14. 1. 2023
Vem, da ste vsi, ki ste bili v soboto, 14. januarja 2023, z nami v Strunjanu (https://katoliska-cerkev.si/zgodovina-cerkve-marijinega-prikazanja-v-strunjanu), nadvse zadovoljni z romanjem do cerkve Marijinega prikazanja in nazaj do Jagodja. Vem tudi, da ste šli vsi, ki ste posedeli v gostilni Jasna, domov s polnimi trebuščki in toploto pri srcih. In vem, da vam bo dan ostal še dolgo v spominu. Vas zanima, kako vse to vem? Ne povem. Če vas tako zelo zanima, pojdite sami ob prvi priložnosti s srčki.
Do takrat pa bo moralo zadostovati tole moje pisanje: druga januarska sobota je bila ena prvih sončnih sobot po dolgem času. Jasen dan nas je spremljal že na poti. In jaz sem bila kakor otrok, ki gre prvič s prijatelji na morje: neučakana, razposajena, vesela, da končno nekam grem. Ne vem, ali sem bila med vožnjo v Izolo vsega skupaj pet minut tiho. Od razburjenja in pričakovanja sem govorila kakor navita in veliko srečo imam, da so Alja, Gena in Roman potrpežljivi. Sicer me mogoče naslednjič ne bodo vzeli s seboj.😅
Na parkirišču pred gostilno Jasna (Jagodje 24, Izola, https://www.visitizola.com/map/gostilna-jasna) nas je najprej pozdravilo sonce. In takoj nato še Nevijo in Ana, ki sta skoraj iz nič pričarala zložljivo mizico domačih dobrot, pa Aleš z navdušenjem in nasmehom in pater Tomaž z nalezljivo umirjenostjo. 45 se nas je zbralo. Veliko, kajne? Aninega slastnega jabolčnega zavitka je prehitro zmanjkalo. Še dobro, ker bi sicer večji del dneva preklepetali kar tam, na parkirišču. Aleš je moral po mojem uporabiti nekaj svojih učiteljskih trikov, da smo se po kratki molitvi končno odpravili na pot.
Odšli smo po krožni učni poti Strunjan v podobah morja (https://parkstrunjan.si/aktivnosti/krozna-ucna-pot/) proti strunjanskemu križu. Razgled je bil magično lep in vse se je zdelo kakor na dlani: morje, ladjice, obala, griči in snežno bele gore v ozadju. Na začetku poti z Aljo prepoznava Triglav v daljavi.😀 O imenih preostalih belih lepotcev samo ugibava, kmalu pa obupava ter raje uživava v družbi, hoji in razgledu. Se bova že pozneje pozanimali.
Del poti do križa mine, kakor bi mignil, in priznam, da se ne spomnim, kakšna je bila pot in kje sva hodili. Alja je izjemna poslušalka in zdaj vem, da to ni bilo samo romanje k Materi Božji, temveč tudi romanje k sebi, proti mali Pavli, Pavlinci. Hvala, Alja!
Zdramim se šele pri križu (https://www.hribi.net/gora/strunjanski_kriz/26/2941). Spet in spet me osupneta razgled in lepota. Pa kontrasti: bela barva križa in gora ter modrina morja. Tako je lepo, da meji na kičasto, in jaz sem preprosto radostna. In si mislim: gotovo ni naključje, da se je tukaj, na 15. avgusta, tj. na dan Marijinega vnebovzetja, pred mnogimi leti, zgodil čudež. Divjal je strašen vihar in ladje na morju bi zlahka potonile, če se na vrhu klifa nad Mesečevim zalivom ne bi prikazala Marija. Morje se je takoj umirilo, vihar ponehal, mornarji pa niso bili pogubljeni. Domačini so v zahvalo postavili križ, še danes pa pripovedujejo o stopinjah in solzah, vtisnjenih v kamen, kjer je Marija jokala, da bi rešila mornarje. Še dolgo zatem so mimo vozeče ladje trobile v zahvalo Mariji.
Mislim si: mogoče je pa lahko to prostor, kjer se znajo pomiriti vsi moji notranji viharji. Samo diham, zrem čez morje, se spomnim na Marijo in mornarje in viharji se počasi umirijo. Danes so se in v nadaljevanju poti sem bila čisto druga Pavla – tista, ki je bližje sebi in katere viharji so samo še spomin … Hvala, Gena, Nevijo, Ani, Tomaž … In hvala tebi, Pavla, da si sploh šla.
Križ in razgled za njim so fantastična kulisa za skupinsko fotografijo. Svetloba za v učbenik fotografije! Alešu verjamemo na besedo in se ’stisnemo’ h križu. Še prej nam je Nevijo potešil začetno radovednost: zdaj poleg Triglava vem, katera planota na obzorju je Vremščica, kam moram pogledati, da vidim Kraški rob pa Kanin, Trst, Koper. Vsega si seveda nisem zapomnila. Bom pa naslednjič, ko bom tam mirila svoje viharje, ponovila.
Do cerkvice Marijinega prikazanja priromamo en dva tri. Tokrat sem malo bolj pozorna na pot, ki se spušča, pa še turkizno modro morje me prevzame. V cerkvi Marijinega prikazanja (https://katoliska-cerkev.si/zgodovina-cerkve-marijinega-prikazanja-v-strunjanu) je bila sv. maša. Lokalni župnik je prijazen, dobrodušen in veliko pove o cerkvi. Na koncu še zapojemo in se po srčnem prepevanju Sv. noči kar malo s težavo razidemo. Pot nadaljujemo do strunjanske plaže.
Ob morju sem spet kakor otrok in komaj čakam, da se sezujem in preizkusim toploto vode. Preseneti me, kako prijetno hladno je. Poigravam se z mislijo o kopanju. Na koncu se zadovoljim z namakanjem nog do kolen. Ko pa dobim še Anine medenjake, je sreča popolna. Tri meni zelo ljube stvari: sonce, morje in medenjaki na enem mestu. Kičasto, vam rečem.
Čas, namenjen sončenju, hitro mine. Vračamo se po drugi poti. Mimo križa sv. Nikolaja, za katerega izvem, da je poleg vsega še zavetnik mornarjev in mornark. Asfaltna pot nas vodi navkreber mimo oljčnikov. Malo se pa le zadiham. Ampak šele po tem, ko se pridružim Neviju, ki je nas ’ta zadnje’ počakal. Prijazno. Njegov tempo je malo drugačen od tempa, ki sem ga imela prej.
Prehitro smo spet nazaj pri gostilni Jasna. Jaz bi mogoče še malo hodila. Ali pa tudi ne. Pozneje, ko sedim za mizo, namreč komaj čakam, da prinesejo hrano. In že spet sem kakor otrok, ki komaj čaka, da bo dobil jesti, in se nemirno preseda na stolu. Hrana je odlična. Napokam se ’do škode’. Druženje in pogovori ob mizi pa pika na i prijetnemu dnevu.
Sonce počasi zahaja. Še vedno je jasno. S težavo odhajamo. Prijetno je in kar ne bi še zaključili.
Ob misli, da sem zagotovo spet pridem, mi malo odleže.
Hvaležna!
Ko bi le znala čarati! Začarala bi, da bi vsi, ki tole berete, lahko občutili vsaj delček tega, kar sem občutila jaz. Grem vadit čaranje!
Pavla Kek