Author: Srce Razvezani

Adventna duhovna spodbuda

Čas, ki je podarjen: adventni koraki za ločene zakonce

Advent je čas pričakovanja, tihote, hrepenenja in novega zaupanja. Je čas spominjanja, da je Bog prišel tja, kjer smo slabotni, nemočni, ujeti, razočarani, ranjeni, in da je v vsem tem tudi zdaj navzoč. Zato je advent poseben čas tudi za tiste, ki ste doživeli izkušnjo ločitve: obdobje hude tišine, neizgovorjene bolečine, oddaljenosti od tistega, kar je bil nekoč dom. V adventu se še zlasti zavedamo, da so odnosi krhki, da se ljubezen lahko izgubi in družina spremeni ter da želi biti v vsem tem navzoč Bog. Ta čas je dar; ker se prav v tej ranljivosti želi roditi nekaj novega: mir, odpuščanje, hvaležnost, nova pot, nova luč, novo življenje.

1. Advent – možnost novega pogleda

Bog v adventu človeka uči, da ga ne določa preteklost, ampak pot, ki je pred njim. Ločitev namreč lahko pusti občutek poraza, sramu, osamljenosti in neštetih vprašanj.

V utripu adventne sveče je veliko upanje: nobena zgodba ni končana. Tudi življenje ločene osebe ni samo zgodba o tem, kar se je zgodilo, ampak o tem, kaj še lahko nastane. Zato te advent vabi, da se vprašaš: Kaj me je v tej preizkušnji oblikovalo? Kje sem zrasel/zrasla? Kaj želim na novo ozavestiti, predati Bogu in mu dopustiti, da bo v tem navzoč?

Morda te Bog prav v tem adventu vabi, da obnoviš pogled nase z več nežnosti.

2. Sprejeti dragocenost časa, ki ti je dan

Ko se človek znajde sam, se čas lahko zdi prazen. Toda advent te uči: čas je dar. Tudi tvoj čas, takšen, kakršen je – z vsemi travmami, z vsemi tišinami, z vsemi nevihtami, ki so za tabo ali še prihajajo. Ta advent naj bo priložnost, da spregovoriš Bogu: »Gospod, to je moj čas. Takšen, kakršen je. Ti ga napolni.«

V tem času si lahko podariš: pet minut iskrene tišine na dan, trenutek za molitev, prostor, kjer si priznaš svoje občutke, ne da bi se jih bal/a, kratek sprehod, da se srce odpre, nežno zahvalo za to, kar še vedno je: prijateljstvo, otroci, vera, zdravje, sposobnost ljubiti.

Hvaležnost je zdravilo za ranjeno srce. Je prostor, kjer ti Bog daje luč.

3. Ko pride bolečina – ne bodi sam/a

Ločitev človeka zaznamuje. Pogosto odpre pretekle rane, strahove, občutke nevrednosti ali neuspeha. Toda Bog ne želi, da te rane nosiš sam/a.

Morda je advent priložnost, da se o tem pogovoriš s prijateljem, poiščeš duhovnega spremljevalca, se udeležiš skupine za ločene, prebereš pričevanje ljudi s podobno izkušnjo, stopiš k zakramentu sprave in tam odložiš breme, ki ga ne moreš več nositi sam/a.

Ko je človek sam, bolečina lahko postane prostor teme; ko pa je ob njem nekdo, ki ga sočutno in spoštljivo posluša in sprejema, postane prostor preobrazbe.

Vprašaj se: Kaj v meni je še neizrečeno? Kje potrebujem tolažbo? Kje potrebujem odpuščanje sebi ali drugemu?

Bog te v tem času vabi: »Pusti, da te ozdravim.«

4. Kaj želim pustiti svojim bližnjim – tudi po ločitvi?

Advent je čas, ko se ozremo k temu, kar ostane: k ljubezni, ki jo dajemo; k besedam, ki jih izrečemo; k odpuščanju, ki smo ga podarili; k miru, ki ga nosimo ali delimo; k stvarem, ki jih želimo urediti, da bi drugim olajšali pot.

Ločitev lahko pretrese življenje, vendar ne spremeni tega, da tvoji bližnji – otroci, starši, bratje, sestre, prijatelji – še vedno potrebujejo tvoj blagoslov.

V letu, ki prihaja, se vprašaj: Kaj želim pustiti svojim otrokom? Kaj želim, da ostane po meni?

Kako lahko sredi razbitega življenja pokažem ljubezen, ki zdravi? Kako lahko v njihovi prisotnosti postanem prostor miru?

Tudi če so odnosi napeti ali boleči – je majhna beseda hvaležnosti, prošnja za odpuščanje ali iskrena želja za dobro drugega dar, ki zdravi rane.

5. Videti ranljive v svoji družini in okolici

Ločeni človek pogosto najbolj razume ranljive: osamljene, žalujoče, bolne, ostarele. Advent te vabi, da svojo izkušnjo preoblikuješ v dar. Premisli: Komu lahko pošljem sporočilo? Koga lahko pokličem? Koga lahko obiščem? Kdo je v moji širši družini prezrt in potrebuje samo to: da ga nekdo vidi in sliši?

Tvoja ranjenost je lahko prostor, kjer Bog v tebi prižge luč za druge. Ko se človek dotakne tuje ranljivosti, ga to povrne v lastno človeškost in hkrati poglobi notranjo moč.

6. Adventni koraki: kako ne prezreti milostnega časa

Da ti advent ne bi spolzel skozi prste, si pomagaj s tremi stvarmi:

a) Pusti, da te nagovori tišina. Prižgi svečo na adventnem vencu. Usedi se. Dovoli, da te Bog vidi takšnega, kakršen si. Tišina ni prazna – v njej je navzoč Bog.

b) Imej en globlji pogovor na teden. Naj bo s prijateljem, s sodelavcem, s kom iz skupnosti ali iz družine. Izreci, kar te boli. Izreci tudi, kar ti pomaga. Pogovor preoblikuje srce in ga odpre novim možnostim.

c) Napravi eno dejanje ljubezni na teden. Ne zaradi dolžnosti, ampak kot odločitev srca, ki želi ljubiti še naprej. Morda je to telefonski klic, sms, droben dar, prisotnost ob nekom, ki trpi. Ko človek daje, ne izgublja, temveč postaja bolj človek in bolj Božji.

Dragi brat, draga sestra, ki si doživel izkušnjo ločitve: advent je tudi zate dar. Ne zato, ker bi bilo tvoje življenje brez ran, ampak prav zato, ker jih imaš. Bog želi prav v njih postati luč.

Naj bo ta advent čas, ko nežno pogledaš vase, pogumno pogledaš naprej, ljubeče pogledaš svoje bližnje in se odpreš Bogu, ki ti pravi: »Nisi sam. Nisem te pozabil. Ta čas ti je dan, da se obnovi tvoje srce, tvoja vera, tvoje upanje in tvoja ljubezen.«

Naj ti Gospod podari mir, ki zdravi, upanje, ki vztraja, in ljubezen, ki te drži na poti naprej.
Naj bo tvoj božič blagoslovljen in novo leto polno milosti.

p. Ivan

Foto: Canva

Če boš v novem letu začutil/a potrebo po nekoliko globljem odmiku, si lahko vzameš čas za duhovni vikend za ločene Dovoliti si znova živeti od 16. do 18. januarja 2026.

Ko razpade zakon, pogosto razpade tudi notranji svet. Srce je ranjeno, odnosi se prelomijo, prihodnost postane negotova. A Bog nas tudi v teh okoliščinah ne zapusti. Potrpežljivo nas spremlja ter vabi na pot celjenja, odpuščanja in novega življenja.

Duhovni vikend je namenjen ločenim moškim in ženskam, ki želijo pred Bogom pregledati svojo pot, izraziti svojo bolečino in odpreti prostor za upanje. V varnem in spoštljivem okolju bomo skozi molitev, Sveto pismo, tišino, podelitve in spremljanje odkrivali, da življenje ni končano, le začenja se nekaj novega. Ta duhovni vikend ne ponuja preprostih odgovorov, temveč iskreno spremljanje, skupnost, ki razume, in vero, da Bog iz razbitin lahko zgradi nekaj novega. Vodi p. Ivan

Prijava je možna po spletu: https://ignacijevdom.si/events/za-locene-dovoliti/

Morda pa ti bo v pomoč tudi knjiga Prezrti čas: bodimo ob neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih. Njena vsebina te zelo človeško in konkretno vodi skozi teme, ki se prej ali slej odprejo v vsaki družini – o bolezni, ranljivosti, oskrbi, slovesu in ljubezni, ki ostaja. Takšne teme so pogosto težke, a prav zato dragocene, da jih ne nosimo sami, ampak se o njih pogovarjamo in nanje tudi notranje pripravimo.

Več o knjigi najdeš tukaj, kjer jo lahko tudi naročiš: https://www.zalozba-dravlje.si/sl/knjiga/prezrti-cas. Cena je 10 EUR.

Srčki pri patru Karlu Gržanu

»Torta žlahtnega sobivanja«

Srečanje »srčkov« s p. Karlom Gržanom je bilo načrtovano že lani decembra, ko naj bi se dobili pri sv. Jožefu v Ljubljani na enem od rednih srečanj v programu, a je bilo odpovedano zaradi patrovih zdravstvenih težav. Zato sem kar zastrigla sem z ušesi, ko sem izvedela, da bomo del septembrske sobote preživeli v njegovi družbi in v njegovem kraju.

Napovedoval se je čudovit dan v poznem poletju, ko smo prebile nižinsko meglo in se čez Črnivec spustile proti Lučam. Sproščeno in zabavno smo se imele že v avtu pri našem predstavljanju in spoznavanju. Okoli sebe res potrebujemo ljudi, s katerimi moremo podeliti svojo zgodbo in ob tem ne bomo obsojani, ampak le slišani. Izmenjava izkušenj potrjuje veličino božje previdnosti in božjega delovanja. Vse nas je povezala hvaležnost za moč, ki jo prejemamo v preizkušnjah.

Zbralo se nas je več kot 30. Sprejel nas je pred župnijsko cerkvijo v Solčavi in vsakemu krepko segel v roko. Poslušala sem kar nekaj njegovih pogovorov in vedno mi je dajal vtis modrega človeka v skromni pojavi. A ko sem ga videla v živo, se je skromnost pokazala v kar mogočni postavi. Med tem, ko smo se zbirali, nam je pripovedoval o solčavski cerkvi in zgodovini kraja, kar je kasneje nadaljeval tudi v cerkvi in dodal še svojo življenjsko zgodbo. Nekako se je poistovetil z nami – ločenimi. Tudi njega je doletela podobna usoda – ločil se je od samostanske skupnosti, ko je v odhodu našel rešitev iz duhovne zlorabe.

Za nas je pripravil izkustveno pričevanje o odnosih s pomenljivim naslovom: Torta žlahtnega sobivanja. Opisoval je plasti torte – testo, nadeve, … Osnova je biskvit na dnu. To smo mi. V sebi imamo perspektivo rajskega in to želimo projicirati v drugega. Taka idealizacija ni življenjska. Dopustiti moramo sebi in sprejeti, kar je bilo, kar se nam je zgodilo. Ne smemo igrati žrtve. Življenje ni krivo, je realno. Ko dopustimo sebi svojo zgodbo, takrat dopustimo tudi drugim njihovo zgodbo. Absolutne resnice ni. Če dopustimo, da deluje na nas preteklost, omogočamo ponavljanje starih stvari. Odnos z novo osebo ni namenjen razčiščevanju preteklosti. Dopustiti je potrebno življenju realnost. Kontekst lastnega sobivanja. Usposobit se je potrebno za to, da nam je dobro v sobivanju. Na podlagi čutenja se je potrebno usklajevati, da nam je skupaj dobro. Bližnji okušajo našo notranjo resničnost. Osnova za dobre medosebne odnose je duhovnost; da poskrbimo, da je dobro meni osebno. Ohranjati je treba v sebi duhovno spokojnost in ugotoviti, kaj to spokojnost vzbudi, kaj me umiri, kaj mi da moč. Do sebe ne smemo biti neusmiljeni in neprizanesljivi.

Tu se je moja pozornost za zapisovanje končala, ker mi je bilo bolj dragoceno poslušanje in opazovanje pripovedovalca. Ostalo je nekaj njegovih izkustvenih resnic, ki vedno nagovorijo in nudijo temo za razmišljanje.

Narava in dotik z zemljo človeka razelektri.

Ne smemo biti odvisni od razpoloženja drugih.

Ko »težim« drugemu, me nekaj v notranjosti teži.

Že kot otrok je potrebno poosebiti pravičnost, spoštljivost, odgovornost in poosebiti meje.

Skromnost, vztrajnost, potrpežljivost so varovala pred odvisnostjo.

Lahko se »flanca rože«, življenjskih izkustev se ne da.

Čas sočutja, čas pozornosti – gledati, vzeti si čas. Ne verjeti scenarijem, ki jih pišejo drugi.

Svoboda in sreča sta odločitev.

Vsak ima osebno spoznavno resnico.

Ne veš, kaj drugi misli.

Ne jemlji se preresno.

Smeh, ki ozdravlja.

Družba preveč ceni racionalno inteligenco, ki smo jo z ocenjevanjem deležni tekom šolanja.

Vsak ima svoj koktajl inteligence (naravna, praktična, odnosna, čustvena, …), vse je dodana vrednost racionalni inteligenci.

Intuitivnost ne more nadoknaditi umetne inteligence.

P. Karel Gržan nam je predstavil svoji knjigi »Friderik in Veronika«, v kateri opisuje svoje raziskovanje o njenem življenju v času, ko je živel v Jurkloštru (letos obeležujemo 400-letnico njene smrti), in knjigo »Kako misliti ta svet drugače!« kjer svetuje, naj vedno mislimo s svojo glavo.

Po kratkem odmoru smo skupaj pristopili k sveti maši v prelepo obnovljeni gotski cerkvi Marije Snežne, kjer je po našem gostitelju vsak mogel začutiti božjo bližino in umirjenost, ki smo jo bili deležni v evharistiji.

Sledilo je okusno okrepčilo in prijateljsko druženje v bližnji gostilni. Nekateri so se kasneje podali še k slapu Rinka. To je bil dan, ki se zapiše globoko v srce in iz katerega prihajajo nove moči za življenje.

Karmen Hvala

PREDAVANJE PSIHOLOGINJE IN DRUŽINSKE TERAPEVTKE MAJDE MRAMOR


Naša predavateljica Majda Mramor, ki nas je obiskala v ponedeljek, 22. 4. 2024, nam je celoten večer
popestrila z zanimivimi temami, s katerimi se srečujemo vsak dan. Mene se je najbolj dotaknila
osrednja misel o krivdi in sramu, veliko pa smo slišali še o drugih čustvih, občutjih in komunikaciji,
prav tako pa o partnerstvu in starševstvu.
Občutek krivde se pojavi, ko mislimo, da smo naredili nekaj narobe. Običajni odziv je čustven, npr.
kot jeza, tesnoba, žalost ali zmedenost. O krivdi je dobro razmisliti, jo predelati, popraviti in doseči
višjo raven vedenja. Ko nas pesti občutek krivde in smo prekoračili vse meje oz. norme in standarde,
nastopi slaba vest. To je občutek, ko se zavemo, da moramo ukrepati: popraviti napravljeno škodo in
razmisliti, kaj lahko naredimo, da nadaljujemo odnos brez prevelikih ran.
Naslednje čustveno stanje, ki nam ga je opisala predavateljica, je sram. To je občutje neprimernosti,
ki sili človeka v umik. Ozadje so običajno starši, ki so bili do nas kritični. Najpogosteje do sramu
privedejo stavki kot: »A to si naredila? Sram te bodi!« Sram je predvsem vpliv drugih ljudi na to,
kakšni bi mi morali biti. Do njega privedejo tudi velike krivice, ki so se nam dogodile in jih nismo
zmožni predelati. Velikokrat nam povzroči notranje rane perfekcionizem oz. težnja za vsako ceno
ugajati drugim. V sebi imamo ves čas kompas: kako me bodo gledali drugi. To šibkost lahko
pozdravimo oz. vsaj zazdravimo in iz svoje čustvene rane zgradimo vrlino, ki nam pokaže svetlobo na
koncu predora.
Pogovor je tekel tudi o družini, katere teoretična razlaga je, da gre za ekonomsko sodelovanje in
reprodukcijo v ožjem smislu. A družin je ogromno vrst … Družina je odnos, v katerem se razvijamo in
ranimo, pa tudi zacelimo, v odnosu lahko dokončno dozorimo. Brez konflikta ni rasti, in ker je konflikt
nujni del družinskega življenja, ima skozi njega vsak človek možnost doseči blagostanje, če je le
pripravljen na kompromise, dialog in prilagajanje. Walter Kempler, začetnik gestalt izkustvene
družinske terapije, je zapisal, da človekovo življenje gibljeta dve osnovni potrebi: potreba po
avtonomnosti in potreba po povezanosti z ljudmi. Izziv pa je, kako oboje voditi v ravnotežju. To pa
dosežemo le z dobro in umirjeno medsebojno komunikacijo. V družini sta obe potrebi uravnoteženi
takrat, ko je skrb zase enako vrednotena kakor povezanost.
Kaj pa partnerstvo? Partner je dar, saj je težko biti sam. Partnerstvo daje občutje odnosa,
povezanosti, je sončna energija, ki osnuje družino, družina pa je kakor hiša, v kateri naj bi bil vsak
sprejet z ljubeznijo. Temeljna pravica vsakega človeškega bitja je namreč biti ljubljen. Ljubezen
izražamo nebesedno, z reakcijo in vedenjem, predvsem pa z besedami. Vse to gradi odnos, v njem se
razvijamo in ranimo in vsaka rana je lahko pot k sebi, če smo se iz nje zmožni učiti. Pri tem nam je v
veliko pomoč pogovor, toda ne kakršen koli – pomembna je konstruktivna komunikacija, pri kateri ni
poniževanja in tekme. V partnerstvu naj prevladujejo jaz-sporočila in aktivno poslušanje. O drugem
naj ne govorimo in sodimo, vedno najprej preverimo in nato tehtamo. Nikoli naj ne učimo drugih, kaj
potrebujejo, saj ima vsak pravico do drugačnosti. Rajši poslušajmo ljudi in jih spoštujmo, to si namreč
zasluži vsako človeško bitje.
Dotaknili smo se tudi starševstva in otrok. Starši naj bi bili topli in otrokom naklonjeni, znali naj bi
poskrbeti zanje, jim dati čustveno oporo, morali bi verjeti vanje in jim zaupati, jim dati občutek
varnosti. Zgodnji občutki imajo močan vpliv na poznejše življenje. Otroke naj ne samo vzgajamo,
ampak naj z njimi tudi uživamo, se igramo in vživimo v njihov svet. Otroci znajo biti odgovorni, če jim
damo to možnost. Vsak od njih želi postati dober človek, to je v njihovi naravi. Mi pa želimo biti dobri
starši: želimo jih razveseljevati, jim stati ob strani in jih imeti radi. Pravo vzgojo vodi vzajemna
ljubezen, zgledi in poučevanje, ne pa žaljenje in kritiziranje – pohvala je učinkovitejša od graje. Ob
tem moramo biti tudi dovolj kritični in znati postavljati meje, hkrati pa poskrbeti za lastno zadovoljstvo.
Predavanje se mi je zdelo izredno zanimivo, teme so bile nanizane sistematično in bilo jim je res
prijetno slediti.
Člani Skupnosti Srce imajo za seboj hude izkušnje, soočali so se z vsem zgoraj napisanim in taka
predavanja so nadvse dobrodošla. Hvala!
Mira

Scroll to top