Author: upravnik

»To je dan, ki ga je naredil Gospod.«

Sobota, 13. 1. 2024

Res nenavadno lepa, meni podarjena sobota. Nagrada po dolgem premišljevanju in omahovanju med grem ali ne grem.

Dobili smo se v Dekanih ob 9h zjutraj. Bilo je mrzlo in sončno jutro. Nebo sinje modro, brez oblačka ali meglic. Vse je pred dnevi pometla burja in se umirila, kakor bi vedela, da smo srčki potrebni zavetja stvarstva, človeške topline in Božjega objema. Srečala sem znane in nove ljudi. Okrepčali smo se s toplim čajem in sladkimi dobrotami, se rokovali in se predstavljali drug drugemu do odhoda. Krožna pot do Tinjana se je počasi vzpenjala, najprej med hišami, čudovitimi oljčniki, obdelanimi vinogradi. Na vsakem koraku je vidno delo skrbnih domačinov, ki spoštujejo in obdelajo vsako ped rodovitne zemlje. Vrača jim v obilju.

Prevzela me je toplina, prijaznost, radovednost in prisotnost ljudi, s katerimi sem hodila, klepetala, se jim zaupala. Kakor da človek vstopa v drug svet sebi enako čutečih in enako mislečih ljudi. Dobila sem nov zagon, notranji mir in veliko milosti za premagovanje vsakdanjih opravil in dvomov.   

Čudovito sonce in pot navkreber sta nas ogrela in začeli smo odpenjati oblačila. Med potjo smo večkrat postali, pa ne zaradi napora, ampak zaradi občudovanja razgleda na našo prelepo Primorsko. Griči, posajeni z vinsko trto, lepe zelene krošnje oljk, pravilne oblike oljčnikov, vaška naselja, bele hiše sredi zelene površine so videti kakor počivajoči beli galebi.

Na obzorju pa morje, odsev svetlobe, tovorne ladje, strukture v pristanišču.

Pri sv. maši ob 12h smo bili deležni lepega nagovora in Božjega blagoslova v cerkvi sv. Mihaela v Tinjanu. Mašnik je bil župnik s Škofij Mirko Rakovnik. Prisotne je primerjal z angeli, ki nosijo mir, svetlobo in toplino. Vse to smo pustili v svetem prostoru, kar se bo zaznalo še naslednji dan.

Pred cerkvijo smo naredili skupinsko fotografijo in se sprehodili do gozdnega roba za cerkvijo. Presenečeni nad razgledom smo ostali brez besed. Pogled za bogove:  Kraški rob, viadukt Črni Kal, Osp, Socerb, svetišče na Vejni, Trst, grad Miramar. Neverjetna lepota stvarstva.

Po krožni poti smo se spustili v dolino ob potočku, ki se spremeni v slap in v toplih dneh ponuja svežino, nežno šumenje bistre vode pomirja telo in duha.

Dan smo končali v Bertokih, kjer so nam postregli z okusno obaro in svežo sladico. Prijetno vzdušje nas je zadržalo ob klepetu do večera, zato je bil odhod kar težak.

Pa kaj, grem domov samo zato, da lahko spet pridem.

Hvala organizatorjem za ves trud in dobro vodenje.

Karmen Bončina

Silvestrovanje 2023/24

Odkar sem se prijavila na silvestrovanje s srčki v Ankaranu, sem se po tihem veselila srečanja. Primorska klima in druženje s prijatelji enake usode mi vedno dobro deneta.

Ker je bilo v obvestilu navedeno, da je dobro prinesti s seboj hrano za skupno mizo, sem se na silvestrski dan lotila priprave flancatov in drugih jedi. Res mi je to vzelo dobršen del dneva, a delala sem s srcem in ljubeznijo do vseh udeležencev v želji, da preživimo lep večer.

V avtu smo se peljali štirje in že od samega začetka je bila med nami nevidna vez prijateljstva, vere in spoštovanja. Med potjo smo se ustavili ob avtocesti in pridružila sta se nam še dva udeleženca. Popili smo kavico, se malo nasmejali in se z dvema voziloma odpeljali proti cilju.

Ko smo prispeli v ankaransko župnišče, smo opazili skupino ljudi, ki je pridno pripravljala vse potrebno za naše druženje. Oddali smo naše dobrote in potem nam je bilo pokazano, kje bomo spali. Nekdo od prisotnih je pomagal pri nošenju prtljage v zgornje prostore.

V večnamenskem prostoru smo se postavili v krog in se drug za drugim predstavili. Pred tem je vsak prižgal svojo svečko in pozneje z njo v koloni krenil k sv. maši, potem pa jo položil pred jaslice v cerkvi. Mislim, da smo bili ob tem simbolnem prizoru vsi ganjeni; v življenju izgorevamo in spet dobivamo moč ob Jezusovem oltarju.

Med mašo smo sodelovali s petjem in branjem Božje besede. Zelo lepo je bilo, da smo lahko izrazili tudi svoje zahvale in si podelili mir s podajo rok. Pri pridigi me je nagovorilo, da Jezus ni kakor mi, ki prepogosto s prstom kažemo na napake drugih, ampak nam poda roko, da gremo lažje skozi življenjske preizkušnje. Tudi sama opažam, da kritiziranje drugih v meni povzroča upad življenjske energije ter da je bolje moliti in darovati svojo navzočnost pri sveti maši oz. z evharistijo za te osebe.

Po sveti maši smo imeli lepo pripravljeno meditacijo. Na podlagi vprašanj smo na listke pisali, za kaj smo v minulem letu hvaležni, kaj obžalujemo, kaj potrebujemo in za kaj prosimo milosti, nazadnje pa še naše sklepe za naprej.

Mizi sta bili bogato obloženi: ena s sladkimi dobrotami, druga s slanimi. Slišala sem reči, da še nikoli doslej ni bilo na voljo toliko dobrot. Bilo je več kakor očitno, da smo v župniji dobrotnika sv. Nikolaja.

Ves čas se je predvajala glasba, in ko smo se podprli s hrano, smo zaplesali: v parih, posamezno in v krogu ter v »vlakcu«. Rajanje je trajalo do jutranjih ur.

Naslednje jutro smo se dobili ob zajtrku in šli nato k sv. maši, ki je bila tokrat skupaj z župljani ankaranskega občestva. V mislih sem pripravila dve zahvali, vendar nismo bili pozvani, da jih izrečemo na glas. Ob zrenju v mozaik sv. Nikolaja na steni sem se zahvaljevala za preživeto silvestrovanje v medsebojni bratski Ljubezni. Druga zahvala je bila namenjena Jezusu, ker nam odpušča slabosti in po zakramentu sprave daje možnost, da začenjamo znova, ko ljubimo prvi, tudi drugače misleče in celo sovražnike.

Naj omenim še, da sem bila v avgustovskih dneh poplavljena in sem morala celo stanovanje sanirati do temeljev. Vsakodnevne molitve in obisk sv. maše so se bogato obrestovali ter še poglobili mojo vero Vanj in v Njegovo navzočnost v mojem življenju. Ob Njem sem dobila tolažbo, razumevanje in sposobnost odpuščanja.

Manjša skupina se nas je odločila za sprehod ob morju. Prijetno sta nas presenetila dva pogumna udeleženca s plavanjem v mrzlem morju. Iskrene čestitke obema!

Ker bom letos praznovala okroglo obletnico in ker sem bila deležne pomoči ob poplavah, sem doživela, kako lepo je prejeti dar. Zato sem skupinico počastila s plačilom naročenih kavic in vroče čokolade. Lepo je tako razveseliti druge, ker si ob tem sam najbolj obdarjen, kajti človek ne mora biti srečen sam, ampak šele ko osrečuje druge.

Ko smo se odpeljali iz Ankarana, je bila v našem avtu izražena želja, da gremo pogledat jaslice v Dekane, in res smo šli in bilo je zanimivo. Med vožnjo proti domu smo zmolili še rožni venec. Bilo je milostno.

Čez približno 24 ur od odhoda od doma sem se pripeljala v domači kraj. Ura je kazala, da se bo čez 20 minut začela sv. maša. Vstopila sem že v stanovanje, a življenje me je izučilo, da ni naključij in ker je bil 1. 1. praznik Matere Božje, se mi je zazdelo prav, da grem v cerkev, in sem šla. Ponovno sem z veseljem sodelovala s petjem. Za ta dar sem neizmerno hvaležna.

Ko sem se vrnila domov in zaklenila avto, so se v meni oglasile besede: »Bil je popoln dan.« Res je bil in Nebeški materi in vsem Nebeščanom hvala, ker sem ga smela preživeti v tako prijetni družbi, da sem bila lahko dar drugim in drugi meni.

Nancy

Duhovne zlorabe – posledice, preprečitev in zdravljenje

Pater dr. Ivan Platovnjak nas je takoj na začetku predavanja povabil k molitvi s prošnjo za blagoslov, da bi duhovne zlorabe doumeli in se jih naučili zdraviti. O njih nam je dal temeljito razlago, pa tudi, kako duhovne zlorabe prepoznamo in kako si lahko pomagamo, če smo bili ali smo še njihove žrtve. Vsak od nas je lahko zaslutil, kje vse se skrivajo pasti, ko nas nekdo želi obvladovati in z nami manipulirati.

Duhovna zloraba je vedno izkoriščanje moči in se pojavi samo tam, kjer se vzpostavi zaupanje. Tudi v Cerkvi duhovne zlorabe niso nekaj novega, saj je že Jezus opozarjal nanje, čeprav se ta izraz uporablja komaj zadnjih deset let.

Tisti, ki zlorablja, se skriva pod pretvezo poslušnosti Bogu, v resnici pa nas želi nadzorovati in obvladovati. Izrablja svojo moč in se identificira z Božjim glasom. Toda človeka naj vedno nagovori le Bog in vedno naj se odloči svobodno. Kot podrejeni je prikrajšan za lastno odločanje, kar posega v njegovo dostojanstvo. Prostor zlorab je lahko v skupnostih, kjer je nekdo glavni (asimetrični odnos), lahko tudi v zakonu. Žrtev nikoli ni kriva, treba ji je verjeti in raziskati vse okoliščine. Je pa odgovornost za zlorabo v Cerkvi dvojna, saj za njo stojita institucija in duhovnik. V zakonu se kaže duhovna zloraba v sramotenju zaradi vere zakonca, uporabi verskega besedila za obvladovanje drugega in manipuliranju z verskimi prepričanji. Na podrejenem vedno pusti posledice: z izgubo svobode, izgubo identitete, izgubo vere, izgubo zaupanja in umikom v izolacijo.

Duhovne zlorabe lahko preprečimo tako, da smo dovolj kritični in ne zaupamo na slepo. Zaupamo lahko le Bogu. Moramo prepoznati toksično duhovnost, ko se posameznik preveč poveličuje ali pretirano samoobtožuje. Dobro je, če se vodja sicer zaveda svoje moči, a je hkrati občutljiv za svoje pomanjkljivosti. Proti zlorabam pomaga tudi izobraževanje in ozaveščanje na to temo. Ozdravitev je mogoča, če je žrtvi dana prava terapevtska pomoč, da bo zaščitena in ne bo deležna obsojanja.

Tema predavanja je bila za vse nas zanimiva, saj se je marsikdo že srečal z duhovno zlorabo, bodisi v instituciji bodisi v svojem zakonu. Pater Platovnjak je tudi poudaril (nam srčkom tako znano dejstvo), da je zlorabe mogoče preprečiti, če tvegamo svojo ranljivost in o njih spregovorimo! Če jih povemo Bogu, sebi in še komu, pri katerem smo varni in razumljeni, zloraba izgubi svojo moč. 

Gena Pupis

Odmev na predavanje Marinke Rudolf, dr. med., spec. psih. iz bolnišnice v Idriji

Na samem začetku bi dala odlično oceno za njeno predavanje o depresiji, najprej in predvsem pa sem psihiatrinjo doživela kot resnično »bližnjo« v njeni ponižni drži pred velikostjo trpljenja slehernika z diagnozo depresija in gotovo tudi oseb z drugačnimi psihiatričnimi diagnozami. Zdravnica, ki zdravnica resnično je!

Strukturirana in natančno podana dejstva strokovnega védenja o depresiji ne potrebujejo komentarja.

Osebno razumem depresijo kot resnično težko bolezen, ki pa je tudi globoko osebna. Dejavniki, ki jo spodbudijo in poganjajo, so mnogoštevilni in vključujejo tudi gensko dovzetnost, ki je, verjamem, hkrati posledica nerazrešenih zapletov med generacijami. Presenečena sem bila, da je predavateljica že na začetku predavanja poudarila, da se najbolj obnese kombinacija zdravljenja psihiatra in psihoterapevta, ker se tako bolnik obravnava res celostno. Antidepresivi naj bi bili samo začetna pomoč, ki je časovno omejena, predpisana po presoji in pod nadzorom psihiatra.

Neznosen napor, ki ga bolnik z depresijo lahko doživlja celo pri zavezovanju vezalk na čevlju, je zanj v resnici veliko veliko dejanje, ki vodi naprej. Kmalu bo lahko opazil jutranjo zarjo ………, vse lepote bivanja, ki mu jih je zakrila bolezen.

Verjamem, da je zdravljenje vsakega posameznika z depresijo tudi novo odkritje, ki naj bi predstavljalo izziv za tesno sodelovanje med strokovnjaki. Menim pa, da je ne nazadnje kot krovno izhodišče nenadomestljiva duhovnost: upanje in zaupanje, saj vemo, da je JEZUS zdravil z LJUBEZNIJO, kar ON v TROJSTVU (1Jn 4,8) resnično je – za nas vse, za vedno.

Olga Č.

Prošnja srčkom, da gostite udeležence Evropskega srečanja mladih

Vsako leto se mladi različnih narodnosti in veroizpovedi zberejo v enem od evropskih mest. Konec letošnjega leta jih bo tako več tisoč za pet dni – od 28. 12. 2023 do 1. 1. 2024 – prišlo v Ljubljano in okolico. Namen srečanja je spodbuditi mlade, da postanejo nosilci miru, sprave in solidarnosti.

Evropsko srečanje mladih pripravlja Taizejska skupnost v sodelovanju z lokalnimi Cerkvami in s podporo mesta Ljubljana. Ljubljančani in okoličani ste tako prisrčno vabljeni, da sprejmete mlade na svoj dom. Vsak potrebuje 2 m2 površine, zjutraj zajtrk in eno kosilo pred odhodom. To je čudovita priložnost, da spoznate druge kulture in jezike ter mladim izkažete krščansko in slovensko gostoljubnost.

Če bi bili pripravljeni gostiti mlade na vašem domu, se prijavite na: https://taizeljubljana.si/gostitelji/ .

Hvala vsem članom skupnosti Srce, da ste pripravljeni pomagati.

Odbor Srce

SONČNA NEDELJA PRI SV. KATARINI

Šest dni nato je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza ter jih peljal proč na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil. (Mr 9,2) 

Pred nami je bila zadnja novembrska nedelja, pohod k Sv. Katarini nad Ljubljano, 738 m visok hrib. Nižji od gore, ampak dovolj visok, da lahko okusiš del blaženosti med nebesi in zemljo. Kjer lahko začutiš, da ni treba spremeniti sveta in ljudi okoli nas, ampak da se sprememba od bolečine do zvezd pod Božjim vodstvom zgodi v nas samih.

Do izhodišča ob Slavkovem domu sem se varno in brez skrbi peljala za avtom organizatorja Tomaža in sopotnice Fani, ki sta me prijazno čakala v Ljubljani. Zbralo se nas je deset pohodnikov. Bilo je hladno, na glavo sem si dala toplo kapo in si nataknila rokavice. Sonce je že vstajalo v srebrno jutro in trosilo lepoto v temino doline. Zasmejali smo se mu in začeli pot navkreber.

Hodili smo med mehkobo rjavega listja in suhimi zlatimi travami. Do vasi Topol, kjer je cerkev sv. Katarine, smo porabili okoli uro in pol. Tam se nam je odprl čist razgled na bližnje Polhograjsko hribovje. Pred cerkvijo nas je pričakalo še nekaj članov skupnosti Srce, ki so do vasi prišli z avtomobili. Veselo smo jih pozdravili in skupaj dočakali začetek svete maše.

Bila je žegnanjska nedelja, god sv. Katarine Aleksandrijske, zavetnice deklet, mladih nasploh, visokih šol in knjižnic ter vseh poklicev, ki imajo opraviti s kolesi in noži. Je tudi priprošnjica za zdravo pamet, za katero sem se še posebej priporočila, saj na njej temeljijo naše odločitve in s tem naša prihodnost.

Po maši smo se v župnišču premraženi okrepčali z dobrotami, ki smo jih imeli v nahrbtnikih. Pavla iz Novega mesta nam je spekla dobro domačo potico s skuto in rozinami. Nekako si poti nazaj nismo predstavljali brez skodelice kave, zato smo si jo med prijetnim klepetom privoščili v gostilni.

Pot navzdol smo podaljšali preko Jeterbenka. Peščica se nas je odpravila še do podružnične cerkve sv. Jakoba, Petelinca. Majhna, skromno siva, od daleč skoraj nevidna. Za cerkvico se je vijugala zaraščena pot, po kateri lahko z malo sreče prideš v dolino.

Spomnila sem se na svojo prehojeno pot spoznanj, včasih zlomljena kakor praproti pod krošnjami, izjokana kakor razdrta pot, ki je vodila navzdol. Trenutka, ko sem po dolgi zimi, ki mi je s požrešno močjo ustavljala korak, konec aprila srečala Geno v najinem zelenem raju. In ponovno me je nagovorila: »Toplo vabljena, da se nam pridružiš.«

Z Njim, ki mi milostno daje moč, sem zbrala pogum in šla.  Na majsko Jakobovo pot s skupnostjo Srce. Čez preproge dehtečega cvetja pomladi, poletnih plesov metuljev in ponovnih jesenskih srečanj. Z ljudmi, ob katerih se zdi, da je življenje lepo, ob katerih se je preprosto smejati in čutiti zaupanje. Hvaležna sem, da s Srcem spet v popolnosti čutim nežnost, svobodo in notranji mir.

Edita

Sporočilo

Bog je poklical k sebi drago IVANKO MIKUŠ, rojeno Leskovec, mamo našega patra jezuita Tomaža Mikuša. Molitev za pokojno Ivanko bo jutri, v petek, 17. 11. 2023, ob 20. uri v mrliški vežici na Gorah nad Idrijo, pogreb pa v soboto, 18. 11. 2023, ob 10. uri na tamkajšnjem pokopališču.

Odbor SRCA

Doživeti srečo v megli, vetru in dežju!

Ratitovec, nedelja, 29. 10. 2023

Morda se bo kakšnemu hribolazcu zdelo pretirano, ampak lesti na Ratitovec tisto deževno nedeljo je od marsikaterega »gorskega začetnika« zahtevalo železno voljo. Ves čas je po malem deževalo, in če je bila pot po gozdu še nekako znosna, sta nas v zadnjem delu vzpona bičala še veter in megla. Pravzaprav bi lahko oboje pričakovali–ime je planina menda dobila po železovi rudi, ki so jo kopali v teh krajih (Rudidovec), pot pa je v veliki meri odsevala tudi pot naših življenj – en sam vzpon in veter in dež in megla, in ko prideš na vrh, obljubljenega razgleda od nikoder.

Oprostite, malo me je zaneslo …

No, Krekova koča je bila čisto nekaj drugega. Topla, prijazna in povsod sijoči in nasmejani ljudje, vam povem, ENO SAMO SRCE!

Če bi vedel, kaj nas čaka na poti, se nikoli ne bi odločil za vzpon, toda če bi vedel tudi, kako lepo bo na vrhu s prijatelji, bi tisočkrat še enkrat rekel: grem!

Štart je bil v eni naših najviše ležečih vasi, Prtovč, ki leži na višini 1025 m in je tudi najbolj priljubljeno izhodišče. Do Krekove koče (1642 m) je slabi dve uri hoje in višinske razlike za dobrih 600 m. Koča leži le nekaj metrov nižje kakor vrh z nenavadnim imenom Altemaver (1678 m). Razlog so freisinški škofje (od 973 do 1803), takratni lastniki tega ozemlja, ki so tod naseljevali Nemce s Tirolskega.

In cilj? Hja, cilj je bi dosežen, čeprav ne tako, kakor so si zamislili organizatorji in smo si želeli vsi – osvojen vrh in nagrada v obliki enega najlepših razgledov pri nas – ampak s poanto celotnega izleta, da se da tudi v težkih razmerah doživeti veselje in srečo, če so ob nas srčni ljudje. In teh ni manjkalo.

Hvala organizatorjem, vsem srčkom in dobremu Bogu, ki nam je – sicer na Jobov način (oprostite, še kar zanaša) – dal še eno malo lekcijo življenja, nam varno vodil korak in dal doživeti veselje ob druženju v skupnosti.

In pa, seveda, Ratitovec, pripravi se! Pridemo spet! Računamo na sonce in razgled!

Tadej

»Razvezani in še vedno ljubljeni«

7. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi in 20 let Skupnosti SRCE

14. oktobra 2023 je bilo že sedmič zapovrstjo srečanje razvezanih v Cerkvi. Hkrati je bilo to praznovanje 20-letnice Skupnosti Srce, ki je bila sprva manj razvejena skupina. Njen prvi duhovni spremljevalec je bil p. Vilijem Lovše, od leta 2016 pa p. Tomaž Mikuš, ki svoje poslanstvo opravlja nadvse korektno in  strokovno. V obdobju okrevanja sem v njegovi prisotnosti doživljala dotik Božjega. Danes vem, da je skupina SRCE bila in je najboljša podporna skupina pri mojem okrevanju po ločitvi, ki me je – ranjeno, prizadeto, obteženo z grehi, zavrženo in depresivno – sprejela medse. Delitev lastne bolečine, biti slišan in slišati brata ali sestro v njegovem/njenem okrevanju, sprejetost naše različnosti, postopno skupno okrevanje, učenje odpuščanja, izpuščanja preteklosti in iskanje novega življenjskega smisla te preprosto naučijo živeti ta trenutek.

Veselila sem se srečanja z brati in sestrami v Bogu, ki nas je prizadela smrt nekega odnosa, smrt nekih sanj, pri čemer je veliko žalovanja in bolečine, po teži takoj za smrtjo lastnega otroka. Preprosto sem želela biti skupaj z njimi, jih objeti, celo poljubiti, saj to so prijatelji, ki so mi stali ob strani, ki mi jih je Bog dal na poti okrevanja kot praznično darilo.

Dr. Andreja Poljanec, un. dipl. psihologinja, zakonska in družinska terapevtka, predavateljica in vodja študijskega programa psihologije na univerzi Sigmunda Freuda, nam je predavala o dostojanstvu. Po vsem povedanem sem začutila, kako veliko je prizadevanje Skupnosti SRCE, da bi naše življenje po ločitvi  živeli prav v skladu s svojim človeškim dostojanstvom, ki ima svoj izvor tudi v temeljnih resnicah krščanske vere. Človek je ustvarjen po Božji podobi. Kljub grehu, ki ga je globoko prizadel, ni prenehal biti Božji otrok, ampak je bil deležen posebne Božje skrbi, namreč odrešenja. Ko se je Božji Sin učlovečil, je na novo pokazal veličino in vrednost vsakega človeka: Bog sam je postal človek, da nas reši in odreši. In rešuje se samo tisto, kar je nekaj vredno!

Dostojanstvo človeške osebe narekuje poseben odnos med ljudmi. Vsakdo si zasluži, da je vreden in da obstaja. Odnos, s katerim to priznavamo, imenujemo spoštovanje. Tega si ne zaslužijo samo tisti, ki so bili »družbeno koristni«, iampak vsak človek. Dostojanstvo izključuje vsako izkoriščanje, vsako manipulacijo in vsako neenakopravnost med nami. Dano nam je od Boga, zato ga je pomembno ohranjati in živeti življenje moralnega človeka.

Celotno predavanje je bil z nami škof msrg. dr. Peter Štumpf, ki je v nadaljevanju daroval za nas sv. mašo. Približal se nam je prek svoje mame in prinesel v naše duše blagodejen mir. Nagovoril nas je z besedami, da smo vedno ljubljeni od Boga, da nas ima Bog brezpogojno rad, zato naj mu prepustimo življenje in mu zaupamo. Vsakogar od nas je posebej nagovorila Božja beseda in vem, da je vsak »srček« prejel, kar je v tistem trenutku potreboval. Tudi solze očiščenja niso manjkale. Ena od nas je rekla: »Lepo mi je bilo … Solza, ki teče po licu, je samo dokaz, da sem na pravi poti.«

Na našem srečanju je bilo ob jubileju prebrano tudi pisanje ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. dr. Stanislava Zoreta. Zatrdil je, da nismo izključeni, ampak ljubljeni v Cerkvi tudi ločeni, in nas spodbudil, naj bomo močni, kajti treba je pomagati novim ločenim na podlagi Jezusovega naročila: drug drugega bremena nosite. Cerkev mora skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene ali izgubljene ljubezni, ter jim vlivati upanje in zaupanje.

Po sv. maši smo prisluhnili Heleni Reščič Granda, eni od ustanoviteljic SRCA, o kateri smo že prej slišali veliko lepega in dobrega. Skupaj smo si pogledali fotografije z naših druženj, romanj in izletov ter se zadržali še zunaj ob prijetnem klepetu in obloženi mizi.

Zahvaljujem se vsem organizatorjem za tako lepo izpeljan program, za prečudovito okrašen oltar in praznično darilo. Bog je v človeka položil dobro, ki naj bo v vsaki »srčici« in vsakem »srčku«. Človekovo dostojanstvo je mogoče zagotoviti le z ljubeznijo, ki je vodilo Skupnosti SRCE.

Zapisala: Irena Frankovič

Scroll to top