Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Razvezani v cerkvi

Razveza in poroka razvezanih kot vstopanje v zavzeto življenje s Kristusom in Cerkvijo?

Ivan Platovnjak

Članek je v angleščini objavljen v Bogoslovnem vestniku 75 (2015) 3, 475−486. Dosegljiv je na spletu: http://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BV/BV_2015_03/06_Ivan%20Platovnjak%20-%20Divorce%20and%20Remarriage%20of%20the%20Divorced.pdf

raztrgano srceRazveza je ena izmed najtežjih preizkušenj v življenju zakoncev. Kakor pravi Helena Reščič Granda (2013, 7), je razveza »praviloma vsaj za enega od zakoncev življenjski poraz«. Ob tem se postavlja temeljno vprašanje: Se zato glede na duhovno izkustvo razvezanih in poročenih razvezanih zakoncev življenje s Kristusom in Cerkvijo prekine? Ali pa raje poglobi? Odgovor predstavlja velik izziv za pastoralo razvezanih. Cerkev je namreč poklicana, da pomaga vsakemu človeku, še posebej, če je v stiski. To vključuje pomoč tistim, ki so razvezani – med temi se nekateri želijo znova poročiti ali pa so se že – in te pomoči v okviru obstoječe pastorale ne morejo najti.

Dosedanje teološke razprave in pastoralna praksa kažejo, da glede na obstoječe kanonsko pravo Katoliška cerkev pomanjkljivo naslavlja stiske in hrepenenja razvezanih.[1] Ni namreč dovolj, da Cerkev aplicira zgolj določene odlomke Božje besede (Lk 16,18; Mr 10,11; Mt 19,9), cerkvene dokumente in tradicijo. Potrebno je prisluhniti tudi razvezanim. Kot spodbuja papež Frančišek, je Cerkev zavezana prisluhniti vsem z vso Božjo spoštljivostjo in ljubečo pozornostjo (Papež Frančišek 2014, 171). Temu vodilu sledi Sinoda o družini. V prvem vprašalniku sinode je bilo zelo poudarjeno poslušanje vseh izkušenj družin – posebej še teh, kjer je navzoč neuspeh, poraz, ranjenost ipd. (Bahovec 2014, 457-459).

Kakšna naj bo torej teologija in praksa Cerkve, da bo do razvezanih obveljala živa drža obzirnosti, spoštljivosti in ljubezni pred mrtvo črko prava?

Prvi del pričujoče razprave v odgovor na to vprašanje predstavlja rezultate spletne ankete o razvezanih in Cerkvi, ki jo je avtor izvajal med razvezanimi zakonci od maja do julija 2015 (Anketa 2015).[2] Na anketo je začelo odgovarjati 252 anketiranih. Ker so nekateri odgovorili le na nekaj vprašanj, smo v analizo vključili 184 anketirancev, ki so odgovorili na večino vprašanj. Od tega jih je bilo 42 moških in 127 žensk (15 jih ni odgovorilo na to vprašanje).

Med anketiranci je samo 21 razvezancev, ki so se po razvezni znova poročili le civilno. Na tej stopnji raziskave anketa ni mogla doseči večjega števila civilno poročenih razvezancev.

V drugem delu študije pa avtor s pomočjo teologije duhovne rasti razvije tri predloge za pastoralo razvezanih: izboljšati spoštljivo sprejemanje razvezanih, izboljšati ugotavljanje ničnosti zakonske vezi; omogočiti pot pokore in odpuščanja, ki upošteva  »poraz« v duhovni rasti.

[1]Npr.: Cereti 2009; Cumunità di Caresto. 2001. 2003. Hearing 2000; Kasper 2014; Leonard 2013; Schönborn 2009; Slatinek 2005. 2015; Ratzinger 2014.

[2] Spletna anketa obsega 27 vprašanj in 88 spremenljivk. Zaradi omejitve obsega razprave bomo analizirali le 9 vprašanj.

Rezultati ankete

Platovnjak – Razveza in poroka razvezanih kot vstopanje v zavzeto življenje s Kristusom in Cerkvijo

Duhovno in pastoralno spremljanje razvezanih v Cerkvi

»Cerkev naj bi bila po drugem vatikanskem koncilu znamenje človeškega dostojanstva in svobodno sklenjene zvestobe krščanskega zakona (LG 8).«

Na pravnem in teološkem področju se je vprašanje ločenih do danes kar veliko študiralo. Nekaj korakov je storjenih. V Cerkvi so se odgovorni pravniki in teologi najprej ukvarjali z zunanjimi disciplinskimi vprašanji, šele kasneje so se posvetili notranjemu področju, temu kar se dogaja med njim, sočlovekom in Bogom. Veliko je bilo že storjenega, še več pa je potrebno še postoriti.

Kaj pa na pastoralno duhovnem področju?

Kaj lahko glede ločenih stori župnik v službi svojih vernikov? Ali naj bi zanj obstajala posebna literatura o tej temi, da se bo na ljudi lahko obrnil tudi kot specialist za notranje življenje in ne zgolj kot funkcionar za zunanjo disciplino?

Nekaj vnaprejšnjih opažanj glede na delo z ločenimi, od katerih mnogi ne dobijo ničnosti zakona:

  1. Med kanonično teološkimi študijami in pastoralnim uresničevanjem ugotovljenega na tem področju zeva ogromen prepad. Strokovni raziskovalci (teologi, moralisti, kanonisti) storijo veliko dobrega  na  teoretičnem  področju.  Njihovi  izsledki  pa  so  včasih  lahko  brez potrebnega pastoralnega znanja zelo škodljivi. Specialisti ne pokažejo kako bi duhovniki v občestvih njihove izsledke lahko tudi pastoralno in strateško uporabili.
  2. Med katoliškimi verniki, in delno tudi med duhovniki, je poznavanje katoliškega izročila o teh vprašanjih pomanjkljivo. Zaradi zaposlenosti in obilice dela so duhovniki težko pozorni na posebne poteze in genij katoliškega izročila in prizadevanj na tem področju. Nasvet, človeku v stiski, ki ne upošteva bogatega izročila cerkve, pa lahko včasih tudi vero zaduši ali oslabi versko življenje.
  3. Vest in osebna identifikacija s Kristusom sta dve stalnici našega krščanskega soočanja s temi vprašanji.  V  praksi  ta  dva  vidika  velikokrat  nasprotujeta  občestveni  razsežnosti Cerkve, ki je Kristusovo telo. Občestvena pomoč in podpora Cerkve kot Kristusovega telesa, v težki situaciji ločevanja, zelo vpliva na moč in prizadevanje katoliških vernikov, da živijo iz svoje vere. Velikokrat nič ne pomaga, če osebi svetujemo, naj se ravna po svoji vesti  ter  se identificira s  Kristusom, če  pa  pri  tem procesu  odpove  mreža  struktur  in odnosov, ki naj bi takšnemu prizadevanju dajala oporo in trdnost. Le malo katolikov starih čez trideset let je sposobnih iti proti temu kako njihov zakon vrednoti in gleda celotna skupnost.
  4. Krajevni duhovnik – župnik ali kaplan – je še vedno ključna osebnost pri graditvi in rasti občestva ter skrbi zanj. Njegova vloga zahteva vedno večjo občutljivost za vprašanja vesti, razumevanje zakonskih bolečin in ran, ter upoštevanje posebnih osebnih in psiholoških težav katoliških razporočenih. Danes se pričakuje, da bi duhovnik sebe videl kot duhovnega voditelja; kot nekoga, ki razločuje in preizkuša duhove; kot nekoga, ki zagotavlja ali vsaj pomaga, da je vsako ravnanje njegovih vernikov krščansko in katoliško ter predstavlja rast v Kristusu… čeprav dejanje ni v skladu s pričakovanji občestva, pravnikov in učiteljstva.

»Javno mnenje« je, da če duhovnik nima zadostnih sposobnosti, da zna ravnati tudi z »nepopolnim odgovorom« svojih vernikov, naj tega ne bi počel. Res je, da naj tisti duhovniki,  ki  sami  pri  svoji  službi  doživljajo  zmedo  in  bolečino,  ne  bi  svetovali  in pomagali ločenim na tej ravni.

Zdi se mi, da pri pastoralnem pristopu do ločenih nekateri duhovniki še vedno razmišljamo v slogu ex opere operato (prepričanje, da zakramenti delujejo že s tem, da so opravljeni – torej zgolj v moči Božje obljube), ne glede na stanje in držo tistega, ki jih je prejel.

Če pustimo ob strani teološke teme lahko rečemo, da je nagovarjanje ločenih naj se vrnejo k zakramentom (še posebej tistih, ki so se neveljavno znova poročili), ne da bi prej kot duhovniki vložili veliko časa, moči in pastoralne modrosti v osebno delo z njimi, kontraproduktivno in lahko pripelje ljudi do tega, da njihova vera ugasne.

Duhovnik naj bi ne pozabil, da se tisto, kar se na zunanjem področju imenuje odločitev po kanonskem pravu,  na  notranjem področju  imenuje  razločevanje.  To  je  pastoralno  zelo pomembno dejstvo. Pravni dogovori in zakoni nam ponujajo le hrano za misel. Kako pa to misel uresničimo in kako deluje v praksi je pa drugo vprašanje!

Viljem Lovše

(povzeto po John T. Finnegan, Spiritual direction for the Divorced and Remarried Catholic, v James J. Young C.S.P, Ministering to the Divorced Catholic, Paulist press, New York 1979, 122 137)