Podrobnosti o dogodku sledijo.
p. Tomaž Mikuš DJ, predavanje
Podrobnosti o dogodku sledijo.
Izlet na Primorsko
Podrobnosti o dogodku sledijo.
Silvestrovanje
Podrobnosti o dogodku sledijo.
Urban Urbanc, Kam s čustvi, ko se odnos konča
Podrobnosti o dogodku sledijo.
Srčki pri patru Karlu Gržanu
»Torta žlahtnega sobivanja«
Srečanje »srčkov« s p. Karlom Gržanom je bilo načrtovano že lani decembra, ko naj bi se dobili pri sv. Jožefu v Ljubljani na enem od rednih srečanj v programu, a je bilo odpovedano zaradi patrovih zdravstvenih težav. Zato sem kar zastrigla sem z ušesi, ko sem izvedela, da bomo del septembrske sobote preživeli v njegovi družbi in v njegovem kraju.
Napovedoval se je čudovit dan v poznem poletju, ko smo prebile nižinsko meglo in se čez Črnivec spustile proti Lučam. Sproščeno in zabavno smo se imele že v avtu pri našem predstavljanju in spoznavanju. Okoli sebe res potrebujemo ljudi, s katerimi moremo podeliti svojo zgodbo in ob tem ne bomo obsojani, ampak le slišani. Izmenjava izkušenj potrjuje veličino božje previdnosti in božjega delovanja. Vse nas je povezala hvaležnost za moč, ki jo prejemamo v preizkušnjah.
Zbralo se nas je več kot 30. Sprejel nas je pred župnijsko cerkvijo v Solčavi in vsakemu krepko segel v roko. Poslušala sem kar nekaj njegovih pogovorov in vedno mi je dajal vtis modrega človeka v skromni pojavi. A ko sem ga videla v živo, se je skromnost pokazala v kar mogočni postavi. Med tem, ko smo se zbirali, nam je pripovedoval o solčavski cerkvi in zgodovini kraja, kar je kasneje nadaljeval tudi v cerkvi in dodal še svojo življenjsko zgodbo. Nekako se je poistovetil z nami – ločenimi. Tudi njega je doletela podobna usoda – ločil se je od samostanske skupnosti, ko je v odhodu našel rešitev iz duhovne zlorabe.
Za nas je pripravil izkustveno pričevanje o odnosih s pomenljivim naslovom: Torta žlahtnega sobivanja. Opisoval je plasti torte – testo, nadeve, … Osnova je biskvit na dnu. To smo mi. V sebi imamo perspektivo rajskega in to želimo projicirati v drugega. Taka idealizacija ni življenjska. Dopustiti moramo sebi in sprejeti, kar je bilo, kar se nam je zgodilo. Ne smemo igrati žrtve. Življenje ni krivo, je realno. Ko dopustimo sebi svojo zgodbo, takrat dopustimo tudi drugim njihovo zgodbo. Absolutne resnice ni. Če dopustimo, da deluje na nas preteklost, omogočamo ponavljanje starih stvari. Odnos z novo osebo ni namenjen razčiščevanju preteklosti. Dopustiti je potrebno življenju realnost. Kontekst lastnega sobivanja. Usposobit se je potrebno za to, da nam je dobro v sobivanju. Na podlagi čutenja se je potrebno usklajevati, da nam je skupaj dobro. Bližnji okušajo našo notranjo resničnost. Osnova za dobre medosebne odnose je duhovnost; da poskrbimo, da je dobro meni osebno. Ohranjati je treba v sebi duhovno spokojnost in ugotoviti, kaj to spokojnost vzbudi, kaj me umiri, kaj mi da moč. Do sebe ne smemo biti neusmiljeni in neprizanesljivi.
Tu se je moja pozornost za zapisovanje končala, ker mi je bilo bolj dragoceno poslušanje in opazovanje pripovedovalca. Ostalo je nekaj njegovih izkustvenih resnic, ki vedno nagovorijo in nudijo temo za razmišljanje.
Narava in dotik z zemljo človeka razelektri.
Ne smemo biti odvisni od razpoloženja drugih.
Ko »težim« drugemu, me nekaj v notranjosti teži.
Že kot otrok je potrebno poosebiti pravičnost, spoštljivost, odgovornost in poosebiti meje.
Skromnost, vztrajnost, potrpežljivost so varovala pred odvisnostjo.
Lahko se »flanca rože«, življenjskih izkustev se ne da.
Čas sočutja, čas pozornosti – gledati, vzeti si čas. Ne verjeti scenarijem, ki jih pišejo drugi.
Svoboda in sreča sta odločitev.
Vsak ima osebno spoznavno resnico.
Ne veš, kaj drugi misli.
Ne jemlji se preresno.
Smeh, ki ozdravlja.
Družba preveč ceni racionalno inteligenco, ki smo jo z ocenjevanjem deležni tekom šolanja.
Vsak ima svoj koktajl inteligence (naravna, praktična, odnosna, čustvena, …), vse je dodana vrednost racionalni inteligenci.
Intuitivnost ne more nadoknaditi umetne inteligence.
P. Karel Gržan nam je predstavil svoji knjigi »Friderik in Veronika«, v kateri opisuje svoje raziskovanje o njenem življenju v času, ko je živel v Jurkloštru (letos obeležujemo 400-letnico njene smrti), in knjigo »Kako misliti ta svet drugače!« kjer svetuje, naj vedno mislimo s svojo glavo.
Po kratkem odmoru smo skupaj pristopili k sveti maši v prelepo obnovljeni gotski cerkvi Marije Snežne, kjer je po našem gostitelju vsak mogel začutiti božjo bližino in umirjenost, ki smo jo bili deležni v evharistiji.
Sledilo je okusno okrepčilo in prijateljsko druženje v bližnji gostilni. Nekateri so se kasneje podali še k slapu Rinka. To je bil dan, ki se zapiše globoko v srce in iz katerega prihajajo nove moči za življenje.
Karmen Hvala
Vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi
Dragi člani Skupnosti SRCE!
V soboto, 11. oktobra, vas vabimo na Záplaz v cerkev Marijinega vnebovzetja
na 9. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi pod naslovom Božja ljubezen je pot in steza upanja, ki ne razočara.
Letošnje srečanje pripravlja novomeška škofija v sodelovanju s Skupnostjo SRCE in Uradom za družino pri Slovenski škofovski konferenci.
Spored:
9.30–10.00: zbiranje
10.00–11.00: sv. maša s škofom msgr. dr. Andrejem Sajetom
11.00–11.30: odmor
11.30–13.00: predavanje zakonskega in družinskega terapevta dr. Damijana Ganca; pogovor s predavateljem in predstavitev Skupnosti SRCE
po 13. uri: agape, priložnost za druženje in informacije na stojnici Skupnosti SRCE
S seboj lahko pripeljete otroke, zanje bodo poskrbeli animatorji iz Boštanja.
Pridite in ne zamudite priložnosti tega srečanja v dolenjskem romarskem svetišču, ki je letos razglašeno tudi za svetoletno cerkev, torej za milostni kraj, kjer bomo lahko poživili svojo vero. Ob grobu Lojzeta Grozdeta, skupni sv. maši, nagovorih in predavanju se bomo zagotovo počutili tudi okrepljeni in potolaženi.
Lepo vabljeni!
Ritem vsakdana – izziv in priložnost. Duhovna spodbuda za ločene
Poletje je čas sproščenosti in oddiha. Jesen pa prinese vrnitev v vsakdan: delo, opravila, nove obveznosti. Zdi se, da se življenje pospeši, nalog je več, dnevi pa krajši. Prav v tem času se posebej pokaže, kako dragocen je ritem življenja, ki nam pomaga nositi težo vsakdana.
Za ločene je ta ritem pogosto še težji: marsikaj morajo nositi sami, hkrati pa jih spremljajo bolečine preteklosti in negotovost prihodnosti. Ritem vsakdana je lahko breme, a hkrati prostor, kjer Bog želi delovati – kjer lahko znova odkrivajo mir, moč in novo priložnost za življenje.
Bog je ustvaril svet v ritmu: dan in noč, delo in počitek, čas setve in čas žetve. Tudi človek je ustvarjen, da živi v ritmu, ne v kaosu. Celo po ločitvi, ko se zdi, da je vse razbito, Bog vabi k novemu ritmu, ki vrača notranji red.
Sveto pismo nas spominja: »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom« (Prd 3,1). To je povabilo, da tudi vsakdan, ki je včasih obtežen s samoto ali spomini, sprejmemo kot prostor, kjer Bog ostaja navzoč. On ni daleč – tudi tam, kjer se zdi, da vlada praznina, prihaja s svojo milostjo.
Izzivi vsakdana za ločene
Jesenski ritem vsakdana lahko prinaša več težav:
− Utrujenost: nositi delo, dom, skrbi za otroke in odgovornosti sam.
− Osamljenost: občutek, da ni več nikogar, s komer bi delil drobne trenutke dneva.
− Neporavnani odnosi: rana iz preteklosti, občutki krivde ali jeze.
− Strah pred prihodnostjo: kako bo šlo naprej, kje najti moč.
Če ločeni teh občutkov ne prepoznajo, lahko postanejo vir ujetosti. Toda prav ti so priložnost, da jih položijo pred Boga, ki jih razume in vabi, da se oprejo nanj.
Bog ne vabi k velikim podvigom, ampak k majhnim korakom. Tudi ločeni lahko gradijo ritem, ki prinaša mir:
− Iskren pogovor z Bogom: deset minut molitve ali premišljevanja na dan.
− Drobne geste ljubezni: prijazen klic, iskrena zahvala, dobra beseda otrokom ali prijateljem.
− Skupnost: vključitev v župnijo, skupino, program, Karitas, kjer človek začuti, da ni sam.
− Nedeljski trenutek: sveta maša, skupna miza z otroki ali prijatelji, čas zase.
Vsakdan je lahko težak, a če ga napolnijo z drobnimi znamenji upanja, postane prostor, kjer se rodi življenje.
Ločeni pogosto nosijo dvojno breme: skrbi in občutke krivde. Zato je nujno, da si ustvarijo prostor počitka – telesnega in duhovnega. Počitek ni izgubljen čas, ampak čas, v katerem se človek znova zaveda, da je ljubljen Božji otrok.
− Vsaj en dan naj bo posvečen miru, brez pretiranega dela.
− Nedelja naj bo dar – prostor bližine z Bogom in tistimi, ki so blizu srcu.
− Naučiti se reči »ne« pretirani zaposlenosti in zahtevam, ki izčrpavajo.
Hvaležnost, odpuščanje, bližina
Jesen je čas spravila sadov. Tudi v življenju po ločitvi lahko ločeni poberejo »sadove« – ne bolečin, ampak trenutkov, ko jih je Bog podpiral. Hvaležnost odpre srce in prinese mir.
Še pomembnejše pa je odpuščanje. Rane iz preteklosti lahko hromijo, če jih ne izročamo Bogu Očetu po Kristusu. Apostol Pavel vabi: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4,26). To ne pomeni pozabiti, ampak dovoliti, da Bog zdravi in počasi osvobaja srce.
Če zakonca molita skupaj, rasteta v bližini; če pa ločeni molijo sami, odkrivajo, da ostaja njihov spremljevalec Bog. On je tisti, ki posluša, tudi ko drugi ne razumejo. Molitev naj bo iskrena: zahvala, kesanje, prošnja, izročitev. Ni pomembna dolžina, ampak iskrenost srca.
Vsak ločeni je povabljen, da zaupa svojo zgodbo, odnose, rane in upanja Bogu. On je zmožen povezati niti, ki so nam ušle iz rok.
Jesenski čas nas spomni na minljivost. Listje odpada, dnevi se krajšajo. Toda kristjan ve, da to ni konec, ampak prehod. Vsaka jesen vabi k novemu zaupanju: Bog ima pripravljeno pomlad.
Ločeni naj si upajo živeti v upanju: »Vse, kar pride, boš nosil skupaj z menoj, Jezus Kristus!« Ko si to izpovejo, prepoznajo, da niso sami. Jezus je njihov zvesti prijatelj in zaveznik.
Zaključek: Ritem kot dar
Ritem vsakdana je lahko breme, če ga človek nosi sam. Toda če ga sprejme kot dar, postane prostor srečanja z Bogom. Tudi po ločitvi je mogoče živeti polno, z zaupanjem, hvaležnostjo in upanjem.
Naj bo ta jesenski čas priložnost, da ločeni v ritmu dela in počitka, v žalosti in veselju znova odkrijejo, da je Bog vsak dan navzoč v njih in ob njih. Njegova beseda in njegova ljubezen sta kot novo vino, ki osvežuje, zdravi in daje življenje.
Kratka molitev za ločene v jesenskem času:
»Bog Oče, hvala ti, da me spremljaš v ritmu mojega vsakdana. Ti veš za mojo osamljenost, mojo utrujenost in moje rane. Po Svetem Duhu me navdihuj, da najdem čas zate, zase in za tiste, ki so mi zaupani. Naj hvaležnost premaga grenkobo, odpuščanje pa zamere. Naj bo moj dom prostor miru in upanja, kjer bom skupaj s teboj rasel v ljubezni, ki ne mine. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.«
p. Ivan Platovnjak
Nekaj možnih podpor
− Celoletni programi v Ignacijevem domu duhovnosti. Več informacij in prijava tukaj.
− Študijski program Duhovno izpopolnjevanje. Poteka dve leti ob sredah od 16.30 do 20.45 v živo in po Zoomu hkrati. Več informacij tukaj. Vpis je možen do 15. 9. po spletu tukaj. Pogovorna oddaja o programu tukaj.
VABILO na srečanje s patrom Gržanom v soboto, 20. 9. 2025
Dragi člani Skupnosti SRCE!
V soboto, 20. 9. 2025, vas vabimo na srečanje s p. dr. Karlom Gržanom. Ob 9:00 se dobimo pri cerkvi Marije Snežne v Solčavi, se razporedimo po avtomobilih in odpeljemo do Konjskega Vrha pri Lučah. Tu na samotni kmetiji je pater Gržan pred več kot desetletjem našel božji mir.
Za nas bo pripravil predavanje z naslovom: Dopustiti – odpustiti – se osvoboditi. Tudi sv. maša bo v naravi na njegovem domu. V primeru slabega vremena ali nad 15 prijavljenih, se bomo odpravili v cerkev Marije Snežne.
V Zadružniku v Solčavi bo ob 14.00 za plačilo možnost kosila (obara, žganci in zavitek).
Prijave zbiramo do srede, 17.9.2025 preko obrazca na spodnji povezavi:
https://forms.gle/BFxjNgBMNKjWGKnS9
Dodatne informacije na telefonski številki: 041 807 016
Zdaj imamo priložnost od blizu doživeti patra Gržana, se srečati z njegovo modrostjo, toplino, sočutjem in razdajanjem. Pridite torej na tretjo septembrsko soboto na romanje za dušo.
Odbor SRCA
Oživljeno je bilo upanje in dana moč
Kako težko sem prišla tokrat na duhovni odmik, ker biti s »srčki« v Logu pod Mangartom niso počitnice. Veselila teh dni že od prijave dalje, a zadnji teden pred odhodom se je dogajalo toliko stvari, ki so me obremenjevale in mi vzbujale slabo vest, da po človeško gledano, ni bilo več možnosti, da grem. A božja beseda v nedeljo pred odhodom, me je prepričala, da sledim prvotnemu načrtu. In … ni mi žal. Še zdaleč ne.
Ujelo se nas je šestnajst »srčkov« v skupnem tednu v tej gorski vasici, ki že sama po sebi ponuja mir in bližino božjega stvarstva. Nekaj znanih obrazov in nekaj novih pogumnih iskalcev. Prestiž je bilo tokrat imeti celo hišo zase. Morda smo se zato počutili še toliko bolj sproščeno in povezani med seboj, čutiti je bilo vzdušje »ene velike prijetne in usklajene družine«, kjer si vsi med seboj pomagajo, sodelujejo, kjer se zapleti razpletejo še preden se zapletejo …
Jutranja meditacija ob dnevni božji besedi, ki jo je vsak dan pripravljal p. Tomaž, je bila vedno v povezavi z našimi izgubami in problemi, ki nastanejo z ločitvijo. Vsakdo je mogel najti misel zase, za svoje razmišljanje ali za tolažbo in vodilo za življenje. Povedla nas je v Gospodovo bližino in v tišino srca. Tako začeti dan obljublja obilje ljubljenosti skozi božji dotik in ob tem smo zmogli sprejeti tudi svojo ranljivost, iskreno bližino drugega ter spregovoriti o svoji bolečini, o razočaranju, o podrtih načrtih življenja. Pristnost privabi v človeka zavedanje, da imamo vsi podobne zgodbe, ki po pogovorih dobijo drugačen pogled, novo dimenzijo.
Spoznavanje lepot tega konca naše dežele je v taki družbi neponovljiv dogodek. Hoditi po poteh, ki so znane le domačinom in redkim raziskovalcem narave, zbujajo posebno spoštovanje, čudenje in hvaležnost. Obhajanje evharistije v naravi, na skalah ob šumenju potoka, v travi na planini, ko je vse tako preprosto, pa me spominja na skupnost prvih kristjanov. Čutiti je bilo novo energijo, kot bi prejeli tisoč darov svetega Duha.
Karmen