Šest dni nato je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza ter jih peljal proč na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil. (Mr 9,2)
Pred nami je bila zadnja novembrska nedelja, pohod k Sv. Katarini nad Ljubljano, 738 m visok hrib. Nižji od gore, ampak dovolj visok, da lahko okusiš del blaženosti med nebesi in zemljo. Kjer lahko začutiš, da ni treba spremeniti sveta in ljudi okoli nas, ampak da se sprememba od bolečine do zvezd pod Božjim vodstvom zgodi v nas samih.
Do izhodišča ob Slavkovem domu sem se varno in brez skrbi peljala za avtom organizatorja Tomaža in sopotnice Fani, ki sta me prijazno čakala v Ljubljani. Zbralo se nas je deset pohodnikov. Bilo je hladno, na glavo sem si dala toplo kapo in si nataknila rokavice. Sonce je že vstajalo v srebrno jutro in trosilo lepoto v temino doline. Zasmejali smo se mu in začeli pot navkreber.
Hodili smo med mehkobo rjavega listja in suhimi zlatimi travami. Do vasi Topol, kjer je cerkev sv. Katarine, smo porabili okoli uro in pol. Tam se nam je odprl čist razgled na bližnje Polhograjsko hribovje. Pred cerkvijo nas je pričakalo še nekaj članov skupnosti Srce, ki so do vasi prišli z avtomobili. Veselo smo jih pozdravili in skupaj dočakali začetek svete maše.
Bila je žegnanjska nedelja, god sv. Katarine Aleksandrijske, zavetnice deklet, mladih nasploh, visokih šol in knjižnic ter vseh poklicev, ki imajo opraviti s kolesi in noži. Je tudi priprošnjica za zdravo pamet, za katero sem se še posebej priporočila, saj na njej temeljijo naše odločitve in s tem naša prihodnost.
Po maši smo se v župnišču premraženi okrepčali z dobrotami, ki smo jih imeli v nahrbtnikih. Pavla iz Novega mesta nam je spekla dobro domačo potico s skuto in rozinami. Nekako si poti nazaj nismo predstavljali brez skodelice kave, zato smo si jo med prijetnim klepetom privoščili v gostilni.
Pot navzdol smo podaljšali preko Jeterbenka. Peščica se nas je odpravila še do podružnične cerkve sv. Jakoba, Petelinca. Majhna, skromno siva, od daleč skoraj nevidna. Za cerkvico se je vijugala zaraščena pot, po kateri lahko z malo sreče prideš v dolino.
Spomnila sem se na svojo prehojeno pot spoznanj, včasih zlomljena kakor praproti pod krošnjami, izjokana kakor razdrta pot, ki je vodila navzdol. Trenutka, ko sem po dolgi zimi, ki mi je s požrešno močjo ustavljala korak, konec aprila srečala Geno v najinem zelenem raju. In ponovno me je nagovorila: »Toplo vabljena, da se nam pridružiš.«
Z Njim, ki mi milostno daje moč, sem zbrala pogum in šla. Na majsko Jakobovo pot s skupnostjo Srce. Čez preproge dehtečega cvetja pomladi, poletnih plesov metuljev in ponovnih jesenskih srečanj. Z ljudmi, ob katerih se zdi, da je življenje lepo, ob katerih se je preprosto smejati in čutiti zaupanje. Hvaležna sem, da s Srcem spet v popolnosti čutim nežnost, svobodo in notranji mir.
Edita
