Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: ničnost zakona

Ničnost zakona: Kaj je zakramentalni zakon in kaj ni?

Kaj je v očeh Cerkve zakramentalni zakon?

O tem je za Aleteio spregovoril John Kennedy, Irec, ki dela v glavni pisarni Vatikanske kongregacije za nauk vere na oddelku za zakon.

Prosim, povejte nam, kaj je ničnost zakona? In kaj ni?

Da bi lažje razumeli pojmovanje ničnosti zakona, bo morda koristno, če potegnemo vzporednice z načelom, ki velja v pravnem svetu. Po civilnem pravu je oseba nedolžna, dokler mu ni dokazana krivda. Podobno, ko moški in ženska skleneta zakon pred Cerkvijo, pride do predpostavke, da je zveza veljavna… Zato v primeru dvoma velja, da je treba neveljavnost zakona dokazati.

Ničnost ni oblika ločitve, ampak slovesna razglasitev, ki je rezultat cerkvene raziskave, da zakon, v nasprotju s tem, kar se je zdelo, ni pričel obstajati. Za nekatere to zveni nenavadno, zato mi dovolite podobo.

Pomislite za trenutek na vrsto pik, ki kadar so povezane tvorijo krog. Vsaka pika v tem krogu predstavlja bistveni element, ki sestavlja veljavni zakon. Ena pika predstavlja veljavno zakonsko starost zakoncev, drugi njuno svobodo, s katero vstopata v zakon, tretja njuno razumevanje, da je zakon trajen odnos, ki se zaključi s smrtjo enega izmed zakoncev. Zopet drugi za dejstvo, da nameravata biti zakonca zvesta drug drugemu itd. Če eden od teh elementov manjka – če oseba na primer izjavi, da namerava biti zvesta zakoncu, a nima namena, da bo izključno njegova – imamo čudno situacijo. Z drugimi besedami, imamo nekaj, kar izgleda kot zakon, a ga nikoli ne moremo opisati kot takega.

V takšnih primerih kanonsko pravo opisuje delovanje zakonca kot simulacijo. Simulator leta na primer ustvarja učinek letenja in pristajanja letala, čeprav pilot nikoli dejansko ne leti. Podobno oseba, ki uspešno govori neresnice in obljublja nekaj česar sama ni pripravljena izpolniti v trenutku izražanja zakonske privolitve, simulira tudi zakon. Če bi drugi zakonec to vedel ob istem času ne bi nikoli izrekel »da«.

Če se za trenutek vrnemo k naši podobi pik, lahko rečemo, da lahko v tem primeru zakon preiščejo sodniki. Oni bodo odločili glede vprašanja, ali je krog bil sklenjen ali ne. Tako ne gre za to, da bi karkoli izničili ali končali zakon kot se zgodi ob ločitvi, ampak za razglasitev, da to, kar se je zdelo veljavni zakon, dejansko sploh ni bil zakon. Po taki odločitvi sta oba zakonca običajno prosta, da skleneta nov zakon.

“Ničnost ni oblika ločitve, ampak slovesna razglasitev, ki je rezultat cerkvene raziskave, da zakon, v nasprotju s tem, kar se je zdelo, ni pričel obstajati.

So moji otroci nezakonski, če je bil zakon ničen?

Otroci niso v tem primeru nikoli pojmovani nezakonski. Nezakonskost otrok določa državna zakonodaja, ne Cerkev. Tako kot ločitev otrok ne naredi za nezakonske je tudi v primeru prepoznanja ničnosti zakona s strani Cerkve. Kanonsko pravo predvideva, da so otroci rojeni v zvezi, zakonski otroci. Če se kasneje izkaže, da je bil zakon neveljaven, status otrok ostane nespremenjen, so zakonski.

Sveto obhajilo in ločeni katoliki

Zakaj ne morejo iti ločeni in civilno ponovno poročeni katoliki preprosto k spovedi in nato prejmejo sveto obhajilo? Katolik, ki je zagrešil umor gre lahko k spovedi, prejme odvezo in obhajilo, ločeni in civilno ponovno poročeni katolik pa ne? V čem je razlika?

O tem vprašanju je danes veliko debate. Gre za to, kako ostati zvesti Kristusovemu učenju o zakonu medtem ko skušamo ljudem, ki so izkusili bolečino propadlega zakona, zagotoviti, naj še naprej živijo svojo vero četudi njihov nov položaj, v katerem so, ni v skladu z evangeljskim učenjem.

Ko se dva človeka v Cerkvi poročita, se predvideva, kot smo dejali, da gre za veljaven zakon. Ker sta oba zakonca združena z Bogom v zakramentalni zvezivsak drug odnos, ki je po naravi zakonski, vpliva na njun zakramentalni zakon. Če se dva katolika potem ločita in se civilno ponovno poročita, svobodno vstopita v novo zvezo, ki je Cerkev žal ne more priznati. Onadva to vesta in Cerkev to ve. Ker civilna ločitev ne pomeni ničnosti in ker zakramentalni zakon ostane nedotaknjen, se soočamo s situacijo, v kateri stranki vstopata v odnos, ki ga zaznamuje greh prešuštva.

Krščanski nauk pravi, da je dejanje prešustva pri spovedi mogoče odpustiti, če se zakonec tega kesa, poboljša svoje življenje in si želi vrniti v zakon. Če zakonec nima namena vrnitve v zakonsko življenje, ki ga je blagoslovil Bog, in raje vztraja v nepravilni situaciji, potem gre za nekaj drugega.

Ali lahko spoved reši problem?

Iti k spovedi in iskati odpuščanje za greh prešuštva nato pa nadaljevati življenje v drugem odnosu zastavlja vprašanje o iskrenosti želje po poboljšanju življenja. Lahko se spomnimo besed, ki jih je Jezus izrekel ženi zasačeni v prešuštvovanju. Odpustil ji je njeno žalitev in ji obenem dejal, naj ne greši več.

To vpliva na vprašanje obhajila, kajti Cerkev uči, naj bodo njeni sinovi in hčere ob prejemanju obhajila v stanju milosti. Če temu ni tako, če oseba še naprej živi v tem odnosu, brez namena, da bi uredila situacijo, potem je evharistija prejeta nevredno.

Pogosto se zgodi, da se ta oseba počuti kot da ne pripada več Cerkvi, ker ne more prejemati svetega obhajila. To ne drži. Nasprotno, osebo je potrebno spodbujati, da sodeluje, da ima v občestvu dejavno vlogo, da moli, prisostvuje zakramentom, dela drugim dobro, vzgaja svoje otroke v veri in si prizadeva preoblikovati svoje življenje v skladu z Božjo voljo kljub nepravilni naravi situacije.

Končno, kar zadeva zakon, naj si ta oseba resno prizadeva za možnost prepoznanja ničnosti zakona. Pri tem je lahko v pomoč krajevni škof.

To besedilo je bilo objavljeno pred izidom apostolske spodbude papeža Frančiška Radost ljubezni. Ta glede možnosti prejemanja zakramentov svete spovedi in evharistije za osebe, ki so vstopile v novo zvezo, predlaga proces razločevanja in duhovnega spremljanja oseb (prepoznavanja lastne situacije in stopnje krivde za razpad zakona) ter dejavnejše vključevanje teh oseb v župnijsko občestvo na tistih področjih, kjer je to mogoče (op. p).

Ali lahko prejema obhajilo oseba, ki je ločena, pa ne vstopi v novo zvezo ali se civilno ponovno ne poroči?

Seveda lahko. Poznamo na primer zakonce, ki so bili zapuščeni in katerih zakon se je končal brez njihove krivde. Podobno poznamo primere zakoncev, ki preprosto ne morejo več živeti skupaj. Kanonsko pravi v določenih okoliščinah dejansko dopušča ločitev zakoncev, medtem ko zakonska vez ostaja. V teh primerih zakoncev nič ne zavezuje, da ne bi prejemali zakramentov. Do težav pride le, kadar taka oseba vstopi v novo zvezo.

Več na: http://aleteia.org/2016/04/06/everything-you-ever-wanted-to-know-about-marriage-and-annulments-but-were-afraid-to-ask/

Ničnost cerkvenega zakona

Katoliška cerkev predpostavlja, da je cerkveni zakon veljaven in zavezujoč za celo življenje (dosmrten in neločljiv). Če se par želi »ločiti«, cerkveno sodišče podrobno preuči njun zakon, da ugotovi, če morda že od začetka v odnosu manjka kakšen bistven element. Če je to dejstvo potrjeno, pomeni, da zakonska zveza ni bila veljavno sklenjena ter ju zato ne veže skupaj za vse življenje. Cerkev nato razglasi ničnost zakona, in tako so oba lahko ponovno cerkveno poročita.

NA KAKŠNI PODLAGI CERKEV RAZGLASI NIČNOST ZAKONA?

Da je cerkveni zakon veljavno sklenjen, morajo biti izpolnjeni trije sklopi pogojev:

  1. Odsotnost razdiralnih zadržkov. Med razdiralne zakonske zadržke se šteje, če je eden od zakoncev že veljavno cerkveno poročen, če sta zakonca v krvnem sorodstvu oziroma svaštvu, impotenca (pri ženskah frigidnost), ugrabitev žene (o ugrabitvi moža kanonsko pravo ne govori), redovniški status in nekateri drugi.
  2. Pravilna pravna oblika sklenitve zakona. Da je zakon pravno pravilno sklenjen, morajo biti ob sklenitvi prisotni uradni predstavnik cerkve in dve priči, zakonca pa morata vanj svobodno privoliti.
  3. Odsotnost hib v privolitvi. Na te razloge se zakonci najpogosteje sklicujejo. Zaročenca morata v zakon privoliti na pravilen način. Po cerkvenem pravu je namreč zakon doživljenjska skupnost, ki jo gradita drug za drugega, zakon pa skleneta v dobro sozakonca in otrok. Če se nekdo poroči zaradi bogastva, naziva, zaradi pritiskov ali prisile staršev, strahu ali ker je dekle zanosilo, je zakon neveljavno sklenjen. Enako velja, če se par poroči v prepričanju, da bosta skupaj, dokler bo šlo, saj s tem izključi eno od temeljnih razsežnosti zakona – dosmrtnost. Cerkveni zakon je treba skleniti brez pogojev.

Ostali razlogi so še: če eden od njiju ne more imeti otrok in to ve, pa partnerju (partnerki) to prikriva, če nekdo ne želi imeti otrok in to pred poroko jasno pove. Eden od temeljev cerkvenega zakona je tudi odprtost za novo življenje in ne le zasebni “posel” dveh.

Zakona ne more skleniti tudi nekdo, ki je psihično bolan, četudi se bolezen v času sklepanja zakona še ni pokazala, vendar lahko psihiatri potrdijo, da je bila bolezen prisotna že ob sklenitvi zakonske zveze.

Pogosto se zgodi, da par skoči v zakon zelo nepremišljeno in šele kasneje ugotovi, da odločitev ni bila pravilna. Velikokrat je vzrok tudi nezvestoba, ki je bila velikokrat prisotna že pred poroko, ali pa zasvojenost od drog ali alkohola, ki ji eden od zakoncev prinese v zakon.

KAKŠNE SO PREDNOSTI NIČNOSTI POROKE?

Ločitev je za zakonca kot nekakšna izkušnja smrti. Soočita se z občutki žalovanja, zanikanja, jeze, žalosti, pogajanja in sprejetja. Vendar lahko razveza vključuje tudi zavračanje in dvome vase. »Izigran« zakonec si postavlja vprašanja v smislu: »Zakaj ravno jaz?«, »Kaj sem naredil napačno?«, prav tako pa lahko čuti zamero do nekdanjega zakonca.

S poglobljenim razmišljanjem, pisanjem in pogovorom z osebami, vključenimi v proces ugotavljanja ničnosti, se ponovno odprejo boleča in občutljiva področja, ki pa v končni fazi pomagajo ozdraviti rane in zadevo pripeljejo do konca.

Na pretekli zakon lahko tako gledate v popolnoma novi luči, brez bolečin in dvomov, in tako vstopite v novo življenje veliko mirneje.

Po ugotovitvi ničnosti zakona imata oba »bivša« zakonca možnost, da se ponovno cerkveno poročita in prejmeta milost zakramenta svetega zakona.

( Maja Vovk, Iskreni.net)

Pogovor z dr. Stanislavom Slatinkom o knjigi “Zakon, ki ga ni bilo”

zakon-ki-ga-ni-bilo-s-slatinek-slomskova-zalozba-2005_565198b21846cAvtor dela dr. Stanislav Slatinek je docent za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani z oddelkom v Mariboru in sodnik na cerkvenem sodišču v Mariboru. Poklicno se že vrsto let srečuje z ljudmi, ki jim je zakon razpadel. Slatinkova bogata bibliografija kaže na njegovo zavzeto akademsko in znanstveno dejavnost, ki je v veliki meri posvečena zakramentu krščanskega zakona in vprašanju njegove (ne)veljavnosti.
Temeljni pogoj za veljavni krščanski zakon je, da si pravno sposobna zaročenca, ki sta prosta vsakega zadržka, zakonsko privolitev izrečeta svobodno in brezpogojno. Privolitev je dejanje volje, s katero se drug drugemu nepreklicno izročita in se sprejmeta za ustanovitev zakona. Pri tem morata poznati bistvene razsežnosti zakona, ki sta enost in nerazveznost. Vedeti morata, da gre za dosmrtno življenjsko skupnost, ki je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok. Če je vsaj eden od skleniteljev krščen, ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ki ne bi bila hkrati tudi zakrament.  Po izvršitvi zakonskega dejanja zakon postane trden in ga ne more razvezati nobena človeška oblast.

Video posnetek pogovora