Search
Mail RSS Facebook Twitter

Tag Archives: usmiljenje

Očetovo usmiljenje nas oživlja in povezuje

02 (5)Viljem Lovše na iskreni.net o postu, spovedi in tem, kaj je lahko kristjanu upanje v sodobnem času. S svojo neposredno mislijo in duhovno razsežnostjo daje vetra v jadra na poti proti veseli Aleluji in odmiku od obupavanja in pesimizma.

Kaj vam pomeni postni čas?

Bog hrepeni po tem, da bi dobil naš odgovor. Kdaj in kako ga dobi, je drugo vprašanje. Vse stvarstvo in vse, kar se v njem dogaja, je izraz tega hrepenenja. Je vabilo, da bi bil spet vsak izmed nas Božji sogovornik in sodelavec, pa tudi vsi skupaj. Bolj se »zakompliciramo« med sabo, večje je vabilo Boga, da mu damo malo prostora.

Post je priložnost, da se človek zave tega, kar je, in začne zajemati iz tega in ne iz tistega, kar ima. Ko nehamo jesti, vidimo, kako smo odvisni od tega, kar nesemo vase in kako je to težka odvisnost, kako nas to grdo priveže na živalskost oziroma potrošništvo. Adam in Eva sta bila povabljena za duhovnika: da bi dar sprejela, ga živela in delila. Očitno se jima je tu »zalomilo« in sta postala potrošnika.

Ko nehamo jesti, vidimo, kako smo odvisni od tega, kar nesemo vase in kako je to težka odvisnost, kako nas grdo priveže na živalskost oziroma potrošništvo. In to smo zdaj mi vsi.

Dar podeliti z drugim, biti brat, sestra, to je težko. Post je vedno vabilo v to. Kaj je lahko lepšega v življenju, kot da zaupaš, da si to, kar Bog pravi, da si? Ne, kar tvoj strah, glava, zamejenost pravijo: da moram vse življenje bežati pred grobom, potem pa na koncu vidim, da še pobegniti ne morem! Vsi smo ujeti v to bitko. Vsakega izmed nas strah po svoje obrača, da bežimo od tega, kar je dejal p. Rupnik v misijonu: občestvo. Oseba sem zato, ker je Bog v meni in jaz v njem. Kot oseba živim zato, da po meni lahko Bog dela in doseže druge.

Kaj potem pomeni velika noč?

Vse – post, trpljenje in vstajenje – je Jezusovo vabilo, da bi si človek upal sprejeti Božjo ljubezen in zares ljubiti. Kako se to ne dela, lahko zelo dobro vidimo, že pri otrocih, ki jih starši s permisivno vzgojo vzgajajo v egoiste. To pa je enako samouničenju. Nismo prvi, ki gremo po tej poti. Mnogo kultur je to že izkusilo.

Oblije in bogatija zapreta duhovnega človeka v to, kar ima, in sledi propad. Ampak iz tega se ničesar ne naučimo, mislimo, da se je modrost začela z nami. Smo neandertalci v primerjavi z ljudmi pred dva tisoč leti, kar se tiče razumevanja celote. Ampak verjamem v to, da Bog dela po vsem tem, kar je dal.

S takimi občutki se danes srečuje veliko ljudi, ki zagovarjajo tradicionalno pojmovanje družine. Kako lahko to sprejemamo v luči povedanega?

Zlo vedno propade samo v sebi. Toda vedno tako, da ga nese pravični. Zla ne premagamo tako, da ga damo nazaj, ampak da ga nekdo sprejme. Tudi Kristus ni smrti vrgel naprej, ampak jo je vzel nase. To se nam upira, ker si ljubezen predstavljamo po holivudsko, kar je čista laž. Ljubezen je velikonočna. Ljubezen je Kristusovo trpljenje in vstajenje.

Zlo vedno propade samo v sebi. Toda vedno tako, da ga nese pravični.

To, kar se v zadnjem času dogaja, v kar naša družba drvi s tem, kar delamo, je za nas le priložnost in klic, da se zavemo resnice in vseedinosti stvarstva. To, kar se gremo brezglava zahodna družba, je samo delček zgodbe odrešenja. Isto se je dogajalo kristjanom pod Rimljani. Po medijih se igrajo z nami kot z miškami: to je dimna zavesa, zadaj pa delajo tisto, česar nočejo, da vidimo. To delajo že ves čas, o strategiji hudega je pisal že Ignacij Loyolski.

Tako zlahka usmerjajo našo pozornost samo na par slabih stvari in dogodkov. Na svetu pa se vsak dan zgodi toliko stvari, kot je ljudi. Dobrih in slabih. Mediji nam jih v novicah pokažejo samo deset in še ti so zmanipulirani, da smo na koncu žalostni in obupani. Zaradi skrbi potem ne vidimo več dobrega, ki ga Bog ves čas ustvarja. In tega je neskončno več od slabega, sicer nas ne bi bilo več in midva zdajle ne bi sedela tukaj.

Zlo me vedno zapre v delček resničnosti, da ne vidim več celote. To je njegova manipulacija.

Kakšna je vloga kristjana v tem?

Naša vloga je, da se tam, kjer smo, učimo živeti z Bogom. In verjeti, da to ni nekaj, kar dela hudič, ampak da je to Bog dopustil zato, da nas reši. Izraelci so velikokrat prosili za pomoč, pa so prišli sovražniki in jih premagali. S tem jih je Bog odreševal iluzije tako, da so jih napadli zunanji sovražniki, ker notranjega niso več prepoznali.

Bog ima roko nad vsem, kar se nam dogaja in tem, kar dopusti, da se zgodi. Zakaj bi se pri tem sekirali!? Lahko se odločim, da bom živel na begu, ali pa se zavedam, da Bog vodi našo zgodbo, jaz pa mu popolnoma zaupam in ga znotraj tega, kar se dogaja, sprašujem, kaj me s tem uči.

Torej ne zbežati, ampak ostati tam, kjer smo in biti tam sprememba?

Seveda. Kaj pa mi pomaga beg!? Saj grem lahko v drugo državo, ampak tam so prav tako človeške slabosti, notranji sovražnik ostaja isti, samo zunanji se zamenja. Tako je morda videti, da je v tej situaciji zlo glavni šef. A v resnici ni. Že pred dva tisoč leti je izgubil bitko.

Danes nas mediji prepričujejo, da je zlo vsemogočno. Če to verjamemo, sami sebi žagamo vejo: žrejo nas strah in skrbi, nimamo nobenega veselja za življenje …, na koncu pa ugotovimo, da smo zapravili življenje za napačne stvari, pa še rešili se nismo. Ampak zlo ni vsemogočne. Bog je.

Postni čas nas torej vabi k prepuščanju. Znotraj krščanskega sveta k temu pripomore tudi dobra spoved. Kako osebno gledate nanjo?

To vidim kot borbo Boga zame, da bi bil v občestvu. Greh je, da vse življenje želim reševati samega sebe, da drugih nimam za brate, ampak za tekmece, ki jih je treba »pobiti«, kot jih je Kajn. In spoved je vrnitev v občestvo, s katero se distanciram od zla. Zato ga moram najprej prepoznati. Vrnem se, da grem lahko naprej, ker me Bog ljubi in je zvest v mojih temah, odvisnostih, egoizmih, skrbeh, skušnjavah, obupih … Tam nas Bog drži v roki.

Pri spovedi sprejmem, da sem ljubljen in da Bog osmišlja moje življenje. Da je z mano, čeprav ga izdajam s sovraštvom, zavistjo, zaničevanjem, sovraštvom do sebe, pohlepom itn. Pri spovedi sprejmem, da sem njegov/a ljubljeni/a sin/hči. Prav zato se lahko poslovim od zla.

Bog me nima rad zato, ker sem tako dober, pošten …, ampak zato, ker me ima tako rad, kot imam rad svoje otroke – ne zato, ker so dobri, pošteni, zgledni …, ampak ker so moji.

Pa vendar potem vse življenje ponavljamo podobne napake …

Ja, vedno me zlo dobi na isto »vižo«. Ampak še vedno grem k spovedi in rečem Gospodu, da se odrekam zlu, in se mu zahvalim, da me v teh trenutkih lovi. Lahko mu rečem: »Ti si premagal zlo. Dajem ga tebi. Ne bom ga nosil sam. Ker če ga, me bo spremenilo, mu bom postal podoben.« Zato tudi če se 30 let spovedujemo istih grehov, vedno recimo: »Bog, to je zlo in se mu odrekam. Vem, da to nisem jaz in da mi to krade, da bi bil tvoj. Vzemi to zlo, da ne bom več pripadal svoji jezi, sovraštvu, opravljanju, zavisti …«

Kakšna je vloga spovednika? Včasih od spovedi odhajamo brez neke nove spodbude, zagona …

Preprosto ta, da se spoveš pred nekom, da to sliši. Nekaj čisto drugega je, če vse to povem v glavi in po svoje. Gre za to, da postajam ob drugem to, kar sem. Bog je tisti drugi, ki me vabi, da bi bil jaz z njim, v njem in pri njem. Zlo me zapre vase. Ko grem k spovedi, pa se spet odprem občestvu, da upam biti pred drugimi in Bogom tak, kakor sem.

S spovedjo se vrnem v občestvo, da grem lahko naprej, ker me Bog ljubi in je zvest kljub mojih grehom.

Potem je tu tudi druga razsežnost: ko delam zlo, delam škodo tudi drugim. Tudi če sam grešim v svoji sobi, vsem – sebi in drugim kradem ljubezen in veselje do življenja. Ko to priznam drugemu, tudi njemu to včasih pomaga – ko nekdo pride k meni k spovedi, se zahvalim Bogu, da me spomni na lastne grehe, osvobodi in osmisli me.

Največje zlo je, da ne računam na Boga, da se želim sam rešiti, da mislim, da si bom vstajenje, večno življenje in smisel življenja dal sam. Zlo me prepriča, da na Boga ne računam – da sebe nimam za dragocenega, da imam brate in sestre za sovražnike. Bog pa mi je vse to že dal in pri spovedi to ponovno sprejemam. Bog pri spovedi zdravi mojega duha, pa tudi psihično.

Vir: https://iskreni.net/druzina/duhovnost/193-osebnostna-rast/165742-spoved-je-vrnitev-v-obcestvo-s-katero-se-distanciram-od-zla.html

Članek – pričevanje razvezane žene na ISKRENI.NET

DARJA OVSENIK ČETRTEK, 24 DECEMBER 2015 05:45 

KAKO PRAZNOVATI BOŽIČ PO RAZVEZI?

samohranilka_bozic

Ni lahko. Kar smo tako dolgo verjeli in gradili z lastnimi močmi, se je sesulo kot hiša na pesku. A je tudi osvobajajoče, pravi Karmen, ki jo je pred tremi leti doletela boleča izkušnja razveze.

Karmen Kristan je mama treh otrok, ki ji v zadnjem letu ni bilo lahko. Pa ne, to je premila beseda – bilo ji je in je še boleče, raztreščeno, kruto. A tudi osvobajajoče. Se sliši protislovno? Za Karmen ne.

GRE LAHKO ŠE KAJ BOLJ NAROBE?

Ločitev. Odpoved v službi. Smrt matere. Zaradi zamudne sodbe ji določijo pretirano visoko preživnino. Pravdanje za stanovanje. Sklep o izselitvi in morda celo izplačilo bivšemu možu za uporabo solastniškega stanovanja, kjer trenutno še živi s hčerkama. In to je samo nekaj glavnih težav. Ne, temu bi težko rekli mačji kašelj.

A iz Karmen veje neka posebna moč, ki takoj da vedeti, da se ne opira le nase. »Če bi računala le nase in ne na Božjo ljubezen in usmiljenje, bi bila danes najmanj v Polju ali pa celo na Žalah.« Ni slišati obupano in niti jezno. Se pa z vsem tem bori. Vsak dan. Vsak dan znova.

ŠE VEDNO JE KAJ, KAR LAHKO DAM

Po izobrazbi je oblikovalka, kar ji je zelo koristilo na vseh področjih, tudi prostovoljstvu, v katerem je tudi danes zelo aktivna: je ena od organizatork svetopisemskega maratona, aktivna pri odraslih skavtih, usposablja se na področju duhovnosti, predvsem duhovnega spremljanja, oblikovala je že več promocijskih gradiv za različne dogodke s področja duhovnosti ali dobrodelnosti … Vse to ji je v stiski, v kateri se je znašla, velika opora.

Zase pravi, da se ves čas uči skozi duhovni boj, ki jo spremlja v duhu svetopisemskega »njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28): »Čeprav težko iščem službo in imam opravka s tožbami, kot prostovoljka ne neham delati, ker mi to daje moči in potrditev, da sem še nekomu potrebna. Da ne zapadem v občutje, da je vseeno, če me ne bi bilo. To mi osmišljuje prostovoljstvo. Ne glede na vse, Bog ve, kaj lahko še dam

ODKRIVANJE POMENA BOŽIČA BREZ DIKTATA ZAPOVEDANEGA VESELJA

Ko jo vprašam, kako se srečuje z bolečino v času božičnih praznikov, saj je takrat ljudem, ki so sami ali so kako drugače ranjeni, običajno težje, odgovori zelo preprosto – da zunanje oblike pobožnosti niso več tako pomembne kot nekoč: »Pravi pomen Božiča je čisto nekaj drugega. Gre za bolj osebno srečanje z Jezusom. In to ravno v tej bolečini, ko vsa okolica kar sili v “veselite se”. To je neke vrste prisila, ki pri mnogih povzroči ravno obratne reakcije, ker se vsiljuje, kako naj bi se veselili.« In včasih se to notranje ne izraža tudi nujno na njenem obrazu v obliki nasmeha, a ne pomeni, da v sebi ne praznuje.

NAJVEČ PROSTORA DAMO, KO SMO V RANJENOSTI SAMI

Znano je, da se na primer v domovih za ostarele smrtnost poveča v času praznikov prav zaradi občutka osamljenosti, občutka pozabljenosti in primerjanja z drugimi. Karmen zase pravi, da gotovo nekaj tega pride na plano v času praznikov. A ker je vsako leto vključena v pripravo na božič pri jezuitih, ji to daje drugačen duh priprave. Bolj razmišlja: »Kaj je tisto, kar mi preprečuje, da bi se odprla Božjemu usmiljenju?«

Tako ji božič kot tak ni neka prelomnica, ampak gre za proces: »Vsak dan imamo duhovni boj, da bi Bogu dali prostor. Najbolj mu lahko damo priložnost v lastni samoti. Tam je lažje kot nekje, kjer smo uspešni.«

TA NAŠ EGO …

Tudi kristjani smo pogosto prepričani, da je »Bog samo malo blagoslovil, sicer smo pa naredili sami«. Takrat naš ego zraste in nam dela veliko škodo: »Tam, kjer smo uspešni, se napihuje. Tam ni prostora za Boga. Kjer pa se podira, se bolj zavem svoje grešnosti, posledično ne obsojam drugih in dam prostor tako Drugemu kot drugemu. Ko vse spuščam iz rok, se manjšam, da On lahko raste.«

Karmen Kristan

»V svoji stiski bolj čutim Božjo prisotnost, Njegovo ljubezen in usmiljenje. V svojem neuspehu lahko dam več prostora, več besede Bogu.« Kot zanimivost Karmen navede anketo p. Ivana Platovnjaka, ki je pokazala, da razvezani napredujejo v povezanosti z Bogom in duhovni rasti, čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da to ni mogoče.

»Gospod prihaja k nam, grešnikom: slepim, gluhim, hromim, gobavim, »mrtvim«. On si je izbral hlev, ne dvorec, zato ga lažje najdem v svoji bedi, tam kjer sem poražena, osamljena, nemočna … Razvezani in vsi, ki so preizkušani, se tega mogoče bolj zavedamo. Kar smo gradili bolj z lastnimi močmi, se je sesulo kot hiša na pesku, zato se po tej izkušnji in razočaranju lažje opremo na Božjo moč in bolj iščemo njegovo voljo,« je prepričana Karmen.

Vsak dan znova poskuša živeti v zaupanju, da Bog vse obrača na dobro, čeprav »je zdajle videti grozljivo – brez moža, službe, mame, stanovanja«. To so tako težke življenjske situacije, da je prepričana, da nihče med nami nima dovolj moči, da bi jih nosil sam: »Če tega ne bi izročala Njemu, bi me zmečkalo.«

VSAKODNEVNI DUHOVNI BOJ

S takšnimi boji se sooča vsak dan. Včasih se pojavijo že zjutraj, ko se zbudi po mori, ki naznanja strah pred prihodnostjo. Takrat si pomaga z molitvijo in ozaveščenim dihanjem. A običajne molitve so ji takrat premalo. Njej pomaga molitev s telesom: »Ali plešem ali z gibom izrazim neko hrepenenje, stisko, jezo. Nastane močen dialog z Bogom, ki ga izrazim celostno.« Verjame, da si prav telo zapiše vse stiske. Zato se pri razvezanih pogosto pojavljajo tesnobe, ki lahko vodijo v depresijo. Zato Karmen še toliko bolj vse to osvobaja skozi gib v Kristusu in z božjo besedo. Ko to ponotranji, jo odrešuje in osvobaja.

Temu pripisuje tudi opažanja drugih, nevernih, ki se čudijo, da je na sodiščih ne vidijo zlomljene, ampak ji povejo, da izžareva neko posebno moč. Za Karmen je ves odgovor prav v duhovnem boju: »Zame je soočenje z lastno stisko možno le preko vsakodnevnega duhovnega boja in to “do krvi”. Zavedam se, da navkljub mnogim prijateljem, to bitko bojujem sama. Od mene je odvisno, ali bom pustila, da me Hudi zvabi v krivde preteklosti ali strahove prihodnosti ter mi s tem vzame moč za življenje, ali pa bom iskala dialog z Gospodom.«

KO ZMOREŠ VIDETI, DA NISI KRIV, AMPAK LJUBLJEN

dm_kk

Razvezani se pogosto srečujejo z občutji krivde: »Sem res storil/a dovolj? Bi lahko še malo zdržal/a? Kaj sem delal/a narobe?« Prav to je tisto, kar proces razveze, ki lahko traja več let in v nekem smislu ni nikoli končan in zelo globoko zaznamuje, v čemer Karmen vidi past.

Kot razvezana se je morala soočiti z lastno krivdo, odpuščanjem sebi in možu. To je dolg proces in brez zavedanja, da ji je Bog odpustil, brez pogleda Njegovih usmiljenih oči na njeno življenje, tega ne bi zmogla. »Treba je iti v proces odpuščanja.«

Veliko ji pomeni adoracija pred Najsvetejšim, saj si tam preprosto pusti biti pred Njim in v njegovi ljubezni videti preteklo situacijo in vse, česar ni zmogla: »Večinoma gre namreč za to, da delamo po svojih najboljših močeh, a smo v tem omejeni in iz tega izhaja krivda.«

PUSTITI SI OD-PUSTITI

A Bog je ljubezen in njo osvobaja ta ljubeči Božji pogled, ki ne obsoja. Takrat čudi, da Bog oprošča in da želi, da oprosti tudi sebi. Ravno obratno kot hudi duh, ki deluje skozi obsojanje: »Saj ni čudno, ko si pa taka! Pa tega nisi naredila in onega …« Bog nikoli ne gleda na nas tako, ampak vedno ljubeče. Pokaže na napake, a zato, da bi zoreli k dobremu in bi bilo slabega vedno manj. »Vse je usmerjeno  k dobremu, usmiljenju, sočutju … Kar ni od tega, je od hudega. V takem gledanju se vidijo sadovi: človek postane osvobojen, da si in je od-pustil, da je od-šlo …«

Ko izgubiš vse in ti ostane le Bog, ugotoviš, da je to edino, kar res potrebuješ.

Karmen razloži, da v delovanju hudega duha pa je obratno, saj se vrtimo okrog svojega popka, sadovi pa so obratni: jeza, razočaranje, malodušje … Ko znamo biti usmiljeni tudi do sebe, je drugače, kar razloži na primerih Juda Iškarijota in apostola Petra: »Juda in Peter sta oba izdala Jezusa, oba sta se pokesala, razlika je le, da Juda ni zmogel ponižnosti, da sprejme Božje usmiljenje – odpuščanje in se je obesil. Za to pa potrebujemo ponižnost. Da nam Bog odpusti. Da smo ljubljeni kot grešniki.« Ko začnemo tako gledati na stvari, iz te moči posledično lahko odpustimo tudi drugemu. Saj Bog ljubi vse, tudi najhujšega morilca, kot lastne otroke.

Velik pomen daje tudi duhovnemu spremljanju: »To, da te nekdo posluša in hkrati pomaga razločevati, kaj je od Boga in kaj od sovražnika človeške narave, ki tudi spodbuja in svetuje. To je res močna opora, ki jo priporočam vsem, ki so v stiski. Hvaležna pa sem tudi vsem prijateljem in neznancem, ki so odprli svoja srca v usmiljenju in mi kakorkoli pomagali v tej težki situaciji.«

KAKO RAZLOŽITI OTROKOM?

Tudi otroci zelo jasno občutijo praznike brez očeta. Obveznosti se že nekako porazdelijo, a trpljenje ostaja. In Karmen meni, da jih pred tem niti ne moremo obvarovati, saj se bodo na tak ali drugačen način enkrat srečali z njim. Bistveno se ji zdi, da se veliko pogovarjajo, da jim poskuša vzpostavljati držo, da sprejmejo, kar se je zgodilo.

Da ozavestijo, da je izkušnja razveze v prvi vrsti njena izkušnja in da se ne bi otroci počutili krivi ali sokrivi. In še pomembneje, »da se ne primerjajo z drugimi. Pri praznikih je to velika nevarnost, še posebno, če se otroci gibajo v krogih, kjer je ločitev malo. Ker zgodba vsakega je edinstvena in kot tako jo je treba gledati. In vsaka ima veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni. Na to se lahko naslonim in iz tega živim.«

Foto: gettyimages.com, osebni arhiv Karmen Kristan

Razvezani hodimo skupaj z vstalim Kristusom

13peccatriceNi treba, da sta zakonska razveza in ponovna poroka konec življenja s Kristusom in Cerkvijo. Lahko sta možnost novega začetka zavzetega življenja z njima. Takšen duh veje iz povzetkov izredne sinode o družini, ki je bila oktobra 2014 v Rimu. Glavni poudarek je na posebni skrbi, spoštovanju, sprejemanju, naklonjenosti in pozornosti do razvezanih, katerih število po vsem zahodnem svetu naglo raste in bo še naraščalo. Razvezane je treba spodbujati k dejavni udeležbi v krščanskem občestvu, ne pa jih izločiti in s tem pahniti v roke raznih novodobnih zaslužkarskih skupin.

Papež Frančišek s pobudo za to sinodo zagotovo nima namena spreminjati nauka Cerkve in tega, kar je Bog postavil kot temelj človeške družbe. Zanj sta pomembna razločevanje in sprememba drže in pastoralnega pristopa Cerkve do vseh ljudi, še posebno do ranjenih, ubogih in trpečih. Sinoda kaže v smer pastorale ljubezni in usmiljenja, ki je Kristusov odnos do vsakega človeka skozi vse čase. On pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30). Te besede je podpisal s svojo krvjo. Cerkev lahko živi le iz njegovega odpuščanja in je poslana v Njegovem imenu odpuščati. Dar odpuščanja se sprejema tudi v zakonu in družini. Razvezani in ponovno poročeni so še vedno družina, čeprav v posebnih potrebah in okoliščinah. Papež in sinoda vabita k pogumnim pastoralnim odločitvam, saj je ločitev vedno sad bolečine in trpljenja in skoraj nikdar svobodna odločitev. Takšno trpljenje od duhovnikov zahteva obzirnost, sočutje, spoštovanje in sodelovanje pri Jezusovi drži do vsakega človeka. Vabi nas, naj se duhovniki, redovniki in laiki, člani cerkve, uvajamo v »umetnost spremljanja«, v učenje sezuvanja čevljev z nog pred sveto zemljo drugega (z učenjem in poučevanjem spremljanja se jezuiti ukvarjamo že vso zgodovino; tudi v Ljubljani v Ignacijevem domu duhovnosti imamo celoletna neformalna izobraževanja za vse, ki bi jih spremljanje zanimalo: za laike, duhovnike, redovnike in redovnice. Glej:http://ignacijevdom.si/programi/sopo/program-duhovnega-spremljanja/). Vsak človek namreč dozoreva v ljubezni počasi in skozi velike preizkušnje. Zato potrebuje sočutno spremljanje.  Sinoda govori o posebnih ustanovah za poslušanje/pogovor, ki naj se ustanovijo po škofijah. Posebno skrb namenja otrokom, ki ne smejo postati »predmet prepira« med razvezanima zakoncema. Vabi v spremljanje in podporo žena samohranilk, ki so po razvezi ostale same. Sinodalni očetje so spregovorili tudi o nujnosti brezplačnih, poenostavljenih in dostopnejših postopkov za ugotavljanje ničnosti zakona. Krajevni škof naj bi poskrbel za izobraževanje dovolj sodelavcev za svetovanje o veljavnosti zakona in jim dal primerna pooblastila.

Sinoda je razmišljala tudi o možnosti, da razvezani in ponovno poročeni pristopajo k zakramentu sprave in evharistije. Zdi se mi (morda sem v zmoti), da je v zaključnem besedilu sinode mogoče zaznati nasprotje med dvema držama, ki sta v zgodovini Cerkve nenehno navzoči. Prva, in hvala Bogu manjšinska, je drža, ki pojmuje cerkev kot ozko skupnost popolnih in svetih, nepokvarjeno Kristusovo nevesto, elito iz katere morajo biti odstranjeni vsi grešniki, saj jo je potrebno obvarovati pred pokvarjenim svetom. Takšna drža hitro zapade v farizejstvo, da je človek zaradi pravil in ne obratno. Ni namreč človek zaradi nerazvezljivosti, ampak nerazvezljivost zaradi človeka. Drugo, prevladujoče pojmovanje Cerkve pa je, da je ta Božje ljudstvo, v katero so povabljeni vsi ljudje, vsi grešniki, da vsi skupaj zajemamo iz Božjega odrešenja: odpuščanja in Sinovega Duha. Ta vizija predpostavlja, da je Cerkev prejela od Kristusa potrebna sredstva za odrešenje vseh: oblast, da v Božjem imenu odpušča grehe svojih članov, tudi najtežje (umor, prešuštvo in zatajitev vere), in jim tako pomaga, da počasi dozorevajo po Kristusovi podobi.

Danes zagotovo večje pohujšanje med vernimi povzroča pretirana strogost (trdota) cerkvenih institucij do tistih, ki so grešili proti zavezi monogamnega zakona, kakor pa samo dejstvo razveze in ponovne poroke brez izkazane ničnosti. Pretirana strogost ne diši po evangeljskem duhu in nima razumevanja do grešnikov. Ne upošteva človekovega počasnega in vseživljenjskega procesa dozorevanja. Premalo ali pa sploh ne upošteva Božjega pogleda na človeka. Bog na vsakega gleda skozi Kristusovo trpljenje in vstajenje, torej skozi to, kar bo na koncu svoje poti postal za Boga in za brate in sestre. Jezus vabi vse, ne samo tistih, ki mislijo, da niso grešniki in da so bolj vredni ali celo »popolni«, ker še niso doživeli sesutja tega, kar so leta gradili. Greh, neuspeh in težave so vedno priložnost, da Gospod sploh pride do nas, da vstopimo v živ, oseben stik z Njim. Velika prevara in past je, če mislimo, da smo kleriki poklicani, da ljudi obvarujemo greha. Ali ni to bolezen velikega inkvizitorja, ki je Kristusa nagnal, rekoč: »Saj si dal nam vso oblast!«?

Ko doživimo popoln življenjski polom, pogosto tudi z globokim padcem v greh, takrat ne moremo več računati na svoje moči, da bi se lahko iz tega sami rešili. Takrat smo šele voljni in sposobni sprejeti zastonjsko Božje odpuščanje in neizmerno moč Božjega usmiljenja ter njegove preustvarjajoče ljubezni.

Kdor tega osebno ne doživi, običajno še vedno misli, da je njegov odnos do Jezusa Kristusa bolj njegova zasluga kakor pa čisti zastonjski dar. Zanaša se zgolj na lastne moči in sebi pripisuje vse uspehe ter se obremenjuje z množico nepotrebnih stvari, ki naj bi jih naredil, da bo »dober kristjan«. Podoben je sv. Petru, ki je bil prepričan, da bo Jezusa rešil pred smrtjo. Kaj se je potem zgodilo, vemo! Če sem zagledan v svoje moči in delovanje, nisem sposoben iskati Božje volje, ampak iščem zgolj svojo sebično in ozko voljo. Ko pa doživim popolno dno, spoznam, da je vse čisti dar in da lahko samo zaradi Kristusovega daru odpuščanja še naprej živim svoje življenje dostojanstveno ter iz te izkušnje postajam tudi sam dar odpuščanja za druge. Odpustiti je več kakor obujati mrtve.

Krščanska skupnost je skupnost mož in žena, ki vedo, da so grešniki in potrebni Božjega usmiljenja. Zato ne sodijo o grehih drugih. Le Bog sodi grehe človeka. Jezus je pokazal ljubezen in sprejemanje vseh, še posebno tistih, ki svojega greha niso mogli več skrivati, ampak so ga javno priznali in se kesali (Jn 8). Tudi Cerkev, ki je Kristusovo telo, naj bi bila sprejemajoča. Na zahodu pa se trenutno zdi, da se Cerkev ukvarja predvsem s tem, kako šibke v veri varovati pred pohujšanjem greha (razvezanih in ponovno poročenih). Zdi se, da verjame strahu, da bi prav šibke v veri s svojo usmiljeno, sočutno in dobrohotno držo do slehernega grešnega človeka zavedla v napačno prepričanje in zmoto: da odobrava razvezo.

Bog nas prav po preizkušanih bratih in sestrah (med katerimi so nedvomno tudi vsi razvezani in njihovi otroci) uči Ljubezni, da bi se zmogli odpreti sočutju, brez obsojanja in sodb, in bi v trpljenju drugega prepoznali tudi lastni greh, odkrili, kako Bog deluje po križu ter hudo vseh spreminja v dobro.

Duhovna rast vsakega osebno in celotnih skupnosti je vseživljenjski proces, ki ga vodi Gospod, zato naj bi pastorala razvezanih samskih ter razvezanih in ponovno poročenih vključevala osebni pristop, in ne zgolj posplošenih pravil (v slogu kuharskih receptov ali kanonskega prava).

Prav tisti, ki jim zakon ni uspel (še posebno če so bili zapuščeni), bi morali biti deležni posebnega sprejemanja, razumevanja, služenja in odgovornosti znotraj skupnosti. Oni so Kristusov klic vsej Cerkvi. Oni so priložnost za spreobrnjenje celotnega telesa Cerkve.

Dejstvo je, da tako kot vsi tudi duhovniki in hierarhična Cerkev počasi dozorevamo v drži Jezusovega odpuščanja in sočutja do vsakega človeka in se le počasi spreobračamo. V tem duhu nam je postopoma dano vedno bolj odločno ljubiti grešnika in obsojati greh, ne pa obratno. To je pot malih korakov in potrpežljivega sodelovanja s tem, kar Bog dela za vsakega človeka sredi danih okoliščin. Bog namreč tudi duhovniku pomaga pri njegovem dozorevanju in poslanstvu s tem, da mu na pot pošlje razvezane brate in sestre z vso težo križa in močjo vstajenja, ki to dogajanje spremljata.

Veliko slovenskih duhovnikov je odprtih in imajo sočutje do vseh trpečih bratov in sester, tudi do razvezanih. Mnogi pomagajo in bodo še pomagali, čeprav še nimajo institucionaliziranih skupin ali drugih oblik pomoči. Nobena prošnja za pomoč in razdelitev trpljenja ne pade popolnoma v prazno. Tudi duhovna gibanja so odprta in pomagajo razvezanim. Sam vem, da so zelo odprti Ognjiščarji pa tudi Prenova v Duhu in Neokatehumenska pot vključujeta razvezane kot del svojega cerkvenega občestva. Obstaja več skupin za razvezane, ki jih vodijo nekdanji študentje frančiškanskega družinskega inštituta. Pater Gostečnik že več let pomaga mnogim na tem področju, še posebno ko je najtežje. Vse tiste, ki čutijo potrebo, da bi se radi družili v skupinah kristjanov z enako izkušnjo, pa povabim, naj se pogumno zberejo in potem prosijo župnika, da bi jih spremljal. Če te potrebe ni, je duhovniki ne moremo umetno prebuditi. Lahko seveda ozaveščamo in o tem spregovorimo.

Predlog sinode: POT POKORE – SPREOBRNJENJA, OZDRAVITVE IN SPREJEMANJA ODPUŠČANJA

V Katoliški cerkvi trenutno le cerkvena sodišča pomagajo razločevati, kaj je Bog resnično združil in česa ni. Tudi če je eden od zakoncev vstopil v zakrament popolnoma zavestno in zrelo, pa drugi ni, njun zakon ni veljaven zakrament, ker ni bilo pravega namena pri enem od njiju. Drugi za to oviro nima nobene odgovornosti. Cerkvena sodišča tako opravljajo službo Gospodovega usmiljenja do vseh, ki niso več vezani na neobstoječ ali propadel zakon. Rešijo jih nesreče za vse življenje.

Sinoda želi pomagati sodiščem in še razširiti služenje Cerkve bratom in sestram v preizkušnji. Zato v duhu pastoralne prakse Cerkve prvega tisočletja predlaga uvedbo dragocene poti spokorne prakse ali procesa pokore za vse, katerih ničnost ni dokazana. S tem bi odpravili mnoge pastoralne in ekumenske težave.

Ne glede na greh, ki ga stori, je vsak kristjan, ki si želi začeti novo pot, lahko sprejet v takšen proces zaupanja v Božje usmiljenje, odpuščanje in sočutje do grešnega človeka. Tudi če je kriv za propad zakona in je sklenil že drugega. Vsak greh je namreč odpustljiv, če gre človek skozi proces pokore in spreobrnjenja, sprejemanja Božjega odpuščanja. Možnost sprave po zakramentu sprave, morda v javni in slovesni obliki, bi lahko pomagala mnogim znova odkriti vrednost zakramenta sprave, ki ga danes zanemarjamo, ne poznamo in spregledamo.

Določene zahteve za sprejem spovedi in obhajila so v Cerkvi vedno bile in so potrebne kot spodbuda, da se kristjani zavemo svoje grešnosti in potrebe po obnovitvi resnega in osvobajajočega osebnega odnosa z Bogom. Vsakodnevni grehi so nam odpuščeni pri vsaki evharistiji. Za težje bi se lahko obrnili na duhovnika ali škofa, s čimer bi tudi zakrament spovedi spet dobil vlogo ponovnega vključevanja v Kristusovo telo bratov in sester, ki so se od njega odtrgali. Spokornik bi vstopil v proces spreobrnjenja in sprejemanja odpuščanja za greh preloma zakona ter znova uredil svoje življenje v duhu vstalega Kristusa.

Takšna pastoralna praksa pa bi lahko prispevala pomemben delež tudi k premagovanju strahov, ki jih imajo danes številni mladi pred zakonskimi obveznostmi, mnogi tudi zaradi strogosti in zahtevnosti Cerkve glede ničnosti in večkrat neupravičeno slabega glasu cerkvenih sodišč. Dejstvo je, da je število cerkvenih porok zelo upadlo. Delno tudi iz omenjenih vzrokov. Če bi Cerkev znova pokazala usmiljeno Božje obličje do grešnikov, bi se stanje lahko popravilo. Ljudje se ne bi bali, da nimajo več možnosti začeti znova, če jim prvi poskus zakona propade.

S tem bi znova obudili krščansko prakso prvih stoletij (ko Cerkev ni bila tako razdeljena, kot je danes), ki so ji pravoslavni še vedno zvesti. Sledijo Nicejskemu koncilu iz leta 325, še posebno kanonu številka 8. Če beremo odlok Drugega vatikanskega cerkvenega zbora Unitatis Redintegratio 14-17, vidimo, da zahodna Cerkev pravoslavno spoštuje in priznava njene teološke temelje.

Pravoslavni imajo enak nauk o nerazvezljivosti monogamnega zakona, ki je zakrament: prostor, v katerem Bog ljubi ljudi, prostor, ki ljudem kaže, kakšna je ljubezen Kristusa do vse Cerkve in vsakega človeka.

Pastoralna praksa pravoslavnih pa je drugačna. Cerkev sprejme uničenje zakona, katerega bistvo je ljubezen. Pred drugo poroko je obred ali proces pokore, pri drugem obredu pa manjkajo določeni blagoslovi, ki se izrečejo le pri prvi poroki. S tem Cerkev prizna, da zakoncema ni uspelo ohraniti zakonske zveze in jima pod določenimi pogoji podeli odpuščanje ter ju sprejme tudi na drugo in celo tretjo poroko. Tako živi držo Jezusovega neskončnega usmiljenja do vsakega grešnega človeka. On je namreč naložil nase vse naše grehe.

Vzhodna Cerkev to svoje ravnanje opravičuje, sklicujoč se na oikonomio, možnost, da v posebnih primerih dobrohotno uporablja Gospodovo usmiljenje. Še posebno takrat, ko je odpovedalo vsako duhovno in družbeno sredstvo za premagovanje težkega položaja. Cerkev ne more pustiti grešnika v njegovem obupu, ampak mora skupaj z njim iskati izhod in pot za nadaljnjo rast po podobi Jezusa Kristusa.

Predlog možne pastoralne smeri:

Še naprej oznanjati veliki dar neločljivega zakona, vzgajati mlade k resnemu prizadevanju, pastoralno spremljati pare in družine, potem pa biti v službi tolažbe Božjega usmiljenja do vseh, ki niso zdržali v prvem zakonu in so se ponovno poročili. Cerkev lahko podpira in pomaga, da vsaj ta druga zveza uspe, zaradi blagra otrok in vseh vpletenih.

Proces spreobrnjenja in pokore bi vodil škof ali njegov delegat. Ločitev in nova zveza sta javni, zato bi bila javna pokora opravičena. S tem bi tudi celotni skupnosti pomagali, da bi vedela za proces, odvezo in ponoven sprejem k evharistiji, bila v stiku z njima.

Sprava naj bi bila podrejena prizadevanju za izpolnitev vseh dolžnosti, ki jih vključuje prva poroka, tudi potrebe otrok in prvega zakonca. Pokora naj bi bila primerna stopnji odgovornosti razvezanega. Antična cerkev je možu nezveste žene dovolila novo poroko brez pokore. Tudi danes bi Cerkev lahko dovolila nedolžnemu in zapuščenemu partnerju drugo poroko, ne da bi bil prisiljen v javni proces pokore in spreobrnjenja.

Sprava bi lahko vključevala tudi slovesen obred odpuščanja med razvezanima zakoncema ali pa vsaj enostransko, da tisti, ki prosi za odvezo, odpušča zlo svojemu prvemu zakoncu in ga prosi odpuščanja. Taka gesta usmiljenja in sprave je v skladu z duhom evangelija.

Razvezani in ponovno poročeni torej pravično in v ljubezni poskrbi za otroke in zakonca iz prvega zakona, nato pa je dolžan skrbeti za drugi zakon: da v njem polno živi krščansko življenje, izpolnjuje dolžnost zvestobe zakoncu in se trudi za krščansko vzgojo otrok. Pri tem mu Cerkev ponuja zakramentalna sredstva in moč za njegovo poslanstvo.

Sprava z Bogom in Cerkvijo po zakramentu sprave in pokore razvezanega in ponovno poročenega znova v polnosti vključi v cerkveno in evharistično skupnost. Zaradi tega bi morale v skupnosti pasti še zadnje diskriminacije razvezanih in ponovno poročenih. V življenju skupnosti bi ti lahko tudi dejavno sodelovali kot člani ŽPS, botri ali katehisti.

Dodatni predlogi

  • Uvesti duhovno spremljanje razvezanih s pomočjo tovrstnih usposabljanj za župnike, katehiste ali laike z bogato osebno izkušnjo.
  • Organizirati predavanja s kratkimi pričevanji. Na koncu naj bo možnost, da se vsem sodelujočim postavi vprašanja. Zaključek ob čaju.
  • Organizirati brezplačno pravno pomoč in zastopanje PRO BONO (krščanski odvetniki).
  • Organizirati brezplačno psihoterapevtsko pomoč za otroke razvezanih.
  • Svetovati o možnih oblikah pomoči in zmanjševanju stroškov (npr. delavnice, kako sam izdelati kreme, čistila ipd.).
  • Organizirati enodnevne delavnice za razvezane z vodilno temo in z delom po skupinah (tako, da se sestava skupin spreminja). Povzetke bi zapisali (npr. po metodi šestih klobukov).
  • Cerkev bi lahko imela tudi varne hiše, zapuščena župnišča bi lahko oddajala za neprofitne najemnine ali za plačilo z delom. To bi bila konkretna pomoč razvezanemu, ki je ostal sam z otroki in morda tudi brez stanovanja.
  • Ustanoviti Karitas v okviru zveze razvezanih, ki bi skrbela za izpolnjevanje konkretno izraženih, specifičnih potreb razvezanih; predvsem enostarševskih družin.

Dela je dovolj za vse in za mnogo desetletij. Na dan s pobudami. Ne čakajmo na druge, kakor smo navajeni čakati na državo. Zdi se mi, da nas, ki smo Cerkev, Bog tudi po vprašanju razvezanih in ponovno poročenih vabi, da sprejemamo in živimo iz duha Drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Skupaj in vztrajno. Božje ljudstvo grešnikov na poti v Božje kraljestvo, ki ga nepopolno okušamo in doživljamo že tukaj in zdaj. Gospod nas vabi, da ga iščemo, najdemo in se v vseh stvareh odločamo zanj.

Vprašanja za osebni premislek in pogovor po malih skupinah

  1. Kako doživljam svoj odnos do Boga pred ločitvijo in po njej?
  2. Kaj sem pred razvezo, med njo in po njej (ali po ponovni poroki) pri Cerkvi najbolj pogrešal?
  3. Ali sem se vključil v proces sprejemanja odpuščanja (zdravljenja) in kesanja za svoj del krivde?
  4. Kaj menite o predlogih sinode in poti pokore?
  5. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba in kaj bi bili vi pripravljeni storiti, da vsi skupaj kot Cerkev naredimo korak naprej v skrbi za razvezane in ponovno poročene?

Pod okriljem Urada za družino ponujam župnijam ali dekanijam tovrstno predavanje ali delavnice za pogovor o ustanavljanju skupin za razvezane.

​P. dr. Viljem Lovše DJ

(Ta zapis je povzetek mojega predavanja, ki sem ga imel, ko je nadškofija Ljubljana, Škofijski urad za družino, izvedla prvo srečanje na škofijski ravni z naslovom RAZVEZANI HODIMO SKUPAJ Z VSTALIM KRISTUSOM. Srečanje je bilo v soboto, 9. maja, od 9. do 13. ure v Ljubljani, v župniji Koseze. Udeležilo se ga je približno 80 laikov, duhovnikov in katehistinj.)

Literatura:

Povzetki izredne sinode, prevedel dr. Tone Štrukelj.

Papež Frančišek, The Church of Mercy, a vision of the Church, Loyola Press, Chicago 2014.

http://www.jezuitskipogled.si/uploads/2/5/5/2/25520037/pogovor_s_papezem.pdf

Giovanni Cereti, Divorziati risposati, un nuovo inizio é possibile? Cittadella Editrice, Assisi 2009.

Bernard Hearing, Pastorale dei divorziati, una strada senza uscita? EDB, Bologna 2000.

Walter Kasper, Evangelij družine in nova evangelizacija Evrope, Celjska Mohorjeva družba in Škofija Celje 2014.

Andre-Joseph Leonard, Srečanje ljubezni in resnice, Pot upanja za ločene in/ali znova poročene kristjane, Založba Emanuel, Ljubljana 2013.

Stanislav Slatinek, Izgubljeni prstan, Kako pomagati ločenim in znova poročenim kristjanom, Ognjišče in Slomškova založba, Maribor 2015.

Stanislav Slatinek, Zakon, ki ga ni bilo, Slomškova založba, Maribor 2005.

Kardinal Christoph Schönborn, Duhovnikova sreča. Po stopinjah arškega župnika. Marijina Kongregacija, Ljubljana 2009, str. 92-100. Prevedla Janez Ferkolj in Anton Štrukelj

http://nadskofija-ljubljana.si/druzina/druzine-v-tezavnih-razmerah/