Srce razvezani

Srce razvezani

Srce razvezani

Srce razvezani

Author: upravnik

Ritem vsakdana – izziv in priložnost. Duhovna spodbuda za ločene

upravnik

Poletje je čas sproščenosti in oddiha. Jesen pa prinese vrnitev v vsakdan: delo, opravila, nove obveznosti. Zdi se, da se življenje pospeši, nalog je več, dnevi pa krajši. Prav v tem času se posebej pokaže, kako dragocen je ritem življenja, ki nam pomaga nositi težo vsakdana.

Za ločene je ta ritem pogosto še težji: marsikaj morajo nositi sami, hkrati pa jih spremljajo bolečine preteklosti in negotovost prihodnosti. Ritem vsakdana je lahko breme, a hkrati prostor, kjer Bog želi delovati – kjer lahko znova odkrivajo mir, moč in novo priložnost za življenje.

Bog je ustvaril svet v ritmu: dan in noč, delo in počitek, čas setve in čas žetve. Tudi človek je ustvarjen, da živi v ritmu, ne v kaosu. Celo po ločitvi, ko se zdi, da je vse razbito, Bog vabi k novemu ritmu, ki vrača notranji red.

Sveto pismo nas spominja: »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom« (Prd 3,1). To je povabilo, da tudi vsakdan, ki je včasih obtežen s samoto ali spomini, sprejmemo kot prostor, kjer Bog ostaja navzoč. On ni daleč – tudi tam, kjer se zdi, da vlada praznina, prihaja s svojo milostjo.

Izzivi vsakdana za ločene

Jesenski ritem vsakdana lahko prinaša več težav:

− Utrujenost: nositi delo, dom, skrbi za otroke in odgovornosti sam.

− Osamljenost: občutek, da ni več nikogar, s komer bi delil drobne trenutke dneva.

− Neporavnani odnosi: rana iz preteklosti, občutki krivde ali jeze.

− Strah pred prihodnostjo: kako bo šlo naprej, kje najti moč.

Če ločeni teh občutkov ne prepoznajo, lahko postanejo vir ujetosti. Toda prav ti so priložnost, da jih položijo pred Boga, ki jih razume in vabi, da se oprejo nanj.

Bog ne vabi k velikim podvigom, ampak k majhnim korakom. Tudi ločeni lahko gradijo ritem, ki prinaša mir:

− Iskren pogovor z Bogom: deset minut molitve ali premišljevanja na dan.

− Drobne geste ljubezni: prijazen klic, iskrena zahvala, dobra beseda otrokom ali prijateljem.

− Skupnost: vključitev v župnijo, skupino, program, Karitas, kjer človek začuti, da ni sam.

− Nedeljski trenutek: sveta maša, skupna miza z otroki ali prijatelji, čas zase.

Vsakdan je lahko težak, a če ga napolnijo z drobnimi znamenji upanja, postane prostor, kjer se rodi življenje.

Ločeni pogosto nosijo dvojno breme: skrbi in občutke krivde. Zato je nujno, da si ustvarijo prostor počitka – telesnega in duhovnega. Počitek ni izgubljen čas, ampak čas, v katerem se človek znova zaveda, da je ljubljen Božji otrok.

− Vsaj en dan naj bo posvečen miru, brez pretiranega dela.

− Nedelja naj bo dar – prostor bližine z Bogom in tistimi, ki so blizu srcu.

− Naučiti se reči »ne« pretirani zaposlenosti in zahtevam, ki izčrpavajo.

Hvaležnost, odpuščanje, bližina

Jesen je čas spravila sadov. Tudi v življenju po ločitvi lahko ločeni poberejo »sadove« – ne bolečin, ampak trenutkov, ko jih je Bog podpiral. Hvaležnost odpre srce in prinese mir.

Še pomembnejše pa je odpuščanje. Rane iz preteklosti lahko hromijo, če jih ne izročamo Bogu Očetu po Kristusu. Apostol Pavel vabi: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4,26). To ne pomeni pozabiti, ampak dovoliti, da Bog zdravi in počasi osvobaja srce.

Če zakonca molita skupaj, rasteta v bližini; če pa ločeni molijo sami, odkrivajo, da ostaja njihov spremljevalec Bog. On je tisti, ki posluša, tudi ko drugi ne razumejo. Molitev naj bo iskrena: zahvala, kesanje, prošnja, izročitev. Ni pomembna dolžina, ampak iskrenost srca.

Vsak ločeni je povabljen, da zaupa svojo zgodbo, odnose, rane in upanja Bogu. On je zmožen povezati niti, ki so nam ušle iz rok.

Jesenski čas nas spomni na minljivost. Listje odpada, dnevi se krajšajo. Toda kristjan ve, da to ni konec, ampak prehod. Vsaka jesen vabi k novemu zaupanju: Bog ima pripravljeno pomlad.

Ločeni naj si upajo živeti v upanju: »Vse, kar pride, boš nosil skupaj z menoj, Jezus Kristus!« Ko si to izpovejo, prepoznajo, da niso sami. Jezus je njihov zvesti prijatelj in zaveznik.

Zaključek: Ritem kot dar

Ritem vsakdana je lahko breme, če ga človek nosi sam. Toda če ga sprejme kot dar, postane prostor srečanja z Bogom. Tudi po ločitvi je mogoče živeti polno, z zaupanjem, hvaležnostjo in upanjem.

Naj bo ta jesenski čas priložnost, da ločeni v ritmu dela in počitka, v žalosti in veselju znova odkrijejo, da je Bog vsak dan navzoč v njih in ob njih. Njegova beseda in njegova ljubezen sta kot novo vino, ki osvežuje, zdravi in daje življenje.

Kratka molitev za ločene v jesenskem času:

»Bog Oče, hvala ti, da me spremljaš v ritmu mojega vsakdana. Ti veš za mojo osamljenost, mojo utrujenost in moje rane. Po Svetem Duhu me navdihuj, da najdem čas zate, zase in za tiste, ki so mi zaupani. Naj hvaležnost premaga grenkobo, odpuščanje pa zamere. Naj bo moj dom prostor miru in upanja, kjer bom skupaj s teboj rasel v ljubezni, ki ne mine. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.«

p. Ivan Platovnjak

Nekaj možnih podpor

− Celoletni programi v Ignacijevem domu duhovnosti. Več informacij in prijava tukaj.

− Študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Poteka dve leti ob sredah od 16.30 do 20.45 v živo in po Zoomu hkrati. Več informacij tukaj. Vpis je možen do 15. 9. po spletu tukaj. Pogovorna oddaja o programu tukaj.

Oživljeno je bilo upanje in dana moč

upravnik

Kako težko sem prišla tokrat na duhovni odmik, ker biti s »srčki« v Logu pod Mangartom niso počitnice. Veselila teh dni že od prijave dalje, a zadnji teden pred odhodom se je dogajalo toliko stvari, ki so me obremenjevale in mi vzbujale slabo vest, da po človeško gledano, ni bilo več možnosti, da grem. A božja beseda v nedeljo pred odhodom, me je prepričala, da sledim prvotnemu načrtu. In … ni mi žal. Še zdaleč ne.

Ujelo se nas je šestnajst »srčkov« v skupnem tednu v tej gorski vasici, ki že sama po sebi ponuja mir in bližino božjega stvarstva. Nekaj znanih obrazov in nekaj novih pogumnih iskalcev. Prestiž je bilo tokrat imeti celo hišo zase. Morda smo se zato počutili še toliko bolj sproščeno in povezani med seboj, čutiti je bilo vzdušje »ene velike prijetne in usklajene družine«, kjer si vsi med seboj pomagajo, sodelujejo, kjer se zapleti razpletejo še preden se zapletejo …

Jutranja meditacija ob dnevni božji besedi, ki jo je vsak dan pripravljal p. Tomaž, je bila vedno v povezavi z našimi izgubami in problemi, ki nastanejo z ločitvijo. Vsakdo je mogel najti misel zase, za svoje razmišljanje ali za tolažbo in vodilo za življenje. Povedla nas je v Gospodovo bližino in v tišino srca. Tako začeti dan obljublja obilje ljubljenosti skozi božji dotik in ob tem smo zmogli sprejeti tudi svojo ranljivost, iskreno bližino drugega ter spregovoriti o svoji bolečini, o razočaranju, o podrtih načrtih življenja. Pristnost privabi v človeka zavedanje, da imamo vsi podobne zgodbe, ki po pogovorih dobijo drugačen pogled, novo dimenzijo.

Spoznavanje lepot tega konca naše dežele je v taki družbi neponovljiv dogodek. Hoditi po poteh, ki so znane le domačinom in redkim raziskovalcem narave, zbujajo posebno spoštovanje, čudenje in hvaležnost. Obhajanje evharistije v naravi, na skalah ob šumenju potoka, v travi na planini, ko je vse tako preprosto, pa me spominja na skupnost prvih kristjanov. Čutiti je bilo novo energijo, kot bi prejeli tisoč darov svetega Duha.

Karmen

DUHOVNE POČITNICE – LOG POD MANGARTOM 2025

upravnik

Moje prve duhovne počitnice v Logu pod Mangartom so presegle vsa pričakovanja.

Že lani, ko sem s skupino SRCE počitnikovala na Murterju, sem si zaželela, da bi letos  odšla na duhovne počitnice v Log pod Mangartom, a je vse kazalo, da zaradi bolečin v kolenu tega ne bom zmogla. Obiskala sem svojo sošolko fizioterapevtko, ki mi je sprostila blokade in dala dovoljenje, da kljub vsemu lahko grem. Po prvem in drugem dnevu hoda so me bolečine, ko se je koleno shladilo, opozarjale, da bi bilo bolje, če bi kakšen dan počivala, a ponoči se je koleno spočilo in zjutraj me je sonce ponovno zvabilo v gore.

Naša spoznavanja so bila spontana, prisrčna. Četudi smo se videli prvič, je bilo, kakor da se na dušni ravni poznamo že vse življenje. Besede so zlahka stekle in razpoloženje med nami je bilo izredno prijetno, umirjeno; naše oči so bile polne iskric in naše besede prijazne, naša ušesa so znala prisluhniti in naše roke so znale objeti.

Vsem nam je veliko pomenila jutranja meditacija. P. Tomaž Mikuš jo je vedno skrbno pripravil in njegove besede so se blago dotikale naših ranjenih duš ter nam dajale spodbude za nove začetke. Moram poudariti, kako modro je znal z dnevno Božjo besedo iskati vzporednice z našimi življenjskimi izkušnjami ter nas usmerjati na pot odpuščanja, miru in poguma. Za marsikoga so bili zelo dragoceni tudi osebni pogovori z njim, ki so se zvrstili ob popoldnevih.

Z besedami ne morem opisati, kako sem bila navdušena nad gorami. Stalno sem nekaj snemala, slikala in nisem se mogla načuditi vsej lepoti. Zalotila sem se ob misli, da skoraj nisem mogla verjeti, da sem v Sloveniji. Gore so me presenečale s svojo mogočnostjo, stabilnostjo, veličino.

Duhovni vodja nam je na prvem pohodu proti Loški Koritnici dal navodilo, da hodimo v parih, si podelimo osebne zgodbe in sogovornika za nazaj zamenjamo. Ta ideja se je pokazala za zelo dobro premišljeno in mirno lahko napišem, da sta me osebni zgodbi obeh sogovornic zelo nagovorili.

Seveda pa smo si po pohodih pripravili tudi večerje oz. pozna kosila. Pri tem moram pohvaliti izredno timsko delo. Vidna je bila odgovornost vsakega posameznika, vsak je naredil svoj del in obroki so bili vedno zelo okusni. Zadovoljni po vseh podvigih, smo zvečer izvedeli še za načrte v naslednjem dnevu in občasno pred spanjem še malo pokramljali, med drugim smo proslavili tudi godovni dan enega od srčkov.

Prelepa je bila sv. maša v Šunikovem vodnem gaju. Tu so široka korita z modrozelenimi tolmuni, ki jih je izdolbel potok Lepenjica pred sotočjem s potokom Šunik. Čeprav nismo slišali vseh besed, ker je voda okrog nas močno žuborela, se je med nami čutila močna duhovna edinost, notranja zbranost in tiha sreča. Vse to je dokaz za resničnost besed sv. Frančiška Saleškega, da je Božja Ljubezen vedno večja od naše bolečine. Vse naše preizkušnje smo pri maši izročili Jezusu in odvzel nam jih je, kar je bilo videti na naših sijočih obrazih – Božja Ljubezen nas je resetirala in dajala novega upanja za nadaljnje življenje.

Hodili smo tudi po poti Juliana Trail in preko skal prišli do Slapu zaročencev. Pričakovala sem, da bosta slapova dva, a mi je bilo povedano, da je naravni proces povzročil združitev obeh, tako da je zdaj slap samo eden, vendar silno mogočen. Ob tem sem začutila neko simboliko. Ob slapu smo si vzeli čas za kosilo iz popotne torbe ter si polnili duha in sproščali misli, naredili pa tudi spominske fotografije. Naš vodja in dva mladeniča so se v slapu pogumno osvežili.

Četrtega dne so se tri najbolj kondicijsko pripravljene srčice podale na Mangart, preostali del udeležencev pa je šel raziskovat Velika korita Soče. To so naravne lepote, ki se jim ne moreš načuditi. Ni besed, s katerimi bi opisala naše navdušenje, vzhičenost, ganjenost; vse to se je namreč porajalo v nas med hojo ob robu Soče. Človek lahko samo strmi in se čudi delu Stvarnika. Najpogumnejši so celo zaplavali v ledeni Soči. Resnično spoštujem taka dejanja. S skoki v Smaragdno oko so nas spet presenetili trije predstavniki moškega spola. Ne smem pa pozabiti omeniti, da sta se v Šunikovem vodnem gaju, poleg nekaj moških, v ledeno vodo opogumile stopiti tudi dve predstavnici ženskega spola. Moje iskrene čestitke!

Lep pohod smo imeli tudi v Lepeno – obiskali smo Dom dr. Klementa Juga in z veseljem sem se osvežila z okusnimi malinami, ki so rastle v bližini. Naslednjega dne pa smo uživali ob občudovanju Predelskega slapu, ki nas je s svojo višino in bučnim glasom opominjal, da brez trdoživosti, volje in moči ni mogoče uspeti ne v naravni ne v življenju.

Petega dne smo skoraj vsi osvojili Čisti vrh – 1875 m visoko goro. Zame osebno je bil to največji hribovski dosežek po koroni. Hoja je bila izredno lepa: gozdnata pot, po ozkih stezicah. Vodja nas je pohvalil, da smo izredno motivirana, umirjena in prijetna skupina. Med potjo smo z veseljem smukali rdeče jagode in celo borovnice, ki so nam po napornem pohodu prinesle dobrodošlo osvežitev in otroško radost. Na samem vrhu pa nas je pričakal božanski razgled – z veseljem smo fotografirali in delali videoposnetke prečudovitega Stvarstva in seveda nas udeležencev, ki nam je uspelo doseči vrh. Ob odhodu v dolino je na mojo pobudo iz naših grl mogočno zadonela pesem Hvala večnemu Bogu; resnično mu hvala, da sem lahko doživela toliko lepega, zmogla toliko naporov in dodala svoj kamenček v mozaik letošnjega duhovnega počitnikovanja v Logu pod Mangartom.

Zadnjega dne nas je jutranje sonce izza gora prijetno prevzelo in radostilo, čeprav smo v mislih že zapuščali ta raj pod Mangartom, hvaležni, da nam je bilo dano doživeti pet nepozabnih dni.

S skupnimi močmi smo počistili naše začasno bivališče in se na pobudo srčice, ki je tega dne praznovala rojstni dan, odpeljali v Bovec na pijačo, pred tem pa nas je počastila še s sladicami. Za slovo smo obiskali še bližnjo cerkev sv. Štefana ter za slavljenkino zdravje in njene srčne želje zmolili eno desetko rožnega venca, se objeli in odpeljali vsak na svoj dom.

Hvala angelom varuhom za varstvo naših korakov, duhovnemu vodstvu za izredno lepo organizirane duhovne počitnice in nebeščanom za duhovno Navzočnost.

S spoštovanjem,

Nevenka Filipič

Velikonočna spodbuda in voščilo za ločene 2025

upravnik

Dragi ločeni bratje in sestre v vstalem Kristusu!

Ko vstopamo v praznik vstajenja, se morda v vas prebudi težko vprašanje: »Kako naj praznujem, saj je moje življenje zaznamovala travma ločitve? Kako to, da v mojem zakonu ni zmagala ljubezen?«

Morda je tudi vaša notranjost podobna grobu, kraju, kjer je nekaj umrlo, kjer ni odgovorov, kjer ostajajo le spomini in neizpolnjene obljube. A prav v to resničnost pride velikonočni angel in reče: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.« (Lk 24,5-6)

Te besede vas vabijo, da bi skupaj z vstalim Kristusom gledali, kar se vam je zgodilo in kar zdaj doživljate. Velika noč ne briše preteklosti, a vnaša vanjo svetlobo vstajenja. Vstali Kristus želi še močneje zaživeti v vas ter na podlagi vaše vere vanj in sodelovanja z njim preobraziti bolečino, ki je še vedno v vas, da boste lahko živeli v svobodi in zaupanju v smisel vztrajanja v ljubezni do konca vedno in povsod.

V jubilejnem letu smo vsi romarji upanja. Vaša pot morda ni lahka. Včasih hodite sami, včasih nerazumljeni, včasih s tihim hrepenenjem po spravi z Bogom ter po odpuščanju sebi in drugim. Na tej poti niste sami. Vstali Kristus je vedno bil in bo z vami. Z vami je v vašem vsakdanu, osamljenosti, zvestobi in nezvestobi, uspehih in padcih ter v prizadevanju za ljubezen in spoštovanje v vseh odnosih.

Kristusovo vstajenje ne izbriše zgodovine, temveč vam omogoča vse videti v njegovi luči in zaživeti vse svoje odnose skupaj z njim. Ljubezen, s katero ste iskreno ljubili, ni bila zaman. Za večno je zapisana v njem in bo večno ostala. V njem ima vse svoj smisel, tudi tisto, kar je nepopolno in zlomljeno.

Naj vam letošnja velika noč poživi vero, da boste mogli verovati, tudi ko se zdi nemogoče, utrdi upanje, da ne boste padli v brezup, in okrepi ljubezen, da boste mogli v njej vztrajati. Naj vam bo dano zavedanje, da vas vstali Kristus spremlja vedno in povsod. Bodite tudi vi vedno z njim, da bo mogel po vas biti z vsemi, s katerimi živite ali pa jih boste srečali.

Kristus je vstal. Zares je vstal! Aleluja!

Blagoslovljeno veliko noč z Njim in v Njem!

p. Ivan Platovnjak in ekipa Ignacijevega doma duhovnosti

Zaceli me, Jezus, od neljubljenosti

upravnik

K tebi, moj Bog, prihajam,

k tvojemu križu, ki je tudi moj križ.

Prihajam k tebi, moj Bog, da Ti povem,

kako sem bila ponižana,

izdana, zapuščena, zasmehovana, brez doma,

kako me bolijo te rane, ki so tudi tvoje.

K tebi prihajam, moj Bog, da Ti povem,

kako je nekdo, ki ne bi smel,

poljubil moje ustnice, se dotikal mojega mladega telesa,

stopil vame, v moje srce, mi ga ukradel, ga izdal in izginil.

O, kako te pogrešam, moj Bog! 

Ko te poljubljam, križani Jezus, te prosim,

poljubi moje ustnice in jih zaceli

od vseh teh lažnih poljubov in dotikov, besed in obljub.

O, Jezus moj, pogrešam tvoj dotik,

čutim, kako me tvoj dotik zdravi.

Ko poljubljam tvoje križano telo,

Ti, Jezus moj, ozdravi mojo Ljubezen.

Zaceli me od neljubljenosti in

zaceli vse bolečine v mojem življenju.

Zaceli tiste rane, ki sem si jih sama zadala,

ko sem se kot izgubljena hči iskala in

nisem našla poti k očetu, ki bi me sprejel,

ne v materino naročje.

Ozdravi te moje od staršev prizadejane rane.

Ko poljubljam tvoje rane, 

zaceli v meni vse bolečine, ki sem jih jaz zadala drugim.

Vsakič ko sem ranila druge, sem ranila tudi sebe,

zato me tudi te rane bolijo.

Vse svoje rane Ti prinašam, Jezus, da jih zaceliš.

Ko se dotaknem tvojega na križu križanega mrtvega telesa,

se Ti, Jezus, dotakni mojega razpadlega zakona,

vsega nasilja, nečlovečnosti, težkih in grobih besed,

ki so mi s sulico prebodle srce in se zažrle v moje telo.

Utrudila me je ta razveza, razdrla in porušila vse, kar sem.

Jaz sem, Jezus, šibka,

utrujena od neštetih front in vedno novih padcev,

tako bi rada bila močna, da mi ne bi bilo več treba pasti,

a ne zmorem, dragi Jezus, težko mi je.

Ozdravi me od vseh teh front in padcev,

razodeni se mi v vseh mojih križanjih.

Bodi ti moj Simon Peter, moja Veronika, Marija Magdalena.

Dvigni me in opogumi,

da bom znova objela in poljubila svoje življenje

kljub vsej zavrženosti in utrujenosti.

Dotakni se me s svojimi rokami in ozdravi vse dotike rok,

ki me nikdar ne bi smele udariti.

Tvoje roke so roke blagoslova in roke, prebodene z žeblji,

ti žeblji so prebodli tudi moje roke.

Veš, Jezus, nisem vedno delala dobrih del, kot to počneš Ti.

Oprosti mi! Samo Ti to zmoreš!

Jaz nisem znala odpuščati, obsojala sem vsepovprek.

In vendar so moje roke objele mnoge zlomljene in ponižane.

Vse to Ti prinašam.

Posveti vse dobro in sočutno, kar je v meni.

Blagoslavljaj vse tiste, ki so jim moje roke pisale ode, prošnje,

stihe in dolga pisma srčnih želja, pisma za ozdravljenje,

objemi jih in čuvaj.

K tvojim nogam se sklanjam, moj učitelj, 

blagoslovi vse moje poti iskanja in hrepenenja.

Prinašam Ti vse svoje poti brez cilja,

vse tiste izgubljene želje in sanje.

Dotikam se s svojimi rokami, svojimi ustnicami

tvoje ranjene glave, okronane z trnjem.

Zaceli mojo glavo, ko je polna strahov in sramu,

ko se misli ne ustavijo.

Zaceli mojo preteklost, da bom živela v miru.

Prinašam Ti tiste rane, ko ne zmorem ljubiti drugih in

jih v svojih mislih in srcu obsojam. 

Zaceli me, moj križani Bog, od vseh teh grobosti v odnosih.

O, Jezus, dotakni se mojega Srca.

Tu je moje življenje in moj dom. Največja rana tvojega Srca.

V njej je tvoje življenje in delo. Tvoje središče in svetišče.

Iz tvojega srca, Jezus, so se rodile vse skrivnosti, vse, kar si.

V tej rani tvojega prebodenega Srca sem bila tudi jaz. 

Zame si bil križan in zame si vstal.

Po tvojih ranah sem te prepoznala, križani moj, 

po povojih, rabuni moj, in praznem grobu.

Po imenu si me poklical tistega jutra

in sem spoznala, da so tudi moje rane znamenja vstajenja,

da je moje življenje vstalo.

Rabuni moj, živim, pojem, plešem, vriskam, ker Ti živiš v meni,

tvoje srce se je zlilo z mojim, tvoje roke so me objele, 

tvoje ustnice me poljubljajo,

tvoje noge me kličejo na nova potovanja.

Ljubi moj križani, vstani v vseh naših – mojih in tvojih – bolečinah in ranah.

Amen

Avtorica teksta in slike: Natalie Kardum

  

Pohod na Lubnik

upravnik

Predzadnja marčevska sobota, ko naj bi se povzpeli na Lubnik, ni obetala lepega vremena.  Kljub temu se nas je na 1025 m visoki hrib nad Škofjo Loko odpravilo 6 članov skupine Srce.

Pot, ki jo je vodil Janez, smo začeli na Kobili (509 m) in po slabih dveh urah ne preveč naporne hoje prišli na vrh. V koči se je prilegla kava ali čaj, pa tudi kakšen priboljšek.

Malo je že začenjalo deževati, upali smo, da bo dež počakal, in na koncu ga je bilo res samo za vzorec. Tudi pot navzdol je ob prijetnem pogovoru hitro minila.

Na koncu smo se v kavarni Homan še malo podružili ob kavi in se nato prijetno utrujeni odpeljali vsak na svoj konec.

Hvala Bogu in vsem za prijeten izlet!

Udeleženka

Odmevi na predavanje Sam svoj coach

upravnik

Zadnji ponedeljek v februarju, kot je v Skupnosti Srce že vrsto let, smo se zbrali pri skupni sv. maši v Marijini kapeli pri Sv. Jožefu, ki jo je daroval naš duhovni vodja p. Ivan Platovnjak. Sledilo je izjemno zanimivo, poučno in spodbudno predavanje.

Člane Srca druži izkušnja razhoda v partnerstvu, razpada zakona, kar pomembno zaznamuje naše nadaljnje življenje, tudi naše otroke in širšo družino. Kako se odzvati in pristopiti k novim izzivom, iskati nove perspektive in različne načine delovanja, kje poiskati pomoč pri učenju novih veščin, kako sploh začeti razmišljati, nam je z vidika coachinga pojasnila naša tokratna predavateljica Alja Horvat. Njeno delo smo že spoznali v Odboru Srca, saj nas je usmerjala pri oblikovanju programa in vizije delovanja skupnosti. Tudi njena nepogrešljiva prostovoljna pomoč pri objavah na spletni strani in pri pošiljanju elektronske pošte je neprecenljiva. Tokrat pa smo jo lahko vsi začutili v njeni strasti do dela, ki ga opravlja kot certificirana coachinja.

V eno predavanje je težko strniti tolikšen obseg teme Sam stvoj coach, a Alja se je potrudila in nam jo osvetlila tako, da je v nas vzbudila radovednost, samospraševanje in razmišljanje, kar coaching je. V prvem delu nam je pojasnila izvor besede coach (voz, voziček, kočija …). Coach je oseba, ki nekoga vodi, odkriva njegove skrite potenciale in ga spodbuja k razmišljanju zunaj okvirov. Opredelila je miselnost rasti nasproti togi miselnosti. Coach ni svetovalec, ni mentor in ne poučuje. Miselnost rasti nam omogoča spremembo, aktivnost, vzbuja radovednost, prinaša pozitivnejša čustva, saj ne definiramo problemov, ampak izzive in ne porazov, ampak priložnosti, iz katerih se učimo in kljub oviram gradimo vztrajnost. Iz uspeha drugih se učimo, uspeh drugih nas motivira. Delujemo iz prepričanja, da je mogoče inteligenco in talent razvijati. Toga miselnost je ovira pred učinkovitimi rešitvami, saj nas preveč onemogoča zunanja kontrola, usmerjenost v mnenje drugih, kar prinaša neprijetna čustva, negotovost, strah, skrbi, zavist. V togem razmišljanju se želimo izogniti izzivom, ne veselimo se, ko so drugi ob nas uspešni, ampak nas njihov uspeh ogroža in hromi našo rast. Utrnila se mi je misel: ko smo prepričani, da nekaj znamo in o nečem vse vemo, takrat smo zelo togi v razmišljanju in omejeni v učenju. Če vse vem in znam, se ne morem več nič novega naučiti.

Veščina, ki je zelo pomembna v vseh odnosih, tako v poslovnih kot v prijateljskih in še kako zelo v partnerskih, je poslušanje. Poslušanje pa pomeni slišati in razumeti. Ima več ravni, šele na peti poslušamo aktivno, torej se uglasimo in navežemo odnos ter smo lahko polno prisotni in osredotočeni na sogovornika, se poskušamo vživeti vanj, razumeti kaj doživlja. Temu sledi tudi naša telesna govorica, upoštevanje moči tišine.

Ves čas predavanja sem bila miselno aktivna, razmišljala sem, kako delujem sama, v katerih odnosih poslušam selektivno, agresivno, pasivno, empatično in aktivno. Poslušanje je veščina in veščine z vajo lahko izboljšujemo, kar v medsebojne odnose prinaša veliko več iskrenosti, razumevanja in ne nazadnje rešitev, ko gre za izzive. In odnosi znotraj družine, na delovnem mestu in med prijatelji so zagotovo naši vsakodnevni izzivi. Ob rastočem mišljenju izzivi postanejo priložnost za ustvarjalnost, doživljanje več prijetnih čustev, novo učenje in rast ter gradnjo boljših medsebojnih odnosov. V marsikaterem osebnem problemu in ob izzivih, ki ga prinaša razhod ali razpad zveze, ko je treba življenje organizirati na novo, potrebujemo povsem nove veščine in nove učinkovitejše rešitve. V vsej preplavljenosti čustev in skrbi, novih nalog, nepričakovanih izzivov so naše misli pogosto razpršene, zmedeni smo, razmišljamo neskladno, vrtimo se lahko v lastnem krogu negativnih prepričanj in negativnih čustev ter ne vemo, kako naprej. Coach nam pri tem lahko pomaga pri definiranju izziva in iskanju učinkovitih rešitev. A samo mi lahko vemo, kaj je za nas naslednji pravi korak v naših okoliščinah. Coach nas pri tem usmerja in vodi s postavljanjem pravih vprašanj, odgovore pa moramo najti v sebi. Pomaga nam postaviti prave cilje, ki so merljivi, specifični, smiselni in časovno opredeljeni. Lahko pa smo, kot je predavateljica poudarila, tudi sami svoj coach, saj si tudi sami lahko zastavljamo prava vprašanja in iščemo odgovore. Kristjani se pri iskanju teh novih rešitev in odgovorov lahko zanesemo tudi na Boga.

Alja pravzaprav ni predavala, ampak nas je usmerjala, vodila, izzvala, bila je coach, česar sem se zavedala šele, ko je vsebina odmevala na moji poti domov. Bilo je res drugače, doživela sem pravi coaching. Alja, hvala, da si nas vodila v nove perspektive našega okrevanja.

Udeleženka

Ločeni – romarji upanja. Duhovna spodbuda za postni čas

upravnik

Postni čas je obdobje tišine, molka, ozaveščanja ljubeče in dejavne navzočnosti Boga te notranje prenove. Za tiste, ki ste izkusili bolečino ločitve, pa je to lahko tudi čas, ko se ponovno soočate z ranami, spomini in občutki izgube. Vendar pa ta čas ni le čas bolečine – je tudi čas upanja.

Čeprav je ločitev izkušnja, ki prinese razočaranje, bolečino in občutek negotovosti, vas Bog ni zapustil. Bog Oče po Kristusu v Svetem Duhu hodi ob vas kot zvesti sopotnik, ki vas nežno vabi na pot notranjega ozdravljenja in novega življenja.

1. Sprejeti svojo zgodbo in jo izročiti Bogu

Ločitev pogosto pusti v srcu občutek neuspeha, krivde ali jeze. Morda ste se spraševali: »Zakaj se je to zgodilo?« ali »Kako naj grem naprej?« Eno je res: Bog Oče vas po Kristusu v Svetem Duhu ne gleda skozi to, kar se je zgodilo, niti ne skozi vaše grehe, slabosti in napake. On vas gleda s spoštovanjem, ljubeznijo in sočutjem ter vam pravi: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.«(Iz 41,10)

To, da sprejmete svojo zgodbo, ne pomeni, da se strinjate z vsem, kar se je zgodilo, temveč da dovolite Bogu, da jo preoblikuje v nekaj novega.

Vaja: Vzemite si čas in zapišite svojo zgodbo, brez obtoževanja sebe ali drugega. Nato jo izročite Bogu v molitvi, lahko tudi s temi besedami: »Bog Oče, ti veš, kaj sem prestal/a. V tvoje roke po Jezusu Kristusu izročam svojo bolečino, svoj strah in svoje rane. Prosim te, preobrazi moje bolečine in me vodi k novemu življenju. Amen.«

2. Odpustiti sebi in drugim

Odpustiti ni lahko, še posebno če je ločitev prinesla veliko bolečine. Toda odpuščanje je dar predvsem vašemu srcu. Ko odpustite, dovolite Bogu, da odstrani težko breme iz vašega srca in vas napolni s svojim mirom in veseljem.

V tem postnem času ste povabljeni, da postopoma odpustite svojemu bivšemu zakoncu, sebi, situacijam, ki so prinesle bolečino. To ne pomeni, da pozabite, ampak da dopustite sebi iti naprej, ne da bi preteklost določala vašo prihodnost.

Kako vedeti, ali ste že odpustili bivšemu zakoncu? Ko ste pripravljeni, da boste po smrti vso večnost skupaj z njim v objemu Božje ljubezni, če bo tudi on v njem. Dokler čutite odpor do te možnosti, še niste zmogli povsem odpustiti.

Vaja: Vsak dan lahko pred Boga Očeta po Kristusu prinesete preprosto molitev odpuščanja, npr.: »Bog Oče, po Kristusu mi daj moč, da odpustim sebi in drugemu. Naj me ne vodi jeza, ampak tvoja ljubezen in usmiljenje.«

3. Ponovno odkriti svoje dostojanstvo

Ločitev lahko zamaje občutek lastne vrednosti, a Bog vas vidi drugače. Zanj ste vedno dragoceni. Vaša vrednost ne temelji na tem, ali ste poročeni ali ločeni, ampak na tem, da ste njegov ljubljeni otrok, ustvarjen po njegovi podobi (1 Mz 1,27; Iz 43,4). Obnavljajte vedno znova to zavedanje in ne dovolite, da bi vas določala vaša preteklost ali pa vaši občutki.

4. Hoditi kot romar upanja

Ločitev je konec enega poglavja vašega življenja, vendar ni konec vaše poti. Postni čas vas vabi, da postanete romar upanja, tisti, ki hodi naprej z zaupanjem, da Bog pripravlja nekaj novega. »Glej, nekaj novega storim! Zdaj klije, mar ne opaziš?« (Iz 43,19)

Upanje ne pomeni, da takoj vidite rešitev, ampak da zaupate, da Bog dela tudi v vaši bolečini. Upanje pomeni vstati vsako jutro in verjeti, da vas Bog ljubi, spoštuje in vodi.

5. Skupnost in molitev

Bog nam daje ljudi, ki nas lahko podpirajo na naši poti. Pomembno je pripadati kakšni skupnosti, kjer se počutite razumljene, cenjene in sprejete. Molitev naj postane vaše varno zavetje, kjer se počutite varne v navzočnosti Boga Očeta po Kristusu, kjer lahko odložite svoje skrbi in dovolite Bogu, da ozdravlja vaše srce in prebuja v njem hvaležnost za tudi najmanjše dobre in lepe stvari in dogodke.

Vaja: Vsak večer napišite v dnevnik hvaležnosti tri stvari, za katere ste hvaležni, lahko tudi tako preproste, kot so topel sončen dan ali prijazna beseda soseda. To bo usmerilo vaše srce iz preteklosti v prihodnost in odprlo prostor za novo veselje.

Dnevna molitev za ločene

»Bog Oče, včasih se počutim izgubljen/a in ranjen/a, a vem, da me ne zapuščaš in da nisem sam/a v tem. Prosim te, preobrazi moje srce. Pomagaj mi odpustiti in sprejeti moje življenje. Daj mi moč, da zaupam v tvoj načrt ljubezni in hodim naprej kot romar upanja. Napolni moje srce s svojim mirom in veseljem ter mi pokaži, kako lahko še naprej ljubim, spoštujem in služim. Amen.«

6. Skrb za telo in duha

− Vsaj en dan ali nekaj ur na teden preživite v naravi in v navzočnosti Boga po njej ter dopustite, da se v vas prebudi ganjenost in hvaležnost za vse, kar boste zaznali.

− Poskrbite za redno telesno aktivnost (sprehodi, tek, telovadba).

− Odpovejte se tistemu, kar vam jemlje svobodo in čas, ki bi ga lahko posvetili sebi, drugim in Bogu.

− Pridružite se kakšni duhovni obnovi ali postnemu srečanju.

Sklep

Nikoli ne pozabite, da vaše življenje ni končano. Bog piše novo zgodbo za vas. Skupaj v Očetovem in Kristusovem Duhu stopite vsak dan naprej kot romar upanja!

p. Ivan Platovnjak DJ

P.S.: V Ignacijevem domu duhovnosti so vam na voljo različni duhovni programi.

Sv. Višarje 2025

upravnik

Bog nam je naklonil tako lepo soboto 15. februarja v gorah, da bi jo privoščili prav vsem srčkom. Toda vabilo za Sv. Višarje (1766 m) je spodbudilo le deseterico: pet se nas je vzpelo k cerkvici višarske Matere Božje peš (večinoma z derezami, ker je bila pot zasnežena in strma), trije so se odločili za gondolo in smuči, dva pa samo za vzpenjačo, ker sta tako ocenila svoje zmožnosti. Irena je vstala že ob 4h zjutraj, da se je pravočasno pripeljala do Ljubljane iz Bele krajine, Cecilija pa je prišla iz Soške doline čez prelaz Predel in smo se srečali ob križu nad cerkvijo. Nalogo vodje je silno uspešno prevzel Janez Traven.

Jaz sem bila na pohodu najstarejša in najpočasnejša in zahvaljujem se Janezu in preostalim trem pohodnicam, da so me tako razumevajoče počakali vsakič, ko sem zaostala. Zagotovo imam največ »zaslug«, da se je dveinpolurna uradna hoja zapotegnila v štiri ure, tako da so Jože in naši smučarji precejkrat zaman preverjali, ali smo že dosegli vrh, da bi se skupaj usedli v gostišču Al Convento, ki ga vodi Slovenec Jure Prešeren. Je pa Jože med čakanjem na nas ujel poročno mašo na Višarjah, v italijanščini, a vendarle – redna sv. maša je tu gori samo ob nedeljah. Tudi mi smo šli pozdravit Mater Božjo v odprto cerkev in ji zapeli dve pesmi, proseč jo za blagoslov.

Še dobro, da smo sedli h kavi za skupno mizo že v gostilni Ponca v Ratečah tik pred mejo z Italijo, kajti pri Prešernu je bila okrog 14h taka gneča, da smo morali sedeti razpršeni pri treh mizah. Zapoznelo so nam postregli s picami, a do 16h smo se vendarle lahko odpravili proti žičnici – nihče se ni odločil pešačiti navzdol. Naši trije smučarji so se seveda spustili v dolino na smučeh.

Pred odhodom smo s pogledom še zadnjič zaobjeli višarsko snežno pravljico okrog cerkve Matere Božje, v daljavi pa so se belili: Ponce, Mangart in Jalovec, zadnji vrhovi Julijskih Alp in prvi vrhovi Karnijskih Alp pa Dobrač, Karavanke … Razgled za 360 stopinj. Pozabili smo na strmino in križev pot vzpenjanja (ob poti so res postavljene postaje križevega pota in na prvih sedmih so v kapelicah poslikave Toneta Kralja).

Polni hvaležnosti za prelepi dan in druženje smo se naglo spuščali v Kanalsko dolino, potem pa pohiteli na parkirišče in domov. Bogu hvala!

Helena

Z Nevjem in Alešem po Kraškem robu

upravnik

Že v začetku leta se veselim in komaj čakam na naš skupni pohod po Primorski. Kaj je čar te naše Primorske? To, da imam možnost spoznati kraje, mimo katerih smo se vozili, a nikoli ni bilo časa, da bi se ustavili, saj je bila prioriteta, da pridemo čim prej do morja in nazaj grede čim prej domov. In potem občutek, da grem med druge člane naše skupnosti, ki jih ne vidim tako pogosto in me vedno lepo sprejmejo. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti Nevju, njegovi Ančki, Alešu in vsem udeležencem pohoda.

Letošnja pot nas je vodila od Socerba do Črnega Kala po Kraškem robu. Grad Socerb je deloval kot orlovsko gnezdo s prekrasnim razgledom na mirno morje, zasnežene Alpe in slovensko Istro. S ptičje perspektive sem lahko videla, kako razvejena je naša obala. Pričakalo nas je sončno, ampak mrzlo in vetrovno vreme. In Primorci ne bi bili Primorci, če ne bi pripravili dobrodošlice s toplimi napitki in domačim pecivom. Po pozdravih, objemih in zapoznelih voščilih za srečno novo leto smo se podali na pot. Nevjo na začetku kolone, Aleš pa na koncu. Tako smo bili ves čas varovani, da ne bi kdo krenil na »kriva pota«.

V zavetju borovcev in obsijani s soncem smo hodili po Kraškem robu. Prekrasna pokrajina in čudoviti razgledi na vasice in ceste pod nami so me spomnili na refren pesmi Adija Smolarja: »Glej, ta naš svet tako je lep kot lepe sanje. Življenje imej za prekrasno potovanje …« Pa se je to moje »prekrasno potovanje« končalo, ko smo prišli do drugega orlovskega gnezda – do Utrdbe sv. Sergija nad Črnim Kalom. V meni se je prebudil strah pred višino. Utrdba je namreč na skali, ki jo od Kraškega roba loči štiri metre široko in trideset metrov globoko brezno, do nje pa vodi ozek kovinski mostiček. Močna želja, da bi tudi jaz osvojila to čudo, je ob Helenini in Janezovi pomoči nekako uspela zajeziti moj strah. Gledala sem pač v nebo …  Bravo jaz!!! Vendar »prekrasnega potovanja« še ni bilo konec, saj se je bilo treba po silno strmem terenu spustiti do Črnega Kala in so me prevevali enaki občutki strahu. Je bil pa potem iz vasi krasen pogled na skalnato pečino.

Ogledali smo si črnokalško cerkev sv. Valentina – prijazna in požrtvovalna domačinka nam je predstavila njeno zgodovino. Posebnost te cerkve je prostostoječi zvonik, ki se je zaradi plazovitega terena nagnil za več kot meter. No, pa nam ni treba na ogled poševnega stolpa v Piso! Vsako leto se na dan sv. Valentina zberejo v njej zaljubljenci pri sv. maši. Bog ve, ali se bom kdaj tudi jaz udeležila te maše …

Potem smo se spustili še do Centra za obiskovalce Kraški rob, kjer so nas čakali avtomobili – naši gostitelji so poskrbeli, da smo jih pred pohodom prepeljali s Socerba na končno točko. In kot se za vsak daljši pohod spodobi, smo ga zaključili ob dobri hrani in pijači v Gostilni in pivovarni Mahnič v Kozini.

Tanja

Scroll to top