Skupnost Srce razvezani

Odkar sem se prijavila na silvestrovanje s srčki v Ankaranu, sem se po tihem veselila srečanja. Primorska klima in druženje s prijatelji enake usode mi vedno dobro deneta.

Ker je bilo v obvestilu navedeno, da je dobro prinesti s seboj hrano za skupno mizo, sem se na silvestrski dan lotila priprave flancatov in drugih jedi. Res mi je to vzelo dobršen del dneva, a delala sem s srcem in ljubeznijo do vseh udeležencev v želji, da preživimo lep večer.

V avtu smo se peljali štirje in že od samega začetka je bila med nami nevidna vez prijateljstva, vere in spoštovanja. Med potjo smo se ustavili ob avtocesti in pridružila sta se nam še dva udeleženca. Popili smo kavico, se malo nasmejali in se z dvema voziloma odpeljali proti cilju.

Ko smo prispeli v ankaransko župnišče, smo opazili skupino ljudi, ki je pridno pripravljala vse potrebno za naše druženje. Oddali smo naše dobrote in potem nam je bilo pokazano, kje bomo spali. Nekdo od prisotnih je pomagal pri nošenju prtljage v zgornje prostore.

V večnamenskem prostoru smo se postavili v krog in se drug za drugim predstavili. Pred tem je vsak prižgal svojo svečko in pozneje z njo v koloni krenil k sv. maši, potem pa jo položil pred jaslice v cerkvi. Mislim, da smo bili ob tem simbolnem prizoru vsi ganjeni; v življenju izgorevamo in spet dobivamo moč ob Jezusovem oltarju.

Med mašo smo sodelovali s petjem in branjem Božje besede. Zelo lepo je bilo, da smo lahko izrazili tudi svoje zahvale in si podelili mir s podajo rok. Pri pridigi me je nagovorilo, da Jezus ni kakor mi, ki prepogosto s prstom kažemo na napake drugih, ampak nam poda roko, da gremo lažje skozi življenjske preizkušnje. Tudi sama opažam, da kritiziranje drugih v meni povzroča upad življenjske energije ter da je bolje moliti in darovati svojo navzočnost pri sveti maši oz. z evharistijo za te osebe.

Po sveti maši smo imeli lepo pripravljeno meditacijo. Na podlagi vprašanj smo na listke pisali, za kaj smo v minulem letu hvaležni, kaj obžalujemo, kaj potrebujemo in za kaj prosimo milosti, nazadnje pa še naše sklepe za naprej.

Mizi sta bili bogato obloženi: ena s sladkimi dobrotami, druga s slanimi. Slišala sem reči, da še nikoli doslej ni bilo na voljo toliko dobrot. Bilo je več kakor očitno, da smo v župniji dobrotnika sv. Nikolaja.

Ves čas se je predvajala glasba, in ko smo se podprli s hrano, smo zaplesali: v parih, posamezno in v krogu ter v »vlakcu«. Rajanje je trajalo do jutranjih ur.

Naslednje jutro smo se dobili ob zajtrku in šli nato k sv. maši, ki je bila tokrat skupaj z župljani ankaranskega občestva. V mislih sem pripravila dve zahvali, vendar nismo bili pozvani, da jih izrečemo na glas. Ob zrenju v mozaik sv. Nikolaja na steni sem se zahvaljevala za preživeto silvestrovanje v medsebojni bratski Ljubezni. Druga zahvala je bila namenjena Jezusu, ker nam odpušča slabosti in po zakramentu sprave daje možnost, da začenjamo znova, ko ljubimo prvi, tudi drugače misleče in celo sovražnike.

Naj omenim še, da sem bila v avgustovskih dneh poplavljena in sem morala celo stanovanje sanirati do temeljev. Vsakodnevne molitve in obisk sv. maše so se bogato obrestovali ter še poglobili mojo vero Vanj in v Njegovo navzočnost v mojem življenju. Ob Njem sem dobila tolažbo, razumevanje in sposobnost odpuščanja.

Manjša skupina se nas je odločila za sprehod ob morju. Prijetno sta nas presenetila dva pogumna udeleženca s plavanjem v mrzlem morju. Iskrene čestitke obema!

Ker bom letos praznovala okroglo obletnico in ker sem bila deležne pomoči ob poplavah, sem doživela, kako lepo je prejeti dar. Zato sem skupinico počastila s plačilom naročenih kavic in vroče čokolade. Lepo je tako razveseliti druge, ker si ob tem sam najbolj obdarjen, kajti človek ne mora biti srečen sam, ampak šele ko osrečuje druge.

Ko smo se odpeljali iz Ankarana, je bila v našem avtu izražena želja, da gremo pogledat jaslice v Dekane, in res smo šli in bilo je zanimivo. Med vožnjo proti domu smo zmolili še rožni venec. Bilo je milostno.

Čez približno 24 ur od odhoda od doma sem se pripeljala v domači kraj. Ura je kazala, da se bo čez 20 minut začela sv. maša. Vstopila sem že v stanovanje, a življenje me je izučilo, da ni naključij in ker je bil 1. 1. praznik Matere Božje, se mi je zazdelo prav, da grem v cerkev, in sem šla. Ponovno sem z veseljem sodelovala s petjem. Za ta dar sem neizmerno hvaležna.

Ko sem se vrnila domov in zaklenila avto, so se v meni oglasile besede: »Bil je popoln dan.« Res je bil in Nebeški materi in vsem Nebeščanom hvala, ker sem ga smela preživeti v tako prijetni družbi, da sem bila lahko dar drugim in drugi meni.

Nancy

Ratitovec, nedelja, 29. 10. 2023

Morda se bo kakšnemu hribolazcu zdelo pretirano, ampak lesti na Ratitovec tisto deževno nedeljo je od marsikaterega »gorskega začetnika« zahtevalo železno voljo. Ves čas je po malem deževalo, in če je bila pot po gozdu še nekako znosna, sta nas v zadnjem delu vzpona bičala še veter in megla. Pravzaprav bi lahko oboje pričakovali–ime je planina menda dobila po železovi rudi, ki so jo kopali v teh krajih (Rudidovec), pot pa je v veliki meri odsevala tudi pot naših življenj – en sam vzpon in veter in dež in megla, in ko prideš na vrh, obljubljenega razgleda od nikoder.

Oprostite, malo me je zaneslo …

No, Krekova koča je bila čisto nekaj drugega. Topla, prijazna in povsod sijoči in nasmejani ljudje, vam povem, ENO SAMO SRCE!

Če bi vedel, kaj nas čaka na poti, se nikoli ne bi odločil za vzpon, toda če bi vedel tudi, kako lepo bo na vrhu s prijatelji, bi tisočkrat še enkrat rekel: grem!

Štart je bil v eni naših najviše ležečih vasi, Prtovč, ki leži na višini 1025 m in je tudi najbolj priljubljeno izhodišče. Do Krekove koče (1642 m) je slabi dve uri hoje in višinske razlike za dobrih 600 m. Koča leži le nekaj metrov nižje kakor vrh z nenavadnim imenom Altemaver (1678 m). Razlog so freisinški škofje (od 973 do 1803), takratni lastniki tega ozemlja, ki so tod naseljevali Nemce s Tirolskega.

In cilj? Hja, cilj je bi dosežen, čeprav ne tako, kakor so si zamislili organizatorji in smo si želeli vsi – osvojen vrh in nagrada v obliki enega najlepših razgledov pri nas – ampak s poanto celotnega izleta, da se da tudi v težkih razmerah doživeti veselje in srečo, če so ob nas srčni ljudje. In teh ni manjkalo.

Hvala organizatorjem, vsem srčkom in dobremu Bogu, ki nam je – sicer na Jobov način (oprostite, še kar zanaša) – dal še eno malo lekcijo življenja, nam varno vodil korak in dal doživeti veselje ob druženju v skupnosti.

In pa, seveda, Ratitovec, pripravi se! Pridemo spet! Računamo na sonce in razgled!

Tadej