Duhovne počitnice

Kako težko sem prišla tokrat na duhovni odmik, ker biti s »srčki« v Logu pod Mangartom niso počitnice. Veselila teh dni že od prijave dalje, a zadnji teden pred odhodom se je dogajalo toliko stvari, ki so me obremenjevale in mi vzbujale slabo vest, da po človeško gledano, ni bilo več možnosti, da grem. A božja beseda v nedeljo pred odhodom, me je prepričala, da sledim prvotnemu načrtu. In … ni mi žal. Še zdaleč ne.

Ujelo se nas je šestnajst »srčkov« v skupnem tednu v tej gorski vasici, ki že sama po sebi ponuja mir in bližino božjega stvarstva. Nekaj znanih obrazov in nekaj novih pogumnih iskalcev. Prestiž je bilo tokrat imeti celo hišo zase. Morda smo se zato počutili še toliko bolj sproščeno in povezani med seboj, čutiti je bilo vzdušje »ene velike prijetne in usklajene družine«, kjer si vsi med seboj pomagajo, sodelujejo, kjer se zapleti razpletejo še preden se zapletejo …

Jutranja meditacija ob dnevni božji besedi, ki jo je vsak dan pripravljal p. Tomaž, je bila vedno v povezavi z našimi izgubami in problemi, ki nastanejo z ločitvijo. Vsakdo je mogel najti misel zase, za svoje razmišljanje ali za tolažbo in vodilo za življenje. Povedla nas je v Gospodovo bližino in v tišino srca. Tako začeti dan obljublja obilje ljubljenosti skozi božji dotik in ob tem smo zmogli sprejeti tudi svojo ranljivost, iskreno bližino drugega ter spregovoriti o svoji bolečini, o razočaranju, o podrtih načrtih življenja. Pristnost privabi v človeka zavedanje, da imamo vsi podobne zgodbe, ki po pogovorih dobijo drugačen pogled, novo dimenzijo.

Spoznavanje lepot tega konca naše dežele je v taki družbi neponovljiv dogodek. Hoditi po poteh, ki so znane le domačinom in redkim raziskovalcem narave, zbujajo posebno spoštovanje, čudenje in hvaležnost. Obhajanje evharistije v naravi, na skalah ob šumenju potoka, v travi na planini, ko je vse tako preprosto, pa me spominja na skupnost prvih kristjanov. Čutiti je bilo novo energijo, kot bi prejeli tisoč darov svetega Duha.

Karmen

Moje prve duhovne počitnice v Logu pod Mangartom so presegle vsa pričakovanja.

Že lani, ko sem s skupino SRCE počitnikovala na Murterju, sem si zaželela, da bi letos  odšla na duhovne počitnice v Log pod Mangartom, a je vse kazalo, da zaradi bolečin v kolenu tega ne bom zmogla. Obiskala sem svojo sošolko fizioterapevtko, ki mi je sprostila blokade in dala dovoljenje, da kljub vsemu lahko grem. Po prvem in drugem dnevu hoda so me bolečine, ko se je koleno shladilo, opozarjale, da bi bilo bolje, če bi kakšen dan počivala, a ponoči se je koleno spočilo in zjutraj me je sonce ponovno zvabilo v gore.

Naša spoznavanja so bila spontana, prisrčna. Četudi smo se videli prvič, je bilo, kakor da se na dušni ravni poznamo že vse življenje. Besede so zlahka stekle in razpoloženje med nami je bilo izredno prijetno, umirjeno; naše oči so bile polne iskric in naše besede prijazne, naša ušesa so znala prisluhniti in naše roke so znale objeti.

Vsem nam je veliko pomenila jutranja meditacija. P. Tomaž Mikuš jo je vedno skrbno pripravil in njegove besede so se blago dotikale naših ranjenih duš ter nam dajale spodbude za nove začetke. Moram poudariti, kako modro je znal z dnevno Božjo besedo iskati vzporednice z našimi življenjskimi izkušnjami ter nas usmerjati na pot odpuščanja, miru in poguma. Za marsikoga so bili zelo dragoceni tudi osebni pogovori z njim, ki so se zvrstili ob popoldnevih.

Z besedami ne morem opisati, kako sem bila navdušena nad gorami. Stalno sem nekaj snemala, slikala in nisem se mogla načuditi vsej lepoti. Zalotila sem se ob misli, da skoraj nisem mogla verjeti, da sem v Sloveniji. Gore so me presenečale s svojo mogočnostjo, stabilnostjo, veličino.

Duhovni vodja nam je na prvem pohodu proti Loški Koritnici dal navodilo, da hodimo v parih, si podelimo osebne zgodbe in sogovornika za nazaj zamenjamo. Ta ideja se je pokazala za zelo dobro premišljeno in mirno lahko napišem, da sta me osebni zgodbi obeh sogovornic zelo nagovorili.

Seveda pa smo si po pohodih pripravili tudi večerje oz. pozna kosila. Pri tem moram pohvaliti izredno timsko delo. Vidna je bila odgovornost vsakega posameznika, vsak je naredil svoj del in obroki so bili vedno zelo okusni. Zadovoljni po vseh podvigih, smo zvečer izvedeli še za načrte v naslednjem dnevu in občasno pred spanjem še malo pokramljali, med drugim smo proslavili tudi godovni dan enega od srčkov.

Prelepa je bila sv. maša v Šunikovem vodnem gaju. Tu so široka korita z modrozelenimi tolmuni, ki jih je izdolbel potok Lepenjica pred sotočjem s potokom Šunik. Čeprav nismo slišali vseh besed, ker je voda okrog nas močno žuborela, se je med nami čutila močna duhovna edinost, notranja zbranost in tiha sreča. Vse to je dokaz za resničnost besed sv. Frančiška Saleškega, da je Božja Ljubezen vedno večja od naše bolečine. Vse naše preizkušnje smo pri maši izročili Jezusu in odvzel nam jih je, kar je bilo videti na naših sijočih obrazih – Božja Ljubezen nas je resetirala in dajala novega upanja za nadaljnje življenje.

Hodili smo tudi po poti Juliana Trail in preko skal prišli do Slapu zaročencev. Pričakovala sem, da bosta slapova dva, a mi je bilo povedano, da je naravni proces povzročil združitev obeh, tako da je zdaj slap samo eden, vendar silno mogočen. Ob tem sem začutila neko simboliko. Ob slapu smo si vzeli čas za kosilo iz popotne torbe ter si polnili duha in sproščali misli, naredili pa tudi spominske fotografije. Naš vodja in dva mladeniča so se v slapu pogumno osvežili.

Četrtega dne so se tri najbolj kondicijsko pripravljene srčice podale na Mangart, preostali del udeležencev pa je šel raziskovat Velika korita Soče. To so naravne lepote, ki se jim ne moreš načuditi. Ni besed, s katerimi bi opisala naše navdušenje, vzhičenost, ganjenost; vse to se je namreč porajalo v nas med hojo ob robu Soče. Človek lahko samo strmi in se čudi delu Stvarnika. Najpogumnejši so celo zaplavali v ledeni Soči. Resnično spoštujem taka dejanja. S skoki v Smaragdno oko so nas spet presenetili trije predstavniki moškega spola. Ne smem pa pozabiti omeniti, da sta se v Šunikovem vodnem gaju, poleg nekaj moških, v ledeno vodo opogumile stopiti tudi dve predstavnici ženskega spola. Moje iskrene čestitke!

Lep pohod smo imeli tudi v Lepeno – obiskali smo Dom dr. Klementa Juga in z veseljem sem se osvežila z okusnimi malinami, ki so rastle v bližini. Naslednjega dne pa smo uživali ob občudovanju Predelskega slapu, ki nas je s svojo višino in bučnim glasom opominjal, da brez trdoživosti, volje in moči ni mogoče uspeti ne v naravni ne v življenju.

Petega dne smo skoraj vsi osvojili Čisti vrh – 1875 m visoko goro. Zame osebno je bil to največji hribovski dosežek po koroni. Hoja je bila izredno lepa: gozdnata pot, po ozkih stezicah. Vodja nas je pohvalil, da smo izredno motivirana, umirjena in prijetna skupina. Med potjo smo z veseljem smukali rdeče jagode in celo borovnice, ki so nam po napornem pohodu prinesle dobrodošlo osvežitev in otroško radost. Na samem vrhu pa nas je pričakal božanski razgled – z veseljem smo fotografirali in delali videoposnetke prečudovitega Stvarstva in seveda nas udeležencev, ki nam je uspelo doseči vrh. Ob odhodu v dolino je na mojo pobudo iz naših grl mogočno zadonela pesem Hvala večnemu Bogu; resnično mu hvala, da sem lahko doživela toliko lepega, zmogla toliko naporov in dodala svoj kamenček v mozaik letošnjega duhovnega počitnikovanja v Logu pod Mangartom.

Zadnjega dne nas je jutranje sonce izza gora prijetno prevzelo in radostilo, čeprav smo v mislih že zapuščali ta raj pod Mangartom, hvaležni, da nam je bilo dano doživeti pet nepozabnih dni.

S skupnimi močmi smo počistili naše začasno bivališče in se na pobudo srčice, ki je tega dne praznovala rojstni dan, odpeljali v Bovec na pijačo, pred tem pa nas je počastila še s sladicami. Za slovo smo obiskali še bližnjo cerkev sv. Štefana ter za slavljenkino zdravje in njene srčne želje zmolili eno desetko rožnega venca, se objeli in odpeljali vsak na svoj dom.

Hvala angelom varuhom za varstvo naših korakov, duhovnemu vodstvu za izredno lepo organizirane duhovne počitnice in nebeščanom za duhovno Navzočnost.

S spoštovanjem,

Nevenka Filipič