(odmev na predavanje prof. dr. Barbare Simonič)
V najtežjem obdobju življenja sem zbrala moč in pogum ter s tremi prestrašenimi otroki vsa ranjena in razbolela odšla od moža. Prehodno sem prišla domov k staršem. Takrat mi je bila v največjo pomoč in oporo njuna drža neobsojanja, sem pa čutila, da jima je mar za nas in da čutita z menoj, naj je bilo to za njiju še tako težko. Nič nepotrebnih vprašanj, nič nasvetov, preprosto njuna ljubeča prisotnost in sočutje. Kako zelo sta olajšala mojo pot naprej, da sem se sploh lahko sestavila ter poskrbela zase in za otroke!
Prof. dr. Barbara Simonič je nas srčke na mesečnem predavanju s svojim izjemno toplim in tankočutnim načinom podajanja popeljala v sočutje in empatijo, ki ju v sodobnem svetu tako primanjkuje. In vendar delata odnose drugačne, posebne in jih poglobita! Obuti se v čevlje drugega pomeni vstopiti v njegovo doživljanje, se z njim povezati in utrditi medsebojni odnos. Sočutje pomeni, da smo že stopili v odnos in začutili stisko drugega. Človek ob nas čuti, da v težavah ni sam, da se nekdo zanima zanj, da je viden in slišan, da je dragocen in pomemben! Empatija omogoča razumevanje tega, kako se drugi počuti. Vživljanje v drugega pa nam daje širino in kaže na spoštovanje do drugega.
Je pa pomembno ločiti, kaj doživljam jaz in kaj drugi. Nikoli ne bomo povsem vedeli, kaj doživlja drugi, to ve samo on sam. Toda če se povežemo z njim empatično, lažje razumemo njegovo izkušnjo. Ni potrebno, da se z njim strinjamo, ohranimo pa do njega spoštljiv odnos. Kadar smo ranjeni, potrebujemo tudi prostor, kjer se lahko zacelimo. Ranljivost je krhkost in delimo jo lahko tam, kjer se počutimo varne.
Sočutni smo lahko tudi sami do sebe. Velika ovira v sočutju do sebe je sram, ki je strah pred izgubo odnosa, je nesprejemanje samega sebe. Če ne sprejmemo svojih napak, se ne moremo imeti radi in ne moremo biti pristni. Kadar pa odnosi niso pristni, se sram še poglablja. Ko nam izkažejo sočutje drugi, vemo, da smo sprejeti s svojimi ranami in napakami ter se lahko zacelimo. Sočutje lahko dobimo tudi od Boga. Bog nas ima namreč brezpogojno rad in nas sprejema, k njemu se zatekamo v varen prostor po tolažbo in razumevanje.
Odzvanjanje na predavanje sem začela s pozitivno izkušnjo ob ločitvi, povezano s sočutno držo svojih staršev. Nadaljevala pa bom z večletno izkušnjo v naši skupnosti, v kateri si ob različnih priložnostih pripovedujemo svoje zgodbe, se poslušamo, sprejemamo in povezujemo. Občutek, da sem slišana brez obsojanja, da v svoji bolečini nisem sama, da jo lahko brez sramu delim, je neprecenljive vrednosti! Je možnost, da se tam, kjer sta prisotna sočutje in empatija, rane počasi celijo in nastane svet prostor, kjer je dovoljeno biti krhek in ranljiv. To je pot v okrevanje, je pot k sebi domov.
Gena Pupis