Tag Archives: Natali Prusnik

Sveto Srce Jezusovo

Je kaj bolj svetega od ljubečega srca?

Srce Jezusovo.

Srce.

Moje in tvoje.

 

Srce, ki ga objemajo 

varne in nežne roke.

 

Srce, ki je ljubljeno

in bo ljubilo vsepovprek.

 

Srce, ki je skoraj nehalo biti

in ga je obudilo ljubeče srce.

 

Srce nikoli ne neha biti,

nikoli ne neha živeti,

nikoli ne ugasne,

četudi je tisočkrat prebodeno.

 

Srce Jezusovo.

Ugnezdi se za večnost,

v moje in tvoje 

srce. 

(Natalie 19/6/20)

 

Naj bo v vašem srcu Srce Jezusovo.

Imejte lep praznik.

Natalie

Kaj bo, kako bo, ko covid-19 mine?

V teh dneh ni človeka, ki si dnevno ne zastavlja tega skrb zbujajočega vprašanja, na katero resnično ni pravega odgovora.

 

Mnogi ugibajo. Mnogi špekulirajo. Mnogi prebirajo razne zgodovinske dogodke, zgodbe že davno pozabljenih svetnikov, modrecev, šamanov, Aboriginov, Indijancev, ki smo jih izrinili s sodobno kulturo in civilizacijo 21. stoletja.

Nekako smo se ujeli v svet potrošništva in globalizacije, v svet, ki je za nekatere postal prizorišče, kjer si dovolijo prav vse. Kjer ni meja. Ni zdravega strahu. Človek se postavlja v vlogo Stvarnika.

 

Težko si je predstavljati kaj takega, vendar je tako. Prestrašeni smo. Grabi nas panika. Tesnoba. Kaj bo? Kako bo? Ali bomo preživeli? Vsak od nas si to predstavlja, razlaga in doživlja po svoji presoji in zrelosti. A resnica, ki se ponavlja iz stoletja v stoletje, je samo ena.

 

Danes imamo astro- in kvantno fiziko, znanost, ki nam je omogočila odkriti, kar nam je bilo uganka še v 19. in 20. stoletju. Mnoge najdbe po svetu pričajo, da so nekoč živeli ljudje, ki so premogli neverjetno inteligenco, inovativnost, imeli močno intuicijo. Tudi danes je tako. Poznamo znanost, ki raziskuje v prid človeštvu, in tisto drugo, ki je v nasprotju z naravo, znanost, ki se postavlja v vlogo Boga Stvarnika, sega v sam boj z Bogom, s stvarstvom. Znanost, ki bi spočenjala in končevala življenje. Tam je prava vojna med svetim in posvetnim.

 

Ob tej misli me spreleti srh, strah me je, ker če se je človek zmožen poigravati s to najglobljo in najsvetejšo stvaritvijo, s skrivnostjo svetosti, kaj potem počne s tistim, kar je posvetno? O, babilon, babilon! Kako potem neka skupina ljudi, ki ji ni prav nič sveto, lahko vpliva na posameznika, ki je s svojimi osebnimi podatki odprt kakor knjiga in ga v vsakem trenutku lahko berejo?

 

Res ne vemo, kaj bo, kako bo. Tu. V tem kaosu.

Stojimo pred čisto uganko jutrišnjega dne. Kjer se vsak dan na stotine ljudi bojuje za življenje, stotine zdravnikov z boleznijo. Umirajo naši najmodrejši. Naši stari. V naših življenjih še ni bilo pandemije, ki bi zajela ves svet.

To je uganka za vse bogastvo sveta.

 

Resnici na ljubo se je vsakdo izmed nas že kdaj znašel pred neznano in negotovo prihodnostjo, ki ga je prestrašila do kosti. Ko je strah postal noč in dan naš spremljevalec in ni bilo prostora za upanje. Ko je človek v peklu in MOLI v NEBO, a ni odziva, da bi bil odrešen teh neznosnih muk, te groze. Te notranje groze, ki izhaja iz naših čutenj, naših otroških strahov in otroške nezaščitenosti.

 

Vendar nismo več otroci. Zdaj razmišljamo kot odrasli.

Svojo družino v naših telesih nosimo na vse konce sveta, iščemo kraj in prostor, kjer bi izjokali svojo bolečino, se otresli napetosti, ki trga in krči telo. Telo, ki si želi biti svobodno. Zaceljeno. 

 

Iščemo takšne in drugačne dosežke, opijate vseh vonjev in okusov, da bi minilo tisto, kar boli. Pa ne mine. Še hujše je. Bližina, ki je ni bilo, varnost, ki je ni bilo, ljubezen, ki ni ljubila. To neznosno bivanje! Vrednost, ki se je izgubila kdo ve kje?

 

Izumljamo ne vem kaj vse, ne da bi bili na prestolu videni in občudovani, priznani in ljubljeni. Kupujemo, da bi zapolnili praznino. Ali res vse to potrebujemo? Ali bomo potem od sveta priznani, bomo našli varnost, dragocenost, ljubljenost, bližino in dotik, ki ozdravljata vse bolezni, tudi korono? 

 

Zakaj ta neznosna bolečina? Je prišel čas, da slečemo ponošena oblačila, se odenemo v svilo in škrlatni žamet? 

 

Ni več opravičila. Nismo več otroci, ki se igramo v peskovniku in nam sošolec podre gradove iz peska, se izjočemo in čez pet minut naredimo druge. V tej pandemiji dejansko padajo gradovi živih ljudi. Pada človeštvo. Kakšno?

 

Pada vsak od nas s svojo težo, svojo zgodovino. Se bo razrešilo? Bo bolje? Kaj bo po tem covidu-19? Bomo živeli dostojno? Kakšna kriza doleti svet, v katerem smo mnogi prenažrti materialnih dobrin in mečemo hrano v kante za smeti, na drugem njegovem koncu pa otroci umirajo od lakote! Naši otroci.

 

Kaj je zdaj edina skrb vseh nas? Po navadi, ko smo v strahu, je vse tako veliko, pošastno, toda na koncu se razreši bolje, kakor smo pričakovali. In čisto drugače.

 

Upanje umira zadnje. Upajmo in zaupajmo. Rojevajo se nam svetosti. Zaupajmo, da se bo tudi to, kar doživljamo v teh dneh, rešilo in bomo iz te krize modrejši, sočutnejši do bližnjega, bolj ljubeči do sočloveka, spoštljivejši do narave. Do življenja, ki daje življenje. 

 

Žívimo s tem upanjem iz dneva v dan in vse bo še dobro.

 

Natalie (18. 3. 2020)

Feniks

Ne vodijo me k Njemu sile strastnega poželenja,

ne pekel obupa, ki sem ga čutila,

ko sem gola legla predenj in prosila zavetja, 

molila, da bi bile Njegove dlani polne mene,

da bi Prežarčil moje žive rane v telo vžgane besede. 

Me Poljubil z ustnicami, kakor ga je Mati poljubljala majhnega.

Me Objel med boki z živahnostjo dotikov bližine za večnost,

da mi ne bi bilo treba sanjati,

kako ga bom ljubila v nebesih, ko me več ne bo tu, 

Boga Ljubezni.

Tako sem zdaj tu z goloto objeta, 

vsa sramežljiva in vsa ranljiva, vsa mehka, krotka, ponižna.

Beračeva beračica Ljubezni,

predana boginja, ki odmeva strašne resnice prastarih globoko zakopanih korenin,

ki po strahu in žalosti dišijo, v skrivnost zavite.

Boječa, prestrašena,

da Pozabil me bo, preden me Vzljubi.

Jočem tiho kakor cvet, ko iz kamna poganja.

Proč križana beseda!

Iz ječe na svetlobo, za Boga milega!

Si večji kakor beseda; si brat, prijatelj in berač.

Kakor apostoli Seješ to živo bližino v svežino jutra.

Napolnjena bližina, ves dan in noč mi žari na nebu.

Venera.

Vsa razkošna, vsa modra, vsa polna barv, vsa v čipki.

Šelesti.

Mirna. Svoja.

Feniks.

Spet leti.

                Natalie (3. 3. 2020)