Srce razvezani

Srce razvezani

Srce razvezani

Srce razvezani

Skupnost Srce razvezani

8. VSESLOVENSKO SREČANJE RAZVEZANIH V CERKVI

Dragi člani Skupnosti SRCE!

V soboto, 12. oktobra 2024, vas vabimo v cerkev sv. Jožefa v Ljubljani, Ulica Janeza Pavla II. 13, na 8. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi PLAMEN UPANJA IN MOLITVE.

Ob 15.00 bo predavanje doc. dr. Urške Battelino, mag. pst., in prof. dr. Mojce Zvezdane Dernovšek, dr. med., ob 16.30 pa bo sv. maša, ki jo bo daroval pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar.

Skupnost SRCE pripravlja srečanje v sodelovanju z Uradom za družino pri Slovenski škofovski konferenci, po maši pa bo priložnost za druženje.

Pridite, zmerom se počutimo okrepljeni ob naših gostih in skupni sv. maši.

Odbor SRCA

 

Log pod Mangartom 2024

Alja Horvat

Z vetrom, ki je pred nevihto nosil že sem in tja porumenelo listje, smo vstopili skozi vrata našega stanovanja. Na kavču, s časopisom v roki, nas je pričakal moj oče. V zraku je bilo čutiti vonj po neredu. Na stežaj smo odprli okna in z glasnimi vzkliki nas je hitel pozdravljati naš papagaj, medtem ko sta mu otroka nežno prigovarjala. Ob jedilni mizi so v popolnoma praznem kozarcu žalostno samevale izsušene sadike paradižnikov. Vzgojila sem jih iz zalistnikov kot »rezervne igralce« za primer toče in neurij na našem vrtu. Ob odhodu so se bohotili s temno zeleno barvo, močnim steblom in velikimi belimi koreninami, zdaj pa v njih ni bilo življenja. Niso bili samo oveli, bili so kakor suhe rože, preden jih vržeš v koš. A tega nisem naredila, nisem mogla narediti. Namesto tega sem jim nalila svežo vodo, čeprav sem vedela, da nima smisla. A to je del mene: boriti se tudi takrat, ko ni videti niti trohice upanja. In računati na Božjo pomoč, na silo Življenja, ki je močnejša od vsega drugega …

Brez spremembe je minil prvi dan. Za njim drugi. Ah, vedela sem, predolgo so bili brez vode, predolgo. Kakor jaz, me je spreletelo. Kolikokrat sem razmišljala, da je trpljenje trajalo predolgo, in se spraševala, ali mi bo sploh kdaj uspelo ponovno zaživeti. »Bojne rane« so se poznale povsod na mojem telesu in duši. Tretjega dne sem pa zagledala Življenje: rastline so se dvignile, čisto vse, vse do zadnje. Srček je bil zelen, prav tako nekaj glavnih listov okrog njega. Tisti pri tleh so bili videti delno rjavi. Ampak srce – srce je živelo! Listi sicer še niso imeli prave barve, a bili so živi, življenje se je vračalo. Kakšen čudež! Kakor gozd, ki ga opustoši požar, a iz pepela vznikne nova rast.

Zaželela sem si, da bi za skupino Srce vedelo več ljudi. Koliko let je minilo, ko sem iskala, a nisem našla. Na srečo sem imela terapevta, a manjkali so mi podporni ljudje. Tudi pri spovedi v veliki cerkvi sredi Ljubljane, ko sem se zjokala do konca, me duhovnik ni znal napotiti nikamor. In še ženička, ki je ravnokar prišla od maše, me je neusmiljeno nahrulila, ker sem po njenem stala preblizu izhodnih vrat. Kakor takrat, ko ti gre čisto vse narobe in se počutiš popolnoma samega ….

Misli so se mi vrnile v Log pod Mangartom. Mlajši sin Samo me je spraševal, kateri inštrument je moj najljubši. »No, klavir, violina, flavta …,« sem razmišljala. Končno je prišel z besedo na dan: »Mami, kaj pa kitara? Rad bi se učil kitaro!« Nasmehnila sem se: »Lepo!« Dotaknilo se ga je igranje na kitaro ob naših mašah s pomočnikom p. Tomaža – Primožem. Leto ali dve sem morala poslušati njegovo razredničarko, da noče peti. Prigovarjala mu je ali pa kričala nanj. Tudi ravnatelj. Celo stiskanja zgornjega dela rok so se poslužili. Močnega. Brez uspeha. Na tak način lahko samo lomijo otroke, ne pripravijo pa jih do resničnega sodelovanja in spoštovanja. Ne bo pel pod prisilo in zdaj naj bi igral kitaro? Celo pesmi sem ga slišala tiho mrmrati, če sem med mašo pozorno prisluhnila. In na balkonu včeraj je zapel kitico iz pesmi, ki jo je igral Primož in smo jo skupaj peli, in to na glaaas …

Log pod Mangartom, lepa vasica, obdana z visokimi gorami, s hišicami, strnjenimi ob cesti, ki se vije skoznjo, in s potokom Koritnico. Tam smo odkrivali skrite kotičke tolmunov in pristno naravo, ki v mestu kdaj tako manjka, da že kar boli. Nameščeni v mirni podstrešni sobici, s pogledom na vaško cerkev in gore … Svež zrak … Počitnice … Končno … Paše … Pa čeprav z glavobolom od vseh težkih stvari, ki traja že drugi dan. Preveč skrbi. Preveč dela in preveč dostopa do informacij o stanju po svetu. Teža pritiska k tlom. Ne morem deliti teh stvari, čeprav bi jih bilo treba. Le kdo bi mi verjel? Tako ostaja del mene, ki je osamljen in ga ne zmorem deliti. Še zlasti ga začutim, kadar sem obdana z ljudmi. Vem, slediti moram miru srca. Zavestno. In delovati iz tega. A včasih mi še ne uspeva.

Nekaj dni pred našimi počitnicami sem imela sanje, tiste žive sanje, ki niso tako pogoste. Lepe sanje. Bile so tako močne, da so me zbudile v smehu. Tam je bila naša skupina Srce, vzdušje pa tako prijetno in prežeto z nečim božjim, kar me je neskončno pomirjalo. In p. Tomaž, ki je v rokah držal čevelj, zaradi katerega smo se v sanjah šalili. Ko sem se zbudila, sem vedela, da bo vse v redu. Da otroka ne bosta padla s kakšne previsne stene v gorah ali se poškodovala pri fantovskih podvigih, da bosta prestala kopanje v mrzlih koritih in slapovih. Ampak, le kaj pomeni tisti čevelj? Že drugi dan v Logu pod Mangartom sem izvedela: otroci so se šli kopat s Tomažem in Primožem ter metali čez potok svoje čevlje, da bi ga prečili bosi. In potem so lovili čevlje, ki so jim ušli po vodi. In čevelj mlajšega sina je odplaval, izginil … Šlo mi je na smeh. Kakor da bi imel Bog smisel za humor.

Že prvi dan je bil nekaj posebnega. Odpravili smo se h koritom Mostnice. Nisem jih poznala. Sonce se je prebijalo do nas izpod vrhov gora, ko smo stopali po poti in pod vodstvom p. Tomaža navezovali stike s tistimi v skupini, ki jih še nismo poznali. Dotaknile so se me zgodbe, tako podobne mojim. Ko sem res prisluhnila, sem na drugi strani lahko začutila drugega in njegovo zgodbo. Kakor most, ki poveže dva človeka, da je pot lažja. Dogovorili smo se, da bomo imeli 20 minut časa zase, za tišino, v kateri se vsak poveže s seboj v svojem kotičku narave. Ko sem naredila nekaj korakov proti potoku, kjer je čista voda divje žuborela in se prebijala po belih skalah, sem obstala kakor vkopana: na kamnitem mostu, ozkem le za nekaj dlani, ki se je bočil nad penečo se vodo, sem zagledala starejšega sina Klemna in p. Tomaža, kako se počasi, korak za korakom vzpenjata proti vrhu tega naravnega mostu. »Padla bosta, tako je ozek. Skoraj nemogoče je, da ne bi padla. Dol v to deročo globoooko vodo, samo en napačen korak …,« sem pomislila. A medtem ko sem zadrževala dih in se nisem mogla premakniti, sem v telesu začutila tisti globoki mir. Kakor bi telo vedelo, da je vse v redu. Da tokrat lahko zaupam, prepustim. V naši družini so bili odrasli, ki so otroka vodili v nevarne situacije, in moje telo je bilo polno nemira. Vedno. In potem pride trenutek milosti, ko ugotoviš, da je lahko drugače. In da fantje morajo iti v smeri, ki jim predstavljajo izziv. Ko jih nekdo varno vodi. In ko ugotoviš, da je bilo na tistem mestu varno, tudi če bi padla v vodo. Bila bi samo malo mokra. Pa kaj potem. Divja čarobna lepota narave, kakor da bi se ustavil čas, ko je dva nasmeška ujel v fotoaparat mlajši sin Samo.

Vsi dnevi so bili takšni. Polni lepote, ki smo jo vpijali. Polni hoje in prelepih kotičkov. Pogovorov. Razmišljanj o različnih stvareh. O tem, kje v življenju lahko jaz služim drugih. O tem, kako celostno zajeti svoje življenje in se posvetiti tudi tistim delom, ki so bili zanemarjeni. S sv. mašami, ki so v lepoti narave videti kakor še pristnejše povezovanje ljudi v skupnost in slavljenje. Pa razmišljanja in misli iz Svetega pisma, ki se te dotaknejo. Tudi otrok. Stvari so tekle lepo in usklajeno. Včasih sem pri maši začela padati v čutenje tega, kar nas presega. Svetost. Mir. In sem se vprašala, kako je sploh mogoče živeti brez tega. Všeč so mi bili ljudje. Zdelo se mi je, da se na trenutke dotikamo drug drugega. Radost v meni se mi večkrat zazdi kakor božji radio v srcu. Kakor da smo vsi neločljivo povezani z Bogom. Ko začutimo mir in veselje ob nekaterih stvareh, ljudeh …, se mi zdi, kakor da je smer prava, kakor da je to glas moje duše in božjega šepeta, nekakšen božji kompas v meni, ki mi kaže, da je smer prava …

In kopanje in sv. maša ob Rabeljskem jezeru. Lepooo! In Tomaž je prinesel suuuup. Sup – sanje mlajšega sina. Vse leto je sanjal o njem. In varčeval. In zdaj ga je Tomaž prinesel, pa še peljal ga je po jezeru skupaj z Martinom. Zadetek v polno!

Pa osvojeni Mangart. Uau, bravo mi! Vesela sem bila Primoža, ki je budno spremljal fante v njihovem zagonu proti vrhu, medtem ko smo drugi sopihali za njimi. Varno mi je bilo tudi ob njem: imel je občutek za otroke in odrasle. Znal jih je voditi, jih ustaviti, ko je bilo nevarno, in jih zraven še zabavati. Nekateri so se pogumno podali po slovenski smeri, tudi Martin in Helena, Nataša in drugi. Pa lepi slapovi Fratarice. Ko v tisti vročini razmišljaš, kako se namočiti v vodi. Pa izvir Soče. In tista utrdba, v katero nas je peljal Tomaž, s skrivnim podzemnim hodnikom, od koder smo se prebili na drugi konec utrdbe. Delčki zgodovine, ki jo premalo poznamo, da bi se iz nje zmogli učiti za današnji čas. Da se tiste zgodbe ne bi nikoli več ne ponovile.

En dan smo se z gondolo povzpeli v italijanske hribe in nameravali osvojiti Belo peč. Ko smo prehodili že precejšen del poti, je Aleš ukazal ustaviti se in ne nadaljevati. Teren je bil preveč strm, preveč krušljiv in nezavarovan. Bila sem hvaležna, da imamo s seboj razsodnega človeka. Odpravili smo se proti Kaninu, po lepi poti s pogledom na mogočne gore, kjer smo previdno prečkali snežišče. Ob sestopu mimo cvetočih zaplat gorskega cvetja pa še razigrano drsanje in kepanje z otroki. In Gregor, ki je pokazal svoj talent ob zmagi v pingpongu, snemanju krasnih fotografij in zadnji dan v nogometu s fanti, ki so ga vsi komaj čakali.

Pa kurjenje ognja na zadnji skupni večer, ko se otroka nista mogla nehati smejati ob izvirni pripombi naše Mari. Lepo ju je bilo videti. Vse preveč je bilo resnih stvari v njunem življenju, vse prezgodaj. In ta sproščeni smeh pod zvezdami. Pogovori in petje ob kitari. P. Tomaž je predlagal indijanski ples ob ognju, ko odklopiš nekaj svojega razuma in se prepustiš plesu, da presežeš skrbi, težo, zarezano v telo. A tega še nismo zmogli. Morda se opogumimo drugo leto!

In moji glavoboli in skrbi? Seveda so izginili, glavoboli namreč. Glede skrbi se iščem mir srca. Vsak dan znova. Zaupati božjim močem, kajti moje se lahko hitro izčrpajo. Slediti glasu rahlega šepeta ter včasih tiho in potrpežljivo čakati. Narediti en del in drugega prepustiti Bogu. Zaupati v Dobro, v Božje, ne glede na vse. Delovati ja, a iz tega miru Srca. Vse, še posebno pa težke stvari izročati v Njegove roke. Do tega miru so nas vsak dan vodile molitve.

Pravijo, da so počitnice prave, če lahko pozabiš na službo. Službeni in zasebni telefon sta bila izklopljena večino časa. In ko sem se v ponedeljek vrnila na delo, v veliko moderno stavbo z ogromnimi okni, stotinami kamer varovane kritične infrastrukture, sem obstala pred vrati notranjega prostora in se nisem mogla spomniti svoje varovane kode za vstop. Prav tako se nisem mogla spomniti, kam sem dala ključe omare s prenosnikom. Seveda pa sem se spomnila Loga pod Mangartom!

Udeleženka duhovnih počitnic v Logu

Predavanje Duševne stiske in telesne težave

VABILO na prvo predavanje v pastoralnem letu 2024/25

Dragi člani Skupnosti SRCE!

Spet vas vabimo na predavanja na četrti ponedeljek v mesecu, prvič 23. 9. 2024 ob 19.45, v Marijino kapelo pri Sv. Jožefu v Ljubljani (po sv. maši, ki se začne ob 19h).

Naša gostja bo Anda Perdan, zdravnica splošne medicine, s predavanjem DUŠEVNE STISKE IN TELESNE TEŽAVE.

Zagotovo se ob razpadanju zakona znajdemo v hudi duševni stiski, na kar se odzove telo, tudi s psihosomatsko boleznijo, ki jo je dostikrat težko prepoznati in sprejeti. Zdravljenje navadno ni lahko, je pa možno. Ne zamudite edinstvene priložnosti srečanja z upokojeno zdravnico, tudi zdravnico na alpinističnih odpravah in prostovoljko Ando Perdan, ki bo o duševnih stiskah spregovorila iz svojih bogatih poklicnih in življenjskih izkušenj. Prisrčno vabljeni!

Predavanje boste lahko spremljali tudi po zoom-u:  https://us02web.zoom.us/j/84866857888 

Geslo: 123456

Odbor SRCA

Romanje članov skupnosti srce na Sveto Goro

Dragi prijatelji!

Ob začetku pastoralnega leta vas vabiva, da v soboto, 21. 9. 2024, skupaj poromamo k naši “Primorski” Kraljici na Sv. Goro pri Gorici. Zbiranje bo  pri sv. Jožefu v Ljubljani ob 6.45 oziroma na parkirišču pri OŠ v Grgarju ob 8.30. Sprehodili se bomo do cerkve sv. Martina in z molitvijo ob Urškinem grobu začeli naše romanje. Proti vrhu se bomo podali po poti, ki jo je pastirica Urška velikokrat prehodila in se prav zato imenuje Urškina pot. Gre za makadamsko pot, ki traja približno uro in pol. Na vrhu si bomo privoščili malico iz nahrbtnika, nato pa šli na Frančiškov hrib. Ob 12h bo sv. maša, ki jo bo posebej za nas daroval župnik župnije Šturje g. Zoran Zornik. Po maši se spustimo  nazaj v Grgar. Tisti bolj vešči hoje boste spust opravili po drugi polovici Urškine poti, mimo Frančiškovega hriba in kavern do izhodišča. Drugi se bomo vrnili po isti poti, kot smo prišli. Sledi vožnja do župnije Šturje v Ajdovščini, kjer nas bo v Marijinem domu čakal topel obrok.

Kdor čuti, da peš poti ne bi zmogel, se seveda lahko na Sv. Goro pripelje z avtom in se udeleži samo svete maše in druženja v Šturjah.

Pridi tudi ti, da se skupaj zahvalimo Mariji za njeno varstvo in jo prosimo, naj še naprej posreduje za nas pri Jezusu in nas skupaj z njim blagoslavlja.

Prijavite se preko elektronskega obrazca do četrtka 19. 9. 2024 do 18h.

Obrazec je na spodnji povezavi. Na koncu obrazca ne pozabite potrditi na gumb  »pošlji«.

 https://forms.gle/xjH9heHurHNyaLQF7

Lepo  vas pozdravljava in se veseliva našega skupnega srečanja!

Magdalena in Matjaž

 

Izkustvo razpada zakona kot spodbuda ločenim za nenehno učenje

upravnik

Duhovna spodbuda za ločene

Razpad zakona je ena najtežjih človekovih izkušenj. Pogosto prinaša občutek bolečine, izgube in neuspeha, vendar pa ločeni lahko tudi v teh težkih trenutkih najdejo priložnost za nenehno učenje, ki jim bo omogočilo osebnostno in duhovno zorenje.

Soočanje z resničnostjo in iskanje Božje volje

Prvi korak v procesu nenehnega učenja po ločitvi je soočanje z resničnostjo. To pomeni sprejeti dejstvo, da se je zakon končal. Psihološke raziskave kažejo, da razpad zakona pogosto povzroči podobne čustvene odzive kakor smrt bližnjega, torej žalovanje, ki vključuje najrazličnejša čustva. Pomembno je, da jih ločeni prepoznajo in sprejmejo ter izrazijo, saj je to prvi korak k okrevanju.

V teh trenutkih jim Sveto pismo ponuja tolažbo in oporo, ko jih spominja na navzočnost Boga Očeta po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu in Božjo skrb zanje. Jezusove besede: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4), jim dajejo zagotovilo, da Bog v času žalosti in izgube ponuja tolažbo in upanje. Tudi ko se zdi, da je vse izgubljeno, lahko zaupanje v Božji načrt ljubezni zanje in milost pomagata pri čustvenem in duhovnem okrevanju.

Apostol Peter pravi: »Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas« (1 Pt 5,7). Ta nauk spodbuja ločene, da ozavestijo resnico o Božji skrbi zanje tudi v najtežjih trenutkih, tako da bodo mogli v Bogu in drugih ljudeh, ki jim jih pošilja na pot, najti moč za nadaljnje življenje.

Samorefleksija in rast

Po razpadu zakona je pomembno, da si ločeni vzamejo čas za samorefleksijo. Ta proces vključuje iskren pregled lastnih dejanj, napak in odločitev, ki so morda prispevali k ločitvi. Samorefleksija ni namenjena obsojanju samega sebe, temveč učenju iz preteklih izkušenj in iskanju načinov, kako postati boljši človek.

Raziskave kažejo, da lahko globoka introspekcija pomaga ločenim prepoznati vzorce vedenja in čustvene odzive, ki so morda prispevali k razpadu zakona. To vodi do večje zrelosti, boljšega razumevanja samega sebe in bolj zdravih odnosov v prihodnosti.

Tudi Sveto pismo jih vabi k samorefleksiji. »Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se« (2 Kor 13,5). Takšna samorefleksija ne vključuje le analize preteklih napak, ampak tudi iskanje načina za izboljšanje in rast v skladu z Božjo podobo, ki jo nosijo v sebi, in z Božjim načrtom ljubezni zanje.

Odpuščanje sebi in drugemu

Odpuščanje je eden najtežjih, a hkrati najpomembnejših korakov nenehnega učenja po ločitvi. Vključuje odpuščanje sebi za napake in grehe, pa tudi odpuščanje bivšemu partnerju za vse, kar je prispevalo k razpadu zakona.

Večina psiholoških raziskav kaže, da odpuščanje igra ključno vlogo pri okrevanju po razpadu zakona. Ljudje, ki so sposobni odpustiti sebi in bivšemu partnerju, okrevajo hitreje, občutijo manj stresa in imajo boljše duševno zdravje. Odpuščanje ni le oprostitev napak drugega, temveč omogoči tudi osvoboditev od negativnih čustev, kakršni sta jeza in zamera.

Sveto pismo poudarja milost in moč odpuščanja na poti do notranjega miru: »In bodite drug do drugega dobrotljivi, usmiljeni in si med seboj odpuščajte, kakor je tudi vam Bog odpustil v Kristusu« (Ef 4,32). Ne spodbuja le odpuščanja drugim, ampak tudi sebi, kar je ključno za doseganje notranjega miru in za nadaljevanje življenja po ločitvi. Ko ločeni odpusti sebi in nekdanjemu partnerju, se osvobodi ran, zamer in bolečine ter omogoči svojemu srcu, da se zaceli in postane z Božjo pomočjo znova zmožno zaupati, spoštovati in ljubiti ter biti ranljivo.

Iskanje novih poti in graditev prihodnosti

Ločitev lahko povzroči občutek negotovosti glede prihodnosti. Vendar pa psihološke raziskave kažejo, da lahko preusmeritev pozornosti na nove cilje in priložnosti pomagajo, da ločeni ponovno najdejo smisel življenja ter notranje veselje in mir.

Pomembno je, da ločeni ne ostanejo ujeti v preteklost, ampak iščejo nove poti in gradijo svojo prihodnost. To vključuje postavljanje novih ciljev, odkrivanje novih interesov in morda celo iskanje nove ljubezni.

Sveto pismo jih spodbuja k iskanju upanja in novih priložnosti: »Kajti jaz poznam načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod, načrte za blaginjo in ne za nesrečo, da vam dam prihodnost in upanje« (Jer 29,11). Ta obljuba jim zagotavlja, da je po vsaki izgubi mogoče najti nov začetek in novo upanje. Kljub bolečini in izgubi Bog vedno ponuja možnosti za obnovo in rast.

Poglobitev vere in duhovna prenova

Psihološke raziskave kažejo, da vera lahko igra ključno vlogo pri premagovanju stresa in depresije, povezanih z ločitvijo. Ločeni, ki se po razpadu zakona zatečejo k veri, pogosto poročajo o večjem notranjem miru in občutku povezanosti z nečim večjim od sebe.

Izkustvo razpada zakona je čas, ko lahko ločeni na novo odkrijejo podobo Boga, ki jo je razodel Jezus Kristus. Boga, ki jih ne bo nikoli zapustil ali obsodil, temveč jih vedno in povsod po Jezusu Kristusu vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Kadar zmorejo odgovoriti na to vabilo in priti k njemu z vero, ki jo premorejo, bodo mogli skupaj z njim preobraziti svojo bolečino in najti novo smer v življenju.

Sprejeti podporo

Psihološke raziskave in Sveto pismo učijo, da lahko ločeni s samorefleksijo, odpuščanjem, iskanjem novih priložnosti ter poglobitvijo vere najdejo pot do osebnostne in duhovne preobrazbe. Tako morejo iz boleče izkušnje razpada zakona priti močnejši, zrelejši in pripravljeni za novo življenje, ki je polno upanja, miru in novih priložnosti. V procesu nenehnega učenja se lahko odkrijejo nove možnosti za življenje, ki bo veliko globlje in polnejše, kakor je bilo prej.

Pri tem pa ločeni niso sami. Vedno smejo računati na Boga Očeta po Kristusu v Svetem Duhu, ki jim pošilja na pot različne ljudi in programe, da bi zmogli vstopiti v učenje in pri njem vztrajati. Zato je prav, da gojijo v sebi držo odprtosti za podporo, ki jim je podarjena, da bi zmogli zaživeti polnost življenja po boleči izkušnji razpada zakona.

Literatura:

Amato, Paul R. 2000. The consequences of divorce for adults and children. Journal of marriage and family 62, št. 4: 1269−1287.

Hetherington, Mavis E., in John Kelly. 2002. For Better or for Worse: Divorce Reconsidered. New York: W. W. Norton & Company.

Tashiro, T. Y., in Patricia Frazier. 2003. »I’ll never be in a relationship like that again«: Personal growth following romantic relationship breakups. Personal relationships 10, št. 1: 113−128.

Worthington Jr, Everett L. 2013. Forgiveness and reconciliation: Theory and application. New York and London: Routledge.

Dober dan, dobri ljudje – posnetek YouTube

Nekaj možnih podpor:

− Srečanja in programi v okviru Skupnosti SRCE. Informacije in prijave, tukaj.

− Duhovni vikend za ločene: Je ločitev zgolj življenjski poraz ali nova priložnost? Od 15. do 17. 11. 2024 v Ignacijevem domu duhovnosti. Informacije in prijave, tukaj.

− Študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Poteka dve leti ob sredah od 16.30 do 20.45 v živo in po Zoomu hkrati. Več informacij, tukaj. Vpis je možen do 15. 9. po spletu, tukaj. Pogovorna oddaja o programu, tukaj.

− Celoletni programi v Ignacijevem domu duhovnosti. Več informacij in prijave, tukaj.

Foto: Canva.

Pripravil p. Ivan Platovnjak DJ

Naučite se počivati! Poletna duhovna spodbuda za Skupnost SRCE

upravnik

Pogosto se spomnim besed svojega prijatelja: »Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli ‘Počivaj v miru!’« Prav tako mi ostaja v spominu misel zdravnika: »Na pokopališču so mnogi, ki so bili prepričani, da so nenadomestljivi.«

Verjetno nimam samo jaz težav, da bi si našel dovolj počitka vsak dan, enkrat na teden, tudi poleti. To je verjetno vsesplošna težava mnogih, saj smo vsi vpeti v različne obveznosti. Vedno se zdi, da je premalo narejenega in da je treba še to in to obvezno narediti. To je morda tudi vaša težava. Poglejmo, zakaj je pomemben počitek in zakaj je prav, da se naučite počivati.

Pojdite sami zase

Evangelist Marko poroča, kako je Jezus učence, ki so se veseli vrnili s svojega misijonskega poslanstva, poslal počivat: »’Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!’ Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj.« (Mr 6,31–32)

Jezus se je gotovo veselil vsega, kar so doživeli njegovi učenci, toda njihovo pozornost usmeri predvsem na počitek. Na ta način jim želi pomagati, da bi se zavedali svoje telesne in duševne utrujenosti ter potrebnosti telesnega in duševnega počitka. Hkrati jih opozori na nevarnost ujetosti v aktivizem, pri katerem so najpomembnejši dosežki in občutek, da so absolutni protagonisti in da je vse odvisno od njih. Da bi se ne ujeli v to past, je dobro, da se zavestno ustavite in se umaknete v samoto.

Ni dovolj le odklop

Papež Frančišek poudarja, da ni dovolj, da se človek »odklopi«, temveč da je prav »resnično počivati«, se vrniti »k bistvu stvari: ustaviti se, ostati v molku, moliti, da ne bi iz norosti dela prešli v norost sprostitve. Jezus ni zanemarjal potreb množice, ampak se je vsak dan pred vsem drugim umaknil v molitev, v tišino, v bližino z Očetom.«

Bistvo počitka, h kateremu vas Jezus vabi, je torej čas, ko se ustavite ter na različne načine obnovite svoj odnos z Bogom Očetom po Kristusu v Svetem Duhu in v Njem s seboj, z bližnjimi in vsemi, s katerimi ste na različne načine povezani.

Z Jezusom je vsako breme lažje

V Matejevem evangeliju (11,28–30) beremo, kako Jezus obljublja počitek vsem, ki pridejo k njemu: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Obljubljeni počitek morete najti le ob Njem, z Njim in v Njem. Seveda je on že v vas od trenutka, ko vas je ustvaril in ste postali njegova podoba, še posebej pa po zakramentu krsta in birme. Njegova navzočnost se poživlja z vsako obliko molitve, ko ste zavestno z Njim, pa tudi z obhajanjem nedeljske svete maše in spovedi, kolikor je mogoče.

Ko ste z Njim osebno povezani ter ga sprejmete v svoje vsakdanje življenje in situacije, ki vas utrujajo in obtežujejo, pride tolažba in življenjska radost, ki jo more podariti le On. Vaše vsakdanje delo ne bo več »davek«, temveč prostovoljno sodelovanje z Bogom Očetom in njegovo ljubeznijo, ki se želi na ta način udejanjati po vas. Seveda vas ne osvobodi težav z delom in stisk zaradi ločenosti niti vsakdanjih obveznosti, ki jih je zaradi tega še več, saj ste ostali sami za vse, temveč vas okrepi, odstrani hromečo zaskrbljenost ali nenehen strah in nosi z vami težo vsakdanjega življenja. Na ta način postaneta vsako delo in breme lažje. V veri zavestno sprejmite Njegovo ljubečo in dejavno navzočnost, da bo smel biti v vašem srcu in ga preobražati (Mr 7,14–23), da bo postalo pretočno in prosojno za Njegovo in Očetovo ljubezen, spoštovanje, usmiljenje, odpuščanje, mir in veselje. Počitek v Kristusovem Duhu vam želi omogočiti prav to.

Počitek vas naredi manj dramatične

Premalo počitka vas naredi živčne, manj čuteče, spoštljive in ljubeče. Če ste utrujeni, pod stresom, preobremenjeni ali nenehno zaposleni, ne delate nikomur usluge, ne sebi ne drugim ob vas. To vam onemogoča, da bi bili blizu drugim, njihova opora, dar in razlog veselja. Potrebujete tudi odmor, in to ne le petnajstminutnega ali kratkega dremeža čez dan. Če si vzamete dovolj časa za počitek, ki ga potrebujete v skladu s svojim telesom, duševnostjo in duhovnostjo, ter poskrbite za svoje telo, dušo in duha, boste lahko sebi in drugim tisto, kar si res želite in česar ste tudi zmožni, če ste spočiti.

Počitek razkriva vaše zaupanje v Boga

Psalm 127,1–2 pravi: »Če Gospod ne zgradi hiše [ali odnosa ali doma ali projekta], se zaman trudijo tisti, ki jo gradijo; če Gospod ne varuje mesta [ali česar koli, kar vas skrbi ali zaradi česar izgubljate spanec ali pa ste živčni], stražar zaman bedi. Zaman je, da zgodaj vstajate, pozno odhajate, da jeste kruh bolečega dela, kajti On daje svojemu ljubljenemu tudi v spanju.«

Ko spoštujete Boga in ritem življenja, ki ga je položil v vas in vse stvarstvo, boste lahko tudi sami nazorno videli, kako se Bog zavzema in konkretno skrbi za vas in vaše drage. To, da si vzamete čas za spanje in različne oblike počitka, je znamenje zaupanja v Boga in zavedanja, da je vse Božji zastonjski dar. Ni vse odvisno zgolj od vas. Niste Bog in vam ni treba biti. Povabljeni ste, da ste sogovorniki in sodelavci v njegovi ljubeči in spoštljivi skrbi za vse in vsakogar. Naredite le tisto, kar lahko, drugo pa prepustite Njemu.

Seveda je tudi spanje toliko bolj počitek, kolikor bolj vstopate vanj z Njim po branju Božje besede, ozaveščanju Božje navzočnosti v vas in okrog vas, molitvi zahvale, kesanja, izročitve ali kakšne druge oblike molitve, ki vam pomaga, da z Njim zaključite dan in se povsem izročite v Njegov ljubeči »objem«.

Še nekaj praktičnih načinov za počitek

Živeti pomeni gibati se, biti na poti, slediti notranjemu glasu, navdihom, Božjemu klicu. Telo ne more biti zdravo in prav delovati, če nima te možnosti. Brez gibanja se ne more prav sprostiti in tudi ne spočiti. Seveda pa je dobro, da se vsakdo giba v soglasju z lastnim telesom in ritmom življenja oziroma ritmom, ki ga daje Bog, v katerem živi, se giblje in je (Apd 17,28). Izbirajte gibanje (sprehod, hoja, tek, plavanje, ples, razgibavanje ipd.), v katerem ste lahko zavestno združeni z Bogom in drugim ter se še globlje zaveste, kako zelo ste obdarovani.

Mnogim je počitek tudi kontemplacija lepote ob različnih umetnostnih delih poezije, glasbe, literature, gledališča, baleta, opere, arhitekture itd. Ob tem se nasitita in spočijeta duševnost in duh, kar ugodno vpliva tudi na telo. Podoben učinek ima za nekatere petje ali igranje na glasbilo.

Nekaterim je v počitek tudi srečanje s tistimi, ki jih imajo radi in s katerimi so v različnih prijateljskih odnosih. To ugotavlja tudi psalmist: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj!« (Ps 133,1)

Več časa porabite za pripravo obrokov in zavestno uživanje. Pustite se obdarovati z Božjo ljubečo skrbjo za vas in bližino tudi prek tega.

Obhajanje nedelje. Z obhajanjem zahvalne in spravne evharistične daritve skupaj z drugimi postajate vedno bolj eno v Kristusovem Duhu ljubezni, usmiljenja, spoštovanja in odpuščanja, pa tudi povezani s svojimi dragimi ter vsemi drugimi brati in sestrami v Kristusu. Nedelja naj bo res čas uživanja v Božjih darovih, ki ste jih bili deležni čez teden, sprostitve telesa, duševnosti in duha, v dejavni navzočnosti Boga Očeta po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu, v objemu njegove neizmerne ljubezni.

Za na pot

Želim vam, da bi si med dopustom in počitnicami dopustili, da na novo ovrednotite čudoviti dar počitka in se podate na pot učenja, kako počivati, da boste vedno bolj postajali takšen človek, kakršnega si vas je zamislil Bog Stvarnik in Oče, kar vam želi omogočiti tudi s počitkom. Naj vam bo dano obilo modrosti in ustvarjalnosti Svetega Duha.

p. Ivan Platovnjak

P. S.: Nekaj možnosti za poletni čas:

1) Poleti se lahko udeležite duhovnih vikendov ali ignacijanskih duhovnih vaj v Ignacijevem domu ali kje drugje.

3) Na Youtube lahko najdete različne vodene molitve. Poglejte si jih, vzemite si čas zanje, vstopite vanje in presojajte.

4) Obiščite kdaj spletne strani: https://ignacijevdom.si/; https://duhovnosti.si; https://www.moli.si/; https://duhovnoizpopolnjevanje.si/. Gotovo boste našli na njih tudi kaj zase.

Majsko romanje na Smledniški grad

upravnik

12. maja 2024 ob 7.30 se nas je 18 romarjev, po večini starih znancev iz skupnosti SRCE, zbralo pri Janezu v Dornicah. Pričakal nas je nasmejan in s polno mizo dobrot, primernih za jutranje okrepčilo. Po dogovoru, da se bo romanje končalo pri Zbiljskem jezeru, smo prestavili nekaj vozil v Smlednik k trgovini, da bi si olajšali pot.

Potem smo se zagrizli v breg za njegovo hišo. Po lepem gozdu smo dosegli vrh slemena med Hraškim in Repenjskim hribom ter se spustili proti samostanu v Repnjah. Sprejela nas je šolska sestra Bernarda in nam v cerkvi Srca Jezusovega razkrila zgodovino dvorca Purgerjev iz 1. pol. 18. stoletja, ki ga je podedovala Katarina Šporn Golob. Ob njem je sezidala cerkev in kot vdova brez otrok darovala posest jezuitom. Po letu 1883 so se sem vselile šolske sestre iz Maribora in tu delovale do leta 1941. V tistem času je bilo v Ljubljani še vse »nemško«, zato je bila šola v slovenščini in z zelo uporabno vsebino za mladež na vasi v narodnem smislu zelo potrebna.

Leta 1945 sta  v porušeno poslopje prispeli dve pogumni šolski sestri ter ga z vztrajnostjo in pomočjo domačinov začeli obnavljati. Čeprav so bili časi hudi, so sestre s svojo žilavostjo dokončale obnavljanje in dosegle celo to, da so bile zaposlene kot delavke na tem posestvu. Temeljita obnova pa se je začela leta 1968. Samostan so povečali, ob stoletnici pa je bila po načrtih arhitekta Toneta Bitenca prenovljena tudi cerkev. Pri tem so z darovi in prostovoljnim delom spet veliko pomagali vaščani, k čemur jih je s svojo besedo znal navdušiti takratni hišni duhovnik prof. dr. Anton Trstenjak. Po letu 1971 so se v repenjskem samostanu začeli znameniti večmesečni gospodinjski tečaji. Leta 1995 so stavbo noviciata podrli in sezidali Dom matere Margarete za kuharske tečaje in duhovne vaje. Hišni duhovnik tu enkrat dnevno mašuje.

Sestra Bernarda je na koncu spregovorila o lastni življenjski poti in svojem poslanstvu med šolskimi sestrami. Za predstavitev samostana in njeno življenjsko zgodbo se ji je z majhno pozornostjo zahvalila Nevenka. Potem nam je Nevenka prebrala zgodbo o nastanku bisera v školjki, ki nas uči, da so v življenju potrebni potrpljenje, trpljenje in vztrajnost. Lepota in nastanek bisera nista samoumevna, kakor tudi niso samoumevne naše izkušnje, bogatitev in razdajanje naših darov ter  vztrajanje na Kristusovi poti kljub časom, ki so zaradi razveze tako težki. Potem nas je v cerkvi popeljala še v skupno molitev in pesem.

Naše romanje smo nadaljevali z 10-minutno hojo do cerkve sv. Tilna z letnico 1731. Prvotna cerkev pa je bila zgrajena leta 1476 in obdajalo jo je obzidje. V turških časih je bil ta tabor napaden in skoraj zavzet. Pred cerkvijo smo malo posedeli, poklepetali in si privoščili malico iz nahrbtnika. Potem smo jo mahnili po grebenu proti Hraškemu hribu in Smledniškemu gradu.  Po dobri uri hoje v senci dreves smo prispeli do okrepčevalnice Stari grad in si privoščili kosilo. Tod so stale stavbe že v pozni romanski dobi. Leta 1136 so sezidali velik kvadratni stolp, ki je imel 3 metre debele stene. Lega stolpa je omogočala nadzor nad tovornimi potmi v dolini, ki so jih preverjali tudi grofje Celjski in Habsburžani. Zato je imel grad pomembno vlogo varuha za širše območje. Mi pa smo občudovali predvsem čudovit razgled do Triglava, na Kamniško-Savinjske Alpe in lepo obdelano ravnino pod njimi.

V dolino smo se spustili mimo Kalvarije gradu Valburga, ki je bila v rokokojskem slogu zgrajena v povezavi z dvorcem. Doslej je bila že večkrat obnovljena. Na vrhu Kalvarije stojijo trije križi in pri njih smo zmolili rožni venec Božjega usmiljenja.

Že nekaj let sem član SRCA in že velikokrat sem se odzval povabilu na romanja, predavanja, počitnice … Nikoli nisem bil razočaran ne glede organizacije in ne glede vzdušja, predvsem pa ne glede odnosa do mene. Ločitev ali razveza je nekakšno sesutje odnosa, in to ne samo med zakoncema, ampak tudi v družini in širši skupnosti. Zato je še toliko pomembnejše najti ljudi, ki imajo podobne izkušnje in ti lahko pomagajo pri ponovnem vzpostavljanju odnosa do sebe in okolice. Tudi tokrat ni šlo samo za romanje, ampak tudi za iskrene pogovore med prijatelji, za deljenje novic in izkušenj ter iskanje rešitev.

Janko Rodman

Poletne duhovne počitnice Skupnosti SRCE

upravnik

Skupnost SRCE organizira poletne duhovne počitnice v Kopru, v Logu pod Mangartom in na Murterju na Hrvaškem. Namenjene so ločenim in razvezanim v Cerkvi ter njihovim otrokom. Duhovne počitnice bo oblikovalo skupno življenje in skrb drug za drugega s skupnimi obroki, druženjem na plaži ali v hribih, organizirani bodo izleti v okolico in vsakodnevna sv. maša, skupna meditacija in molitev, priložnost pa bo tudi za duhovni pogovor in spoved. Pri oblikovanju družabnih dejavnosti bo dobrodošel prispevek vsakogar od udeležencev. Duhovnih počitnic se udeležujete na lastno odgovornost in nanje se prijavite po prijavnih obrazcih. Vse prijavljene bomo naknadno obvestili o podrobnostih po elektronski pošti.

  1. Duhovne počitnice v Kopru, 14.–20. 7. 2024

Nastanitev je v OŠ Antona Ukmarja v Kopru na čudoviti lokaciji tik nad Žusterno (Osnovna šola Antona Ukmarja v Kopru, Pot v gaj 2). Spali bomo v učilnicah na blazinah po tleh, prostori so klimatizirani. Zajtrke in kosila nam bodo pripravljali v šolski kuhinji za 11 eur na dan, sami pa bomo poskrbeli za večerje, za kar bo vsak prispeval 5 eur na dan. Prispevek za spanje na dan je 11 eur. Za otroke do 14. leta je cena polovična.

Poleg uživanja na plaži bomo imeli možnost preživljati večere na sprehodu po Kopru in okoliških naseljih, kjer se bomo lahko udeležili katerega od poletnih kulturnih in turističnih dogodkov.

Duhovne počitnice bo vodil duhovnik Ervin Mozetič, župnik pri Sv. Marku v Kopru.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 po spletnem obrazcu .

  • Duhovne počitnice v Logu pod Mangartom, 22.–28. 7. 2024

Nastanitev je v hostlu Kronotop.

Ker se prijavljamo kot stalna skupina, je cena za prenočitev ugodnejša (15 eur na noč), toda v hostlu ne bomo edini gostje. Obroke si bomo pripravljali sami v kuhinji, ki je namenjena vsem gostom. Za hrano bo treba odšteti 15 eur na dan. Prijavljene bomo obvestili o plačilu akontacije.

Organizirali bomo izlete v bližnjo okolico, si ogledali čarobne kotičke v naravi, se povzpeli na kak bližnji vrh, tudi dvatisočak. Duhovne počitnice bo vodil p. Tomaž Mikuš.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 oz. do zapolnitve prvih 30 mest po spletnem obrazcu .

  • Duhovne počitnice na Murterju, 18.–28. 8. 2024

Nastanitev je v jezuitski hiši v samem jedru mesta Tisno. Prispevek za eno prenočitev je 10 eur. Za obroke, ki jih bomo pripravljali skupaj, je prispevek 15 eur na dan.

Družili se bomo na plaži, ki je od hiše oddaljena le 200 m, in na izletih v bližnjo okolico, zvečer pa bomo ujeli kak zvezdni utrinek in uživali v sončnih zahodih.

Duhovne počitnice bo vodil p. Mio Kekić.

Prijave so mogoče do 30. 6. 2024 po spletnem obrazcu .

PREDAVANJE PSIHOLOGINJE IN DRUŽINSKE TERAPEVTKE MAJDE MRAMOR

Srce Razvezani


Naša predavateljica Majda Mramor, ki nas je obiskala v ponedeljek, 22. 4. 2024, nam je celoten večer
popestrila z zanimivimi temami, s katerimi se srečujemo vsak dan. Mene se je najbolj dotaknila
osrednja misel o krivdi in sramu, veliko pa smo slišali še o drugih čustvih, občutjih in komunikaciji,
prav tako pa o partnerstvu in starševstvu.
Občutek krivde se pojavi, ko mislimo, da smo naredili nekaj narobe. Običajni odziv je čustven, npr.
kot jeza, tesnoba, žalost ali zmedenost. O krivdi je dobro razmisliti, jo predelati, popraviti in doseči
višjo raven vedenja. Ko nas pesti občutek krivde in smo prekoračili vse meje oz. norme in standarde,
nastopi slaba vest. To je občutek, ko se zavemo, da moramo ukrepati: popraviti napravljeno škodo in
razmisliti, kaj lahko naredimo, da nadaljujemo odnos brez prevelikih ran.
Naslednje čustveno stanje, ki nam ga je opisala predavateljica, je sram. To je občutje neprimernosti,
ki sili človeka v umik. Ozadje so običajno starši, ki so bili do nas kritični. Najpogosteje do sramu
privedejo stavki kot: »A to si naredila? Sram te bodi!« Sram je predvsem vpliv drugih ljudi na to,
kakšni bi mi morali biti. Do njega privedejo tudi velike krivice, ki so se nam dogodile in jih nismo
zmožni predelati. Velikokrat nam povzroči notranje rane perfekcionizem oz. težnja za vsako ceno
ugajati drugim. V sebi imamo ves čas kompas: kako me bodo gledali drugi. To šibkost lahko
pozdravimo oz. vsaj zazdravimo in iz svoje čustvene rane zgradimo vrlino, ki nam pokaže svetlobo na
koncu predora.
Pogovor je tekel tudi o družini, katere teoretična razlaga je, da gre za ekonomsko sodelovanje in
reprodukcijo v ožjem smislu. A družin je ogromno vrst … Družina je odnos, v katerem se razvijamo in
ranimo, pa tudi zacelimo, v odnosu lahko dokončno dozorimo. Brez konflikta ni rasti, in ker je konflikt
nujni del družinskega življenja, ima skozi njega vsak človek možnost doseči blagostanje, če je le
pripravljen na kompromise, dialog in prilagajanje. Walter Kempler, začetnik gestalt izkustvene
družinske terapije, je zapisal, da človekovo življenje gibljeta dve osnovni potrebi: potreba po
avtonomnosti in potreba po povezanosti z ljudmi. Izziv pa je, kako oboje voditi v ravnotežju. To pa
dosežemo le z dobro in umirjeno medsebojno komunikacijo. V družini sta obe potrebi uravnoteženi
takrat, ko je skrb zase enako vrednotena kakor povezanost.
Kaj pa partnerstvo? Partner je dar, saj je težko biti sam. Partnerstvo daje občutje odnosa,
povezanosti, je sončna energija, ki osnuje družino, družina pa je kakor hiša, v kateri naj bi bil vsak
sprejet z ljubeznijo. Temeljna pravica vsakega človeškega bitja je namreč biti ljubljen. Ljubezen
izražamo nebesedno, z reakcijo in vedenjem, predvsem pa z besedami. Vse to gradi odnos, v njem se
razvijamo in ranimo in vsaka rana je lahko pot k sebi, če smo se iz nje zmožni učiti. Pri tem nam je v
veliko pomoč pogovor, toda ne kakršen koli – pomembna je konstruktivna komunikacija, pri kateri ni
poniževanja in tekme. V partnerstvu naj prevladujejo jaz-sporočila in aktivno poslušanje. O drugem
naj ne govorimo in sodimo, vedno najprej preverimo in nato tehtamo. Nikoli naj ne učimo drugih, kaj
potrebujejo, saj ima vsak pravico do drugačnosti. Rajši poslušajmo ljudi in jih spoštujmo, to si namreč
zasluži vsako človeško bitje.
Dotaknili smo se tudi starševstva in otrok. Starši naj bi bili topli in otrokom naklonjeni, znali naj bi
poskrbeti zanje, jim dati čustveno oporo, morali bi verjeti vanje in jim zaupati, jim dati občutek
varnosti. Zgodnji občutki imajo močan vpliv na poznejše življenje. Otroke naj ne samo vzgajamo,
ampak naj z njimi tudi uživamo, se igramo in vživimo v njihov svet. Otroci znajo biti odgovorni, če jim
damo to možnost. Vsak od njih želi postati dober človek, to je v njihovi naravi. Mi pa želimo biti dobri
starši: želimo jih razveseljevati, jim stati ob strani in jih imeti radi. Pravo vzgojo vodi vzajemna
ljubezen, zgledi in poučevanje, ne pa žaljenje in kritiziranje – pohvala je učinkovitejša od graje. Ob
tem moramo biti tudi dovolj kritični in znati postavljati meje, hkrati pa poskrbeti za lastno zadovoljstvo.
Predavanje se mi je zdelo izredno zanimivo, teme so bile nanizane sistematično in bilo jim je res
prijetno slediti.
Člani Skupnosti Srce imajo za seboj hude izkušnje, soočali so se z vsem zgoraj napisanim in taka
predavanja so nadvse dobrodošla. Hvala!
Mira

Majsko romanje na Smledniški grad

»Hôdi za menoj!«

(Mt 9,9)

Z veseljem vas vabimo na enodnevno majsko peš romanje, ki bo v nedeljo, 12. 5. 2024.
Zbor bo ob 7. uri na parkirišču pred cerkvijo sv. Jožefa v Ljubljani, kjer se bomo razporedili po avtomobilih. Odpeljali se bomo do vasi Dornice pri Vodicah (naslov Dornice 11a), kamor lahko pridete tudi direktno ob 7.30. Tam nas bo pričakal organizator romanja Janez Traven z čajem in kavo.
Iz Dornic se bomo odpravili na krožno pot okoli Smledniškega gradu. Najprej se bomo ustavili v samostanu šolskih sester v Repnjah, kjer bomo imeli ob 9.30 sv. mašo ali pa bomo sami opravili molitev. Sestra Bernarda nam bo predstavila samostan.
Pot bomo nadaljevali navkreber do cerkve sv. Tilna, kjer si bomo vzeli čas za malico iz pohodne torbe. Pot po gozdnatem grebenu nas bo vodila na Smledniški grad, kjer bo možno po izbiri naročiti obrok (pasulj, ričet, sladice). Pot na izhodišče nas bo peljala mimo
Smledniške kalvarije.
Pohod po lahki označeni poti bo brez vštetih postankov trajal slabe tri ure. Hoja je kakor vedno na lastno odgovornost. Po zaključenem romanju se lahko po želji ustavimo še na bližnjem Zbiljskem jezeru.

Vljudno vas prosimo, da se do petka, 10. 5. 2024 na romanje prijavite na povezavi: https://forms.gle/zkZgtajsTUB5S8AB7

Veselimo se srečanja z vami. Hodimo skupaj naprej!

Skupnost Srce

Scroll to top