Duhovna spodbuda za ločene
Poletje se počasi končuje. Za nami so dnevi drugačnega ritma, dopustov, poti, srečevanj in morda tudi trenutkov, ko smo lahko nekoliko lažje odložili vsakdanje obveznosti. Začenja se novo obdobje. Otroci se vračajo v šolo, koledar znova napolnijo službene obveznosti, dnevi se vračajo v ustaljenost.
Za nas, ki živimo izkušnjo ločitve ali razveze, je tak prehod lahko še posebno občutljiv. Nov začetek šolskega leta morda pomeni ponovno usklajevanje glede otrok, voženj, dejavnosti in stikov z nekdanjim zakoncem, za koga drugega pa vrnitev v stanovanje, kjer je zvečer tišina opaznejša kakor med poletjem. Morda se znova prebudi vprašanje: Kako bo šlo naprej?
Prav zato nas začetek novega obdobja lahko povabi k nečemu pomembnemu: da znova izberemo življenje.
Ni se treba pretvarjati, da je vse dobro
Izbrati življenje ne pomeni reči, da nas ločitev ne boli več. Ne pomeni pozabiti tega, kar smo izgubili, niti se prepričevati, da se je vse zgodilo z razlogom in da bo zdaj vse dobro.
Nekatere rane potrebujejo veliko časa. Včasih smo prepričani, da smo nekaj že predelali, potem pa nas nepričakovano zaboli pogled na družino, ki skupaj odhaja na izlet, fotografija iz preteklosti, otrokovo vprašanje ali srečanje z nekdanjim zakoncem. Lahko se pojavijo jeza, žalost, občutek zavrženosti ali hrepenenje po tem, kar smo nekoč upali, da bomo živeli.
Teh občutkov nam bi treba preganjati. Lahko jih prepoznamo in sprejmemo kot del svoje zgodbe. Toda obenem jim ni treba prepustiti zadnje besede.
Naša preteklost je del nas, ni pa vsa naša prihodnost.
Kaj mi je dano danes?
Po ločitvi lahko veliko moči porabimo za vprašanja, na katera nimamo več odgovora: Zakaj se je to zgodilo? Kaj bi bilo, če bi ravnal drugače? Zakaj drugi ni zmogel? Zakaj Bog tega ni preprečil?
Nekatera vprašanja bodo morda ostala neodgovorjena. Ignacijanska duhovnost pa nas vedno znova usmerja k sedanjemu trenutku: Kaj mi je dano danes? Kje je danes življenje? Kateri majceni korak lahko naredim?
Morda danes ne moremo spremeniti odnosa z nekdanjim zakoncem, lahko pa izberemo način, kako bomo govorili z njim ali o njem. Otrokom ne moremo vrniti družine, kakršno so nekoč poznali, lahko pa jim damo občutek, da smejo ljubiti oba starša in da niso krivi za njun razhod. Ne moremo izbrisati preteklosti, lahko pa se učimo, kako ne dovoliti, da bi njene rane določale vse naše sedanje odnose.
Včasih je korak zelo majhen: urediti nekaj, kar že dolgo odlagamo; poklicati človeka, ki mu zaupamo; iti na sprehod; dovoliti si počitek; znova začeti moliti; narediti nekaj dobrega za drugega.
Življenje se pogosto ne vrne z velikimi preobrati. Vrača se po nepričakovanih poteh.
Bog ni ostal v življenju, ki ga ni več
Po ločitvi lahko izgubimo mnogo več kakor zakonca. Zamajejo se lahko predstave o sebi, družini, prihodnosti in včasih tudi o Bogu. Morda smo molili, da bi se zakon rešil, pa se ni. Morda se zato prikrade vprašanje: Kje je bil Bog?
Krščanska vera nam ne daje lahkega odgovora na vse, kar se nam je zgodilo. Razodeva pa nekaj odločilnega: Bog Oče nas po Kristusu v Svetem Duhu ne zapusti.
Jezus ni ostal samo v tistem delu našega življenja, ko smo bili še poročeni. Z nami je tudi zdaj. V naši samoti. V skrbi za otroke. V težkih srečanjih. V večerih, ko pogrešamo bližino. V počasnem odpuščanju. Tudi takrat, ko njegove navzočnosti ne čutimo.
Zato nam ni treba prositi Jezusa, naj šele pride k nam. Lahko pa prosimo Svetega Duha, da nam pomaga prepoznati, kako je Vstali že navzoč in kako nas Oče tudi skozi sedanjo življenjsko resničnost vodi v polnost življenja.
Morda lahko kdaj molimo: »Jezus, predte polagam svoje rane, razočaranja in vse, česar ne morem več spremeniti. Pomagaj mi verovati, da si z menoj. Sveti Duh, odpiraj mi oči za življenje, ki mi ga Oče daje danes. Pomagaj mi narediti naslednji korak v svobodi, zaupanju in ljubezni.«
Ni treba hoditi sam
Ena večjih nevarnosti po ločitvi je, da se počasi zapremo vase. Morda se nam zdi, da nas drugi ne morejo razumeti. Nekateri prijatelji se oddaljijo. V družbi zakonskih parov se lahko počutimo kakor nekdo, ki ne spada več zraven.
Toda človek potrebuje ljudi.
Zato je lahko začetek jeseni tudi priložnost, da poiščemo skupnost, v kateri smemo biti taki, kakršni smo. Za koga bo to skupina za ločene, v kateri lahko sreča ljudi s podobno izkušnjo. Drugemu bodo pomagale duhovne vaje, osebno duhovno spremljanje, prostovoljstvo ali vključitev v življenje župnije. Morda nas nagovori tudi Duhovno izpopolnjevanje, predavanje, dobra knjiga ali druga oblika poglabljanja vere in razumevanja sebe.
To niso načini bega pred osamljenostjo. Lahko postanejo kraj, kjer se učimo znova zaupati, sprejemati sebe, graditi zdrave odnose in odkrivati, da imamo še veliko podariti.
Znova izbrati življenje
Ko se začne vsakdan, nam ni treba narediti velikih sklepov.
Dovolj je, da se vprašamo: Kaj mi je danes podarjeno? Kdo potrebuje mojo bližino? Kaj v meni želi znova zaživeti? Kateri korak me vodi k večji svobodi, ljubezni in notranjemu miru?
Morda prihodnost ne bo taka, kakršno smo si jo nekoč predstavljali. To pa ne pomeni, da ne more biti polna življenja.
Bog Oče nas po Kristusu v Svetem Duhu spremlja tudi po poteh, ki jih sami ne bi nikoli izbrali. In prav tam se lahko počasi učimo, da naše življenje ni končana zgodba.
Kaj lahko danes naredim, da bom sredi svoje resničnosti znova izbral življenje?
Na tej poti vam iz srca želim Božjega blagoslova. Naj vam Bog Oče po Kristusu v Svetem Duhu daje moč, da boste mogli sprejemati svojo življenjsko resničnost, prepoznavati dobro, ki vam je vsak dan podarjeno, in pogumno delati korake v novo življenje. Naj vam pomaga verovati, da niste sami in da je Vstali z vami tudi tam, kjer je pot težka in prihodnost še nejasna.
p. Ivan Platovnjak
P. S.: Če čutite, da bi vam na vaši poti koristilo še globlje razumevanje vere, duhovnosti in lastnega življenja, vas lepo vabim k programu Duhovno izpopolnjevanje. Program je namenjen vsem, ki želijo svojo duhovno pot živeti bolj zavestno, jo povezovati z vsakdanjimi odnosi, preizkušnjami in odločitvami ter v vsem tem globlje odkrivati Božjo navzočnost. Več informacij najdete na www.duhovnoizpopolnjevanje.si, prijava k programu pa je mogoča elektronsko do 15. septembra, tukaj.
Če bi želeli prejemati tudi vsakodnevne duhovne misli za ločene, ki nastajajo ob Božji besedi in želijo biti kratka spodbuda, opora in pomoč na vaši poti, mi lahko pišete na e-naslov ivan.platovnjak@rkc.si. Z veseljem vas bom vključil med prejemnike.
