Category Archives: Pesmi

Feniks

Ne vodijo me k Njemu sile strastnega poželenja,

ne pekel obupa, ki sem ga čutila,

ko sem gola legla predenj in prosila zavetja, 

molila, da bi bile Njegove dlani polne mene,

da bi Prežarčil moje žive rane v telo vžgane besede. 

Me Poljubil z ustnicami, kakor ga je Mati poljubljala majhnega.

Me Objel med boki z živahnostjo dotikov bližine za večnost,

da mi ne bi bilo treba sanjati,

kako ga bom ljubila v nebesih, ko me več ne bo tu, 

Boga Ljubezni.

Tako sem zdaj tu z goloto objeta, 

vsa sramežljiva in vsa ranljiva, vsa mehka, krotka, ponižna.

Beračeva beračica Ljubezni,

predana boginja, ki odmeva strašne resnice prastarih globoko zakopanih korenin,

ki po strahu in žalosti dišijo, v skrivnost zavite.

Boječa, prestrašena,

da Pozabil me bo, preden me Vzljubi.

Jočem tiho kakor cvet, ko iz kamna poganja.

Proč križana beseda!

Iz ječe na svetlobo, za Boga milega!

Si večji kakor beseda; si brat, prijatelj in berač.

Kakor apostoli Seješ to živo bližino v svežino jutra.

Napolnjena bližina, ves dan in noč mi žari na nebu.

Venera.

Vsa razkošna, vsa modra, vsa polna barv, vsa v čipki.

Šelesti.

Mirna. Svoja.

Feniks.

Spet leti.

                Natalie (3. 3. 2020)