Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: razvezani

Dragoceni Bogu

DSCI0006»Ločeni zakonci se na začetku zelo težko soočijo z bolečo preteklostjo in sedanjostjo,« pravi p. Viljem Lovše, ki duhovno spremlja skupino SRCE. »Potrebno si je vzeti vsaj pet let potrpežljivosti s samim seboj in drugimi. A treba je živeti naprej, še posebej, če moraš skrbeti za otroke. Otrokom sta še vedno oba starša, čeprav nista več partnerja. Zelo pomaga, če se učim zavedati resnice, ki ni odvisna od mojega počutja: da sem Bogu dragocen vsak hip, da me spoštuje in mi daje svojo moč tudi takrat, ko sem jezen ali doživljam krivdo in obup. Tudi v največjem grehu sem njegov. Lahko, če le želim in si upam, v sebi zajemam iz tega, kako je on do mene in do vseh, tudi do mojega bivšega partnerja, katerega odnos me tako zelo boli. Bolj ko si upam to sprejeti, prej sem sposoben sprave s svojo preteklostjo, življenja v sedanjosti in zaupanja za prihodnost.« Mnogi šele ob ločitvi zares začnejo živeti oseben odnos z Bogom, ga jemati resno in nanj računati, opaža p. Viljem.

V procesu žalovanja se razvezani zakonec najprej zave resničnosti, sledi boleče sprejemanje le te, nato poslavljanje od zamer in sprejemanje odpuščanja. »To traja ponavadi od pet do deset let, odvisno od tega, kakšna je človekova osebnostna struktura in značaj, pa tudi od razloga, zaradi katerega je prišlo do ločitve.« Razlogi za ločitev pa so zelo osebni, težko jih je posploševati. »Naj naštejem zgolj nekatere: osebnostna nezrelost, medsebojno nepoznavanje, slabo zgrajen ali zanemarjen vzajemni odnos, nesvoboda, potrošniški odnos do življenja, alkohol ali druge uničujoče odvisnosti, drugi notranji ali zunanji pritiski…«

Je ženskam v procesu ločitve težje kot moškim? »Težko rečem, ker ženske zdržijo večjo bolečino. Verjetno vsak, dokler se primerja z drugimi in verjame svoji predstavi, meni, da sam veliko bolj trpi kot drugi. Ob Jezusu Kristusu in njegovem trpljenju iz ljubezni do vsakega pa moja bolečina dobi popolnoma drugačno mesto. Postane vir moči in trdnosti tudi za druge. Zato je dobro brati svetnike, ki nam odprejo to pot sprejemanja in razumevanja bolečine (Janez od Križa, Terezija Avilska, Faustina Kowalska), pa tudi našo mistikinjo Magdaleno Gornik.«

V tej bolečini močno pomaga tudi skupnost. To so lahko sorodniki, prijatelji ali občestvo. »Nekdo, ki me upa poslušati in sprejeti v tej veliki preizkušnji. Potrebujem prostor in odnose, kjer lahko izrazim svojo bolečino in to, kar se dogaja.« V Sloveniji imamo tudi zelo dober program pomoči za razvezane, ki ga izvajajo Frančiškanski družinski centri. Nepogrešljive pa so skupine za samopomoč SRCE (http://srcerazvezani.si/) in SRCE OB SRCU ki sledijo navodilom Cerkve o pastoralni skrbi za razporočene. Gre za skupine, v katerih se enkrat mesečno zbirajo verni ločeni zakonci, ki se niso ponovno poročili. Dobivajo se pri sv. Jožefu v Ljubljani, v Novi Gorici in na Suhi pri Škofji Loki.  Tako med ločenimi kot tudi med njihovimi otroci pa se prijateljstva spletajo tudi na romanjih in duhovnih vajah, na počitnicah in izletih ter na delavnicah, kjer npr. skupaj spečejo pecivo.

Kaj pa sožupljani? Pomembno je, da razvezanih ne označujemo s pomilovalnimi izrazi, ampak da imamo z njimi normalen in spoštljiv odnos, kot ga mi pričakujemo od drugih. »Predvsem pa jim ne smemo dati čutiti, da so zaradi tega, kar se jim je zgodilo, sedaj izobčenci in nezaželeni med „pravičnimi“ in „dobrimi“ kristjani.« Občutljivost celotne Cerkve – ne zgolj duhovnikov, ampak še posebej poročenih kristjanov – do ločenih se počasi spreminja, opaža p. Viljem. Podobno, kot se je spreminjalo gledanje na zakonske skupine, potem ko je pred 40 leti z njimi začel p. Vital Vider. »Zaupam, da Bog močno dela v smer pomoči tem še bolj ranjenim bratom in sestram.«

Apostolska spodbuda “Radost ljubezni” o razvezanih

Razločevanje tako imenovanih »nepravilnih primerov«[325]

al

  1. Sinoda je spregovorila o različnih primerih slabotnostih in nepopolnostih. V zvezi s tem bi tu rad spomnil na nekaj, kar sem hotel z vso jasnostjo predočiti vsej Cerkvi, da ne bi zgrešili poti: »Dve vrsti logike se vlečeta skozi celotno zgodovino Cerkve: izključiti in ponovno vključiti (…) Pot Cerkve je od jeruzalemskega koncila dalje vedno Jezusova pot; to je pot usmiljenja in vključevanja (…) Pot Cerkve je ta, da nikogar ne obsodi za zmeraj, da izliva Božje usmiljenje na vse ljudi, ki zanj prosijo z iskrenim srcem (…) Kajti resnična ljubezen je vedno nezaslužena, brezpogojna in brez zahteve po povračilu.«[326]»Zaradi tega se je treba izogibati sodbam, ki ne upoštevajo zapletenosti različnih primerov (situacij). Treba je biti pozoren na to, kako ljudje zaradi svojega stanja živijo in trpijo.«[327]
  1. Gre za to, da bi vključili vse ljudi; treba je pomagati vsakemu posamezniku, da najde svoj način, kako bo sodeloval v cerkveni skupnosti, da bi se čutil kot prejemnik »nezasluženega, brezpogojnega in zastonjskega« usmiljenja. Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju. Samo po sebi se razume, da tak človek, ki zagovarja objektiven greh, kot da bi bil del krščanske biti, ali ki hoče uveljaviti kaj, kar se razlikuje od nauka Cerkve, ne more pričakovati, da bo katehet ali da bo pridigal; v tem smislu obstaja nekaj, kar ga ločuje od skupnosti (prim. Mt 18,17). Ponovno mora prisluhniti oznanilu evangelija in povabilu k spreobrnitvi. Vendar mora biti tudi zanj kakšen način, po katerem je lahko udeležen v življenju občestva, bodisi na socialnem področju, pri molitvenih srečanjih ali na način, ki izvira iz njegove osebne pobude, usklajen z župnikovo presojo. Glede načina, kako ravnati z različnimi tako imenovanimi »nepravilnimi primeri«, so sinodalni očetje dosegli splošno soglasje, ki ga tu podpiram: »V skladu s svojim pastoralnim pristopom ima Cerkev nalogo, da tistim, ki so poročeni samo civilno ali so ločeni in ponovno poročeni ali preprosto živijo skupaj, pokaže Božjo pedagogiko milosti v njihovem življenju in jim pomaga doseči polnost Božjega načrta«,[328]kar je z močjo Svetega Duha vedno mogoče.
  1. Ločeni, ki živijo v novi zvezi, se lahko nahajajo v zelo različnih položajih; ne smemo jih katalogizirati ali jih zapreti v preveč toge okvirje, ne da bi presodili vsak primer posebej. Ena stvar je druga zveza, ki se je s časom utrdila z novimi otroki, preizkušeno zvestobo, velikodušno naklonjenostjo, krščansko zavzetostjo, ob zavedanju, da je to stanje nepravilno, in hkrati z zavestjo, kako težko bi bilo vrniti se nazaj, ne da bi človek v vesti čutil, da si tako nakoplje novo krivdo. Cerkev priznava primere, v katerih »mož in žena iz resnih razlogov – na primer zaradi vzgoje otrok – ne moreta izpolniti dolžnosti ločitve«.[329]Na drugi strani imamo primere tistih, ki so si zelo prizadevali, da bi rešili prvi zakon in so zaradi tega trpeli, ker so bili krivično zapuščeni, ali tistih, ki »so sklenili novo zvezo zaradi vzgoje otrok in so včasih subjektivno v vesti prepričani, da prejšnji zakon, ki je razdrt in se ga ne da več ozdraviti, nikakor ni bil veljaven«.[330]Nekaj drugega pa je nova zveza, ki jo je kdo sklenil kmalu po ločitvi, z vsemi posledicami trpljenja in zmede, ki prizadenejo otroke in celotne družine, ali primer človeka, ki je vedno znova odpovedal pri svojih družinskih obveznostih. Mora nam biti jasno, da to ni ideal, kakršnega pred nas postavlja evangelij glede zakona in družine. Sinodalni očetje so povedali, da morajo škofje pri oblikovanju svoje sodbe vedno »ustrezno razločevati«,[331] kar »zahteva jasno razlikovanje položajev«.[332] Vemo, da »idealnih receptov« ni.[333]
  1. Sprejemam pomisleke mnogih sinodalnih očetov, ki so hoteli opozoriti, da [moramo] »krščene, ki so ločeni in civilno ponovno poročeni na različne možne načine močneje vključiti v skupnost, pri čemer je treba preprečiti vzbujanje vsakega pohujšanja. Logika vključevanja je ključ za njihovo pastoralno spremljanje, tako da ne samo vedo, da pripadajo Kristusovemu telesu, ki je Cerkev, ampak to lahko doživljajo kot veselo in rodovitno izkustvo. Krščeni so, so bratje in sestre, Sveti Duh nanje izliva darove in karizme v blagor vseh. Angažirajo se lahko v različnih cerkvenih službah. Zato je treba razlikovati, katere od različnih oblik izključenosti, ki so ta čas v veljavi na bogoslužnem, pastoralnem, vzgojnem in institucionalnem področju, je mogoče odpraviti. Ni dovolj, da se počutijo kot neizobčeni, temveč da morejo živeti in zoreti kot živi udje Cerkve, ko jo občutijo kot mater, ki jih vedno sprejema, zanje ljubeče skrbi in jih spodbuja na poti življenja in evangelija. To vključevanje je tudi potrebno za skrb in krščansko vzgojo njihovih otrok, na katere je treba gledati kot na najpomembnejše.«[334]
  1. Če upoštevamo neštete razlike med konkretnimi primeri – kot so ti, ki smo jih že omenili –, je mogoče razumeti, da od sinode ali od tega pisma ne bi smeli pričakovati take splošne zakonske ureditve v kanoničnem (pravnem) smislu, ki bi bila uporabna v vseh primerih. Možno je le izraziti novo spodbudo k odgovornemu osebnemu in pastoralnemu razločevanju različnih primerov. In ker »stopnja odgovornosti (…) ni v vseh primerih enaka«,[335]bi moralo to razločevanje priznati, da ni nujno, da bi bile posledice ali učinki kake norme vedno isti.[336]Duhovniki imajo nalogo, da »prizadete ljudi na poti razločevanja spremljajo v skladu z naukom Cerkve in po škofovih smernicah. V tem procesu bo koristno v trenutkih premisleka in kesanja opraviti spraševanje vesti. Ponovno poročeni ločenci bi se morali vprašati, kako so ravnali v odnosu do svojih otrok, odkar je njihova zakonska zveza zašla v krizo; ali so se lotili kakega poskusa sprave; kakšen je položaj zapuščenega partnerja; kakšne posledice ima novi odnos za ostalo družino in skupnost vernikov; kakšen zgled daje mladim ljudem, ki se pripravljajo na zakon. Resen premislek lahko krepi zaupanje v Božje usmiljenje, ki se nikomur ne odreka.«[337] Gre za pot spremljanja in razločevanja, ki »te vernike naravnava k temu, da se zavedo svojega položaja pred Bogom. Pogovor z duhovnikom in foro interno (npr. pri spovedi, op. ur.) prispeva k oblikovanju prave presoje o tem, kaj ovira možnost polnejše udeležbe v življenju Cerkve, in lahko pomaga pri iskanju načina, kako te možnosti podpreti in pospešiti rast. Ker v samem zakonu (kot zapovedi, op. ur.) ni nobene postopnosti (prim. Apostolsko pismo O družini,34), to razločevanje ne bo nikoli mogoče brez upoštevanja zahtev evangeljske resnice in ljubezni, ki jih predlaga Cerkev. Da bi se to zgodilo, morajo pri iskrenem iskanju Božje volje in v hrepenenju po tem, da bi temu ustrezali na popolnejši način, zagotoviti nujne predpogoje ponižnosti, obzirnosti, ljubezni do Cerkve in njenega nauka.«[338] Te drže so temeljnega pomena, da bi preprečili veliko nevarnost napačne informacije, kakor je mnenje, da lahko vsak duhovnik hitro naredi »izjemo« ali da so ljudje, ki lahko v zameno za usluge dobijo zakramentalne privilegije. Če človek, ki se zaveda svoje odgovornosti in trezno razmišlja, ki ne namerava postavljati svojih želja nad splošni blagor Cerkve, naleti na pastirja, ki zna prepoznati resnost zadeve, s katero se ukvarja, ne bo tveganja, da bi kako razločevanje podpiralo prepričanje, da Cerkev zagovarja dvojno moralo.

Olajševalne okoliščine pri pastoralnem razločevanju

  1. Da bi pravilno razumeli, zakaj je v nekaterih tako imenovanih »nepravilnih primerih« možno in potrebno razlikovanje, imamo neko točko, ki jo moramo vedno upoštevati, da se nikoli ne bi pojavila misel, da nameravamo obiti zahteve evangelija. Cerkev poseduje trden premislek o olajševalnih pogojih in okoliščinah. Zato ni več mogoče trditi, da se vsi, ki živijo v kakršnem koli »nepravilnem primeru«, nahajajo v stanju smrtnega greha in so izgubili posvečujočo milost. Omejitve niso enostavno odvisne od nepoznavanja norme. Človek ima lahko, kljub temu da natančno pozna normo, velike težave »v razumevanju vrednot, za katere gre pri teh nravnih normah«,[339]ali se lahko nahaja v konkretnem položaju, ki mu ne dopušča, da bi ravnal drugače in se drugače odločal, ne da bi si nakopal novo krivdo. Kakor so se sinodalni očetje pravilno izjasnili, »lahko obstajajo dejavniki, ki omejujejo sposobnost odločanja«.[340]Že sv. Tomaž Akvinski je priznaval, da ima kdo lahko milost in ljubezen, pa vendar ni sposoben, da bi dobro izvrševal katero koli krepost,[341] tako da celo v primeru, ko poseduje vse moralne kreposti, ne razodeva jasno, da je v njem prisotna katera od njih, ker je praktično izvrševanje te kreposti oteženo: »Rečeno je, da nekateri svetniki določenih kreposti nimajo, ker občutijo težave pri njihovem udejanjanju, čeprav imajo navade vseh kreposti.«[342]
  1. Katekizem katoliške Cerkvev zvezi s temi pogojenostmi prepričljivo izjavlja: »Prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti nevednost, nepazljivost, nasilje, strah, navade, čezmerna čustva in drugi psihični ali družbeni dejavniki.«[343] Drug odlomek se znova nanaša na okoliščine, ki zmanjšujejo moralno odgovornost, in zelo izčrpno omenja »čustveno nezrelost, moč navad, stanje tesnobe ali drugih psihičnih in socialnih dejavnikov«.[344] Iz tega razloga negativna sodba o objektivnem položaju ne vsebuje sodbe o prištevnosti ali krivdi prizadete osebe.[345] V kontekstu teh načel imam za zelo primerno, kar so hoteli ohraniti mnogi sinodalni očetje: »V določenih okoliščinah lahko za ljudi predstavlja veliko težavo, da bi ravnali drugače (…) Pastoralno prizadevanje za razločevanje duhov se mora tudi ob upoštevanju pravilno oblikovane človekove vesti, zavzeti za te primere. Tudi posledice izvršenih dejanj, niso v vseh primerih nujno iste.«[346]
  1. Zaradi spoznanja, kakšno težo imajo konkretne pogojenosti, lahko dodamo, da mora Cerkev bolj upoštevati človekovo vest pri obravnavi nekaterih primerov (položajev), ki objektivno ne ustrezajo našemu pojmovanju zakona. Samo po sebi se razume, da je potrebno opogumljati k zorenju razsvetljene, oblikovane vesti, kar naj spremlja odgovorno in resno razločevanje škofa, ter spodbujati k vedno večjemu zaupanju v milost. Vendar ta vest ne more spoznati samo tega, da neki položaj objektivno ne ustreza splošnim zahtevam evangelija, ampak lahko tudi iskreno in pošteno spozna, kako je možno v tej situaciji velikodušno odgovoriti Bogu, in z določeno moralno gotovostjo odkrije, da je to tista predanost, ki jo Bog zahteva celo sredi konkretne večplastnosti omejitev, četudi v polnosti še ne ustreza idealu. V vsakem primeru se moramo spomniti na to, da je to razločevanje dinamično in mora ostati vedno odprto za nove stopnje rasti in za nove odločitve, ki omogočajo uresničevanje ideala na popolnejši način.

Norme razločevanja

  1. Malenkostno je ustaviti se pri tehtanju tega, ali ravnanje kakega človeka ustreza moralnemu zakonu (zapovedi) ali splošni normi ali ne, kajti to ni dovolj, da bi v človekovem konkretnem življenju spoznali njegovo polno zvestobo v odnosu do Boga. Zavzeto prosim, da se spomnimo nečesa, kar uči sv. Tomaž Akvinski, in da se učimo to vključevati v pastoralno razločevanje: »Čeprav na področju splošnega obstaja določena potreba, se toliko prej prikrade napaka, kolikor bolj se kdo spušča na področje posebnega (…) Na praktičnem področju glede posebnega ne obstaja za vse ista praktična resnica ali pravilnost, ampak samo glede splošnega; in pri tistih, za katere glede posebnega obstaja ista pravilnost, ta ni vsem na enak način znana (…) Prihaja torej tem pogosteje do napak, kolikor bolj se kdo spušča v posameznosti.«[347]Res je, da splošne norme predstavljajo dobrino, na katero ne smemo nikoli pozabiti ali jo zanemariti, vendar v tem, kako so ubesedene, nikakor ne morejo zajeti vseh posebnih položajev. Obenem pa je treba reči, da prav iz tega razloga to, kar je spričo kakega posebnega položaja del praktičnega razločevanja, ne more biti povzdignjeno na stopnjo norme. To ne bi dalo samo povoda za neznosno kazuistiko, temveč bi spravilo v nevarnost vrednote, ki jih moramo posebno skrbno varovati.[348]
  1. Zaradi tega se škof ne sme zadovoljiti s tem, da bi v odnosu do tistih, ki živijo v »nepravilnih položajih«, uporabljal samo nravne norme, kakor da so kamni, ki naj jih vržejo na življenje ljudi. To je primer zaprtih src ljudi, ki se radi skrivajo za naukom Cerkve, »da bi se usedli na Mojzesovo stolico ter – včasih zviška in površno – sodili o težavnih primerih in ranjenih družinah.«[349]O tem se je izjasnila tudi Mednarodna teološka komisija: »Naravnega zakona torej ni mogoče predstaviti kot že izdelan sklop pravil, ki se a prioripostavljajo pred moralni subjekt, ampak je vir objektivnega navdiha za njegov proces odločanja, ki je eminentno oseben.«[350] Zaradi pogojenosti ali olajševalnih dejavnikov je mogoče, da lahko kdo sredi objektivnega položaja greha – ki ni subjektivno prišteven ali vsaj ne v polnosti – živi v Božji milosti, da lahko ljubi, da lahko tudi raste v življenju milosti in ljubezni, če mu pri tem Cerkev pomaga.[351] Razločevanje mora pomagati k temu, da se sredi omejitev najdejo možne poti za odgovor Bogu in za rast sredi omejitev. V prepričanju, da je vse belo ali črno, včasih zapiramo pot milosti in rasti ter vzamemo pogum in oviramo ljudi na poti k posvečevanju, ki poveličuje Boga. Spomnimo se na to, da »je majhen korak sredi velikih človeških omejenosti Bogu bolj všeč kakor na zunaj pravilno življenje človeka, ki preživlja svoje dni, ne da bi naletel na omembe vredne težave«.[352] Konkretno dušno pastirstvo nosilcev služb in občestev mora to dejstvo upoštevati.
  1. V vsakem primeru morajo tisti, ki imajo težave, kako v celoti udejanjiti Božjo zapoved, slišati povabilo, da je treba stopati po poti ljubezni(via caritatis). Ljubezen do bližnjega je prva zapoved (zakon) za kristjane (prim. Jn 15,12; Gal 5,14). Ne pozabimo, kaj obljublja Sveto pismo: »Predvsem imejte močno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokrije množico grehov« (1 Pt 4,8). »Zbriši svoje grehe s pravičnostjo in svoje krivice z usmiljenjem do bednih« (Dan 4,24). »Voda gasi plameneč ogenj in miloščina odpravlja grehe« (Sir 3,30). To uči tudi sv. Avguštin: »Kakor bi mi ob nevarnosti požara hiteli iskat vodo za gašenje (…), tako je tudi, kadar bi se iz naše slame vzdignil plamen greha in bi bili zaradi tega zmedeni. Če nam je potem dana priložnost, da opravimo delo usmiljenja, se veselimo tega dela, kot da je to izvir, ki nam je ponujen, da bi mogli pogasiti požar.«[353]

Logika pastoralnega usmiljenja

  1. Da bi preprečil vsakršno zgrešeno razlago, spominjam na to, da se Cerkev nikakor ne sme odpovedati temu, da postavlja pred nas ideal popolnega zakona kot Božji načrt v vsej njegovi veličini: »Mlade kristjane je treba spodbujati, naj ne oklevajo sprejeti bogastva, ki ga v njihove ljubezenske načrte prinaša zakrament zakona. Naj jih krepi pomoč Kristusove milosti in možnost, da se v celoti udeležujejo življenja Cerkve.«[354]Mlačnost, vsaka oblika relativizma ali pretirano sklicevanje na čas predložitve (ideala), bi pomenilo pomanjkanje zvestobe evangeliju in tudi pomanjkanje ljubezni Cerkve do samih mladih ljudi. Razumeti izredne okoliščine nikoli ne pomeni zastirati luči popolnejšega ideala in tudi ne pomeni, da s tem priporočamo manj kot to, kar Jezus ponuja človeku. Danes je važnejše kot dušno pastirstvo neuspelih zakonov, prizadevanje, da bi utrjevali zakonein tako preprečevali njihov razpad.
  1. Vendar iz našega zavedanja o teži olajševalnih okoliščin – psihološke, zgodovinske in celo biološke narave – sledi, da moramo, »ne da bi zmanjševali vrednost evangeljskega ideala, z usmiljenjem in potrpežljivostjo spremljati možne stopnje rasti ljudi, ki se gradijo dan za dnem«, in tako ustvariti »prostor Gospodove milosrčnosti, ki nas spodbuja, da storimo vse, kar moremo«.[355]Razumem tiste, ki imajo raje strožjo pastoralo, ki ne daje nobenega povoda za kakršno koli zmedo. Vendar iskreno mislim, da si je Jezus Kristus želel Cerkev, ki je pozorna na dobro, ki ga Sveti Duh razširja sredi slabosti in bolehnosti, mater, ki z jasnostjo izraža svoj objektivni nauk in se hkrati »ne odpove (…) možnemu dobremu, čeprav tvega, da se umaže s cestnim blatom«.[356]Pastirji, ki svojim vernikom polagajo na srce celoten ideal evangelija in nauka Cerkve, jim morajo tudi pomagati, da bi sprejeli logiko sočutja s slabotnimi in se izogibali preganjanjem ali pretrdim in nestrpnim sodbam. Sam evangelij od nas zahteva, naj niti ne sodimo niti obsojamo (prim. Mt 7,1; Lk 6,37). Jezus »pričakuje, da se odpovemo temu, da bi se kot posamezniki ali kot skupnost zatekali v zavetja, ki nam omogočajo obdržati varno razdaljo do jedra človeškega trpljenja; naj vstopimo v stik s stvarnim življenjem drugih in spoznamo moč nežnosti. Če storimo to, bo pot našega življenja res čudovita.«[357]
  1. Primerno je, da o tem razmišljamo v kontekstu svetega leta, ki je posvečeno usmiljenju, kajti spričo najrazličnejših položajev, ki prizadenejo družino, ima Cerkev »nalogo, da oznanja Božje usmiljenje, utripajoče srce evangelija, ki naj skozi srce doseže razum vsakega človeka. Kristusova nevesta sprejema držo Božjega Sina, ki gre naproti vsem in nikogar ne izključuje«.[358]Zelo dobro ve, da se Jezus predstavlja kot pastir stotih ovac in ne devetindevetdesetih. Vse hoče imeti. Zaradi te zavesti bo mogoče, da »vse, verne in oddaljene, doseže balzam usmiljenja kot znamenje Božjega kraljestva, ki je že navzoče med nami.«[359]
  1. Ne smemo pozabiti, »da usmiljenje ni samo v Očetovem delovanju, ampak postaja merilo za to, kdo so resnično njegovi otroci. Skratka, poklicani smo, da živimo od usmiljenja, ker je bilo nam najprej izkazano usmiljenje.«[360]To ni kak romantičen predlog ali šibek odgovor spričo Božje ljubezni, ki hoče vedno spodbujati človeka. Kajti usmiljenje je »nosilni steber, ki drži pokonci življenje Cerkve. Vse njeno pastoralno delovanje bi moralo biti ovito v nežnost, s katero naj se obrača na vernike; nič od njenega oznanila in njenega pričevanja svetu ne sme biti brez usmiljenja.«[361]Res, včasih se »obnašamo kakor nadzorniki milosti in ne kot njeni podeljevalci. Vendar Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega, še posebej za tistega s težkim življenjem.«[362]
  1. Učenje moralne teologije ne bi smelo prenehati iti v tej smeri, kajti čeprav drži, da je treba paziti na neokrnjeno celovitost moralnega nauka Cerkve, je treba posebno pozornost posvetiti poudarjanju in spodbujanju k najvišjim in najbolj središčnim vrednotam evangelija,[363]posebno k prvenstvu ljubezni kot odgovoru na zastonjsko pobudo Božje ljubezni. Včasih nam je v dušnem pastirstvu težko dati prostor brezpogojni Božji ljubezni.[364]Usmiljenju postavljamo toliko pogojev, da ga s tem izvotlimo in mu odvzamemo njegov konkreten smisel in njegov realen pomen. In to je najslabši način, tako zvodenimo evangelij. Res je na primer, da usmiljenje ne izključuje pravičnosti in resnice, predvsem pa moramo povedati, da je usmiljenje polnost pravičnosti in najsijajnejši izraz Božje resnice. Zato je treba vedno pomisliti, »da so neustrezni vsi teološki pojmi, ki postavljajo pod vprašaj sámo Božjo vsemogočnost in še posebej njegovo usmiljenje«.[365]
  1. To nam daje okvir in ozračje, ki nam branita, da bi pri govorjenju o najkočljivejših temah razvijali hladno pisarniško moralo, in nas nasprotno postavljata v kontekst pastoralnega razločevanja, polnega usmiljene ljubezni, ki se vedno nagiba k temu, da bi razumela, odpuščala, spremljala, upala in predvsem vključevala. To je logika, ki mora v Cerkvi prevladovati, da bomo »izkusili tudi, kako je mogoče odpreti srce tistim, ki živijo na najbolj obupnih obrobjih življenja«.[366]Vabim vernike, ki živijo v zapletenih položajih, da z zaupanjem pristopijo k pogovoru s svojim pastirjem ali z drugimi laiki, ki so življenje podarili Gospodu. Pri njih ne bodo vedno našli potrditve svojih lastnih predstav in želja, vendar bodo zanesljivo prejeli luč, ki jim bo pomagala, da bodo bolje razumeli svoj položaj in odkrili pot osebnega zorenja. In vabim pastirje, naj ljubeče in sproščeno prisluhnejo, z iskreno željo, da bi vstopili v središče drame ljudi in razumeli njihovo stališče, jim pomagali bolje živeti in spoznati, kakšno je njihovo mesto v Cerkvi.

Samota – sreča enega

Loneliness-m-0313.jpg.653x0_q80_crop-smartNa tem svetu ni človeka, ki se ne bi kdaj srečal z osamljenostjo. Poročenega, razvezanega, ovdovelega ali samskega. In to je neizprosno res.

Osamljenost je – in je od nekdaj bila – osrednja in neizogibna izkušnja vsakega človeka, pravi T. Wolfe. Zakaj je tako? Predvsem ravno zato, ker se zavemo sebe praviloma šele ob prisotnosti drugega. Če ga ni, se nam zdi, kakor da bi se »izgubili«. Drug drugega potrebujemo, da se izrazimo, da podelimo doživetja, izkušnje, spoznanja in bolečine ali da pomnožimo radost in srečne trenutke v lastnem življenju. To je v človekovi naravi.

So trenutki in obdobja v življenju, ko se, čeprav obkroženi z množico ljudi na cesti, s sodelavci v službi ali celo z otroki, ko smo doma – počutimo neskončno sami, ker ob nas ni človeka, ki smo mu  zaupali, ki se je zaupal nam, čigar bližina je izpolnila naše srce in na katerega smo se lahko zanesli. Spoznanje o tem je dragoceno, saj je zavedanje, da je to, kar čutimo, osamljenost, prvi korak k temu, da se z njo spopademo, jo sprejmemo – in jo presežemo!

Veliko je poti in načinov, kako se lahko lotimo bolečine osamljenosti. Bolečina je dragocena, saj je to način, s katerim se sploh začnemo zavedati. Dokler nimate zvitega gležnja, niti ne pomislite, da ga sploh imate. Dokler vas ne boli zob, niti ne veste, kako dragocen je za žvečenje hrane. Da sploh ne omenjam glavobola.

Lahko se odločite, da boste bolečino osamljenosti prezrli. Lahko pa se spoprimete z njo in greste v akcijo: pokličete koga od znancev ali prijateljev in jih povprašate, kako se imajo (sploh vam ni treba govoriti o sebi, če tega ne želite!), povabite koga k sebi na obisk ali se dogovorite, da greste kam skupaj. Odpravite se na obisk k stari teti v dom starejših občanov, ki je že mesece niste obiskali… Lahko pa se uležete, spustite rolete in se jokate vse popoldne nad nepravičnostjo življenja in nad svojo težko usodo! Ja. Tudi to lahko izberete. Pripraviti se morate na to, da boste pri treh ali štirih klicih morda odklonjeni, da ne bo nobeden dvignil slušalke, da bo vaš klic sprožil plaz govorjenja o težavah – tistega, ki ste ga poklicali, da bi vam pomagal iz vaših težav! In morda je prav to priložnost, da ne glede na lastno bolečino lahko pomagate in ste potrebni drugemu. Pri tem pa boste morda spoznali, da je znanstva in prijateljstva treba hraniti in vzdrževati, da z njimi ni tako kakor z Bogom: da ga lahko pokličemo samo, ko ga potrebujemo. In se boste nekaj naučili in boste za občutek osamljenosti lahko hvaležni, ker vam je prinesel spoznanje!

Od tega trenutka boste lahko pozornejši in boste občasno, a redno koga poklicali – tudi ko ne boste v stiski. Ob gledanju kakšne oddaje po televiziji se boste spomnili, da bi morda koga od vaših znancev zanimala, in ga boste poklicali, da ga na njo opozorite. Morda boste v slaščičarni opazili marcipanovo torto, za katero veste, da je najljubša sladica vaše sodelavke, in jo boste naslednji dan po službi povabili na torto ali kaj podobnega.

Lahko se tudi odpravite v dom starejših občanov in povprašate, ali bi potrebovali koga, ki bi občasno peljal na sprehod kakšnega od stanovalcev brez svojcev, ali če je med oskrbovanci kdo, ki bi si želel, da bi mu občasno kdo prišel prebrat kaj iz časopisa ali kakšno knjigo. Lahko daste ponudbo v oglasnik, da čuvate malčke v večernih urah, ob praznikih – veliko mladih družin vam bo neskončno hvaležnih.

Spravite se v akcijo in se posvetite – drugim! Preprosto: pozabili boste nase in boste začeli bolj misliti na druge. Stara kitajska modrost pravi Sebe spoznaš, ko na sebe pozabiš! To pa vam bo prineslo še eno nepričakovano darilo: pri tem boste vedno bolj spoznavali – sebe! Ali ni to največ, kar lahko dosežemo v življenju? In prav osamljenost vam to lahko prinese.

Lahko začnete raziskovati, kaj vse vas spravi v dobro voljo in imate radi, kaj lahko sami naredite, brez drugih:

  • morda si zavrtite kakšen CD z vedro glasbo? (Vsekakor odpade romantična glasba, ki ste jo poslušali z»njo/njim«!)
  • Lahko si greste kupit križanke in se zabavate ob tem, da mnogo veste (ali da ste spretni pri iskanju gesel v ugankarskem slovarčku);
  • lahko greste v knjižnico in ugotovite, kaj najbolj berejo zadnje čase;
  • lahko se usedete za mizo in izlijete svojo bolečino v pismu neznanemu prijatelju – pismu, ki ga nikoli ne boste poslali, vendar vam bo prineslo zaupen pogovor in strpnega, razumevajočega, tihega poslušalca!
  • Lahko si tudi poiščete skupino, v katero bi se vključili, kjer bi lahko z drugimi delali tisto, kar vas veseli (ali vas je nekoč veselilo) – peli, plesali, slikali, se učili jezika ali igrati na glasbilo.

Nikoli ni prepozno in veliko je ponudb! Lahko pridete v skupino Srce in boste našli veliko prijateljev, s katerimi boste lahko šli na kavo ali na izlet. Lahko si izmenjate telefonske številke in se dogovorite, da se boste občasno poklicali – kar tako, da se slišite. In potem to resno tudi storite!

Vedno lahko dobite, kar potrebujete, če le NE vztrajate pri tem, da obstaja eno in edino zdravilo za vašo bolečino: on ali ona, ki ga ni več ob vas!

Če ste sami osamljeni, lahko razumete drugega ob vas, ki je osamljen, in ste lahko vi tisti, ki mu  pomagate in stopite do njega. Vendar ljudje velikokrat rečemo, »da se nočemo vtikati« ali »da ne želimo nadlegovati« ali (iz lastne zadrege) »da se ne bomo vsiljevali«… Vse to so prazni izgovori! Vsi si želimo, da se nas včasih drugi spomnijo – kar tako, da pokažejo pobudo in nas opazijo, da skrbijo za nas, da JIM JE MAR! Torej: »Storite drugim, kar si želite, da bi drugi storili vam!« In kakor po čudežu boste naenkrat tudi sami dobili veliko tega, kar si želite. Poskusite.

Odločite pa se lahko tudi, da bolečino zdržite in poglobite zavedanje o sebi samem. Se začnete spoprijateljevati s samim seboj. In v puščavi zapuščenosti naenkrat zagledate, da so se odprla vrata k Njemu, ki je vedno navzoč, še posebno takrat, ko je zelo hudo. In takrat je – trenutek! Prav takrat je največ možnosti, da ga resnično začutimo. To pa je največja milost, ki nas sploh lahko doleti!

In kaj boste, od vsega naštetega, vi naredili to poletje? Postali komu prijatelj?

ENA SAMA ROŽA LAHKO POSTANE MOJ VRT …EN SAM PRIJATELJ, MOJ VES SVET! (Leo Buscaglia)

Dušica GRGIČ

Kdaj naj bi v nov odnos vpletli otroke?

nov partner“Nove osebe, s katero se dobivaš, ne predstavi takoj svojim otrokom,” svetuje Gary Richmond. Povej otrokom, da se dobivaš z nekom. Povej jim, da če bo odnos uspešen, jim boš osebo predstavil in se z njimi o tem še  pogovoril.  Tako  se  ne  bodo  bali neznanega. Če jim o svojem novem stiku ne boš več spregovoril, bodo vedeli, da se ni zgodilo nič resnega.

Kakor hitro boš otroke spoznal z novim človekom, s katerim se dobivaš, se bo med otroki in njim začel oblikovati odnos. Morda se tvoj novi prijatelj rad pogovarja s tvojimi otroki, jih preseneča, jim prinaša darove ali pa se z njimi igra njihove najljubše igre. Če se vajin odnos potem prekine, bodo otroci spet doživljali občutke zapuščenosti. To ni pošteno do njih.

Dr. Bob Barnes pravi, da ima roditelj v novem razmerju “privilegij, da otroke nauči, kako se sestajati z drugim, kako ostati čist in kako se ne prepustiti naglici”. Vsak trenutek vašega življenja je priložnost za poučevanje vaših otrok.

Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov! (5 Mz 4,9)

Zvesti Bog, daj mi pogum, da bom v trenutkih negotovosti storil prave odločitve, takšne, ki bi jih ti odobraval. Še bolj me pouči o tem, kar pravi tvoja Beseda. Amen.

Nov odnos s stališča otrok

Nov odnos lahko globoko vpliva na vaše otroke. Verjetno si ga vi želite, otroci pa si ga, razen v redkih primerih, ne želijo.

Otroci večinoma svojega roditelja ne želijo deliti z nikomer drugim. Nov odnos je zanje lahko   strašljiv,   zmede   jih   in   spravi   v nelagodje. Vaš pogled na novi odnos ni prav nič podoben pogledu, ki ga imajo nanj vaši otroci. Prisluhnite strahovom in skrbem svojih otrok ter jim zagotovite, koliko vam pomenijo in kako so vam dragoceni. Na njihova vprašanja  vedno  odgovorite  premišljeno.  Vi se morda o novem odnosu lahko šalite, vaš otrok pa je popolnoma resen in zaskrbljen.

“Nekateri otroci bodo svojega roditelja spodbujali v nov odnos. Pravijo, da hočejo novega očeta ali mamo,” pravi Linda Jacobs. “Vaši   otroci   opazijo,   kako   osamljeni   in nesrečni ste. Menijo, da boste ob novem partnerju lahko spet srečni. Zaradi ljubezni do vas se odpovedo svojim lastnim potrebam.”

Zato previdno premislite in preverite, iz kakšnih nagibov in razlogov si otrok želi, da bi dobili novega partnerja. V globini si po vsej verjetnosti tega ne želi zares.

Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih. (Mt 18,10)

Gospod Jezus, svoje otroke imam zelo rad. Kako dragocene darove si mi dal. Naj bodo besede, ki jih govorim svojim otrokom, polne ljubezni, spodbude in modrosti. Amen.

Posebne težave razvezanih katoličanov

body-of-christ-paintingCerkev kot Kristusovo telo ima v svojem izročilu določene načine odnosov v katerih doživlja samo sebe kot skupino ljudi, ki so skupaj v Kristusu. Tak način odnosov lahko posameznika pripelje do tega, da reče: »Jaz ljubim cerkev«. To lahko reče le tisti, ki ima rad odnose, izkustva, simbole in institucije, ki mu posredujejo Kristusovo življenje in vitalnost. Katoliško izkustvo vere svojim vernim prinaša posebno kombinacijo razumskega in čustvenega sprejemanja, ki lahko spremeni vernikov pogled na svet in se njegove duše zelo globoko dotakne.

To o čemer govorim tukaj bi lahko najboljše ponazorili z besedami duhovnika episkopalne cerkve, ki pravi: »Kaj  imate  vi  katoliki?  Po  45  letih  župnijskega  dela,  ko  sem se  ukvarjal  z  neštetimi ločenimi in ponovno poročenimi bivšimi katoliki, nisem bil nikoli sposoben nobenega prepričati naj se pridruži episkopalni Cerkvi. Zakaj bi vsi ti ljudje rajši umrli kot slabi katoliki, ne pa kot dobri epsikopalianci?«

Slavno – sensus fidelium – čutenje vernikov ali celota vernikov, ki se v stvareh vere ne more motiti (KKC 92), je dar cerkve, ki pa ločenim in ponovno poročenim lahko povzroči veliko bolečine in škode, če se prepusti predsodkom in  farizejskemu  kvasu.  Ločeni  doživljajo,  da  so  zavrnjeni, zavrženi, izgubijo samospoštovanje, doživljajo občutek polomije in nevrednosti. Če vzporejamo s telesno maltretiranimi otroci, so potem na duhovni ravni njihovo nasprotje duhovno maltretirani odrasli, ločeni in neveljavno poročeni katoličani.

Medtem, ko je veliko te odtujenosti od blizu povezane s težavo ločitve, jo lahko katoliško prizadevanje še poveča, če v to bolečino vnese težo vere. Kot katoliki se slabo soočamo s spodrsljajem ločitve. Le nekaj pastoralne pomoči imamo in malo mehanizmov. Zato naši ljudje odhajajo in od Cerkve večinoma ne dobijo tolažbe, niti zakramentov niti odpuščanja. Zaradi njih se tudi naše število manjša. Velika žalost je, da imamo kot cerkev ljudem v takšnem položaju tako malo ponuditi. Če cerkveno sodišče ne uspe zadovoljiti vseh potreb in v doglednem času ne more pravično rešiti težav, potem naši ljudje nimajo več kam iti. Le notranja rešitev je slaba tolažba za nekoga, ki še posluša Cerkev in želi ostati njen član. Ljudje prosijo za kruh usmiljenja in odpuščanja, v odgovor jim damo pa mnogokrat le molk. Tudi kot duhovniki imamo s tem veliko težavo. Želimo biti zvesti uslužbenci Cerkve. Kakršna koli oblika nepokorščine je za nas breme. Zagovarjamo vrednoto zakonske zvestobe, velikodušnosti in neločljivosti zakona. Zakaj lahko usmiljenje in tolažbo pogosto ponudimo le neuradno. Težko je prenašati, ko srečaš občutljive vesti, ki v Gospodu z veseljem sprejmejo vsako tvojo besedo, pa je ne morejo uresničiti.

Zastavljanje ciljev_ 2

Cartoon girl and broken heart

MOČ OSREDOTOČENJA

Pripravil: p. Viljem LOVŠE

Zaradi načina delovanja podzavesti je zelo pomembno, kam osredotočimo svoje misli. Osredotočiti jih moramo na to, kar želimo doseči, in ne na to, čemur se želimo izogniti. To ni prazno govorjenje. Gre za zelo pomembno razlikovanje. Če vas prosim, da zaprete oči in ne mislite na opice, se boste v svoji glavi ves čas ukvarjali z opicami. Ne morete, da ne bi o čem razmišljali. Vedno mislite o nečem. In vedno se usmerjate v to, o čemer največ premišljujete, ne glede na to, ali je stvar pozitivna ali negativna.

Kakor zemlja je vaša podzavest popolnoma nepristranska – ne ločuje. V njej bodo rasla vsa semena, ki jih boste posejali ali dovolili, da se zasejejo. Mnogi ljudje imajo popolnoma dobre namene, ampak nehote dovolijo svoji podzavesti, da deluje proti njim, tako da se osredotočajo na to, česar nočejo. Zagotovo velja: »Bolj se ukvarjaš s tem, česar nočeš, več tega boš v resnici storil.« Nekateri pa preprosto ne dajejo nobene pozornosti svojim mislim. Kakor v zapuščenem vrtu začne rasti vse. Morda prevlada pšenica, če pa ne, zagotovo prevlada plevel.

Nekaj primerov negativnih trditev in samouničevalnih vprašanj:

  • Ne bo mi uspelo, pa naj naredim, kar koli hočem.
  • Zakaj je zame vse tako težko? Sem počasnež.
  • Zakaj vsakomur uspe, le meni ne? To ni fer.
  • Ni moja krivda, če sem tak ustvarjen, če nimam dobrih genov. Nočem biti več debel, pijan, kadilec, štor …
  • Želim si, da bi se že rešil te požrešnosti. Ne bo mi uspelo, ker imam preveč rad hrano. Nimam dovolj volje, da bi mi uspelo.
  • Saj bi se potrudil, a nimam časa. A mi zmanjkuje časa.
  • Ne morem tako zgodaj vstati, da bi šel teč, da bi molil, da bi …
  • Zvečer nikakor ne morem iti pravočasno spat …
  • Sovražim ta svoj nered, svojo debelost, svojo krhkost …
  • Ne morem. Bom poskusil.

Ves božji dan se vsak izmed nas v sebi pogovarja z mislimi. Ali so zgolj negativni samogovor ali pa tudi pozitivni pogovor (z Drugim, drugim in seboj, kot podarjenim)? Psihologi ocenjujejo, da skozi naše možgane steče približno 60.000 misli na dan in da jih je 98 % enakih, kakor smo jih imeli včeraj – večinoma so negativne. Na leto je to skoraj 22 milijonov misli. Če reklamnim agencijam uspe doseči cilj (da kupimo njihov izdelek) že s tem, da ponavljajo reklamo nekaj desetkrat, si lahko zamišljate, kako velikanski vpliv imajo na podzavest milijoni naših lastnih miselnih ukazov. To je zastrašujoče! Zato je tako pomembno za vsakogar, da začne zavestno nadzorovati svoj miselni samogovor ali pogovor in programira svoje možgane s pozitivnimi (resničnimi) cilji.

Edina stvar, nad katero imamo v življenju lahko 100-odstotni nadzor, so naše misli. Če hočete uspeti v čemer koli – v molitvi, odvajanju, delu, odnosih – se morate naučiti nadzorovati notranjo komunikacijo s seboj, Drugim, drugimi, stvarmi. Prevzeti morate odgovornost za svoj notranji pogovor – samogovor. Postati morate policaj vašim lastnim mislim. Vaše možgane morate dobesedno reprogramirati. Če ste si vse življenje ponavljali samouničevalne in lažne misli, bo sprememba v začetku kar velik izziv. Veliko časa bo potrebno, da boste zbrisali staro kaseto in vstavili nov program. Le če res hočete in se odločite, boste to tudi storili. Prvi korak je preprosto zavedanje tega, kar mislite/razmišljate sami v sebi. Zavedajte se svojih misli.

Nekateri moderni strokovnjaki programov za doseganje ciljev predlagajo, naj negativnim ali samouničevalnim mislim takoj, ko se jih zavemo, rečemo: »Naslednja« ali »Ugašam te«. Nato naj jih takoj nadomestimo s pozitivno mislijo, trditvijo ali vprašanjem, ki daje moč. Pravijo, naj staro misel preprosto presnamemo z novo.

Misel »Bom poskusil« presnemi z mislijo »Storil bom«. Namesto »moral bi« reci »moram« ali »bom«. Iz svojega slovarja za vedno izbrišite besedo »ne morem«. Kmalu boste opazili, da vaš razum doživlja vedno manj vsiljivk. Navajam nekaj primerov, kako negativni samogovor lahko nadomestite s pozitivnim:

  • Kako lahko premagam odvisnost – debelost … in pri tem uživam?
  • Kaj lahko danes storim, da bom skrbel za svoje telo in mu pomagal k zdravju?
  • Kaj lahko jem pri tem obroku, da mi bo pomagalo ohranjati zdravje in zgubljati maščobo?
  • Kako dobro se počutim, ko končam današnje naloge in delo.
  • Moje zdravje se iz dneva v dan zboljšuje. Vsak dan sem bolj gibčen.
  • Všeč sem si.
  • 100-odstotno sem odgovoren za svoje rezultate. Storil bom, pa naj stane, kar hoče.
  • Rad jem zdravo hrano.
  • Z veseljem se spopadam z novimi izzivi. Rad delam in se trudim.
  • Jutranji tek je res osvežujoč in poživljajoč. Jutranja molitev je vir moči.
  • Za vse, kar moram storiti, imam dovolj časa. Rad se imam.
  • Lahko storim tudi to. Storil bom.

V ignacijanski duhovnosti so že petsto let na razpolago še boljša sredstva: pogovor z Bogom in nenehno zavedanje, da si Njegov ljubljeni sin, hči, ki živi kot Njegov dragoceni sogovornik ter soustvarjalec sebe in drugih in sveta. Pravila razločevanja z duhovnih vaj so namenjena prav temu. Omogočajo prepoznavati lažne – negativne samogovore in se vaditi v pozitivnem pogovoru z Jezusom Kristusom, Očetom, Duhom in svetniki.

Namesto pozitivnega samogovora nas Kristus – s pomočjo Ignacija in Duha – uči pogovora z Bogom in z vsem kot možnosti za srečanje z Bogom, za soustvarjanje in sogovorništvo. Uči nas živeti iz tega, kar smo za Boga, in ne zgolj iz tega, kar se nam trenutno dogaja in kar trenutno čutimo ali ne čutimo. To je krepka razlika – ne gre zgolj za zamenjavo pola v samogovoru (z negativnega na pozitivnega). Gre za uvedbo notranjega pogovora.

Samogovor nikoli ne da dovolj moči, ker si znotraj pozitivnih misli še vedno sam svoje središče in tako nezadosten. S pogovorom postaneš, kar v resnici si: sogovornik in soustvarjalec. V sebi začneš živeti iz Božje moči, ne zgolj iz svoje. Lep primer tega je Jezus v Getsemaniju. Kljub neverjetnemu pritisku od zunaj in od znotraj (lastnih čustev in strahov) je v moči pogovora z Očetom zajel moč iz Duha ter ni pobegnil pred bolečino in smrtjo. V tem je naša svoboda, moč, dostojanstvo in nenehna priložnost za vsak dan. Temu služi dnevno spraševanje vesti ali ljubeč pogovor z Bogom o tem, kar se dogaja znotraj in zunaj. Velika razlika je, ali živim kot sogovornik in soustvarjalec z Bogom ali gojim v sebi zgolj samogovor, četudi pozitiven.

 

Skupina razvezanih – Nova Gorica

ngV mesecu januarju je v novogoriški župnijski cerkvi pričela z delovanjem skupina za razvezane, ki jo strokovno vodi socialna svetovalka in terapevtka Kristina Martelanc, dolgoletna sodelavka tržaške škofijske Karitas.  S svojimi bogatimi izkušnjami pri delu z različnimi skupinami ljudi, predvsem pa s svojo predanostjo in osebnim poslanstvom za pomoč bližnjemu, nas je sprejela in opogumila, da smo razvezani spregovorili o sebi in svoji izkušnji ločitve.

V šestih srečanjih smo se v skupini vrstili različni udeleženci, nekateri smo se udeležili skoraj vseh srečanj, drugi so se nam priključili kasneje. Vsak s svojo zgodbo smo pristopili k skupini, najprej bolj zadržani, kasneje pa vedno bolj odprti za izmenjavo izkušenj, poslušanje drugih, izražanje svojega mnenja in kar je najtežje, pripoved svoje zgodbe. Na vsakem srečanju nas je spremljal naš župnik, Lojze Kržišnik, ki je iz naših pripovedi spoznaval ljudi s posebno izkušnjo, z velikim spoštovanjem do vsakega od nas. To nam je dalo občutek sprejetosti in še večje vključenosti v Kristusovo cerkev.

Podobne skupine delujejo tudi drugod po Sloveniji in po zaslugi gospoda Lojzeta, sta nas na predzadnjem srečanju obiskala pater Viljem, duhovni asistent in gospa Karmen, koordinatorica za skupine Srce ob srcu (služba poslušanja), v skupini razvezanih v Cerkvi (Srce), ki deluje v Ljubljani. Predstavila sta nam njihov način dela in nas povabila k sodelovanju tudi v prihodnje. Za vse nas je bila to zanimiva in poučna izkušnja, ki nam je zagotovo pustila tudi kakšno novo iztočnico za načrtovanje dela naše skupine v prihajajočem letu.

Prihaja čas poletnega počitka, ko se člani skupine nekaj mesecev ne bomo srečevali, ostali pa bomo na nek način povezani, tudi v molitvi in dobrih mislih, ki nas povezujejo.

Kontakt:

Duhovnik: Alojzij Kržišnik
alojzij.krzisnik@rkc.si
Naslov:
Sedejeva 2, 5000 Nova Gorica
Telefon:
05 333 30 86

Skupina razvezanih SRCE – Suha

 

divorce-heart-coupleAprila se je na Suhi prvič srečala skupina za razvezane. P. Viljem Lovše, duhovni asistent skupine SRCE in koordinatorka skupin za poslušanje “Srce ob srcu” Karmen Kristan sta predstavila metodo dela in delovanje matične skupine SRCE (Skupina Razvezanih v CErkvi).

Metodo duhovnega poslušanja smo preizkusili tudi praktično: podelili smo si svoje zgodbe razveze in doživeli veselje ob tem, da nam je bila ponujena možnost, v varnem okolju, izliti svojo bolečino, strahove, dvome, upanje…Vsi udeleženci smo veseli možnosti, da smo lahko slišani in se vzajemno podpiramo.

Razveza je boleč in težak proces, ki vključuje mnoge faze kot je ozaveščanje in izročitev bolečine, ranjenosti in krivde Bogu, nujnost odpuščanja sebi, partnerju-ki in vsem, ki so nas prizadeli ob tej izkušnji, sprejetje usmiljenja od Boga in drugih, iskanje smisla in poguma za novo življenje ipd. Bolečina, ki je potlačena ne zastara, krvavi še po 30. letih in več.

Način dela v naši skupini je prvenstveno duhoven. Gradivo za vsako srečanje je vezano na Božjo besedo in izkušnjo procesa ločitve. Delo v skupini temelji na podelitvi osebne izkušnje preko katere nam Bog daje svojo moč in nas s tem spreminja in osvobaja.

V želji, da se dobro širi, vabimo vse razvezane iz okolice Šk. Loke  (lahko tudi od vsepovsod), da se nam pridružijo. Skupina je odprta za vse z izkušnjo razveze, vernost ni pogoj. Potrebna je le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje.

Drugo srečanje bo v četrtek, 19. maja, po sveti maši (cca 19.30) v župnišču na Suhi.

Udeleženci povabljeni tudi k sveti maši ob 19h v cerkvi.

Kontakt:

Župnik: Matjaž Zupan
E-mail: zupan.matjaz@gmail.com
tel: 04/51 31 028 ali 041 926 898

 

Vstopi v pogovor z resnico!

Kaj pomeni, da si srečen? Srečo bi lahko opisali kot občutek blaginje, dobro občutje življenja, drugih in sebe. Srečo lahko opišemo tudi kot odsotnost umske in čustvene bolečine in nelagodja. Sveto pismo srečnega imenuje blagoslovljen in blažen. Blažen in blagrovan je človek, »ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v GOSPODOVI postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.« (Ps 1,1-2).

V svojih blagrih izrečenih pri govoru na gori Jezus blagruje tiste, ki duhovno cvetijo – uspevajo: živijo v stiku z Bogom Očetom z veseljem in zadovoljstvom zaradi Božje naklonjenosti in odrešenja, ne glede na zunanje okoliščine in pogoje (Prim. Mt 5,3).

Večina izmed nas želi biti pošteni in dobrohotni ljudje, ki  življenje dobro upravlja in se dobro počuti  tudi sredi naraščajočega nasprotnega vetra. Številni pa pri tem uporabljamo napačne metode za dosego sreče, ki nas v resnici naredijo nesrečne. Delamo in borimo se za nekaj, kar ne moremo ujeti in obdržati.

Sprašujemo se in protestiramo: »Zakaj se tako nemogoče počutim in moram vse to doživljati?«, vpijemo sredi težav. Običajno hočemo krivdo za svoje dogajanje in stanje zvrniti na nekoga drugega: »Moja žena je kriva. Zaradi nje se tako katastrofalno počutim.« Ali: »Za vse je kriv moj mož.« »Moja služba me ne osrečuje!«, »Moji prijatelji so eno samo razočaranje.« Ali: »Moji otroci so vir mojih razočaranj.« Nekateri drugi za svoje težave krivijo Cerkev, družbo: kriv je duhovnik in neprijazni verniki. Vsi se jim zdijo veliki hinavci.

Dejstvo pa je, da ima vsak izmed nas v življenju nekaj, kar bi rad spremenil. Nihče ne živi v popolnih življenjskih okoliščinah. Kaj pa ti sami sebi govoriš o teh okoliščinah? Kriviš druge ali sebe?

Janez je dober možakar: kristjan z osebno vero v Boga večino svojega življenja. Petnajst let po poroki je prisiljen živeti sam, ločen od svoje družine in postavljen pred dejstvo razveze, ki je ni hotel. Podrl se mu je svet. Počuti se bedno. Vsak večer si poskuša lajšati to nevzdržno stanje s pijačo. Tako je nesrečen, da hoče umreti. Ne vidi več smisla in poti naprej v svojem življenju. Okoliščine se mu zdijo nevzdržne.

V obupu me pokliče in se odloči priti na pogovor. Po nekaj pogovorih odkrije, da mu svojega življenja ni treba končati. Njegova osebna vera znova raste. Boga začne odkrivati sredi svojega življenja in trenutnega dogajanja. Odkriva kaj vse Bog dela dobrega v tem, kar se dogaja.

Takole pravi: »Nekega večera, ko sem se spet prepustil samogovoru smiljenja samemu sebi, sem se začel zavedati misli, ki si jih govorim: ‘Pa saj nima smisla. Popolnoma sam sem. Nihče me nima rad in mu ni mar zame. Nihče noče biti z menoj. Zavržen sem in nekoristen.’« Začudil se je, kaj vse sam sebi govori. »Ali je to res, kar si govorim?«, se je vprašal. Kar naenkrat mu je postalo jasno, da ni depresiven zaradi razveze, ampak zaradi svojih samogovorov, zaradi tega, kar sam sebi govori.

Odločil se je, da bo spremenil notranji samogovor. Začela se je bitka za dialog, bitka za notranjo resnico. Ni bilo lahko. Še traja, ampak Janez se nič več ne pusti porušiti samouničevalnim samogovorom.

  • Namesto laži: Propadel sem. Sem ena velika polomija.
  • Vstopi v dialog z resnico: Zakon mi je propadel, toda ti Gospod mene in mojo bivšo ženo globoko ljubiš, nenehno in vsak hip. Zate sem pomemben.
  • Namesto laži: Obupno sam sem in beden.
  • Vstopi v dialog z resnico: Sam sem, a ne osamljen, saj si ti z menoj Gospod in jaz sem lahko s teboj.
  • Namesto laži: Ker sem ločen od družine zame ni več veselja na tem svetu. Vse je prazno.
  • Vstopi v dialog z resnico: Ločen sem od svoje družine in to resnično boli. Gospod ker sem v tebi lahko delam in živim naprej tudi s svojo bolečino in ranami.

Janez je prenehal piti. Uničujočim samogovorom se nič več ne prepušča. »Ker sem sam, še ne pomeni, da sem osamljen.« Vstopa v dvogovor z resnico in svoj položaj doživlja kot priložnost za zaupanje in slavljenje Boga. V tej težki situaciji se lahko veseli Božje navzočnosti Vstalega Kristusa v svojem življenju.

Zunanje okoliščine se niso spremenile. Odkril je, da je v svojih samogovorih sam sebi ponavljal od hudiča navdihnjene velike in uničujoče laži, si s tem uničeval življenje in se vedno bolj zapiral vase.

Povzetek

Trije koraki za notranji dialog, ki ti omogoča, da si to kar v resnici si in naj bi bil:

  1. Odkrij svoje uničujoče in zlagane samogovore (Janez je odkril, da laže sam sebi).
  2. Odločno se odreci vsem tem zlaganim samogovorom.
  3. Vstopi v dialog z resnico (Škodljivo je, da sam sebi ponavljaš laž, da nisi vreden ljubezni in da si nekoristen. Dobro je sprejeti resnico: »Gospod vesolja, ti si mi v Kristusu pokazal, da me ljubiš z večno ljubeznijo. Danes in tukaj. Sredi vsega tega, kar se mi dogaja tudi po moji krivdi. Ti si mi dal mnoge talente in darove. Neskončno sem ti dragocen.«)

Janez je odkril, da je samota lahko zelo vznemirljiva izkušnja bivanja v Božji navzočnosti. Če bi vztrajal v svojih lažnih in samouničevalnih samogovorih, bi že zdavnaj naredil samomor. Ker je odkril Gospodovo navzočnost in se odprl temu kar Bog dela zanj po vsem tem kar se dogaja, je spet začel živeti z veseljem. Nič več se ne bo prepuščal samouničevalnim samogovorom in tesnobam, ki so ga skoraj zadušile. Gospod ga učgledati na samega sebe skozi Njegove oči. Zaradi Njega se lahko odreče lažem in se jih znebi. Nič več ga ne morejo uničevati.

Razvezani hodimo skupaj z vstalim Kristusom

13peccatriceNi treba, da sta zakonska razveza in ponovna poroka konec življenja s Kristusom in Cerkvijo. Lahko sta možnost novega začetka zavzetega življenja z njima. Takšen duh veje iz povzetkov izredne sinode o družini, ki je bila oktobra 2014 v Rimu. Glavni poudarek je na posebni skrbi, spoštovanju, sprejemanju, naklonjenosti in pozornosti do razvezanih, katerih število po vsem zahodnem svetu naglo raste in bo še naraščalo. Razvezane je treba spodbujati k dejavni udeležbi v krščanskem občestvu, ne pa jih izločiti in s tem pahniti v roke raznih novodobnih zaslužkarskih skupin.

Papež Frančišek s pobudo za to sinodo zagotovo nima namena spreminjati nauka Cerkve in tega, kar je Bog postavil kot temelj človeške družbe. Zanj sta pomembna razločevanje in sprememba drže in pastoralnega pristopa Cerkve do vseh ljudi, še posebno do ranjenih, ubogih in trpečih. Sinoda kaže v smer pastorale ljubezni in usmiljenja, ki je Kristusov odnos do vsakega človeka skozi vse čase. On pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30). Te besede je podpisal s svojo krvjo. Cerkev lahko živi le iz njegovega odpuščanja in je poslana v Njegovem imenu odpuščati. Dar odpuščanja se sprejema tudi v zakonu in družini. Razvezani in ponovno poročeni so še vedno družina, čeprav v posebnih potrebah in okoliščinah. Papež in sinoda vabita k pogumnim pastoralnim odločitvam, saj je ločitev vedno sad bolečine in trpljenja in skoraj nikdar svobodna odločitev. Takšno trpljenje od duhovnikov zahteva obzirnost, sočutje, spoštovanje in sodelovanje pri Jezusovi drži do vsakega človeka. Vabi nas, naj se duhovniki, redovniki in laiki, člani cerkve, uvajamo v »umetnost spremljanja«, v učenje sezuvanja čevljev z nog pred sveto zemljo drugega (z učenjem in poučevanjem spremljanja se jezuiti ukvarjamo že vso zgodovino; tudi v Ljubljani v Ignacijevem domu duhovnosti imamo celoletna neformalna izobraževanja za vse, ki bi jih spremljanje zanimalo: za laike, duhovnike, redovnike in redovnice. Glej:http://ignacijevdom.si/programi/sopo/program-duhovnega-spremljanja/). Vsak človek namreč dozoreva v ljubezni počasi in skozi velike preizkušnje. Zato potrebuje sočutno spremljanje.  Sinoda govori o posebnih ustanovah za poslušanje/pogovor, ki naj se ustanovijo po škofijah. Posebno skrb namenja otrokom, ki ne smejo postati »predmet prepira« med razvezanima zakoncema. Vabi v spremljanje in podporo žena samohranilk, ki so po razvezi ostale same. Sinodalni očetje so spregovorili tudi o nujnosti brezplačnih, poenostavljenih in dostopnejših postopkov za ugotavljanje ničnosti zakona. Krajevni škof naj bi poskrbel za izobraževanje dovolj sodelavcev za svetovanje o veljavnosti zakona in jim dal primerna pooblastila.

Sinoda je razmišljala tudi o možnosti, da razvezani in ponovno poročeni pristopajo k zakramentu sprave in evharistije. Zdi se mi (morda sem v zmoti), da je v zaključnem besedilu sinode mogoče zaznati nasprotje med dvema držama, ki sta v zgodovini Cerkve nenehno navzoči. Prva, in hvala Bogu manjšinska, je drža, ki pojmuje cerkev kot ozko skupnost popolnih in svetih, nepokvarjeno Kristusovo nevesto, elito iz katere morajo biti odstranjeni vsi grešniki, saj jo je potrebno obvarovati pred pokvarjenim svetom. Takšna drža hitro zapade v farizejstvo, da je človek zaradi pravil in ne obratno. Ni namreč človek zaradi nerazvezljivosti, ampak nerazvezljivost zaradi človeka. Drugo, prevladujoče pojmovanje Cerkve pa je, da je ta Božje ljudstvo, v katero so povabljeni vsi ljudje, vsi grešniki, da vsi skupaj zajemamo iz Božjega odrešenja: odpuščanja in Sinovega Duha. Ta vizija predpostavlja, da je Cerkev prejela od Kristusa potrebna sredstva za odrešenje vseh: oblast, da v Božjem imenu odpušča grehe svojih članov, tudi najtežje (umor, prešuštvo in zatajitev vere), in jim tako pomaga, da počasi dozorevajo po Kristusovi podobi.

Danes zagotovo večje pohujšanje med vernimi povzroča pretirana strogost (trdota) cerkvenih institucij do tistih, ki so grešili proti zavezi monogamnega zakona, kakor pa samo dejstvo razveze in ponovne poroke brez izkazane ničnosti. Pretirana strogost ne diši po evangeljskem duhu in nima razumevanja do grešnikov. Ne upošteva človekovega počasnega in vseživljenjskega procesa dozorevanja. Premalo ali pa sploh ne upošteva Božjega pogleda na človeka. Bog na vsakega gleda skozi Kristusovo trpljenje in vstajenje, torej skozi to, kar bo na koncu svoje poti postal za Boga in za brate in sestre. Jezus vabi vse, ne samo tistih, ki mislijo, da niso grešniki in da so bolj vredni ali celo »popolni«, ker še niso doživeli sesutja tega, kar so leta gradili. Greh, neuspeh in težave so vedno priložnost, da Gospod sploh pride do nas, da vstopimo v živ, oseben stik z Njim. Velika prevara in past je, če mislimo, da smo kleriki poklicani, da ljudi obvarujemo greha. Ali ni to bolezen velikega inkvizitorja, ki je Kristusa nagnal, rekoč: »Saj si dal nam vso oblast!«?

Ko doživimo popoln življenjski polom, pogosto tudi z globokim padcem v greh, takrat ne moremo več računati na svoje moči, da bi se lahko iz tega sami rešili. Takrat smo šele voljni in sposobni sprejeti zastonjsko Božje odpuščanje in neizmerno moč Božjega usmiljenja ter njegove preustvarjajoče ljubezni.

Kdor tega osebno ne doživi, običajno še vedno misli, da je njegov odnos do Jezusa Kristusa bolj njegova zasluga kakor pa čisti zastonjski dar. Zanaša se zgolj na lastne moči in sebi pripisuje vse uspehe ter se obremenjuje z množico nepotrebnih stvari, ki naj bi jih naredil, da bo »dober kristjan«. Podoben je sv. Petru, ki je bil prepričan, da bo Jezusa rešil pred smrtjo. Kaj se je potem zgodilo, vemo! Če sem zagledan v svoje moči in delovanje, nisem sposoben iskati Božje volje, ampak iščem zgolj svojo sebično in ozko voljo. Ko pa doživim popolno dno, spoznam, da je vse čisti dar in da lahko samo zaradi Kristusovega daru odpuščanja še naprej živim svoje življenje dostojanstveno ter iz te izkušnje postajam tudi sam dar odpuščanja za druge. Odpustiti je več kakor obujati mrtve.

Krščanska skupnost je skupnost mož in žena, ki vedo, da so grešniki in potrebni Božjega usmiljenja. Zato ne sodijo o grehih drugih. Le Bog sodi grehe človeka. Jezus je pokazal ljubezen in sprejemanje vseh, še posebno tistih, ki svojega greha niso mogli več skrivati, ampak so ga javno priznali in se kesali (Jn 8). Tudi Cerkev, ki je Kristusovo telo, naj bi bila sprejemajoča. Na zahodu pa se trenutno zdi, da se Cerkev ukvarja predvsem s tem, kako šibke v veri varovati pred pohujšanjem greha (razvezanih in ponovno poročenih). Zdi se, da verjame strahu, da bi prav šibke v veri s svojo usmiljeno, sočutno in dobrohotno držo do slehernega grešnega človeka zavedla v napačno prepričanje in zmoto: da odobrava razvezo.

Bog nas prav po preizkušanih bratih in sestrah (med katerimi so nedvomno tudi vsi razvezani in njihovi otroci) uči Ljubezni, da bi se zmogli odpreti sočutju, brez obsojanja in sodb, in bi v trpljenju drugega prepoznali tudi lastni greh, odkrili, kako Bog deluje po križu ter hudo vseh spreminja v dobro.

Duhovna rast vsakega osebno in celotnih skupnosti je vseživljenjski proces, ki ga vodi Gospod, zato naj bi pastorala razvezanih samskih ter razvezanih in ponovno poročenih vključevala osebni pristop, in ne zgolj posplošenih pravil (v slogu kuharskih receptov ali kanonskega prava).

Prav tisti, ki jim zakon ni uspel (še posebno če so bili zapuščeni), bi morali biti deležni posebnega sprejemanja, razumevanja, služenja in odgovornosti znotraj skupnosti. Oni so Kristusov klic vsej Cerkvi. Oni so priložnost za spreobrnjenje celotnega telesa Cerkve.

Dejstvo je, da tako kot vsi tudi duhovniki in hierarhična Cerkev počasi dozorevamo v drži Jezusovega odpuščanja in sočutja do vsakega človeka in se le počasi spreobračamo. V tem duhu nam je postopoma dano vedno bolj odločno ljubiti grešnika in obsojati greh, ne pa obratno. To je pot malih korakov in potrpežljivega sodelovanja s tem, kar Bog dela za vsakega človeka sredi danih okoliščin. Bog namreč tudi duhovniku pomaga pri njegovem dozorevanju in poslanstvu s tem, da mu na pot pošlje razvezane brate in sestre z vso težo križa in močjo vstajenja, ki to dogajanje spremljata.

Veliko slovenskih duhovnikov je odprtih in imajo sočutje do vseh trpečih bratov in sester, tudi do razvezanih. Mnogi pomagajo in bodo še pomagali, čeprav še nimajo institucionaliziranih skupin ali drugih oblik pomoči. Nobena prošnja za pomoč in razdelitev trpljenja ne pade popolnoma v prazno. Tudi duhovna gibanja so odprta in pomagajo razvezanim. Sam vem, da so zelo odprti Ognjiščarji pa tudi Prenova v Duhu in Neokatehumenska pot vključujeta razvezane kot del svojega cerkvenega občestva. Obstaja več skupin za razvezane, ki jih vodijo nekdanji študentje frančiškanskega družinskega inštituta. Pater Gostečnik že več let pomaga mnogim na tem področju, še posebno ko je najtežje. Vse tiste, ki čutijo potrebo, da bi se radi družili v skupinah kristjanov z enako izkušnjo, pa povabim, naj se pogumno zberejo in potem prosijo župnika, da bi jih spremljal. Če te potrebe ni, je duhovniki ne moremo umetno prebuditi. Lahko seveda ozaveščamo in o tem spregovorimo.

Predlog sinode: POT POKORE – SPREOBRNJENJA, OZDRAVITVE IN SPREJEMANJA ODPUŠČANJA

V Katoliški cerkvi trenutno le cerkvena sodišča pomagajo razločevati, kaj je Bog resnično združil in česa ni. Tudi če je eden od zakoncev vstopil v zakrament popolnoma zavestno in zrelo, pa drugi ni, njun zakon ni veljaven zakrament, ker ni bilo pravega namena pri enem od njiju. Drugi za to oviro nima nobene odgovornosti. Cerkvena sodišča tako opravljajo službo Gospodovega usmiljenja do vseh, ki niso več vezani na neobstoječ ali propadel zakon. Rešijo jih nesreče za vse življenje.

Sinoda želi pomagati sodiščem in še razširiti služenje Cerkve bratom in sestram v preizkušnji. Zato v duhu pastoralne prakse Cerkve prvega tisočletja predlaga uvedbo dragocene poti spokorne prakse ali procesa pokore za vse, katerih ničnost ni dokazana. S tem bi odpravili mnoge pastoralne in ekumenske težave.

Ne glede na greh, ki ga stori, je vsak kristjan, ki si želi začeti novo pot, lahko sprejet v takšen proces zaupanja v Božje usmiljenje, odpuščanje in sočutje do grešnega človeka. Tudi če je kriv za propad zakona in je sklenil že drugega. Vsak greh je namreč odpustljiv, če gre človek skozi proces pokore in spreobrnjenja, sprejemanja Božjega odpuščanja. Možnost sprave po zakramentu sprave, morda v javni in slovesni obliki, bi lahko pomagala mnogim znova odkriti vrednost zakramenta sprave, ki ga danes zanemarjamo, ne poznamo in spregledamo.

Določene zahteve za sprejem spovedi in obhajila so v Cerkvi vedno bile in so potrebne kot spodbuda, da se kristjani zavemo svoje grešnosti in potrebe po obnovitvi resnega in osvobajajočega osebnega odnosa z Bogom. Vsakodnevni grehi so nam odpuščeni pri vsaki evharistiji. Za težje bi se lahko obrnili na duhovnika ali škofa, s čimer bi tudi zakrament spovedi spet dobil vlogo ponovnega vključevanja v Kristusovo telo bratov in sester, ki so se od njega odtrgali. Spokornik bi vstopil v proces spreobrnjenja in sprejemanja odpuščanja za greh preloma zakona ter znova uredil svoje življenje v duhu vstalega Kristusa.

Takšna pastoralna praksa pa bi lahko prispevala pomemben delež tudi k premagovanju strahov, ki jih imajo danes številni mladi pred zakonskimi obveznostmi, mnogi tudi zaradi strogosti in zahtevnosti Cerkve glede ničnosti in večkrat neupravičeno slabega glasu cerkvenih sodišč. Dejstvo je, da je število cerkvenih porok zelo upadlo. Delno tudi iz omenjenih vzrokov. Če bi Cerkev znova pokazala usmiljeno Božje obličje do grešnikov, bi se stanje lahko popravilo. Ljudje se ne bi bali, da nimajo več možnosti začeti znova, če jim prvi poskus zakona propade.

S tem bi znova obudili krščansko prakso prvih stoletij (ko Cerkev ni bila tako razdeljena, kot je danes), ki so ji pravoslavni še vedno zvesti. Sledijo Nicejskemu koncilu iz leta 325, še posebno kanonu številka 8. Če beremo odlok Drugega vatikanskega cerkvenega zbora Unitatis Redintegratio 14-17, vidimo, da zahodna Cerkev pravoslavno spoštuje in priznava njene teološke temelje.

Pravoslavni imajo enak nauk o nerazvezljivosti monogamnega zakona, ki je zakrament: prostor, v katerem Bog ljubi ljudi, prostor, ki ljudem kaže, kakšna je ljubezen Kristusa do vse Cerkve in vsakega človeka.

Pastoralna praksa pravoslavnih pa je drugačna. Cerkev sprejme uničenje zakona, katerega bistvo je ljubezen. Pred drugo poroko je obred ali proces pokore, pri drugem obredu pa manjkajo določeni blagoslovi, ki se izrečejo le pri prvi poroki. S tem Cerkev prizna, da zakoncema ni uspelo ohraniti zakonske zveze in jima pod določenimi pogoji podeli odpuščanje ter ju sprejme tudi na drugo in celo tretjo poroko. Tako živi držo Jezusovega neskončnega usmiljenja do vsakega grešnega človeka. On je namreč naložil nase vse naše grehe.

Vzhodna Cerkev to svoje ravnanje opravičuje, sklicujoč se na oikonomio, možnost, da v posebnih primerih dobrohotno uporablja Gospodovo usmiljenje. Še posebno takrat, ko je odpovedalo vsako duhovno in družbeno sredstvo za premagovanje težkega položaja. Cerkev ne more pustiti grešnika v njegovem obupu, ampak mora skupaj z njim iskati izhod in pot za nadaljnjo rast po podobi Jezusa Kristusa.

Predlog možne pastoralne smeri:

Še naprej oznanjati veliki dar neločljivega zakona, vzgajati mlade k resnemu prizadevanju, pastoralno spremljati pare in družine, potem pa biti v službi tolažbe Božjega usmiljenja do vseh, ki niso zdržali v prvem zakonu in so se ponovno poročili. Cerkev lahko podpira in pomaga, da vsaj ta druga zveza uspe, zaradi blagra otrok in vseh vpletenih.

Proces spreobrnjenja in pokore bi vodil škof ali njegov delegat. Ločitev in nova zveza sta javni, zato bi bila javna pokora opravičena. S tem bi tudi celotni skupnosti pomagali, da bi vedela za proces, odvezo in ponoven sprejem k evharistiji, bila v stiku z njima.

Sprava naj bi bila podrejena prizadevanju za izpolnitev vseh dolžnosti, ki jih vključuje prva poroka, tudi potrebe otrok in prvega zakonca. Pokora naj bi bila primerna stopnji odgovornosti razvezanega. Antična cerkev je možu nezveste žene dovolila novo poroko brez pokore. Tudi danes bi Cerkev lahko dovolila nedolžnemu in zapuščenemu partnerju drugo poroko, ne da bi bil prisiljen v javni proces pokore in spreobrnjenja.

Sprava bi lahko vključevala tudi slovesen obred odpuščanja med razvezanima zakoncema ali pa vsaj enostransko, da tisti, ki prosi za odvezo, odpušča zlo svojemu prvemu zakoncu in ga prosi odpuščanja. Taka gesta usmiljenja in sprave je v skladu z duhom evangelija.

Razvezani in ponovno poročeni torej pravično in v ljubezni poskrbi za otroke in zakonca iz prvega zakona, nato pa je dolžan skrbeti za drugi zakon: da v njem polno živi krščansko življenje, izpolnjuje dolžnost zvestobe zakoncu in se trudi za krščansko vzgojo otrok. Pri tem mu Cerkev ponuja zakramentalna sredstva in moč za njegovo poslanstvo.

Sprava z Bogom in Cerkvijo po zakramentu sprave in pokore razvezanega in ponovno poročenega znova v polnosti vključi v cerkveno in evharistično skupnost. Zaradi tega bi morale v skupnosti pasti še zadnje diskriminacije razvezanih in ponovno poročenih. V življenju skupnosti bi ti lahko tudi dejavno sodelovali kot člani ŽPS, botri ali katehisti.

Dodatni predlogi

  • Uvesti duhovno spremljanje razvezanih s pomočjo tovrstnih usposabljanj za župnike, katehiste ali laike z bogato osebno izkušnjo.
  • Organizirati predavanja s kratkimi pričevanji. Na koncu naj bo možnost, da se vsem sodelujočim postavi vprašanja. Zaključek ob čaju.
  • Organizirati brezplačno pravno pomoč in zastopanje PRO BONO (krščanski odvetniki).
  • Organizirati brezplačno psihoterapevtsko pomoč za otroke razvezanih.
  • Svetovati o možnih oblikah pomoči in zmanjševanju stroškov (npr. delavnice, kako sam izdelati kreme, čistila ipd.).
  • Organizirati enodnevne delavnice za razvezane z vodilno temo in z delom po skupinah (tako, da se sestava skupin spreminja). Povzetke bi zapisali (npr. po metodi šestih klobukov).
  • Cerkev bi lahko imela tudi varne hiše, zapuščena župnišča bi lahko oddajala za neprofitne najemnine ali za plačilo z delom. To bi bila konkretna pomoč razvezanemu, ki je ostal sam z otroki in morda tudi brez stanovanja.
  • Ustanoviti Karitas v okviru zveze razvezanih, ki bi skrbela za izpolnjevanje konkretno izraženih, specifičnih potreb razvezanih; predvsem enostarševskih družin.

Dela je dovolj za vse in za mnogo desetletij. Na dan s pobudami. Ne čakajmo na druge, kakor smo navajeni čakati na državo. Zdi se mi, da nas, ki smo Cerkev, Bog tudi po vprašanju razvezanih in ponovno poročenih vabi, da sprejemamo in živimo iz duha Drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Skupaj in vztrajno. Božje ljudstvo grešnikov na poti v Božje kraljestvo, ki ga nepopolno okušamo in doživljamo že tukaj in zdaj. Gospod nas vabi, da ga iščemo, najdemo in se v vseh stvareh odločamo zanj.

Vprašanja za osebni premislek in pogovor po malih skupinah

  1. Kako doživljam svoj odnos do Boga pred ločitvijo in po njej?
  2. Kaj sem pred razvezo, med njo in po njej (ali po ponovni poroki) pri Cerkvi najbolj pogrešal?
  3. Ali sem se vključil v proces sprejemanja odpuščanja (zdravljenja) in kesanja za svoj del krivde?
  4. Kaj menite o predlogih sinode in poti pokore?
  5. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba in kaj bi bili vi pripravljeni storiti, da vsi skupaj kot Cerkev naredimo korak naprej v skrbi za razvezane in ponovno poročene?

Pod okriljem Urada za družino ponujam župnijam ali dekanijam tovrstno predavanje ali delavnice za pogovor o ustanavljanju skupin za razvezane.

​P. dr. Viljem Lovše DJ

(Ta zapis je povzetek mojega predavanja, ki sem ga imel, ko je nadškofija Ljubljana, Škofijski urad za družino, izvedla prvo srečanje na škofijski ravni z naslovom RAZVEZANI HODIMO SKUPAJ Z VSTALIM KRISTUSOM. Srečanje je bilo v soboto, 9. maja, od 9. do 13. ure v Ljubljani, v župniji Koseze. Udeležilo se ga je približno 80 laikov, duhovnikov in katehistinj.)

Literatura:

Povzetki izredne sinode, prevedel dr. Tone Štrukelj.

Papež Frančišek, The Church of Mercy, a vision of the Church, Loyola Press, Chicago 2014.

http://www.jezuitskipogled.si/uploads/2/5/5/2/25520037/pogovor_s_papezem.pdf

Giovanni Cereti, Divorziati risposati, un nuovo inizio é possibile? Cittadella Editrice, Assisi 2009.

Bernard Hearing, Pastorale dei divorziati, una strada senza uscita? EDB, Bologna 2000.

Walter Kasper, Evangelij družine in nova evangelizacija Evrope, Celjska Mohorjeva družba in Škofija Celje 2014.

Andre-Joseph Leonard, Srečanje ljubezni in resnice, Pot upanja za ločene in/ali znova poročene kristjane, Založba Emanuel, Ljubljana 2013.

Stanislav Slatinek, Izgubljeni prstan, Kako pomagati ločenim in znova poročenim kristjanom, Ognjišče in Slomškova založba, Maribor 2015.

Stanislav Slatinek, Zakon, ki ga ni bilo, Slomškova založba, Maribor 2005.

Kardinal Christoph Schönborn, Duhovnikova sreča. Po stopinjah arškega župnika. Marijina Kongregacija, Ljubljana 2009, str. 92-100. Prevedla Janez Ferkolj in Anton Štrukelj

http://nadskofija-ljubljana.si/druzina/druzine-v-tezavnih-razmerah/