Ko si na tleh in ko si sam, vedi, da nekdo še vedno misli nate … je refren prijateljice in soromarke v prvomajskem jutru na železniški postaji v Sežani. Jutro pristnih objemov in jutro polno smeha, radosti, da smo lahko spet skupaj.
Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad, kdor je našel podporno skupino, Skupnost SRCE, je odkril nov smisel življenja, srčno in telesno zdravje in ni ga večjega bogastva, kot je prav zdravje. Pot do zdravja je dolga, okrevanje je po korakih in hoja v skupini ti daje oporo. Življenje je pot naprej, kakor kaže rumena puščica na Jakobovi poti.
Lanskega maja smo začeli pot na Vrhniki, vmes med letom opravili etapo od Ljubljane do Vrhnike in se letošnjega 1. maja odpravili od Tomaja do Trsta. Primorska veja Jakobove poti je za večino končana.
Moj izziv je preživeti dan čim bolj polno in doživeto. Želim čutiti, sočustvovati, sodelovati, spominjati se prve hoje po poti, po kateri se podaš sam, poln bolečine, in na kateri dobiš paleto čudovitih sopotnikov, ko imaš Najvišjega ob sebi, ki ti daje moč, ko se v tebi naseli strah pred neznanim, ko te obišče tesnoba, ko si izmučen, ko ne poskrbiš zadosti zase, ko imaš v mislih bolečo preteklost in ko se zaveš, da obstaja nekje svetloba tudi zate, ko se zaveš, da potrebuješ malo sočustvovanja, da potrebuješ iskrenega prijatelja, da si moraš biti največji prijatelj sam, da je največji zaklad v tebi, da si zaklad drugim. Pot na goro Tabor je strma, a vredna truda in napora, delati dobro, odpustiti vse zamere in biti v trenutku, ne v preteklosti in ne v prihodnosti, ampak zdaj, tukaj …
V Tomaju je zaplapolala zastava na postavljenem mlaju. Praznik je, tudi naš praznik in že je tu prvo skupinsko fotografiranje. Naj ostane spomin na naš praznik. Pa saj je maj! Spustimo se v koloni med vinogradi in cvetlicami in ta čudoviti prizor mi prebudi v mislih Marijino pesem Spet kliče nas venčani maj in pesmi mojega rojaka Tonija Verderbara. Za trenutek se odlepim od skupine in se poskušam povezati v molitvi z vsemi svojimi in Bogom. Saj smo že kar nekaj let samo tako povezani med sabo. Mama vedno najde kanal pošiljanja dobrih misli in Božjega varstva in blagoslova svojim otrokom.
Celotna četica koraka pred mano, gospod s šopkom šmarnic pristopi k meni in mi ga podari. Ganjena sem, se zahvalim in ga celo objamem. Vem, da ne morem ves dan nositi šmarnic, vem pa, da je na gori Repentabor Marijino svetišče, in Marija bo vesela šopka. Dodelam ga še z nekaj vejicami cvetočega belega grma in šopek priroma do Marije.
Na gori pri Mariji smo ob 10. uri, ujamemo sv. mašo. Je za nas in naše družine, za Božjo milost in blagoslov. Božja beseda nas je nagovorila, g. župnik je začutil našo stisko in nas je spodbudil k prejemu hostije in pomembnosti Jezusovega okrepčila.
Nadaljevali smo pot, tokrat v manjši sestavi, saj se je nekaj prijateljic obrnilo nazaj v Tomaj. Preostali pa naprej v Trst.
Pot po prometni cesti smo kmalu zamenjali za gozdno, ki ni bila označena. Vendar s skupnimi močmi, predvsem pa pod Aleševim vodstvom, smo bili na pravi poti za Trst, tokrat brez hrupa avtomobilov.
V mirnem zavetju parka na športnem igrišču smo imeli skupno kosilo iz nahrbtnikov, ki so premogli raznovrstne dobrote – dale so nam novih moči in zagona. Tudi moj telefon je prišel do novih moči, saj je bila v pomožnem objektu na moje veselje vtičnica, tako da noben trenutek ne bi ušel mojemu objektivu.
Nadaljevanje poti po ulicah vse do Trsta, več pozornosti ob prečkanju ceste. Bili smo priče tudi vožnji v napačno smer, vklopljenim hupam … Vse to življenje …
Nabirali smo kilometre in praznili baterije. Pot nas je pripeljala na Trg sv. Jakoba in nazaj do železniške postaje in potem domov. Ob slovesu je bil že izdelan načrt za naslednje leto. Objemi, izčrpanost, dež, vse to za konec. Najlepše – spomini – pa ostanejo.
Buen camino, prijatelji!
Irena Frankovič