Draga naša Marija!
Posebna tišina ja vladala med tvojim pričevanjem, ki se je vsakogar od nas dotaknilo na poseben način, lahko rečem: prodrlo v naše duše. Tvoje umirjene, izbrane besede so meni in vsem navzočim povedale veliko več od izgovorjenega. Začutila sem tvojo izredno notranjo moč, mir, ki ga izražaš in izžarevaš tudi sicer. Verjamem, da ga podpirata ON in ONA, s katerima si ti, Marija, v globokem odnosu.
Rada bi ti dala priznanje za tvoj boj za ohranitev zakona, ki ni prenehal niti za trenutek. Borila si se, nisi omagala, zato da bi tvoj mož mogel postati tvoj “mož” in “oče” tvojim otrokom. To si ti, Marija! Toda ljudje se odločamo po svoje in tako tudi tvoj mož, ki se je vseskozi umikal in končno tudi fizično umaknil iz vajinega zakona.
Marija, to je bila izključno njegova odločitev, samo njegova. Kako globoka je bila rana, da ni zmogel “intime” s teboj in otroki, je mogoče vedel samo on, gotovo pa njegovo nezavedno, ki je obrambno krojilo njegovo ravnanje. Vrnil se je k svoji mami, osebi, pri kateri je iskal resnico in rešitev. Odgovora zagotovo ni dobil, saj je bila resnica skrita globlje v njenem rodu. Zdaj, v novem življenju, jo gotovo pozna.
Draga Marija, iskrena hvala za tvoje pričevanje, ki ga razumem kot dejanje poguma in podaritve. Ob koncu svojega pisanja pa ti moram reči – upam, da čutiš, da iz srca: zdaj je čas zate, za veselje, za veliko veliko majhnih radosti. Upam tudi, da nam boš s svojimi sposobnostmi še vedno stala ob strani. Čutimo tvojo moč in pripravljenost.
In še enkrat: hvala, Marija!
Olga Č.