Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: Gospod poskrbi

Gospod skrbi zate, nič ti ne manjka

Božja beseda za nedeljo, 11. novembra 2018

Bogoslužje, ki ga danes obhaja Cerkev, naju vabi s skrivnostjo notranje drže uboge vdove. Njena notranja drža je: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Vdovino srce je bilo polno te gotovosti. Iz enake gotovosti nama Jezus danes pravi: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Jezus ne vzpostavlja lestvice pomembnosti. Ljudje se med seboj redno vrednotimo po lestvici pomembnosti (najsi bo osebni, po zaslugah, po številu, po sposobnostih, po denarju ipd). Jezus želi poudariti povezanost, navezanost in vedenje srca med Bogom in ljudmi. S tem, da je dala v zakladnico vse, kar je imela za življenje, je vdova izrazila svoje popolno zaupanje v Božjo obljubo, da vsem, ki mu zaupajo, ne bo ničesar manjkalo. Žena zaupa Bogu z vsem svojim srcem in bitjem. Seveda Božja obljuba ne potrebuje človeških dokazov, da pokaže svojo zastonjskost in korenitost. A le redki tako zaupajo Božji obljubi, da bi se kot uboga vdova ponižno in zaupljivo brez zadržkov izročili v Božjo skrb. Jezus jo hvali, ne da bi ona za to vedela ali celo pričakovala. Bog v resnici potrebuje le srce, ki ga upa preprosto in popolnoma sprejeti tudi takrat, ko vse kaže in se zdi ravno nasprotno. In kje se pri tem kaže Božja obljuba? Dobesedno bi morali prevesti takole: »iz svojega pomanjkanja je vrgla vse, kar je imela, vse svoje življenje«. Naš Bog je čuden Gospod. Ne zahteva ne malo, ne veliko, ne vsega. Zahteva to, kar nimaš. Vdovina gesta, ki prinaša iz svojega pomanjkanja vse, kar je bilo njeno življenje, postane duhovni vzor. Dovolj je, če se spomnimo na zapovedi. Bog nam ukazuje: bodite krotki, usmiljeni, prinašajte mir. Pravilo delovanja med ljudmi je, da vsak da to, kar ima. Pri Bogu to ne velja: človek mora dati to, kar nima, in s tem tudi sam dobi to, kar je dal. Tako se od mene, ki v resnici nisem krotak, niti v miru, zahteva, da sem krotak, da prinesem mir. Kako je to mogoče? To je mogoče le zato, ker je Bog zvest svojim zapovedim. Če sem v Božjem imenu krotak do sočloveka, pomeni, da popolnoma zaupam Bogu, da bo tudi mojemu srcu dal okušati krotkost. V tem okušanju bom končno srečal Njega, ki ga moje srce ljubi. Kajti kako bi mu lahko zaupal, če ga že ne bi ljubil? Zato Jezus tako hvali vdovo. Ko zaupa svojemu Bogu, s tem kaže svojo ljubezen do Njega in do vseh njegovih stvari, to pomeni: do templja in do njegovega ljudstva, za katerega so prinašali denar v zakladnico. V zameno je na temelju Božje zvestobe zagotovljeno vse njeno življenje.

Ko Gregor Veliki razlaga pripravljenost ribičev, da gredo za Jezusovim klicem, pravi, da ti možje za seboj niso pustili ne vem česa, saj so bili revni. Doda pa, da je veliko zapustil tisti, ki ni ničesar zadržal zase. To je smisel in pomen pristne vere. Ni važno, ali pustiš veliko ali malo. Važno je, da ničesar ne zadržiš zase. Važno je, da do dna zaupaš vso svojo pot in vse svoje napore. Na tak način milost srečanja z Jezusom sčasoma razodene vse svoje sadove.

Vdova je ena od ubogih, pri katerih prevlada blagor, ki ga je Bog v svoji zvestobi obljubil. V svojem pomanjkanju najde veselje do življenja zato, ker je z Bogom. Blagor tebi in meni, če bova te uboge srečala in se v njih dotaknila Božjega kraljestva. V njih nama bo vidno.

P. dr. Viljem Lovše, DJ