »Oči, a rokavčke si vzel? In moja očala, da bom lahko gledala pod vodo?« »Seveda, vse je v avtu,« jo pomirim. Pripnem jo v otroški avtosedež in greva naproti duhovnim počitnicam v prijetni družbi našega Gospoda in angela varuha.

Oba sva bila polna pričakovanj, kako bo s počitnicami, jaz še bolj kakor moja hčerka. Varno sva prispeva do cilja, kjer so že bili zbrani nekateri srčki in srčice. Pozdravili smo se in se spoznavali z novinci, ki jih še nisem poznal. Prijazen gospod nama je pokazal »najino učilnico« za naslednjih sedem šolskih dni.

Vse je bilo organizirano do popolnosti in poskrbljeno tudi za spoznavni popoldan udeležencev duhovnih počitnic. Določeni so bili razporedi opravil po skupinah, v katere smo bili razvrščeni, in potek dneva po urniku, kakor se za šolo spodobi. Lepo je obnoviti spomine na šolske dni ter vnesti red in disciplino, kolikor je je še ostalo v tej družbi. Vsak dan zjutraj nas je najprej združila molitev in meditacija za razmišljanje, ki nas bo vodila skozi dan.

Mojo hčerko je navdušila učilnica z velikimi in malimi črkami abecede, od katerih je bila vsaka lepo opremljena s pisano sličico, občudovala je tudi številke od 1 do 10. Kar je poleg velike zelene table manjkalo, je bila edino kreda, ampak zagotovo je ni bilo s tehtnim razlogom: otroška domišljija ne pozna meja in kreda bi zanesljivo utegnila zapustiti (seveda ne sama) zeleno površino table.

Zgodilo se je, da sem pri pouku kdaj zadremal, ampak da bi v šoli prespal noč, si nikoli nisem mislil, pa da bi čez dan hodil na plažo, se kopal in vračal v šolo na zajtrke, kosila in večerje – res božansko. V skupini smo se povezali v veliko družino, si slogi v pomagali, delili razmišljanja, občutke, izkušnje (prijazna gospa je moji hčerki spletla kiti v laseh), se veselili, plesali, zabavali.  Med otroki so se spletla prijateljstva prek igre in dogodivščin na plaži, starejši otroci so poskrbeli za mlajše, se z njimi igrali in jim prebirali pravljice pod borovci.

Vsak dan je bil po svoje unikaten, poln novih dogodivščin in raziskovanj. Ob popoldnevih so bile ustvarjalne delavnice in družabne igre za naše najmlajše srčke – otroke, zvečer pa skupinski obisk Kopra in nakup najboljšega sladoleda v mestu, ki je razvajal brbončice mlajšim, pa tudi nam malo starejšim.

Dnevi so minevali hitreje, kakor bi si želel. S hčerko sva odštevala, koliko noči spanja v učilnici in prijetnega zbujanja v njej ob jutranjem božanju sončnih žarkov nama je še ostalo. Žal je prišel tudi dan slovesa. In spet si prikličem besede srčkov: »Pridi z nami na duhovne počitnice na morje, ker bo zelo lepo.« Res je bilo zelo lepo!

Ko naju je pot vodila nazaj domov, je hčerka dejala: »Oči, a bova drugo leto spet šla v šolo na morje?« In moj odgovor je bil: »Seveda bova šla, če naju bodo le hoteli imeti zraven.«

Hvala, dragi župnik Ervin, naš duhovni vodja! Hvala tudi vam, drage srčice in srčki, za vašo organizacijo, trud, potrpljenje in odlično družbo! Hvala vsemu »šolskemu osebju«, ki je skrbelo za nas na naših duhovnih počitnicah!

Vaš srček D. in njegova hčerka E.

 

ODMEVA NA SV. MAŠO TER SREČANJE STARIH STARŠEV IN STAREJŠIH PRI SV. JOŽEFU V LJUBLJANI 2023

V nedeljo, 23. 7. 2023, smo se v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani zbrali v občestvo ljudje različnih starosti. Bil je dan starih staršev. V organizaciji Skupnosti razvezanih v Cerkvi (SRCE) je sv. mašo daroval p. Tomaž Mikuš.

Uvodoma je o pomenu tega praznika spregovorila Marija Cigoj. Navedla je nekaj misli papeža Frančiška, ki je zaznal osamljenost starejših med pandemijo in se zavzel za povezovanje vseh generacij. Dan starih staršev se praznuje četrto julijsko nedeljo, ki je blizu godovnega dne sv. Ane in Joahima, Jezusovih starih staršev. Letošnje geslo srečanja je bilo: »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod.« Ob tem se spomnimo mlade Marije in njene ostarele sorodnice Elizabete. Marija je oznanjala moč zaveze med mladimi in starejšimi.

Otroci potrebujejo čas, sprejetost, pripoved o življenjskih izkušnjah, ki jih stari starši lahko predajajo vnukom, in ob tem doživljajo svojo izpolnjenost.

P. Tomaž nam je v pridigi približal pomen prilik iz nedeljskega evangelija in nas povabil, naj ne spimo, naj bomo budni, da se ne vtihotapi tisti, ki seje ljuljko. Nekaj besed pa je namenil posebej razvezanim.

Ga. Marija se mu je zahvalila za darovano mašo, prav tako ge. Gordani, ki je poskrbela za glasbeno spremljavo, vsem zbranim pa za lepo sodelovanje. Srečanje se je nadaljevalo z druženjem ob prigrizku. Ob odhodu je v nas še vedno odzvanjala misel: »Dokler so otroci majhni, jim govori o Bogu, ko so veliki, govori Bogu o njih.«

B. R.

Že tretje leto zapored se ob dnevu starih staršev in starejših zbiramo ob daritvenem oltarju pri sv. Jožefu. Povežemo se v skupno molitev zahvale za dar življenja, ki se pretaka iz roda v rod.

Papež Frančišek nas z mislimi iz Lukovega evangelija: »Njegovo usmiljenje je iz roda v rod« (Lk1, 50), vabi, da začutimo, ovrednotimo in živimo vezi treh generacij, ki zmorejo osmisliti skupno življenje le v sožitju, blagoslovljenem z Božjo brezpogojno Ljubeznijo in Usmiljenjem.

Življenje se poraja, ustvarja in usiha. To je Božji načrt za vse generacije. Tudi mene je poklical po imenu, mi daroval rod, ki mu pripadam, iz katerega izhajam, in z leti postajam soudeležena v Božjem stvariteljskem načrtu. Počasi postajam korenina svojim otrokom, zadnja leta tudi vnukom. Vsak otrok je Božji dar staršem, česar se vse globlje zavem ob rojstvu vsakega vnuka. Bog je konkreten. Po vnukih se Božja ljubezen dotika neslutenih globin duše, da človek utihne, postaja ponižen, hvaležen in se uči: »Pustiti Gospodu, da dela po svoje.«

Zato prosim za blagoslov Sv. Duha, da postajam korenina, iz katere raste trdno drevo z močnim deblom in cvetočo krošnjo, ki bo rodilo sadove iz vere, upanja in ljubezni.

B. O.

Nad krošnjami dreves

V nedeljo, 28. maja 2023, se je s slovesnim binkoštnim praznikom zaključil velikonočni čas. V tem simbolnem jutru se je dalo začutiti Sv. Duha v toplo božajočih sončnih pramenih. Na dvorišču cerkve sv. Jožefa se je zbrala skupina srčkov, udeležencev izleta. Prijeten začetek dneva je obetal lepo praznovanje. Počasi smo se nabirali na parkirišču, se opazovali ter z nasmehom in prikimavanjem pristopali drug k drugemu. Besede so stekle, sproščenost je naraščala. Ob dogovorjeni uri smo zasedli sedeže v avtobusu prevoznika Steklačič, kjer nas je že pozdravljal prijazen voznik, da nas odpelje pod obronke Pohorja. V prijetnem tonu nas je nagovorila tudi Mojca, organizatorka izleta, in predstavila izletniški program. V skupni molitvi smo naslovili prošnjo Bogu za varno vožnjo in dobro počutje vseh.

Živahni pogovori, pogledi skozi okna na bežeča mesta in vasi ter na zeleno kuliso oddaljenih gričev so poskrbeli, da je vožnja hitro minila. Ob pol enajstih smo sestopili na Rogli, pred cerkvijo Jezusove spremenitve na gori. Čudovita okolica in svež planinski zrak sta nam dvignila apetit. Malo okrepčila pred nadaljevanjem zgodbe ne bo škodilo, si mislim. In res, že kmalu smo se peš premaknili proti prvemu cilju današnjega dne. Ko smo po glavni cesti prečili greben hriba, smo nad krošnjami dreves v daljavi zagledali stolp. Množica turistov v obe smeri je nakazovala, da bomo videli nekaj posebnega. Lesena fasada stavbe z napisom Pot med krošnjami – Pohorje se prijetno prilega okolju, kjer opravimo formalnosti in vstopimo na ograjeno leseno pot do stolpa. Hodimo 20 m nad tlemi, v višini krošenj, v katerih domujejo ptice. Imel sem občutek, da hodim po cesti nad drevesi. Da je še bolj zanimivo, so na mostu postavljene poučne postaje s slikami o živi in neživi naravi. 1043 m je dolga vodoravna, rahlo vijugava pot do stolpa. Od tod pa v blagem naklonu do vrha stolpa (37 m). Osmerokoten leseno-kovinski stolp je vizualno in tudi tehnično prava mojstrovina. Na vse strani se ponujajo fantastični razgledi in na vrhu sem videl veliko nasmejanih, zadovoljnih obrazov. Po fotografiranju ter občutenju hladu in vetra na tej višini je bil mogoč spust po vijugastem kovinskem toboganu (dolg 62 m). Po vstopu v cev in po nekaj metrih drsenja strah popusti in nekajsekundno padanje postane užitek. Pristanem na začetku poti na stolp, se skobacam iz cevi in si čestitam za pogum.

Vsi skupaj se dobimo pred glavnim vhodom in odhitimo k naslednjemu cilju izleta, do druge najvišje ležeče cerkve v Sloveniji (1527 m), kjer imamo praznično mašo. Tudi arhitektura cerkve je posebna. Zvonik spominja na smreko (jambor), s katero je spojena ladja, in vernik si prav lahko zamišlja, ko stopi v notranjost, kako ga dviguje v višave k nadnaravnemu. Oprema cerkve je domišljena in prilagojena okolju. Posebnost maše je bila tudi v priprošnji sv. Roku za zaščito živali in pastirjev, ker se na ta dan tradicionalno odpre pašna sezona na Pohorju. Orgelsko podporo petju je mojstrsko izvedla Gordana. Zahvalo duhovniku za sprejem srčkov v to prekrasno cerkev in za opravljeno sveto daritev je lepo izrekel Tomaž R.

Duhovno okrepčani se odpeljemo v Oplotnico, kjer so praznovali 25. občinski praznik. Ob primernem kosilu smo si ogledovali folklorne nastope domačinov in z vodičko v oblačilu graščakinje zaokrožili po oplotniški graščini, ki je bila nekdaj last Žičke kartuzije. Čudovita stavba ob majhnem parku in perišču je eden najlepših primerkov baročnih štukatur pri nas. V njej je tudi stalna razstava domačih in tujih mineralov. Posebno mesto pripada zelenkasto svetlečemu kamnu čizlakitu.

Ob potoku, ki teče skozi park, so ženske prikazale, kako se je nekdaj pralo. Pozorno pa smo si ogledali še spomenik Pohorskemu bataljonu in bronasti kip v naravni velikosti velikega harmonikaša, domačina Tineta Lesjaka. V narodni noši in z nepogrešljivo harmoniko se je zdelo, kakor da nam igra pesem Tu smo doma.

Ob pestrosti, ki jo je ponujal še glasbeni oder na prizorišču, se je čas odhoda naglo približal. Ob 18. uri smo tako odrinili proti Ljubljani.

Osebno sem bil nad izletom zelo navdušen. Bogata zgodovina in lepote teh krajev pa vabijo k ponovnemu obisku.

Hvala vsem, ki ste kakor koli pripomogli k izvedbi tega dogodka.

MIRAN

Odmev na Primoževo pričevanje

Dragi naš Primož!

Čutim, da se ti moram že na začetku pisanja iskreno zahvaliti za tvoje pričevanje, za ves napor, ki ti ga je naložila »izpostavljenost«, saj si tako iskren in tenkočuten. Dolguješ si priznanje za to tvoje darilo vsem nam.

Iz tvoje pripovedi sem globoko razumela tvoj položaj v bivšem zakonu (ki ga ni nikoli bilo) kot en sam krik po ljubezni in sprejetosti, norem hrepenenju po odnosu, ki s fizično ločitvijo ni prenehalo. Žal si ljubil samo ti.

Zakrament sv. zakona si podarita zakonca sama. Zakrament kot skrivnost Božjega dotika pa je mogoč samo v popolni predanosti drug drugemu in v popolni svobodi odločitve ter traja vse življenje. Cerkveno sodišče je tako pravilno odločilo, da zakrament sv. zakona sploh ni nastal. Popolnoma pa te razumem, Primož, ko si izpostavil težo tega procesa, a zdaj ti je vendarle prinesel samo dobro.

Najvišji ve, da si človek ljubezni in podarjanja, ki iz nje izhaja, zato ti je naklonil milost nove ljubezni. Kakor si nam zaupal, bo poroka kmalu. Kako vesela sem zate! Verjamem, da bo tvoja Polona ljubeča in čuteča žena.

Naj nadaljujem v dvojini: DOVOLITA VSAK SEBI SPREJETI, DA STA LJUBLJENA DRUG OD DRUGEGA, kar je pri toliki zapuščenosti in zavrženosti gotovo najtežje. Z vajinim zakonom se odpira tudi nov prostor ljubezni za malega fantka in mlado dekle, ki ju vidva ljubita in kot starša najbolje poznata. Vedita, da vaju potrebujeta bolj kakor kar koli drugega.

Srečno, Primož in Polona!

Olga Č.

ROMANJE PRIJATELJEV SKUPNOSTI SRCE OD TOMAJA DO TRSTA 1. MAJA 2023

Ko si na tleh in ko si sam, vedi, da nekdo še vedno misli nate … je refren prijateljice in soromarke v prvomajskem jutru na železniški postaji v Sežani. Jutro pristnih objemov in jutro polno smeha, radosti, da smo lahko spet skupaj.

Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad, kdor je našel podporno skupino, Skupnost SRCE, je odkril nov smisel življenja, srčno in telesno zdravje in ni ga večjega bogastva, kot je prav zdravje. Pot do zdravja je dolga, okrevanje je po korakih in hoja v skupini ti daje oporo. Življenje je pot naprej, kakor kaže rumena puščica na Jakobovi poti.

Lanskega maja smo začeli pot na Vrhniki, vmes med letom opravili etapo od Ljubljane do Vrhnike in se letošnjega 1. maja odpravili od Tomaja do Trsta. Primorska veja Jakobove poti je za večino končana.

Moj izziv je preživeti dan čim bolj polno in doživeto. Želim čutiti, sočustvovati, sodelovati, spominjati se prve hoje po poti, po kateri se podaš sam, poln bolečine, in na kateri dobiš paleto čudovitih sopotnikov, ko imaš Najvišjega ob sebi, ki ti daje moč, ko se v tebi naseli strah pred neznanim, ko te obišče tesnoba, ko si izmučen, ko ne poskrbiš zadosti zase, ko imaš v mislih bolečo preteklost in ko se zaveš, da obstaja nekje svetloba tudi zate, ko se zaveš, da potrebuješ malo sočustvovanja, da potrebuješ iskrenega prijatelja, da si moraš biti največji prijatelj sam, da je največji zaklad v tebi, da si zaklad drugim. Pot na goro Tabor je strma, a vredna truda in napora, delati dobro, odpustiti vse zamere in biti v trenutku, ne v preteklosti in ne v prihodnosti, ampak zdaj, tukaj …

V Tomaju je zaplapolala zastava na postavljenem mlaju. Praznik je, tudi naš praznik in že je tu prvo skupinsko fotografiranje. Naj ostane spomin na naš praznik. Pa saj je maj! Spustimo se v koloni med vinogradi in cvetlicami in ta čudoviti prizor mi prebudi v mislih Marijino pesem Spet kliče nas venčani maj in pesmi mojega rojaka Tonija Verderbara. Za trenutek se odlepim od skupine in se poskušam povezati v molitvi z vsemi svojimi in Bogom. Saj smo že kar nekaj let samo tako povezani med sabo. Mama vedno najde kanal pošiljanja dobrih misli in Božjega varstva in blagoslova svojim otrokom.

Celotna četica koraka pred mano, gospod s šopkom šmarnic pristopi k meni in mi ga podari. Ganjena sem, se zahvalim in ga celo objamem. Vem, da ne morem ves dan nositi šmarnic, vem pa, da je na gori Repentabor Marijino svetišče, in Marija bo vesela šopka. Dodelam ga še z nekaj vejicami cvetočega belega grma in šopek priroma do Marije.

Na gori pri Mariji smo ob 10. uri, ujamemo sv. mašo. Je za nas in naše družine, za Božjo milost in blagoslov. Božja beseda nas je nagovorila, g. župnik je začutil našo stisko in nas je spodbudil k prejemu hostije in pomembnosti Jezusovega okrepčila.

Nadaljevali smo pot, tokrat v manjši sestavi, saj se je nekaj prijateljic obrnilo nazaj v Tomaj. Preostali pa naprej v Trst.

Pot po prometni cesti smo kmalu zamenjali za gozdno, ki ni bila označena. Vendar s skupnimi močmi, predvsem pa pod Aleševim vodstvom, smo bili na pravi poti za Trst, tokrat brez hrupa avtomobilov.

V mirnem zavetju parka na športnem igrišču smo imeli skupno kosilo iz nahrbtnikov, ki so premogli raznovrstne dobrote – dale so nam novih moči in zagona. Tudi moj telefon je prišel do novih moči, saj je bila v pomožnem objektu na moje veselje vtičnica, tako da noben trenutek ne bi ušel mojemu objektivu.

Nadaljevanje poti po ulicah vse do Trsta, več pozornosti ob prečkanju ceste. Bili smo priče tudi vožnji v napačno smer, vklopljenim hupam … Vse to življenje …

Nabirali smo kilometre in praznili baterije. Pot nas je pripeljala na Trg sv. Jakoba in nazaj do železniške postaje in potem domov. Ob slovesu je bil že izdelan načrt za naslednje leto. Objemi, izčrpanost, dež, vse to za konec. Najlepše – spomini – pa ostanejo.

Buen camino, prijatelji!
Irena Frankovič

Odmev na pričevanje

Draga naša Marija!

Posebna tišina ja vladala med tvojim pričevanjem, ki se je vsakogar od nas dotaknilo na poseben način, lahko rečem: prodrlo v naše duše. Tvoje umirjene, izbrane besede so meni in vsem navzočim povedale veliko več od izgovorjenega. Začutila sem tvojo izredno notranjo moč, mir, ki ga izražaš in izžarevaš tudi sicer. Verjamem, da ga podpirata ON in ONA, s katerima si ti, Marija, v globokem odnosu.

Rada bi ti dala priznanje za tvoj boj za ohranitev zakona, ki ni prenehal niti za trenutek. Borila si se, nisi omagala, zato da bi tvoj mož mogel postati tvoj “mož” in “oče” tvojim otrokom. To si ti, Marija! Toda ljudje se odločamo po svoje in tako tudi tvoj mož, ki se je vseskozi umikal in končno tudi fizično umaknil iz vajinega zakona.

Marija, to je bila izključno njegova odločitev, samo njegova. Kako globoka je bila rana, da ni zmogel “intime” s teboj in otroki, je mogoče vedel samo on, gotovo pa njegovo nezavedno, ki je obrambno krojilo njegovo ravnanje. Vrnil se je k svoji mami, osebi, pri kateri je iskal resnico in rešitev. Odgovora zagotovo ni dobil, saj je bila resnica skrita globlje v njenem rodu. Zdaj, v novem življenju, jo gotovo pozna.

Draga Marija, iskrena hvala za tvoje pričevanje, ki ga razumem kot dejanje poguma in podaritve. Ob koncu svojega pisanja pa ti moram reči – upam, da čutiš, da iz srca: zdaj je čas zate, za veselje, za veliko veliko majhnih radosti. Upam tudi, da nam boš s svojimi sposobnostmi še vedno stala ob strani. Čutimo tvojo moč in pripravljenost.

In še enkrat: hvala, Marija!

Olga Č.  

Nepozabna Vrhnika – romanje srčkov na Marijin praznik

Foto vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_sv._Trojice,_Vrhnika

K pisanju tega prispevka me je nagovorila Gena, nepogrešljiva gonilna sila naše skupnosti. Zavedajoč se, da je služenje vsakogar od nas pogoj za delovanje in obstoj skupnosti, sem kljub obotavljanju privolil v njeno pobudo.

V roke sem vzel pisalo in list papirja. Je to čudaško, nazadnjaško ali še napredno? Sem eden tistih, ki se žal neuspešno upira skorajda brezmejni »zastonjski« in hipni spletni ponudbi, čeprav se zavedam, da temu napredku, kakršen koli že je, ni mogoče ubežati. Čas in prostor nam je pač dan. Ob pisalu in papirju se prebujajo spomini, kakor v šoli pri pisanju spisa ali kakor pri slikarski tehniki akvarel, pri kateri ni možnosti naknadnih popravkov.

Čeprav v mojih očeh nekako prezirana tehnologija nam je vnaprej omogočila vpogled v program romanja, ki so ga skrbno pripravile vrhniške organizatorke, in v vremensko napoved za Vrhniko po urah. Ravno zaradi neobetavne napovedi se verjetno nismo zbrali v številčnejši zasedbi.

Bil sem med tistimi, ki mi ni uspelo pritegniti v avto nobenega sopotnika. Do zadnjega trenutka sem omahoval, toda ob dani spodbudi srčic sem se v močnem dežju le odpeljal proti Vrhniki. Brisalci pri največji hitrosti zamahov niso mogli zadovoljivo odstranjevati vode z vetrobranskega stekla. Bilo je kakor v avtopralnici. Skavtska resnica: ne obstaja slabo vreme, ampak le slaba oprema. Bo moja kos izzivom današnjega dne?

Kljub počasnejši vožnji nisem bil pozen. Izvoz Vrhnika, semafor, prosto parkirno mesto. Tu k sreči ni deževalo tako hudo kakor na poti. Na zborno mesto smo se stekali z vseh strani kakor pozneje videni izviri Ljubljanice. Organizatorke so imele dopoldanski program zapolnjen s pedagoško natančnostjo. Ni bilo akademskih 5 minut, kaj šele akademske četrt ure (kavica je dišeče vabila iz bližnjih lokalov).

In vendar je praznik Marijinega oznanjenja, in v novejšem času tudi materinski dan, simbolno naznanjal, da bo ta sobota čudovita. Najprej smo se odpravili na vodeni ogled do Cankarjeve hiše Na klancu 1. Izvedeli smo, da je na tem kraju stala lesena, verjetno le s slamo krita koča, v kateri se je 1876 rodil Ivan Cankar. Leta 1879 je pogorela in nadomestila jo je zidana hiška, ki jo je odkupila občina in uredila kot pisateljevo spominsko hišo. Obsega črno kuhinjo, izbo in bivalni prostor. Na policah in v vitrinah so zbrani Cankarjevi prvotiski, fotografije pisatelja in njegovih sorodnikov, prijateljev, dobrotnikov. Razstavljeni so tudi avtoportreti in druge risbe, ki pričajo o še enem njegovem talentu. Cankarja so nam v šoli predstavljali zelo šablonsko, šele pozneje sem odkrival njegovo veličino, širino in globino.

Nato vzpon do cerkve Sv. Trojice in legenda o pastirici. Vrnitev do Cankarjeve hiše in »obvezno« fotografiranje pred njo. Pogled na uro je vodnici preprečil, da bi nam s svoji žarom na dolgo predstavljala Cankarjevo življenje in čas. Smo pa izvedeli, kako se je s svojim intelektom znal izmazati iz kočljivih položajev, s kom je prijateljeval, kako je znal pritegniti pozornost deklet, da je rad zahajal na Bled, da ni bil ravno priljubljen pri premožnejših, ker ni vedno vrnil izposojenih knjig … Priporočam ogled!

Sledila je sv. maša v vrhniški cerkvi spreobrnitve sv. Pavla. Pater Tomaž nas je nagovoril z izbranimi besedami, ki so pobožale naše ranjene duše. Med obredom je grom, ob silnem ohlajanju ozračja, oznanjal našo nemoč proti naravi in njenim zakonitostim. Tudi lani smo imeli tu sv. mašo pred tridnevnim romanjem po Jakobovi poti do Tomaja in tudi takrat je deževalo. A po dežju posije sonce in takrat je posijalo prav kmalu.

Po sv. maši so bila prevozna sredstva organizatork rešena obilnega bremena: v veroučno sobo smo odnesli dobrote, ki so jih pripravile, manjkali niso niti Cankarjevi brki. Ko smo vse to pospravili v svoje želodčke, je še deževalo, zato smo se namesto na pohod na Planino nad Vrhniko odpravili k izvirom Ljubljanice. In podobno kakor lani nas je še pred koncem poti že božalo sonce. Kakšne lepote stvarstva le streljaj od središča Vrhnike! Prebujanje narave vsepovsod. Regrat, čemaž, spomladansko cvetje, izviri vode izpod skal, pomirjajoče barve vodne gladine v tisočerih odtenkih, odsevi v njih, res sanjsko!

Pri vseh lepotah nas je nekako na realna tla postavil zapuščen objekt, s katerega izgradnjo je človek posegel v ta prečudoviti svet. Skozi obdobja je objekt menjal svojo namembnost in vsakokratni lastniki so v njem z različnimi podjetniškimi idejami oplajali svoj kapital.

Celotna pot je bila zanimiva in podkrepljena z razlagami, komentarji in številnimi podatki. Izviri Ljubljanice, druge kraške značilnosti, rastlinje, prebivalci, legenda o Jazonu in njegovem odtisu v skali … Skratka prava ekskurzija pod vodstvom učiteljic organizatork. Resnično tako polno doživetje, da je ob prihodu do cerkve, kjer je imela večina parkirane avtomobile, in ob dejstvu, da je kljub slabi napovedi sijalo sonce, padel predlog še za pohod na Planino. Seveda je bil sprejet. Dežniki v roki kot nepotreben rekvizit, prijetna energija, želja po druženju, morda tudi malce otroške razposajenosti in razigranosti, misel v slogu »pa ja še ni konec«, saj bo ob prestavitvi ure še dolgo dan …

Večina se je na Planino podala peš, nekateri pa z avtom. Ta 733 m visoki vrh je za Vrhničane nekaj tako vsakdanjega kakor za Ljubljančane Šmarna gora. V prijetni koči smo si privoščili še en obrok, potem pa se povzpeli na stolp po več kakor 100 stopnicah. Vloženi napor nas je nagradil s prečudovitim razgledom: meja dopoldanskega sneženja je bila nizka in v umitem ozračju je bil pogled na pobeljene hribe in nasploh na prečudovito domovino še posebno veličasten.

Pozno popoldne smo se poslovili. Vrnitev v dolino. Vsak proti svojemu domu. Vožnja je bila še bolj počasna kakor zjutraj. Pobeljeni vrhovi Kamniških planin so se vztrajno bližali. Proti vzhodu je bilo še temačno, proti zahodu pa so se bleščali Julijci in očak Triglav, osvetljeni z zadnjimi žarki praznika Marijinega oznanjenja.

Ob prihodu domov sem premišljeval o milosti in hvaležnosti za ta prečudoviti dan. V šali velikokrat rečem »in znočilo se je do nižin«. V resnici pa se znoči vse do višin in zdani vse do nižin. Svetloba najpozneje zapusti vrhove in jih naslednje jutro najhitreje osvetli. Je torej kaj čudnega, da se tako radi oziramo v hribe – proti Svetlobi!                                                                                         

Peter

Velikonočno voščilo

Predragi člani Skupnosti SRCE! 

Povezuje nas skupna bolečina razhoda, razveze oz. ločitve partnerskega odnosa. Povezuje nas veliki petek, trpljenje, bolečina osamljenosti, skrbi in stiske, zavrženosti, nepripadnosti in nepovezanosti s sabo in drugimi. Misel, da vse to pomeni konec in smrt, je nam srčkom zelo poznana in je človeška. Bog pa prihaja tudi k nam, razvezanim v Cerkvi, kot človek, kot Kristus križani, ki je pretrpel vse to, da nam vedno znova kaže novo pot od velikega petka do velike nedelje. To je pot v življenje, v novo življenje v vstajenju. Trpljenje nam samo pokaže, kaj mora umreti, da gremo lahko naprej. Na tej poti imamo drug drugega, da si pomagamo odvaliti težke kamne pred našimi grobovi, zato da vanje lahko ponovno vstopi Bog in nas obudi k novemu. In naj bo v Vstalem Kristusu tudi za vas nova Pot, nova Resnica in novo Življenje. 

Želimo vam lepo preživete in blagoslovljene velikonočne praznike. 

Nataša za Odbor Skupnosti SRCE

Empatija in moč sočutja v medsebojnih odnosi

(odmev na predavanje prof. dr. Barbare Simonič)

V najtežjem obdobju življenja sem zbrala moč in pogum ter s tremi prestrašenimi otroki vsa ranjena in razbolela odšla od moža. Prehodno sem prišla domov k staršem. Takrat mi je bila v največjo pomoč in oporo njuna drža neobsojanja, sem pa čutila, da jima je mar za nas in da čutita z menoj, naj je bilo to za njiju še tako težko. Nič nepotrebnih vprašanj, nič nasvetov, preprosto njuna ljubeča prisotnost in sočutje. Kako zelo sta olajšala mojo pot naprej, da sem se sploh lahko sestavila ter poskrbela zase in za otroke!

         Prof. dr. Barbara Simonič je nas srčke na mesečnem predavanju s svojim izjemno toplim in tankočutnim načinom podajanja popeljala v sočutje in empatijo, ki ju v sodobnem svetu tako primanjkuje. In vendar delata odnose drugačne, posebne in jih poglobita! Obuti se v čevlje drugega pomeni vstopiti v njegovo doživljanje, se z njim povezati in utrditi medsebojni odnos. Sočutje pomeni, da smo že stopili v odnos in začutili stisko drugega. Človek ob nas čuti, da v težavah ni sam, da se nekdo zanima zanj, da je viden in slišan, da je dragocen in pomemben! Empatija omogoča razumevanje tega, kako se drugi počuti. Vživljanje v drugega pa nam daje širino in kaže na spoštovanje do drugega.

Je pa pomembno ločiti, kaj doživljam jaz in kaj drugi. Nikoli ne bomo povsem vedeli, kaj doživlja drugi, to ve samo on sam. Toda če se povežemo z njim empatično, lažje razumemo njegovo izkušnjo. Ni potrebno, da se z njim strinjamo, ohranimo pa do njega spoštljiv odnos. Kadar smo ranjeni, potrebujemo tudi prostor, kjer se lahko zacelimo. Ranljivost je krhkost in delimo jo lahko tam, kjer se počutimo varne.

Sočutni smo lahko tudi sami do sebe. Velika ovira v sočutju do sebe je sram, ki je strah pred izgubo odnosa, je nesprejemanje samega sebe. Če ne sprejmemo svojih napak, se ne moremo imeti radi in ne moremo biti pristni. Kadar pa odnosi niso pristni, se sram še poglablja. Ko nam izkažejo sočutje drugi, vemo, da smo sprejeti s svojimi ranami in napakami ter se lahko zacelimo. Sočutje lahko dobimo tudi od Boga. Bog nas ima namreč brezpogojno rad in nas sprejema, k njemu se zatekamo v varen prostor po tolažbo in razumevanje.

           Odzvanjanje na predavanje sem začela s pozitivno izkušnjo ob ločitvi, povezano s sočutno držo svojih staršev. Nadaljevala pa bom z večletno izkušnjo v naši skupnosti, v kateri si ob različnih priložnostih pripovedujemo svoje zgodbe, se poslušamo, sprejemamo in povezujemo. Občutek, da sem slišana brez obsojanja, da v svoji bolečini nisem sama, da jo lahko brez sramu delim, je neprecenljive vrednosti! Je možnost, da se tam, kjer sta prisotna sočutje in empatija, rane počasi celijo in nastane svet prostor, kjer je dovoljeno biti krhek in ranljiv. To je pot v okrevanje, je pot k sebi domov.

Gena Pupis

SKRITI KLJUČ DO BOLJŠE KOMUNIKACIJE (odmev na predavanje Julije Pelc 27. 2. 2023)

Tema predavanja je vabila k poslušanju. Vsi si želimo kakovostne komunikacije – da bi bili slišani in da bi znali poslušati. Psihologinja in psihoterapevtka Julija Pelc nas je spomnila na nekaj pomembnih stvari, na katere včasih pozabimo ali o katerih premalo vemo. Sprememba pa se začne v nas.

Vsak se sreča z izzivi. V nas so avtomatizmi vzorcev, ki se prenašajo v družini. Težje je živeti zavestno, vendar se je tega treba naučiti in na srečo se prilagajamo. Spremeniti se je mogoče tudi v odrasli dobi. V svojih dejanjih moramo biti iskreni, se znati opravičiti, tudi otroku. Ko smo preobremenjeni, bolni, izrečemo besede, ki se jih potem sramujemo. Reflektiranje (odsevanje) je veščina oziranja vase, zavzamemo držo do besed, dejanj, da pridemo do odnosa, ki bo odpiral vrata. Učinkovitost v odnosu se mora zgoditi z drugim. Kaj smo pripravljeni žrtvovati, da bomo boljši? Kako je v odnosu do otroka? Izkažimo zanimanje zanj, odgovornost za odnos je na strani odraslih. Otroke učimo z zgledom.

Psihologinja nas je spomnila na čustvovanje. Naša čustva so valovi. Čutimo, kar mislimo. Kar mislimo, tudi postanemo. Kako izrazimo svoje počutje, čustva – jezo, strah, žalost, veselje? Za sporazumevanje sta vedno potrebna dva. Odnos se gradi v stiku, ko se čutimo povezane. Da bi uspešno komunicirali, se moramo dobro počutiti v svojem telesu. Poslušanje drugega se začne že pred pogovorom.

Ključi za boljše sporazumevanje:

Prisluhniti sebi. Če ne vemo, kaj se dogaja v nas, v naši glavi, ne moremo biti popolnoma z drugimi.

Poslušati vsebino. Opazovati moramo usklajenost med tem, kar nekdo govori, in tem, kako govori.

Poslušati kontekst. Ko raziskujemo sogovorčeve vzorce v njegovih besedah, lažje razumemo njihovo ozadje in tudi ozadje pogovora.

Poslušati neizrečeno. Razumeti je treba sebe in drugega, kaj med pogovorom občutita, doživljata, kar sta rekla in česa nista.

Poslušati pomen. To je najgloblja raven pogovora, pomaga k razumevanju in posreduje možnosti za naprej.

Predavanje je bilo strokovno in ne ravno lahko. Nekaj praktičnih primerov in vaj nas je sprostilo, na nas pa je, da posredovane ‘ključe’ vedno bolj spoznavamo in si odpiramo vrata k uspešni komunikaciji.

Bernarda Rifel

Scroll to top