Author: Srce Razvezani

Srčki pri patru Karlu Gržanu

»Torta žlahtnega sobivanja«

Srečanje »srčkov« s p. Karlom Gržanom je bilo načrtovano že lani decembra, ko naj bi se dobili pri sv. Jožefu v Ljubljani na enem od rednih srečanj v programu, a je bilo odpovedano zaradi patrovih zdravstvenih težav. Zato sem kar zastrigla sem z ušesi, ko sem izvedela, da bomo del septembrske sobote preživeli v njegovi družbi in v njegovem kraju.

Napovedoval se je čudovit dan v poznem poletju, ko smo prebile nižinsko meglo in se čez Črnivec spustile proti Lučam. Sproščeno in zabavno smo se imele že v avtu pri našem predstavljanju in spoznavanju. Okoli sebe res potrebujemo ljudi, s katerimi moremo podeliti svojo zgodbo in ob tem ne bomo obsojani, ampak le slišani. Izmenjava izkušenj potrjuje veličino božje previdnosti in božjega delovanja. Vse nas je povezala hvaležnost za moč, ki jo prejemamo v preizkušnjah.

Zbralo se nas je več kot 30. Sprejel nas je pred župnijsko cerkvijo v Solčavi in vsakemu krepko segel v roko. Poslušala sem kar nekaj njegovih pogovorov in vedno mi je dajal vtis modrega človeka v skromni pojavi. A ko sem ga videla v živo, se je skromnost pokazala v kar mogočni postavi. Med tem, ko smo se zbirali, nam je pripovedoval o solčavski cerkvi in zgodovini kraja, kar je kasneje nadaljeval tudi v cerkvi in dodal še svojo življenjsko zgodbo. Nekako se je poistovetil z nami – ločenimi. Tudi njega je doletela podobna usoda – ločil se je od samostanske skupnosti, ko je v odhodu našel rešitev iz duhovne zlorabe.

Za nas je pripravil izkustveno pričevanje o odnosih s pomenljivim naslovom: Torta žlahtnega sobivanja. Opisoval je plasti torte – testo, nadeve, … Osnova je biskvit na dnu. To smo mi. V sebi imamo perspektivo rajskega in to želimo projicirati v drugega. Taka idealizacija ni življenjska. Dopustiti moramo sebi in sprejeti, kar je bilo, kar se nam je zgodilo. Ne smemo igrati žrtve. Življenje ni krivo, je realno. Ko dopustimo sebi svojo zgodbo, takrat dopustimo tudi drugim njihovo zgodbo. Absolutne resnice ni. Če dopustimo, da deluje na nas preteklost, omogočamo ponavljanje starih stvari. Odnos z novo osebo ni namenjen razčiščevanju preteklosti. Dopustiti je potrebno življenju realnost. Kontekst lastnega sobivanja. Usposobit se je potrebno za to, da nam je dobro v sobivanju. Na podlagi čutenja se je potrebno usklajevati, da nam je skupaj dobro. Bližnji okušajo našo notranjo resničnost. Osnova za dobre medosebne odnose je duhovnost; da poskrbimo, da je dobro meni osebno. Ohranjati je treba v sebi duhovno spokojnost in ugotoviti, kaj to spokojnost vzbudi, kaj me umiri, kaj mi da moč. Do sebe ne smemo biti neusmiljeni in neprizanesljivi.

Tu se je moja pozornost za zapisovanje končala, ker mi je bilo bolj dragoceno poslušanje in opazovanje pripovedovalca. Ostalo je nekaj njegovih izkustvenih resnic, ki vedno nagovorijo in nudijo temo za razmišljanje.

Narava in dotik z zemljo človeka razelektri.

Ne smemo biti odvisni od razpoloženja drugih.

Ko »težim« drugemu, me nekaj v notranjosti teži.

Že kot otrok je potrebno poosebiti pravičnost, spoštljivost, odgovornost in poosebiti meje.

Skromnost, vztrajnost, potrpežljivost so varovala pred odvisnostjo.

Lahko se »flanca rože«, življenjskih izkustev se ne da.

Čas sočutja, čas pozornosti – gledati, vzeti si čas. Ne verjeti scenarijem, ki jih pišejo drugi.

Svoboda in sreča sta odločitev.

Vsak ima osebno spoznavno resnico.

Ne veš, kaj drugi misli.

Ne jemlji se preresno.

Smeh, ki ozdravlja.

Družba preveč ceni racionalno inteligenco, ki smo jo z ocenjevanjem deležni tekom šolanja.

Vsak ima svoj koktajl inteligence (naravna, praktična, odnosna, čustvena, …), vse je dodana vrednost racionalni inteligenci.

Intuitivnost ne more nadoknaditi umetne inteligence.

P. Karel Gržan nam je predstavil svoji knjigi »Friderik in Veronika«, v kateri opisuje svoje raziskovanje o njenem življenju v času, ko je živel v Jurkloštru (letos obeležujemo 400-letnico njene smrti), in knjigo »Kako misliti ta svet drugače!« kjer svetuje, naj vedno mislimo s svojo glavo.

Po kratkem odmoru smo skupaj pristopili k sveti maši v prelepo obnovljeni gotski cerkvi Marije Snežne, kjer je po našem gostitelju vsak mogel začutiti božjo bližino in umirjenost, ki smo jo bili deležni v evharistiji.

Sledilo je okusno okrepčilo in prijateljsko druženje v bližnji gostilni. Nekateri so se kasneje podali še k slapu Rinka. To je bil dan, ki se zapiše globoko v srce in iz katerega prihajajo nove moči za življenje.

Karmen Hvala

PREDAVANJE PSIHOLOGINJE IN DRUŽINSKE TERAPEVTKE MAJDE MRAMOR


Naša predavateljica Majda Mramor, ki nas je obiskala v ponedeljek, 22. 4. 2024, nam je celoten večer
popestrila z zanimivimi temami, s katerimi se srečujemo vsak dan. Mene se je najbolj dotaknila
osrednja misel o krivdi in sramu, veliko pa smo slišali še o drugih čustvih, občutjih in komunikaciji,
prav tako pa o partnerstvu in starševstvu.
Občutek krivde se pojavi, ko mislimo, da smo naredili nekaj narobe. Običajni odziv je čustven, npr.
kot jeza, tesnoba, žalost ali zmedenost. O krivdi je dobro razmisliti, jo predelati, popraviti in doseči
višjo raven vedenja. Ko nas pesti občutek krivde in smo prekoračili vse meje oz. norme in standarde,
nastopi slaba vest. To je občutek, ko se zavemo, da moramo ukrepati: popraviti napravljeno škodo in
razmisliti, kaj lahko naredimo, da nadaljujemo odnos brez prevelikih ran.
Naslednje čustveno stanje, ki nam ga je opisala predavateljica, je sram. To je občutje neprimernosti,
ki sili človeka v umik. Ozadje so običajno starši, ki so bili do nas kritični. Najpogosteje do sramu
privedejo stavki kot: »A to si naredila? Sram te bodi!« Sram je predvsem vpliv drugih ljudi na to,
kakšni bi mi morali biti. Do njega privedejo tudi velike krivice, ki so se nam dogodile in jih nismo
zmožni predelati. Velikokrat nam povzroči notranje rane perfekcionizem oz. težnja za vsako ceno
ugajati drugim. V sebi imamo ves čas kompas: kako me bodo gledali drugi. To šibkost lahko
pozdravimo oz. vsaj zazdravimo in iz svoje čustvene rane zgradimo vrlino, ki nam pokaže svetlobo na
koncu predora.
Pogovor je tekel tudi o družini, katere teoretična razlaga je, da gre za ekonomsko sodelovanje in
reprodukcijo v ožjem smislu. A družin je ogromno vrst … Družina je odnos, v katerem se razvijamo in
ranimo, pa tudi zacelimo, v odnosu lahko dokončno dozorimo. Brez konflikta ni rasti, in ker je konflikt
nujni del družinskega življenja, ima skozi njega vsak človek možnost doseči blagostanje, če je le
pripravljen na kompromise, dialog in prilagajanje. Walter Kempler, začetnik gestalt izkustvene
družinske terapije, je zapisal, da človekovo življenje gibljeta dve osnovni potrebi: potreba po
avtonomnosti in potreba po povezanosti z ljudmi. Izziv pa je, kako oboje voditi v ravnotežju. To pa
dosežemo le z dobro in umirjeno medsebojno komunikacijo. V družini sta obe potrebi uravnoteženi
takrat, ko je skrb zase enako vrednotena kakor povezanost.
Kaj pa partnerstvo? Partner je dar, saj je težko biti sam. Partnerstvo daje občutje odnosa,
povezanosti, je sončna energija, ki osnuje družino, družina pa je kakor hiša, v kateri naj bi bil vsak
sprejet z ljubeznijo. Temeljna pravica vsakega človeškega bitja je namreč biti ljubljen. Ljubezen
izražamo nebesedno, z reakcijo in vedenjem, predvsem pa z besedami. Vse to gradi odnos, v njem se
razvijamo in ranimo in vsaka rana je lahko pot k sebi, če smo se iz nje zmožni učiti. Pri tem nam je v
veliko pomoč pogovor, toda ne kakršen koli – pomembna je konstruktivna komunikacija, pri kateri ni
poniževanja in tekme. V partnerstvu naj prevladujejo jaz-sporočila in aktivno poslušanje. O drugem
naj ne govorimo in sodimo, vedno najprej preverimo in nato tehtamo. Nikoli naj ne učimo drugih, kaj
potrebujejo, saj ima vsak pravico do drugačnosti. Rajši poslušajmo ljudi in jih spoštujmo, to si namreč
zasluži vsako človeško bitje.
Dotaknili smo se tudi starševstva in otrok. Starši naj bi bili topli in otrokom naklonjeni, znali naj bi
poskrbeti zanje, jim dati čustveno oporo, morali bi verjeti vanje in jim zaupati, jim dati občutek
varnosti. Zgodnji občutki imajo močan vpliv na poznejše življenje. Otroke naj ne samo vzgajamo,
ampak naj z njimi tudi uživamo, se igramo in vživimo v njihov svet. Otroci znajo biti odgovorni, če jim
damo to možnost. Vsak od njih želi postati dober človek, to je v njihovi naravi. Mi pa želimo biti dobri
starši: želimo jih razveseljevati, jim stati ob strani in jih imeti radi. Pravo vzgojo vodi vzajemna
ljubezen, zgledi in poučevanje, ne pa žaljenje in kritiziranje – pohvala je učinkovitejša od graje. Ob
tem moramo biti tudi dovolj kritični in znati postavljati meje, hkrati pa poskrbeti za lastno zadovoljstvo.
Predavanje se mi je zdelo izredno zanimivo, teme so bile nanizane sistematično in bilo jim je res
prijetno slediti.
Člani Skupnosti Srce imajo za seboj hude izkušnje, soočali so se z vsem zgoraj napisanim in taka
predavanja so nadvse dobrodošla. Hvala!
Mira

Scroll to top