»Torta žlahtnega sobivanja«
Srečanje »srčkov« s p. Karlom Gržanom je bilo načrtovano že lani decembra, ko naj bi se dobili pri sv. Jožefu v Ljubljani na enem od rednih srečanj v programu, a je bilo odpovedano zaradi patrovih zdravstvenih težav. Zato sem kar zastrigla sem z ušesi, ko sem izvedela, da bomo del septembrske sobote preživeli v njegovi družbi in v njegovem kraju.
Napovedoval se je čudovit dan v poznem poletju, ko smo prebile nižinsko meglo in se čez Črnivec spustile proti Lučam. Sproščeno in zabavno smo se imele že v avtu pri našem predstavljanju in spoznavanju. Okoli sebe res potrebujemo ljudi, s katerimi moremo podeliti svojo zgodbo in ob tem ne bomo obsojani, ampak le slišani. Izmenjava izkušenj potrjuje veličino božje previdnosti in božjega delovanja. Vse nas je povezala hvaležnost za moč, ki jo prejemamo v preizkušnjah.
Zbralo se nas je več kot 30. Sprejel nas je pred župnijsko cerkvijo v Solčavi in vsakemu krepko segel v roko. Poslušala sem kar nekaj njegovih pogovorov in vedno mi je dajal vtis modrega človeka v skromni pojavi. A ko sem ga videla v živo, se je skromnost pokazala v kar mogočni postavi. Med tem, ko smo se zbirali, nam je pripovedoval o solčavski cerkvi in zgodovini kraja, kar je kasneje nadaljeval tudi v cerkvi in dodal še svojo življenjsko zgodbo. Nekako se je poistovetil z nami – ločenimi. Tudi njega je doletela podobna usoda – ločil se je od samostanske skupnosti, ko je v odhodu našel rešitev iz duhovne zlorabe.
Za nas je pripravil izkustveno pričevanje o odnosih s pomenljivim naslovom: Torta žlahtnega sobivanja. Opisoval je plasti torte – testo, nadeve, … Osnova je biskvit na dnu. To smo mi. V sebi imamo perspektivo rajskega in to želimo projicirati v drugega. Taka idealizacija ni življenjska. Dopustiti moramo sebi in sprejeti, kar je bilo, kar se nam je zgodilo. Ne smemo igrati žrtve. Življenje ni krivo, je realno. Ko dopustimo sebi svojo zgodbo, takrat dopustimo tudi drugim njihovo zgodbo. Absolutne resnice ni. Če dopustimo, da deluje na nas preteklost, omogočamo ponavljanje starih stvari. Odnos z novo osebo ni namenjen razčiščevanju preteklosti. Dopustiti je potrebno življenju realnost. Kontekst lastnega sobivanja. Usposobit se je potrebno za to, da nam je dobro v sobivanju. Na podlagi čutenja se je potrebno usklajevati, da nam je skupaj dobro. Bližnji okušajo našo notranjo resničnost. Osnova za dobre medosebne odnose je duhovnost; da poskrbimo, da je dobro meni osebno. Ohranjati je treba v sebi duhovno spokojnost in ugotoviti, kaj to spokojnost vzbudi, kaj me umiri, kaj mi da moč. Do sebe ne smemo biti neusmiljeni in neprizanesljivi.
Tu se je moja pozornost za zapisovanje končala, ker mi je bilo bolj dragoceno poslušanje in opazovanje pripovedovalca. Ostalo je nekaj njegovih izkustvenih resnic, ki vedno nagovorijo in nudijo temo za razmišljanje.
Narava in dotik z zemljo človeka razelektri.
Ne smemo biti odvisni od razpoloženja drugih.
Ko »težim« drugemu, me nekaj v notranjosti teži.
Že kot otrok je potrebno poosebiti pravičnost, spoštljivost, odgovornost in poosebiti meje.
Skromnost, vztrajnost, potrpežljivost so varovala pred odvisnostjo.
Lahko se »flanca rože«, življenjskih izkustev se ne da.
Čas sočutja, čas pozornosti – gledati, vzeti si čas. Ne verjeti scenarijem, ki jih pišejo drugi.
Svoboda in sreča sta odločitev.
Vsak ima osebno spoznavno resnico.
Ne veš, kaj drugi misli.
Ne jemlji se preresno.
Smeh, ki ozdravlja.
Družba preveč ceni racionalno inteligenco, ki smo jo z ocenjevanjem deležni tekom šolanja.
Vsak ima svoj koktajl inteligence (naravna, praktična, odnosna, čustvena, …), vse je dodana vrednost racionalni inteligenci.
Intuitivnost ne more nadoknaditi umetne inteligence.
P. Karel Gržan nam je predstavil svoji knjigi »Friderik in Veronika«, v kateri opisuje svoje raziskovanje o njenem življenju v času, ko je živel v Jurkloštru (letos obeležujemo 400-letnico njene smrti), in knjigo »Kako misliti ta svet drugače!« kjer svetuje, naj vedno mislimo s svojo glavo.
Po kratkem odmoru smo skupaj pristopili k sveti maši v prelepo obnovljeni gotski cerkvi Marije Snežne, kjer je po našem gostitelju vsak mogel začutiti božjo bližino in umirjenost, ki smo jo bili deležni v evharistiji.
Sledilo je okusno okrepčilo in prijateljsko druženje v bližnji gostilni. Nekateri so se kasneje podali še k slapu Rinka. To je bil dan, ki se zapiše globoko v srce in iz katerega prihajajo nove moči za življenje.
Karmen Hvala
