V ponedeljek, 8. 12. 2025, vas vabimo na predavanje
Urbana Urbanca »Kam s čustvi, ko se odnos konča?«
v Marijini kapeli pri sv. Jožefu v Ljubljani
po sv. maši, ki se začne ob 19. uri.
Urban Urbanc je učitelj somatike in mentor na področju osebne rasti. Je diplomant Fakultete za šport, trenutno pa študent magistrskega programa Zakonski in družinski študiji na Teološki fakulteti. Med svojim delovanjem je razvil lastno metodo, ki dihalne in somatske vaje združuje s psihoterapevtskim pristopom, s čimer posameznikom pomaga dvigniti čustveno zrelost, izboljšati izražanje čustev ter povečati prisotnost in avtentičnost v vsakdanjem življenju, še zlasti v medosebnih odnosih. V spekter svojega dela s klienti redno vključuje večdnevna druženja in tabore za moške. Je tudi avtor prvega in edinega spletnega avdioprograma za moške v Sloveniji.
Srečanje »srčkov« s p. Karlom Gržanom je bilo načrtovano že lani decembra, ko naj bi se dobili pri sv. Jožefu v Ljubljani na enem od rednih srečanj v programu, a je bilo odpovedano zaradi patrovih zdravstvenih težav. Zato sem kar zastrigla sem z ušesi, ko sem izvedela, da bomo del septembrske sobote preživeli v njegovi družbi in v njegovem kraju.
Napovedoval se je čudovit dan v poznem poletju, ko smo prebile nižinsko meglo in se čez Črnivec spustile proti Lučam. Sproščeno in zabavno smo se imele že v avtu pri našem predstavljanju in spoznavanju. Okoli sebe res potrebujemo ljudi, s katerimi moremo podeliti svojo zgodbo in ob tem ne bomo obsojani, ampak le slišani. Izmenjava izkušenj potrjuje veličino božje previdnosti in božjega delovanja. Vse nas je povezala hvaležnost za moč, ki jo prejemamo v preizkušnjah.
Zbralo se nas je več kot 30. Sprejel nas je pred župnijsko cerkvijo v Solčavi in vsakemu krepko segel v roko. Poslušala sem kar nekaj njegovih pogovorov in vedno mi je dajal vtis modrega človeka v skromni pojavi. A ko sem ga videla v živo, se je skromnost pokazala v kar mogočni postavi. Med tem, ko smo se zbirali, nam je pripovedoval o solčavski cerkvi in zgodovini kraja, kar je kasneje nadaljeval tudi v cerkvi in dodal še svojo življenjsko zgodbo. Nekako se je poistovetil z nami – ločenimi. Tudi njega je doletela podobna usoda – ločil se je od samostanske skupnosti, ko je v odhodu našel rešitev iz duhovne zlorabe.
Za nas je pripravil izkustveno pričevanje o odnosih s pomenljivim naslovom: Torta žlahtnega sobivanja. Opisoval je plasti torte – testo, nadeve, … Osnova je biskvit na dnu. To smo mi. V sebi imamo perspektivo rajskega in to želimo projicirati v drugega. Taka idealizacija ni življenjska. Dopustiti moramo sebi in sprejeti, kar je bilo, kar se nam je zgodilo. Ne smemo igrati žrtve. Življenje ni krivo, je realno. Ko dopustimo sebi svojo zgodbo, takrat dopustimo tudi drugim njihovo zgodbo. Absolutne resnice ni. Če dopustimo, da deluje na nas preteklost, omogočamo ponavljanje starih stvari. Odnos z novo osebo ni namenjen razčiščevanju preteklosti. Dopustiti je potrebno življenju realnost. Kontekst lastnega sobivanja. Usposobit se je potrebno za to, da nam je dobro v sobivanju. Na podlagi čutenja se je potrebno usklajevati, da nam je skupaj dobro. Bližnji okušajo našo notranjo resničnost. Osnova za dobre medosebne odnose je duhovnost; da poskrbimo, da je dobro meni osebno. Ohranjati je treba v sebi duhovno spokojnost in ugotoviti, kaj to spokojnost vzbudi, kaj me umiri, kaj mi da moč. Do sebe ne smemo biti neusmiljeni in neprizanesljivi.
Tu se je moja pozornost za zapisovanje končala, ker mi je bilo bolj dragoceno poslušanje in opazovanje pripovedovalca. Ostalo je nekaj njegovih izkustvenih resnic, ki vedno nagovorijo in nudijo temo za razmišljanje.
Narava in dotik z zemljo človeka razelektri.
Ne smemo biti odvisni od razpoloženja drugih.
Ko »težim« drugemu, me nekaj v notranjosti teži.
Že kot otrok je potrebno poosebiti pravičnost, spoštljivost, odgovornost in poosebiti meje.
Skromnost, vztrajnost, potrpežljivost so varovala pred odvisnostjo.
Lahko se »flanca rože«, življenjskih izkustev se ne da.
Čas sočutja, čas pozornosti – gledati, vzeti si čas. Ne verjeti scenarijem, ki jih pišejo drugi.
Svoboda in sreča sta odločitev.
Vsak ima osebno spoznavno resnico.
Ne veš, kaj drugi misli.
Ne jemlji se preresno.
Smeh, ki ozdravlja.
Družba preveč ceni racionalno inteligenco, ki smo jo z ocenjevanjem deležni tekom šolanja.
Vsak ima svoj koktajl inteligence (naravna, praktična, odnosna, čustvena, …), vse je dodana vrednost racionalni inteligenci.
Intuitivnost ne more nadoknaditi umetne inteligence.
P. Karel Gržan nam je predstavil svoji knjigi »Friderik in Veronika«, v kateri opisuje svoje raziskovanje o njenem življenju v času, ko je živel v Jurkloštru (letos obeležujemo 400-letnico njene smrti), in knjigo »Kako misliti ta svet drugače!« kjer svetuje, naj vedno mislimo s svojo glavo.
Po kratkem odmoru smo skupaj pristopili k sveti maši v prelepo obnovljeni gotski cerkvi Marije Snežne, kjer je po našem gostitelju vsak mogel začutiti božjo bližino in umirjenost, ki smo jo bili deležni v evharistiji.
Sledilo je okusno okrepčilo in prijateljsko druženje v bližnji gostilni. Nekateri so se kasneje podali še k slapu Rinka. To je bil dan, ki se zapiše globoko v srce in iz katerega prihajajo nove moči za življenje.
V soboto, 11. oktobra, vas vabimo na Záplaz v cerkev Marijinega vnebovzetja
na 9. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi pod naslovom Božja ljubezen je pot in steza upanja, ki ne razočara.
Letošnje srečanje pripravlja novomeška škofija v sodelovanju s Skupnostjo SRCE in Uradom za družino pri Slovenski škofovski konferenci.
Spored:
9.30–10.00: zbiranje
10.00–11.00: sv. maša s škofom msgr. dr. Andrejem Sajetom
11.00–11.30: odmor
11.30–13.00: predavanje zakonskega in družinskega terapevta dr. Damijana Ganca; pogovor s predavateljem in predstavitev Skupnosti SRCE
po 13. uri: agape, priložnost za druženje in informacije na stojnici Skupnosti SRCE
S seboj lahko pripeljete otroke, zanje bodo poskrbeli animatorji iz Boštanja.
Pridite in ne zamudite priložnosti tega srečanja v dolenjskem romarskem svetišču, ki je letos razglašeno tudi za svetoletno cerkev, torej za milostni kraj, kjer bomo lahko poživili svojo vero. Ob grobu Lojzeta Grozdeta, skupni sv. maši, nagovorih in predavanju se bomo zagotovo počutili tudi okrepljeni in potolaženi.
Poletje je čas sproščenosti in oddiha. Jesen pa prinese vrnitev v vsakdan: delo, opravila, nove obveznosti. Zdi se, da se življenje pospeši, nalog je več, dnevi pa krajši. Prav v tem času se posebej pokaže, kako dragocen je ritem življenja, ki nam pomaga nositi težo vsakdana.
Za ločene je ta ritem pogosto še težji: marsikaj morajo nositi sami, hkrati pa jih spremljajo bolečine preteklosti in negotovost prihodnosti. Ritem vsakdana je lahko breme, a hkrati prostor, kjer Bog želi delovati – kjer lahko znova odkrivajo mir, moč in novo priložnost za življenje.
Bog je ustvaril svet v ritmu: dan in noč, delo in počitek, čas setve in čas žetve. Tudi človek je ustvarjen, da živi v ritmu, ne v kaosu. Celo po ločitvi, ko se zdi, da je vse razbito, Bog vabi k novemu ritmu, ki vrača notranji red.
Sveto pismo nas spominja: »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom« (Prd 3,1). To je povabilo, da tudi vsakdan, ki je včasih obtežen s samoto ali spomini, sprejmemo kot prostor, kjer Bog ostaja navzoč. On ni daleč – tudi tam, kjer se zdi, da vlada praznina, prihaja s svojo milostjo.
Izzivi vsakdana za ločene
Jesenski ritem vsakdana lahko prinaša več težav:
− Utrujenost: nositi delo, dom, skrbi za otroke in odgovornosti sam.
− Osamljenost: občutek, da ni več nikogar, s komer bi delil drobne trenutke dneva.
− Neporavnani odnosi: rana iz preteklosti, občutki krivde ali jeze.
− Strah pred prihodnostjo: kako bo šlo naprej, kje najti moč.
Če ločeni teh občutkov ne prepoznajo, lahko postanejo vir ujetosti. Toda prav ti so priložnost, da jih položijo pred Boga, ki jih razume in vabi, da se oprejo nanj.
Bog ne vabi k velikim podvigom, ampak k majhnim korakom. Tudi ločeni lahko gradijo ritem, ki prinaša mir:
− Iskren pogovor z Bogom: deset minut molitve ali premišljevanja na dan.
− Drobne geste ljubezni: prijazen klic, iskrena zahvala, dobra beseda otrokom ali prijateljem.
− Skupnost: vključitev v župnijo, skupino, program, Karitas, kjer človek začuti, da ni sam.
− Nedeljski trenutek: sveta maša, skupna miza z otroki ali prijatelji, čas zase.
Vsakdan je lahko težak, a če ga napolnijo z drobnimi znamenji upanja, postane prostor, kjer se rodi življenje.
Ločeni pogosto nosijo dvojno breme: skrbi in občutke krivde. Zato je nujno, da si ustvarijo prostor počitka – telesnega in duhovnega. Počitek ni izgubljen čas, ampak čas, v katerem se človek znova zaveda, da je ljubljen Božji otrok.
− Vsaj en dan naj bo posvečen miru, brez pretiranega dela.
− Nedelja naj bo dar – prostor bližine z Bogom in tistimi, ki so blizu srcu.
− Naučiti se reči »ne« pretirani zaposlenosti in zahtevam, ki izčrpavajo.
Hvaležnost, odpuščanje, bližina
Jesen je čas spravila sadov. Tudi v življenju po ločitvi lahko ločeni poberejo »sadove« – ne bolečin, ampak trenutkov, ko jih je Bog podpiral. Hvaležnost odpre srce in prinese mir.
Še pomembnejše pa je odpuščanje. Rane iz preteklosti lahko hromijo, če jih ne izročamo Bogu Očetu po Kristusu. Apostol Pavel vabi: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4,26). To ne pomeni pozabiti, ampak dovoliti, da Bog zdravi in počasi osvobaja srce.
Če zakonca molita skupaj, rasteta v bližini; če pa ločeni molijo sami, odkrivajo, da ostaja njihov spremljevalec Bog. On je tisti, ki posluša, tudi ko drugi ne razumejo. Molitev naj bo iskrena: zahvala, kesanje, prošnja, izročitev. Ni pomembna dolžina, ampak iskrenost srca.
Vsak ločeni je povabljen, da zaupa svojo zgodbo, odnose, rane in upanja Bogu. On je zmožen povezati niti, ki so nam ušle iz rok.
Jesenski čas nas spomni na minljivost. Listje odpada, dnevi se krajšajo. Toda kristjan ve, da to ni konec, ampak prehod. Vsaka jesen vabi k novemu zaupanju: Bog ima pripravljeno pomlad.
Ločeni naj si upajo živeti v upanju: »Vse, kar pride, boš nosil skupaj z menoj, Jezus Kristus!« Ko si to izpovejo, prepoznajo, da niso sami. Jezus je njihov zvesti prijatelj in zaveznik.
Zaključek: Ritem kot dar
Ritem vsakdana je lahko breme, če ga človek nosi sam. Toda če ga sprejme kot dar, postane prostor srečanja z Bogom. Tudi po ločitvi je mogoče živeti polno, z zaupanjem, hvaležnostjo in upanjem.
Naj bo ta jesenski čas priložnost, da ločeni v ritmu dela in počitka, v žalosti in veselju znova odkrijejo, da je Bog vsak dan navzoč v njih in ob njih. Njegova beseda in njegova ljubezen sta kot novo vino, ki osvežuje, zdravi in daje življenje.
Kratka molitev za ločene v jesenskem času:
»Bog Oče, hvala ti, da me spremljaš v ritmu mojega vsakdana. Ti veš za mojo osamljenost, mojo utrujenost in moje rane. Po Svetem Duhu me navdihuj, da najdem čas zate, zase in za tiste, ki so mi zaupani. Naj hvaležnost premaga grenkobo, odpuščanje pa zamere. Naj bo moj dom prostor miru in upanja, kjer bom skupaj s teboj rasel v ljubezni, ki ne mine. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.«
p. Ivan Platovnjak
Nekaj možnih podpor
− Celoletni programi v Ignacijevem domu duhovnosti. Več informacij in prijava tukaj.
− Študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Poteka dve leti ob sredah od 16.30 do 20.45 v živo in po Zoomu hkrati. Več informacij tukaj. Vpis je možen do 15. 9. po spletu tukaj. Pogovorna oddaja o programu tukaj.
V soboto, 20. 9. 2025, vas vabimo na srečanje s p. dr. Karlom Gržanom. Ob 9:00 se dobimo pri cerkvi Marije Snežne v Solčavi, se razporedimo po avtomobilih in odpeljemo do Konjskega Vrha pri Lučah. Tu na samotni kmetiji je pater Gržan pred več kot desetletjem našel božji mir.
Za nas bo pripravil predavanje z naslovom: Dopustiti – odpustiti – se osvoboditi. Tudi sv. maša bo v naravi na njegovem domu. V primeru slabega vremena ali nad 15 prijavljenih, se bomo odpravili v cerkev Marije Snežne.
V Zadružniku v Solčavi bo ob 14.00 za plačilo možnost kosila (obara, žganci in zavitek).
Prijave zbiramo do srede, 17.9.2025 preko obrazca na spodnji povezavi:
Dodatne informacije na telefonski številki: 041 807 016
Zdaj imamo priložnost od blizu doživeti patra Gržana, se srečati z njegovo modrostjo, toplino, sočutjem in razdajanjem. Pridite torej na tretjo septembrsko soboto na romanje za dušo.
Kako težko sem prišla tokrat na duhovni odmik, ker biti s »srčki« v Logu pod Mangartom niso počitnice. Veselila teh dni že od prijave dalje, a zadnji teden pred odhodom se je dogajalo toliko stvari, ki so me obremenjevale in mi vzbujale slabo vest, da po človeško gledano, ni bilo več možnosti, da grem. A božja beseda v nedeljo pred odhodom, me je prepričala, da sledim prvotnemu načrtu. In … ni mi žal. Še zdaleč ne.
Ujelo se nas je šestnajst »srčkov« v skupnem tednu v tej gorski vasici, ki že sama po sebi ponuja mir in bližino božjega stvarstva. Nekaj znanih obrazov in nekaj novih pogumnih iskalcev. Prestiž je bilo tokrat imeti celo hišo zase. Morda smo se zato počutili še toliko bolj sproščeno in povezani med seboj, čutiti je bilo vzdušje »ene velike prijetne in usklajene družine«, kjer si vsi med seboj pomagajo, sodelujejo, kjer se zapleti razpletejo še preden se zapletejo …
Jutranja meditacija ob dnevni božji besedi, ki jo je vsak dan pripravljal p. Tomaž, je bila vedno v povezavi z našimi izgubami in problemi, ki nastanejo z ločitvijo. Vsakdo je mogel najti misel zase, za svoje razmišljanje ali za tolažbo in vodilo za življenje. Povedla nas je v Gospodovo bližino in v tišino srca. Tako začeti dan obljublja obilje ljubljenosti skozi božji dotik in ob tem smo zmogli sprejeti tudi svojo ranljivost, iskreno bližino drugega ter spregovoriti o svoji bolečini, o razočaranju, o podrtih načrtih življenja. Pristnost privabi v človeka zavedanje, da imamo vsi podobne zgodbe, ki po pogovorih dobijo drugačen pogled, novo dimenzijo.
Spoznavanje lepot tega konca naše dežele je v taki družbi neponovljiv dogodek. Hoditi po poteh, ki so znane le domačinom in redkim raziskovalcem narave, zbujajo posebno spoštovanje, čudenje in hvaležnost. Obhajanje evharistije v naravi, na skalah ob šumenju potoka, v travi na planini, ko je vse tako preprosto, pa me spominja na skupnost prvih kristjanov. Čutiti je bilo novo energijo, kot bi prejeli tisoč darov svetega Duha.
Moje prve duhovne počitnice v Logu pod Mangartom so presegle vsa pričakovanja.
Že lani, ko sem s skupino SRCE počitnikovala na Murterju, sem si zaželela, da bi letos odšla na duhovne počitnice v Log pod Mangartom, a je vse kazalo, da zaradi bolečin v kolenu tega ne bom zmogla. Obiskala sem svojo sošolko fizioterapevtko, ki mi je sprostila blokade in dala dovoljenje, da kljub vsemu lahko grem. Po prvem in drugem dnevu hoda so me bolečine, ko se je koleno shladilo, opozarjale, da bi bilo bolje, če bi kakšen dan počivala, a ponoči se je koleno spočilo in zjutraj me je sonce ponovno zvabilo v gore.
Naša spoznavanja so bila spontana, prisrčna. Četudi smo se videli prvič, je bilo, kakor da se na dušni ravni poznamo že vse življenje. Besede so zlahka stekle in razpoloženje med nami je bilo izredno prijetno, umirjeno; naše oči so bile polne iskric in naše besede prijazne, naša ušesa so znala prisluhniti in naše roke so znale objeti.
Vsem nam je veliko pomenila jutranja meditacija. P. Tomaž Mikuš jo je vedno skrbno pripravil in njegove besede so se blago dotikale naših ranjenih duš ter nam dajale spodbude za nove začetke. Moram poudariti, kako modro je znal z dnevno Božjo besedo iskati vzporednice z našimi življenjskimi izkušnjami ter nas usmerjati na pot odpuščanja, miru in poguma. Za marsikoga so bili zelo dragoceni tudi osebni pogovori z njim, ki so se zvrstili ob popoldnevih.
Z besedami ne morem opisati, kako sem bila navdušena nad gorami. Stalno sem nekaj snemala, slikala in nisem se mogla načuditi vsej lepoti. Zalotila sem se ob misli, da skoraj nisem mogla verjeti, da sem v Sloveniji. Gore so me presenečale s svojo mogočnostjo, stabilnostjo, veličino.
Duhovni vodja nam je na prvem pohodu proti Loški Koritnici dal navodilo, da hodimo v parih, si podelimo osebne zgodbe in sogovornika za nazaj zamenjamo. Ta ideja se je pokazala za zelo dobro premišljeno in mirno lahko napišem, da sta me osebni zgodbi obeh sogovornic zelo nagovorili.
Seveda pa smo si po pohodih pripravili tudi večerje oz. pozna kosila. Pri tem moram pohvaliti izredno timsko delo. Vidna je bila odgovornost vsakega posameznika, vsak je naredil svoj del in obroki so bili vedno zelo okusni. Zadovoljni po vseh podvigih, smo zvečer izvedeli še za načrte v naslednjem dnevu in občasno pred spanjem še malo pokramljali, med drugim smo proslavili tudi godovni dan enega od srčkov.
Prelepa je bila sv. maša v Šunikovem vodnem gaju. Tu so široka korita z modrozelenimi tolmuni, ki jih je izdolbel potok Lepenjica pred sotočjem s potokom Šunik. Čeprav nismo slišali vseh besed, ker je voda okrog nas močno žuborela, se je med nami čutila močna duhovna edinost, notranja zbranost in tiha sreča. Vse to je dokaz za resničnost besed sv. Frančiška Saleškega, da je Božja Ljubezen vedno večja od naše bolečine. Vse naše preizkušnje smo pri maši izročili Jezusu in odvzel nam jih je, kar je bilo videti na naših sijočih obrazih – Božja Ljubezen nas je resetirala in dajala novega upanja za nadaljnje življenje.
Hodili smo tudi popoti Juliana Trail in preko skal prišli do Slapu zaročencev. Pričakovala sem, da bosta slapova dva, a mi je bilo povedano, da je naravni proces povzročil združitev obeh, tako da je zdaj slap samo eden, vendar silno mogočen. Ob tem sem začutila neko simboliko. Ob slapu smo si vzeli čas za kosilo iz popotne torbe ter si polnili duha in sproščali misli, naredili pa tudi spominske fotografije. Naš vodja in dva mladeniča so se v slapu pogumno osvežili.
Četrtega dne so se tri najbolj kondicijsko pripravljene srčice podale na Mangart, preostali del udeležencev pa je šel raziskovat Velika korita Soče. To so naravne lepote, ki se jim ne moreš načuditi. Ni besed, s katerimi bi opisala naše navdušenje, vzhičenost, ganjenost; vse to se je namreč porajalo v nas med hojo ob robu Soče. Človek lahko samo strmi in se čudi delu Stvarnika. Najpogumnejši so celo zaplavali v ledeni Soči. Resnično spoštujem taka dejanja. S skoki v Smaragdno oko so nas spet presenetili trije predstavniki moškega spola. Ne smem pa pozabiti omeniti, da sta se v Šunikovem vodnem gaju, poleg nekaj moških, v ledeno vodo opogumile stopiti tudi dve predstavnici ženskega spola. Moje iskrene čestitke!
Lep pohod smo imeli tudi v Lepeno – obiskali smo Dom dr. Klementa Juga in z veseljem sem se osvežila z okusnimi malinami, ki so rastle v bližini. Naslednjega dne pa smo uživali ob občudovanju Predelskega slapu, ki nas je s svojo višino in bučnim glasom opominjal, da brez trdoživosti, volje in moči ni mogoče uspeti ne v naravni ne v življenju.
Petega dne smo skoraj vsi osvojili Čisti vrh – 1875 m visoko goro. Zame osebno je bil to največji hribovski dosežek po koroni. Hoja je bila izredno lepa: gozdnata pot, po ozkih stezicah. Vodja nas je pohvalil, da smo izredno motivirana, umirjena in prijetna skupina. Med potjo smo z veseljem smukali rdeče jagode in celo borovnice, ki so nam po napornem pohodu prinesle dobrodošlo osvežitev in otroško radost. Na samem vrhu pa nas je pričakal božanski razgled – z veseljem smo fotografirali in delali videoposnetke prečudovitega Stvarstva in seveda nas udeležencev, ki nam je uspelo doseči vrh. Ob odhodu v dolino je na mojo pobudo iz naših grl mogočno zadonela pesem Hvala večnemu Bogu; resnično mu hvala, da sem lahko doživela toliko lepega, zmogla toliko naporov in dodala svoj kamenček v mozaik letošnjega duhovnega počitnikovanja v Logu pod Mangartom.
Zadnjega dne nas je jutranje sonce izza gora prijetno prevzelo in radostilo, čeprav smo v mislih že zapuščali ta raj pod Mangartom, hvaležni, da nam je bilo dano doživeti pet nepozabnih dni.
S skupnimi močmi smo počistili naše začasno bivališče in se na pobudo srčice, ki je tega dne praznovala rojstni dan, odpeljali v Bovec na pijačo, pred tem pa nas je počastila še s sladicami. Za slovo smo obiskali še bližnjo cerkev sv. Štefana ter za slavljenkino zdravje in njene srčne želje zmolili eno desetko rožnega venca, se objeli in odpeljali vsak na svoj dom.
Hvala angelom varuhom za varstvo naših korakov, duhovnemu vodstvu za izredno lepo organizirane duhovne počitnice in nebeščanom za duhovno Navzočnost.
Skupnost SRCE vabi na 2. srečanje skupine Srce, ki se bo srečevala enkrat mesečno pod spremstvom stalnega diakona Mirka Klobučarja.
Srečanja skupine SRCE so namenjena vsem, ki imajo izkušnjo ločitve, razhoda ali razveze in zagotavljajo varen prostor za spopadanje z življenjskim položajem, ki ga razhod prinaša. Skupina nudi možnost osebne rasti, poglabljanja v veri in odprtost za soljudi s podobnimi izkušnjami ter nudi tudi medsebojno podporo, povezanost in krepi moč in upanje za okrevanje.
Prisrčno vas vabimo na drugo srečanje, ki bo v soboto 17. maja 2025 od 9.00 do 12.00 pri Sv. Jožefu v Ljubljani.
Srečanje bomo pričeli z bogoslužjem ob Božji besedi v Marijini kapeli, nadaljevali pa z medsebojnim pogovorom na podlagi evangeljske besede in srečanjem v Ksaverjevi dvorani v pritličju.
Da bomo lahko pripravili primeren prostor za udeležence, vas prosimo, da se prijavite na povezavi:
Predzadnja marčevska sobota, ko naj bi se povzpeli na Lubnik, ni obetala lepega vremena. Kljub temu se nas je na 1025 m visoki hrib nad Škofjo Loko odpravilo 6 članov skupine Srce.
Pot, ki jo je vodil Janez, smo začeli na Kobili (509 m) in po slabih dveh urah ne preveč naporne hoje prišli na vrh. V koči se je prilegla kava ali čaj, pa tudi kakšen priboljšek.
Malo je že začenjalo deževati, upali smo, da bo dež počakal, in na koncu ga je bilo res samo za vzorec. Tudi pot navzdol je ob prijetnem pogovoru hitro minila.
Na koncu smo se v kavarni Homan še malo podružili ob kavi in se nato prijetno utrujeni odpeljali vsak na svoj konec.
To spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje med brskanjem po spletnem mestu. Od teh se piškotki, ki so kategorizirani kot potrebni, shranijo v vaš brskalnik, saj so bistveni za delovanje osnovnih funkcij spletnega mesta. Uporabljamo tudi piškotke tretjih oseb, ki nam pomagajo analizirati in razumeti, kako uporabljate to spletno mesto. Ti piškotki bodo shranjeni v vašem brskalniku samo z vašim soglasjem. Imate tudi možnost, da zavrnete te piškotke. Toda zavrnitev nekaterih od teh piškotkov lahko vpliva na vašo izkušnjo brskanja.
Necessary cookies are absolutely essential for the website to function properly. These cookies ensure basic functionalities and security features of the website, anonymously.
Piškotek
Trajanje
Opis
cookielawinfo-checkbox-analytics
11 months
This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics".
cookielawinfo-checkbox-functional
11 months
The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional".
cookielawinfo-checkbox-necessary
11 months
This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary".
cookielawinfo-checkbox-others
11 months
This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other.
cookielawinfo-checkbox-performance
11 months
This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance".
viewed_cookie_policy
11 months
The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data.
Functional cookies help to perform certain functionalities like sharing the content of the website on social media platforms, collect feedbacks, and other third-party features.
Performance cookies are used to understand and analyze the key performance indexes of the website which helps in delivering a better user experience for the visitors.
Analytical cookies are used to understand how visitors interact with the website. These cookies help provide information on metrics the number of visitors, bounce rate, traffic source, etc.
Advertisement cookies are used to provide visitors with relevant ads and marketing campaigns. These cookies track visitors across websites and collect information to provide customized ads.
