Author: upravnik

V soboto, 15. oktobra 2022, je bilo v Ljubljani pri Sv. Jožefu 6. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi, ki ga je pripravila skupnost SRCE. Naslov srečanja je bil Povrnitev dostojanstva po ločitvi.

V predhodnih pripravah na srečanje me je odbor skupnosti prosil za pomoč. Rad pomagam, ker vem, da gre za dober namen in iskrenost v nameri. Od moje razveze je minilo že nekaj let, a še vem, kako pomembna in koristna je bila v prvih snidenjih zame skupnost. Od tedaj sem prejel od nje veliko darov: prijateljstva, zaupanje, duhovnost, izkušnje, znanje, vero in še bi lahko našteval. Zaradi skupnosti sem lažje obvladoval osamljenost, brezup, sram, nemoč, potrtost, skratka težo bremen ločitve.

Za dobrodošlico obiskovalcem smo pripravili nekaj miz, ki smo jih založili s pijačo, sladkimi in slanimi prigrizki, tudi kava in čaj nista manjkala. Organizatorji dogodka smo bili nemirni, ker se kljub našemu večletnemu poznanstvu in dobrim pripravam ne more vsega predvideti. Odgovornost za vsakogar, ki ima kakšno nalogo, je velika.

Nemir je začelo prekrivati veselje ob prihodu znanih in manj znanih obrazov. Prišleki so z obiskom izkazali zaupanje do srečanja, zaupanje do naše skupnosti. Verjetno so prišli iskat prijateljstvo, mir, vero in veselje do življenja. Postali so ob pijači in prigrizkih, pozdravili, poklepetali, novinci so se predstavili in seznanjali z drugimi.

Tretja ura popoldan, začetek srečanja, predavanje dr. Jožeta Ramovša. Povedal je, da si je že pred leti nadel sedmi križ. Je doktor antropologije in socialni delavec, ima evropsko diplomo iz logoterapije ter je strokovnjak za partnerske odnose, sožitje med ljudmi in staranje. Poudaril je pomen dialoga z bližnjim, z naravo, kulturo, zavestjo o lastnih mejah, najpomembnejši pa je dialog s presežnostjo, z Bogom. V nadaljevanju nas je poučil o kvalitetnem staranju samskih in naštel nekaj zgledov takega staranja.

Opisal nam je njihovo plemenitost in mirnost, njihove navade in predvsem, kako so sprejeli svojo samskost.

Potem smo se po njegovih navodilih povezali v pare in eden drugemu opisovali ljudi, ki po našem mnenju kvalitetno preživljajo svoja leta. Takih ljudi poznam kar nekaj. Že kot vajenec sem bil pri mojstrih in kot mlad voznik tovornjaka sem se učil od starejših voznikov, kako so delali in živeli. V mojih očeh so bili spoštovani in pošteni starejši ljudje. Imam tudi nekaj stricev in tet, ki svojo samskost brez velikih težav živijo že mnoga leta in so dočakali visoko starost. Rad sem poslušalcu, ki je bil z menoj v paru, opisal svoje tete in strice ter njihovo sprejetje samskosti in starosti.

Po predavanju je bila sv. maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. Somaševal je tudi duhovni vodja naše skupnosti p. Tomaž Mikuš, za orglanje in petje pa je poskrbela ga. Elena Dobravec. Verniki smo imeli pripravljena besedila pesmi, tako da ni bilo težav pri ljudskem petju. Moram pohvaliti tudi go. Erno, ki je vsakemu navzočemu je podarila čudovito klekljano čipko v obliki srčka rdeče barve. P. Tomaž je v zahvali za ta čudoviti in dragoceni dar razkril podobnost med tem ročnim izdelkom in našo razvezanostjo. Če se klekljarica zmoti in napako opazi, mora razdreti izdelek in ponovno pravilno klekljati naprej. Tudi pri naši razvezi je nekaj podobnega.

V pridigi je gospod škof poudaril, da moramo biti v cerkvi vsi sprejeti kot Božji otroci. Da moramo slediti Bogu, kakor bi sledili luči: če je luč pred nami, ostanejo temne sence za nami. A naj se nikar preveč ne oziramo nazaj in naj si ne ogledujemo naše sence. Živeti moramo sedanjost, pustiti preteklost za seboj in usmeriti pogled proti svetlobi, zaupati v prihodnost. Opozoril je tudi na pomembnost povezanosti vseh ljudi v tem vesolju, na prižiganje luči v naših stiskah.

Po sv. maši smo se okrepljeni z znanjem in izkušnjo dr. Ramovša ter s pridigo msgr. dr. Jamnika še zadržali na hodniku v njuni navzočnosti. Ob prijetnem klepetu, pijači in hrani je čas mineval in stemnilo se je. Odbor Srca je lahko zadovoljen z opravljenim delom in sodelovanjem s svojimi člani.

Na programu Skupnosti razvezanih v Cerkvi je bilo vseslovensko srečanje eden najpomembnejših dogodkov. Za leto 2022/23 je napovedanih 16 romanj oz. srečanj, 10 predavanj, 5 delavnic in troje duhovnih počitnic. V takem razkošju, da ne rečem ujčkanju članov skupnosti, vztrajamo že 19. leto. Še na mnoga leta, srčki in srčice!

Janko Rodman

Nedelja, 25. septembra 2022, je bila namenjena našemu romanju v Dobrepoljsko dolino. Kljub deževnemu jutru se je zbralo 18 srčkov na parkirišču pred casinojem Admiral Grosuplje.

Pot nas je najprej vodila v Krajinski park Radensko polje v občini Grosuplje. Obiskali smo Žabjo hišo, kjer nas je organizatorka romanja in vodnica Mojca popeljala v svet številnih kraških pojavov v naravnem mozaiku travnikov, grmišč, gozdov in presihajočih jezerc. S prepletom suhih in vlažnih travišč, poplavnega gozda, ostankov šotnega barja, vodnega in obvodnega rastlinstva ter gozda je to območje pomembno zaradi biološke raznovrstnosti. Tu sta se človek in narava prilagodila naravnim ciklom, ki jih narekujeta voda (Dobravka, Zelenka, Šica) in kraški svet. Kmetijstvo se zaradi naravnih omejitev (pogostih poplav) ni intenziviralo. Zato so se ohranile številne varovane vrste rastlin (kukavica, močvirski tulipan, perunike, modra stožka, veliki poletni zvonček, munci) in živali (štorklja, siva in bela čaplja, hribski urh, veliki pupek, človeška ribica, vidra, močvirska sklednica, netopir, medved, ris).

Na Radenskem polju je tri mladostna leta preživel tudi France Prešeren, ko je živel pri svojem stricu duhovniku na griču Kopanj. Na drugem griču je vse od 16. stoletja stal grad Boštanj, požgan leta 1943. Tu se je 1786. rodil  Rihard Blagay, po katerem se imenuje prva zavarovana roža na Slovenskem, blagajev volčin.

Ko smo se okrepčali z Mojčino kavo in čajem in Tanjinim pecivom, smo nadaljevali pot v Dobrepoljsko dolino. Markantna vstopna točka v dolino je cerkev sv. Antona Padovanskega v Zdenski vasi in nas so tam sprejeli prijazni lokalni vodniki. Po največjem lipovem drevoredu v Sloveniji se zaradi dežja nismo sprehodili. So pa krošnje stoletnih lip v gaju za cerkvijo in neposredno ob njej včasih ustvarjale prostor dobro obiskanim živilskim sejmom. Spomin na tiste čase so sejemske maše na tiho nedeljo, na god sv. Antona Padovanskega 13. junija in na god sv. Aleša 17. julija. Notranjost cerkve krasijo freske Štefana Šubica, ki opozarjajo tudi na grozote zadnje vojne. V Zdenski vasi je križišče povezave Dobrepoljske in Struške doline z Grosupljem ter povezave z Ribniško dolino na zahodu oz. dolino Krke na vzhodu.

Nato smo se odpeljali v občinsko središče Videm in v cerkvi sv. Križa (v njej so Wolfove, Koželjeve in Vurnikove poslikave ter glavni oltar z Langusovo sliko križanja) je p. Tomaž daroval sv. mašo za nesrečno preminulega člana Srca Francija Kurenta.

Okrog župnijske cerkve sv. Križa in na pokopališču je veliko pomembnih pomnikov: nagrobnik družine Drobnič in spomenik padlim v 1. sv. vojni (delo akad. kiparja Franceta Kralja), dve kapelici v okolici in ena ob cerkvi, posvečena sv. Cirilu in Metodu (delo akad. slikarja in kiparja Toneta Kralja) – brata Kralj sta bila rojena v sosednji vasi Zagorica in imata v Vidmu tudi spomenik – ter doprsni kip učitelja, pisatelja, kulturnega delavca in prosvetitelja domačina Frana Jakliča. Ta je kot Krekov krščanski socialist ustanovil prvo vaško posojilnico na Slovenskem, bralno in izobraževalno društvo, katoliško učiteljsko društvo, kmetijsko društvo, mlekarno in sirarno ter živinorejsko zadrugo. Bil je tudi deželni in državni poslanec.  

V Jakličevem kulturnem domu smo se okrepčali z malico iz dobrepoljske cule, prijazni vodniki pa so nas popeljali skozi razstavne prostore z etnografsko zbirko ter predstavitvijo dela in življenja Frana Jakliča, ki se je literarno oglašal kot Podgoričan. Vodnica Marija nam je v domačem govoru prebrala njegov šaljivi zapis iz življenja Dobrepoljcev in nekateri med nami so se preizkusili v izdelavi zobotrebcev.

Na naši romarski poti smo obiskali še Ponikve s cerkvijo sv. Florijana. Grajena je v gotskem slogu, znameniti oltarji pa so baročni. Desni stranski oltar je bil tudi na razstavi v Parizu in Sarajevu.

Popoldne smo se odpravili proti Struški dolini, katere osrednji del je vas Lipa. Na zahodni strani je območje močvirij, barja in ponorov, v zaključku doline pa je naselje Rapljevo, od koder se pot nadaljuje proti Kočevju.

Naše romanje pa se je končalo ob dobri obari in skutinih štrukljih v Lipi. Vsi so se strinjali, da smo kljub deževnemu vremenu doživeli čudovit, poln dan.

Zapisala: Darja Emeršič