Pozdravljeni, bralci mojega prispevka o tradicionalnem februarskem romanju srčkov na Sv. Višarje!
V programu dogodkov je bilo romanje na Sv. Višarje napovedano za zadnjo nedeljo v februarju. Zaradi svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah v Planici pa smo se odpravili romat teden dni prej. Lahko se zahvalimo modrosti tistih, ki so predvideli zaplete – Kranjska Gora, Tamar, Trbiž imajo namreč le eno regionalno cesto, ki ob večjih dogodkih ni dovolj pretočna. Zastoji v prometu bi bili neizogibni, slaba volja in časovna stiska na poti pa verjetno tudi.
Vzpon na Sv. Višarje je lep pohodniški podvig. Na sicer nezahtevni, dovolj široki in varni poti je namreč treba premagati skoraj tisoč metrov višinske razlike. Februar in meseci pred njim pa niso najbolj idealni za nabiranje kondicije. Ker na Višarjah s srčki nisem bil prvič, lahko le rečem, da zanje »korajža velja«, kajti telesni pripravi žal ne namenimo dovolj pozornosti. A hvala Bogu doslej ni bilo resnejših težav zaradi te naše malomarnosti in neprevidnosti.
Teden pred odhodom me je Brigita prosila za prevoz do Žabnic. V dobro kulture, vzdrževanja telesnega in duševnega zdravja ter verske in duhovne izobrazbe je o koristnosti romanja prepričala tudi svoja otroka. V Žabnice smo se zarana odpeljali po italijanski strani. Potniki v mojem avtu smo bili Primorci, zato je bila ta pot hitrejša.
V Žabnicah se nas je v nekaj minutah nabralo več kakor dvajset srčkov. Nekaj jih je za vzpon po svoji presoji uporabilo sedežnico, drugi pa smo si nataknili dereze in se zagrizli v hrib. Pot je bila namreč pokrita s stlačenim in ponekod pomrzlim snegom in noge bi v strmini brez derez podrsavale. Vremenska napoved za romarsko nedeljo ni bila najobetavnejša: nizka oblačnost, a brez hudega mraza. Po tretjini vzpona pa se je okrog nas zjasnilo – oblaki so ostali pod nami, kakor je ostala za nami misel, da nam to nedeljo zaradi vremena ne bo lepo. Prekrasna sprememba, tudi čustvena! Nebo popolnoma jasno in modro, sijoč sneg, više ko smo se vzpenjali, lepši razgledi so se nam ponujali.
Po treh urah hoje v breg smo bili na vrhu še bolj nagrajeni: vrhovi okrog Višarij so bili obsijani s soncem nad belo odejo oblakov, ki je prekrivala doline. Najbliže so bili Kamniti lovec in drugi italijanski vrhovi, na severu Dobrač in Tromeja, na vzhodu Mangart in Jalovec ter drugi Julijci … Zdelo se mi je, kakor da gore okrog mene lebdijo v breztežnosti in plujejo na oblakih. Zasneženi bleščeči vrhovi so kazali svojo mogočnost, pomembnost in lepoto. Ob tej veduti me je za trenutek zapustilo vse, kar je bilo logično, že videno, doživeto in pričakovano. Za trenutek je bila duša nad telesom med brati vršaci, teža bivanja pa potopljena pod vlažne oblake v dolini.
Po nekaj minutah tega opoja se je bilo treba preobleči, razum je opozoril na ohladitev prej vročega in vlažnega telesa. Nekaj sončnih in toplih minut sem izkoristil za martinčkanje v zavetju za cerkvijo. Nato sem vstopil v svetišče in hkrati v mejnik štirih jezikov, kot je nekoč dejal žabniški rojak, znameniti duhovnik, etnolog in politik Lambert Ehrlich. Višarska cerkev Matere Božje ni bila osvetljena z lučmi, njena okna pa so majhna in visoko pod stropom. Vhodna vrata z atrijem, ki brani pred vetrom, dežjem in snegom, prav tako zastirajo sončne žarke. Iz sončnega razvajanja zunaj sem vstopil v polmrak, tišino in hlad. Kadar iščem sebe v odnosu z Najvišjim, so mi svetloba, blišč, hrup, čar okolja, celo toplota in živahnost ljudi okrog mene moteči. Nekje sem prebral, da je cerkev stanje bivanja, kjer so navzoči vsi kraji in vsi časi. V skromnosti in tišini lažje najdem brezčasnost, poiščem želeno pot do sebe in iščem spoštljiv odnos z Najvišjim.
Marijino svetišče se je počasi napolnilo z romarji. P. Tomaž je nevsiljivo in prijazno preveril jezikovno pripadnost udeležencev in obred izvedel dvojezično, v slovenščini in italijanščini. Naj hudomušno dodam, da je bila tema evangelija in pridige odpuščanje. Za ločene može in žene, očete in matere je odpuščanje tako ali tako klasični, vedno dobro sprejeti in slišani evergreen. Večni napev, ki ga moramo večkrat poslušati, ga vzljubiti in živeti po njem. Brez petja na pobudo naše Karmen bi bila sv. maša kakor cerkev brez Slovencev. Srčki smo ji z glasovi priskočili na pomoč, kolikor je kdo imel posluha ter besedilnega in glasbenega spomina. Nekaj večglasnega in srčnega se je pa le slišalo.
Po maši se mi je pogled sprehajal po poslikavah Toneta Kralja. Nad oltarjem je podoba Matere Božje na manjšem oblaku. Ponovila se je videna breztežnosti gora na oblakih. Mati Božja ima razprte roke in plašč, v katerega je ujeta Božja svetloba. K njej se na levi po stopnicah vzpenjajo običajni možje, žene in otroci. Niso v lepih oblekah, dobro rejeni in nasmejani, na konjih in v kočijah – običajni ljudje so, reveži, ponižani, prestrašeni, s telesnimi in duševnimi težami. Peš, pod roko, z berglami in palicami se bližajo Mariji. Dvojica samarijanov prek strme stopnice nosi pod Marijin plašč onemoglega bolnika. Kako brezčasno sporočilo slikarja Kralja!
Na desni so upodobljene požgane Višarje. Nisem poznal zgodovine Višarij in ne razloga za to poslikavo. Radovednost sem si potešil doma v družbi strica Googla, ki vse ve. Višarska cerkev je v dolgem kljubovanju času trikrat utrpela škodo in uničenje. Za časa pretirano razsvetljenega cesarja Jožefa II. je doživela prepoved romanj in bila po njegovih dekretih porušena. Leta 1807 je strela v njenem ostrešju zanetila požar. Če bi uporabljali manj gorljive strešnike in strelovod, ki ga je petdeset let prej patentiral Benjamin Franklin, se ta nesreča morda ne bi zgodila. 16. 9. 1915 pa je zaradi topniškega obstreljevanje italijanske vojske zagorela vsa višarska vas, soška fronta je bila namreč pri Rombonu. S katerim ciljem se je opravičevalo obstreljevanje svetišča v tistem času, ve samo italijanski kralj. Sporočilo časa nam pove, da je strelovod na vrhovih zgradb zelo uporaben, prepotentnost in grešnost savojskih in habsburških vladarjev pa je nekaj, česar modri ne ponavljajo. Žal niso vsi modri. Kakšno škodo in trpljenje doživlja ravnokar Ukrajina, je težko opisljiva in merljiva grozota.
Sledilo je kosilo Pri Prešernu v prijetni in znani družbi. Pa spust v dolino, ki sem ga izkoristil za hojo v delni samoti, poznopopoldanski tišini in meditaciji pred mrakom.
Pa »likof« s srčki v dolini v okrepčevalnici Dawit. Slovo in vožnja domov v temi.
O pogovorih in temah med nami na poti nisem spregovoril. Seveda je bilo, kakor vedno na romanjih, več ur koristnih pogovorov, spoznavanj in krepitev prijateljstev. Toliko, da je potrebno nekaj dni, preden se misli umirijo in utrdijo.
Pa naj bo dovolj o mojih občutkih in zaznavah zadnjega romanja srčkov k višarski Materi Božji. In dobrodošli z nami na romanju v prihodnjem februarju!
Janko