Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Objave

Duhovni vikend MOLITEV V ČASU STISKE, Repnje, od 15. do 17. decembra 2017 – ODMEVI

Vzemi, Gospod, in sprejmi

Na duhovne vaje smo prišli v deževni noči, po delavnem tednu, utrujeni. Ko smo srečali prijatelje, je bilo vse drugače. Sprejele so nas samostanske sestre, ki so tako mirne. Popisala so nas, nam povedale hišni red, razdelile ključe. Povečerjali smo. Joj, kako je bilo okusno. Razporedili smo se po sobah. Samostanska hiša, pri sestrah v Repnjah, je res lepa, urejena, okusno opremljena. Sobe imajo na vratih na leseni deščici vžgano rožo, najina je imela svišč, ki mu pogovorno rečemo encijan.

V   delovni sobi nas je na stolu čakal izrek iz Svetega pisma, ki je bil namenjen posamezniku. Moj je zahteven; Jezus je rekel: Božji Duh me navdihuje, Bog mi je dal mesijsko poslanstvo: da razveselim reveže z dobro novico, da zapornikom najavim izpustitev in sporočim slepim, da bodo spregledali. Poslan sem, da rešim zatirane in razglasim, da je napočil čas Božje osvoboditve. (O moj Bog, zakaj ravno jaz).

V soboto smo razmišljali o moji podobi Boga, kot sem ga doživljal kot otrok in kako so mi ljudje in dogodki v mojem življenju izkrivljali podobo Boga. Primer: če sem kot otrok iskreno prosil nekoga za pomoč, pa je nisem dobil, ali pa sem bil še zasramovan ob tem, sem bil jezen na Boga in sem si ustvaril sliko, da Boga ni ali pa je pozabil name, to sliko o Bogu sem nosil v sebi. Razmišljanja smo si podelili v skupini, kot že poznamo z mesečnih ali tedenskih srečanj.

Popoldne smo sami v tišini meditirali, premišljevali- v mislih podoživljali molitev v hudi stiski z Jezusom na vrtu Getsemani (Mt 26,36-46). Začel se je žalostiti in trepetati… Poznam to izkušnjo? Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti… Moj Oče, če ta kelih ne more mimo mene, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja.

Priložnost je bila za sveto spoved ali za pogovor z duhovnikom. Na voljo sta bila pater Tomaž in Damjan. Hvala Bog za dar svete spovedi. Razvezani se srečujemo z očitkom, ali sploh lahko pristopimo k spovedi. Kot da je ločitev ali razveza že sama po sebi greh, ki se ga ne moreš pokesati.

Po večerji je pater Tomaž govoril o doživljanju Božje prisotnosti. Velika milost je, da doživimo božjo prisotnost v svoji notranjosti, kadar je ne doživimo, ne pomeni, da Boga ni. Pogosto je boleča izkušnja razveze lahko zelo dragocena in nas v globini preoblikuje, čeprav je to očitno šele, ko se ozremo nazaj na prehojeno pot. Bog nas ohranja v odnosu tudi, ko mi tega nismo sposobni. Pomaga pisanje dnevnika. Nekaterim pomaga moliti s psalmi, s katerimi lahko izrazimo svojo tolažbo, pa tudi zaupanje in upanje. Mene fascinira spoznanje, da sta tudi Jezus in njegova Mati Marija poznala psalme. Kako smo si blizu?

Nedeljska meditacija: Svojo voljo in svoje življenje izročamo Bogu /Mt 11, 28-30/ nam je ozavestila, morda pozabljeno spoznanje, da je Jezusov jarem prijeten, in Jezusovo breme lahko. Seveda samo, če življenje prepustimo v Božji roki in ne nadzorujemo svojega, pa še partnerjevega življenja, pa še življenja otrok, pa še v službi… Ko sprejmeš, kar je Bog pripravil zate, ko poslušaš Božji glas, ki te vabi k dobremu, najdeš počitek v Bogu. Kako razločiti Božji glas, ki vabi k dobremu od glasu, ki vabi k slabemu. Če ti notranji glas pravi, da pokliči prijatelja, je to dobro in ne čakaj na glas, da te začne prepričevati, da prijatelj nima časa. Pokliči prijatelja obema bo prijetno, bosta si v oporo. Če nekdo tone, morata biti dva, da ne bo potonil, torej nekdo, ki tone in nekdo, ki ga vleče iz vode.

Vsa dan smo v samostanski kapeli obnavljali Jezusovo daritev. Čudovito.

Večina nas patra Tomaža pozna že nekaj časa, ampak na teh duhovnih vajah je bil sočuten še bolj, kot smo ga vajeni. Res hvala.

Najtežje je bilo slovo. Stkalo se je nekaj novih prijateljskih vezi, še več se jih je poglobilo. Obljubimo, da se bomo držali patrovega navodila: ko ti notranji glas reče, da pokličeš prijatelja, to storiš. Še se bomo srečali, predvsem pa poklicali.

Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem, Ti si mi jo dal, tebi Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča. /Ignacij Lojolski/

   Karmen

Pričevanje razvezanega moškega

Rojen sem v začetku šestdesetih let dvajseta stoletja v delavski družini, kjer se je življenje odvijalo skozi delo in je to predstavljalo bistveno vrednoto človekovega življenja. Stari starši so bili kmetje, ker sta zemlja in posest omogočala eksistenco in preživetje. Nas otroke so vzgajali v poslušnosti in spoštovanju starejših, v duhu četrte božje zapovedi »spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, in ti bo dobro na zemlji« in sedme zapovedi»ne kradi«. Avtoriteto so predstavljali učitelji, šolanje na osnovni šoli in izkustvo z učitelji sem doživljal kot travmatično. Tudi v odnosih s sošolci sem se držal ob strani, vedno nemočen, kot obtoženec, ki se ne zna braniti, zato je umik postal vzorec življenja, nevrotičnost pa strategija preživetja.

Pri mojih štiriindvajsetih letih, po neuspelem študiju, ki sem ga opustil, sem spoznal bodočo ženo. Neuspeh sem moral kompenzirati z nečim, česar tedaj nisem mogel niti v sanjah imenovati. Bil sem notranje prazen in počutil  sem se osamljenega ne da bi se tega zavedal, v ženski sem prepoznal odrešenika, ki bi lahko bila boginja. Zelo hitro sva prišla skupaj tudi intimno. Imela je že svoje stanovanje, zato sva zaživela »na koruzi«, čemur je nasprotoval bodoči tast. Pred poroko se sam nikdar nisem spraševal, kaj je družina, poroka, spolnost? Živel sem življenje, v liberalnem duhu seksualne revolucije sedemdesetih let, če malo poenostavim. V pripravi na zakon oz. cerkveno poroko sva obiskovala tečaj. Verjetno nisem doumel, kaj je govoril gospod, mislil sem, da bova midva premagala vse težave.

Po poroki je bilo lepo, rodila se nama je hči in nekako sem do njene šole tudi lepo skrbel za družino. Zamenjala sva stanovanje oziroma kupila sva pol hiše ter jo pričela obnavljati. Bilo je v začetku devetdesetih let, ko je razpadala nekdanja totalitarna država, oziroma je nastopila demokracija, nova država in oblast. Nakup in z njo povezana finančna konstrukcija pa je vnesla novo klavzulo, revalorizacije, kar pomeni, da »nihče na banki« ni znal predvideti višine naslednjega obroka.

Zdelo se mi je, da se mi je zopet zgodila velika krivica, in da sem postal žrtev. Terjatve so me skoraj psihično zlomile. Bil sem na robu, nisem vedel, ali bom zdržal ali bom umrl. Zaprl sem se vase in vegetiral na robu živčnega zloma. Bil sem zakrknjen, vame so se prikradli občutki tesnobe, kakor nekaj, kar tedaj sploh nisem mogel poimenovati. Neprijetna čutenja najprej v obliki strahu, zatem jeze do besa, ko bi lahko obračunal na kakršen koli način. Življenje je postalo nevarno, znotraj mene se je začel odvijati monolog in veliko zmedenosti. Kaj je resnično? Tudi v zunanjem stvarnem svetu je bilo težko. Novo nastala država Slovenija, za katero smo izglasovali neodvisnost in samostojnost, in katero tudi izborili z vojno, je zrcalila moje notranje razpoloženje. V psihi so se začeli pojavljati notranji sovražniki, vedno več jih je bilo, začel sem izgubljati zaveznike med svojimi bližnjimi. Ali sem se vrnil nazaj v obdobje hladne vojne? Tako se mi je zdelo, da živim notranje ujet v Katakombah.

V zakonu nisem zmogel funkcionirati. Žena je vložila tožbeni zahtevek za razvezo ter ga dobila z obrazložitvijo, da je prišlo do nevzdržnih razmer. Po letu 1994 sem si nekako opomogel in začel z opravljanjem samostojne dejavnosti. Živela pa sva skupaj, kot da se ni nič zgodilo, in naprej obnavljala hišo. Sicer mi o teh letih danes manjka del spomina in ne vem, kaj vse se je kronološko dogodilo.

V individualizmu ni bilo živega niti zdravega odnosa, zdelo se mi je, da sem preživel, vendar ne ozdravel, recimo z laično diagnozo, depresije. Nisem pa nikomur zaupal. Tako sva živela do leta 1999, ko je zopet začela govoriti, da ona ne more več tako živeti, in da naj odidem in jo pustim, da bo živela. Takrat, ko čustva preplavijo, ti možgani odpovedo. Neko soboto konec septembra je žena uresničila grožnje in mi spakirala stvari v kombi. Tedaj sem se moral soočiti z resnico, da najinega zakona ni več. Spraševal sem se ali je sploh kdaj bil? Vsaj tako danes razlagajo družinski psihoterapevti. Večkrat je omenila, da se počuti izdano, da sem jaz kriv za vse. Tega si nisem mogel takrat niti predstavljati, danes pa vem, da ima tudi sama čutenja, potlačena v nezavedno sfero. Ali sva midva le zunanja igralca nerazrešenega notranjega čustvenega konflikta, vsak pri sebi, vendar s podobno vsebino?

Kaj sem storil napak? Zakaj se je to meni zgodilo? Kam naj grem? Preveč je bilo kaotičnosti čustva so preplavila možgane in razuma ni bilo. V bližnji gozd pod smreko, ali pod most, kot brezdomec? Naenkrat sem začel doživljati ogromno sramu. Vsemu, čemur sem se moral odpovedati, da sva (ali sem) odplačala kredit in prenovila hišo, ki je kakor vreča brez dna. Da bi sedaj moral prodati hišo in deliti premoženje, po vsem tem, kar sem moral prestati. To je bilo zame nedopustno! Človek se čustveno naveže na dobrine, zato odnos propade.

Odšel sem nazaj domov, od koder sem pred petnajstimi leti odšel. Monolog samo odrešitve je bil »imam toliko moči in samozaupanja, da se postavim na svoje noge, si kaj privarčujem in kupim stanovanje, iz katerega me ne bo nihče vrgel ven.«

Do tedaj »nihče« ni vedel, da sva razvezana, živela  sva »sestrski« odnos skoraj sedem let. Prvo sem potožil prijateljem, s katerimi sem se že prej veliko družil. Ženske so sprva reagirale negativno, do mene so se obnašale, kakor da bi bil garjav. Da bom okužil njihove može. Naslednja njihova reakcija pa je bilo diametralno nasprotje. Povabile so me v družbo in sem z njimi hodil, kot »slamnati vdovec«, dokler se ni zgodilo. Dobri dve leti rehabilitacije po poškodbi mi je dalo spoznati svojo lastno nemoč. Leta 2003 sem se pridružil skupini Srce, ki se je ustanovila kot skupina za samopomoč. Imel sem ogromno težav in čustvenih blokad pri izpovedovanju, tako da so me morali včasih ustavljati. V meni pa se je začela prebujati jeza. Težko je bilo stopiti v pogovor z njo, ker je bila jeza, za njo pa prikrit afekt besa, ki vzbuja sovraštvo in maščevanje.

Duhovne vaje, študij na fakulteti, delo na sebi, je v meni zelo počasi preobražalo vse tisto, kar nikdar prej nisem mogel razumeti kot ambivalentna čutenja. Vse to trpljenje, od nedolžnosti do krivde, posledično do razpada zakonske zveze, se je morala zgoditi meni. Le kako premagati lastno trdosrčnost?

Dokler nisem uvidel, da sem se poročil s takšno žensko, kakršno sem si zaslužil, je bilo vse nesmiselno. Moja žena je ženska, ki sem jo prejel kot zastonjski dar v lastno spreobrnitev in v duhu hvaležnosti. V vsakem primeru, s kakršno koli drugo žensko bi ravnal enako. Formirana oseba se ne boji več sama sebe, odrešenje najde v odpuščanju, ker jo sicer zamere uničijo do konca.

Gotovost je v tem, da poleg človeške krhkosti obstaja nekaj več kot je on sam, pa ne samo zaradi grešnosti ali smrti same. Včasih sem se težko odločal, zato je bilo bolje sedeti, tako se mi je zdelo, na dveh stolčkih. V bistvu pa je pomenilo, da se še nisem mogel odločiti. Odločitev je samo ena sama, razumsko, racionalno, umevna, zato sem prepoznal ves smisel človeštva v monoteističnem verovanju. Tam človek edino preživi skladno z naravnimi zakoni, najprej kot posameznik, predvsem pa v občestvenem partnerskem zakonskem odnosu do družine.

Danes osmišljam v zavesti medčloveške odnose. Ravno v čutenjih se v notranjem dialogu srečujem z Gospodom, v Troedinosti Boga Očeta in Sina in Svetega duha, in jih izročam. V duhu časa in prostora sem bil vzgojen na temelju strahu. Manjkala mi je komponenta spoštovanja. Zato pa danes prepoznam zgodovino odrešenja, katere del sem tudi sam. Čeprav sem bil takrat nemočen, sem danes močan. Skozi izkustvo paradoksa nemoči sem postal danes močan, samospoštovanje in samozaupanje sta postale del mene.

Obstaja samo en izhod za trpljenje, da zdržiš! Bog ti nikoli ne bo naložil več, kot lahko nosiš. Torej, potrpežljivo nosi svoj križ in se veseli nagrade. Od Boga pričakujemo le moč, da vztrajamo in smo po prestani izkušnji zmagovalci. Kakršen koli je tvoj križ, kakršna koli je tvoja bolečina, vedno bosta prisotna sijaj in somrak. Mogoče se boš spotaknil, celo padel, vendar Bog je vedno pripravljen odgovoriti na tvoj poziv. Po dežju ti bo vedno poslal mavrico.

Tomaž Rozman

Moja pot ločitve

Sem Jaka, star 43 let, imam 3 otroke.

Z bivšo ženo sva precej različna. Jaz izobražen, ambiciozen, deloven… ona pa večna študentka, z zaključeno srednjo šolo, nikdar ni bila zaposlena, čeprav smo jo vzpodbujali in ji nudili različne možnosti in priložnosti za zaposlitev.

Da bi se kot družina gmotno premaknili naprej, sem opravljal 2 službi, in najina različnost se je še poglobila. Po 5 letih se nama je najavil prvi otrok, in nosečnost sva sprejela z veseljem in upanjem, da bova našla več harmonije. Danes imava 3 otroke: stari so 6, 9  in 12 let. Kasnejša gradnja hiše ni pomagala pri najinem odnosu, prezaposlenost obeh je samo še poglobila odtujenost med nama.

Vsak izmed naju je s seboj prinesel prtljago: jaz hiperaktivnost ona pa hči in vnukinja alkoholika. Te prtljage se ob poroki nisva zavedala, in je globoko otežila najin odnos, strokovnjaki bi rekli da sva zapadla v «odnosnostno odvisnost», saj sva ponavljala določene vzorce, ki sva jih v sebi nosila iz časov predenj sva se spoznala.

Na otrokovo hiperaktivnost nisem najbolje odreagiral, saj mi je držal ogledalo. Šele takrat sem se zavedel, da sem sam hiperaktiven, kar so pokazale tudi kasnejše raziskave in lastna analiza dogodkov iz preteklosti, ki jih v luči te bolezni lažje razumem in sprejmem. Nato grem raziskovat po prejšnjih rodovih in ugotovim, da so verjetno predniki tudi bolehali za isto boleznijo, vendar hiperaktivnosti pred stoletji niso poznali, in so jo nezavedno kanalizirali v različne druge vrste odvisnosti (alkoholizerm…)

Sem se dovolj potrudil za najin boljši odnos?

  • Predlagal sem obisk zakonske terapije, ki ga žena ni hotela nadaljevati
  • Veliko ljudi je molilo za najin zakon, celo obiskovalo devetdnevnice…

Ko pride kriza:

Ko se sesuje najvišji ideal: družina, se vprašam: je to res najvišja vrednota? A ni nasprotno, morda najvišji ideal BOG?

Na koncu, ko sem naredil res vse, kar sem mislil da je koristno za odnos, sem se znašel pred dvema možnostima:

  • Da se strt zaprem v kletko dosmrtne jeze, zamere, razočaranja, zagrenjenosti, sramu…
  • Da se odprem Bogu, in Ga poslušam: Kaj je njegova volja? Očitno je ločitev Njegova volja, s tem mi On hoče nekaj povedati.

Že v poslovnem svetu so nas učili: Slabič med podjetniki bo po prvem večjem porazu zaprl podjetje, odpustil delavce, odšel v tujo deželo in poskusil pozabiti del svojega življenja. Zrel človek se bo po vsakem porazu vprašal: «kaj sem se iz te zgodbe naučil?» in šel naprej močnejši.

KO SEM NAJBOLJ RANJEN, SEM NAJBOLJ ODPRT ZA BOGA

Postavil sem si nekaj ključnih vprašanj:

  • Kje lahko postanem boljši, srečnejši?
  • Se znam sprejemati? Kdo me popolnoma sprejema takega kakršen sem?

Odgovor je BOG. On verjame vame. On zna umiriti mojo hiperaktivnost. Že psalmist pravi: Le v Bogu se lahko umiri moje srce.

Moje dnevno delo

 Poskusil sem si narediti sistematični vodnik, kako preživeti dan:

  • Delam na sebi, na moji osebni rasti, na mojem odnosu z Bogom. Na mojem očetovstvu, ki je pri večih poklicih, za katere sem izšolan in sem jih opravljal, najbolj odgovoren in najbolj naporen poklic. Spremenim lahko sebe.
  • Vsak dan poskušam na skrivaj nekomu narediti nekaj dobrega – če on/ona izve za moje dejanje, usluga ne šteje. Če mi skromna domišlija ne da ideje, zmolim za nekoga, ki mi je prizadejal bolečino.
  • Vsak dan naredim najmanj eno stvar, ki je ne maram početi – zgolj za vajo
  • Svoje čustvene prizadetosti ne prikazujem vsevprek – morda je kak dan precejšnja, vendar se trudim, da je danes ne pokažem (izjema je duhovna skupina, kjer vlada dosledna zaupnost).
  • Poskusim prijetno delovat na ljudi, saj smo drug drugemu dar, kajne?
  • Sistematičnost: Program prioritet in del. Prava mera zmernosti, preudarnosti, in odločnosti; NE prenagljenosti in NE omahovanju.
  • Vsak dan Božja beseda, pa naj bo še tako kratka. V najhujših dneh ločitve mi je strašno ustrezala Jobova knjiga.
  • Poskusim živeti BREZ STRAHU, ki je zajemal generacije moje družine, in ki jo potrošniška družba (farmacija, zavarovalnice…) tako uspešno prodajajo zahodbemu človeku. Poskusim uživati v tistem, kar je lepo.

Vrline, ki jih «treniram» ob stiku z ljudmi, zlasti ko mi razodenejo svoje rane (bodisi na skupini, bodisi ob naključnem srečanju):

  • Sprejemanje
  • Sočutje
  • Poslušanje
  • Opogumljanje

ZAHVALJEVANJE je najboljša terapija:

HVALEŽNOST odrešuje. Za vse, kar se mi je zgodilo. Čeprav se npr. z mojo gmotno situacijo (finančna negotovost in izčrpanost …) po človeški plati sploh ne strinjam. Vendar. očitno Bog ve, kaj še zmorem nositi.

Dnevna zahvaljevanja, ki jih opravljam:

  • Hvala, dragi Bog, za vse, kar sem se danes naučil
  • Hvala za to, da sem vsaj za 1 milimeter postal boljši kot sem bil včeraj
  • Hvala, ker sem lahko užival v življenju, ker sem si pustil svobodo.

Zahvaljevanja na življenjski ravni:

  • Hvala za lepe spomine na otrostvo, za vsak drobec le-teh. Marsikatero situacijo, ki se mi je v mladosti kazila srečo tistega trenutka, se mi je zdela dramatična, krivična… lahko vidim danes v drugi luči, morda kot splet komičnih dogodkov, ki se jim danes nasmejim.
  • Hvala za vsaj kanček samoironije, humorja na lasten račun. Tako sem manj zagrenjen, vse lahko vidim manj črno – nenazadnje, Bog ima smisel za humor, kajne? J
  • Obkrožen sem z ljudmi, ki so duhovno bogati. Čeprav v duhovni ali terapevtski skupini čutim veliko še ne pozdravljene zagrenjenosti, žalosti, jeze… so to ljudje, ki so ravno zato bogati, ker so (za razliko od otopelih množic, ki jih prav zato niti ne opazimo), prišli v stik z lastnimi čustvi. Hvala Bogu za vsako dušo, ki se odpre in izpove na duhovni skupini.

KAKO VEM, DA JE VSE TO DEL BOŽJEGA NAČRTA?

  • Veliko molim, in to me pomirja, Komunikacija z Bogom mi daje trdnost, stabilnost, zanesljivost.
  • Od ločitve naprej sem veliko bolj organiziran in skrben oče. Prej je bilo »vse narobe» kar sem počel, z materjo otrok sva bila zelo različnih mnenj o stilu vzgoje… vzgoja sedaj je na nek način lažja, si pa z bivšo ženo včasih prišepneva namige kako ukrotiti kako muho otrok.
  • Na različne opazke sočutnih sorodnikov, znancev, prijateljev, ki z namenom, da izrazijo sočutje z mojo situacijo, vendarle pokažejo veliko jeze in zamere «Jaka, oropali so te!» ali pa «vse premoženje so ti uplenili!»… zmorem mirno odgovoriti: moje srce je mirno, jaz vsaj nimam slabe vesti.
  • Še bodo borbe na sodiščih: za nižjo preživnino, za pol hiše, ki sva jo skupaj zgradila… vendar, to ne sme poškodovati mojega srca. Pravde gor ali dol, zavoljo otrok, ki niso nič krivi, bo moj odnos do njihove matere, kar se da korekten in spoštljiv.
  • Svojo duhovno pot vidim v naslednjih stopnjah:
    • Občutenje Božjega miru
    • Zahvaljevanje, občudovanje Stvarstva in vsega lepega
    • Čim bolj polno veselje do življenja, z vso hiperaktivno energijo, ki jo premorem J

Izzivi po ločitvi

Mojo zgodbo lahko razdelim na več delov. Čeprav se je ločitev zares zgodila šele v letošnjem letu, se je cel proces začel že tri leta prej, ko sem se začel zavedati, da ta odnos ne bo mogel iti tako v nedogled. Vsaj tako sem jaz videl zadevo, žena pa drugače.
To je bil za mene čas odločanja in preverjanja. Zelo sem si želel, da bi ta odnos obstal, zato sem bil odločen do določene mere res poizkusiti vse. Seveda vse v mejah zdravega obsega, kar je pomenilo, da sem bil pozoren nase in na svoje zdravje, ki se je proti koncu faze preverjanja že začelo precej krhati.
Zelo močno sem iskal povezavo z Bogom, saj sem vedno bolj dojemal, da nimam prav velikega vpliva na vse skupaj. Samo na sebe samega in na moje dojemanje in reagiranje. Zelo načrtno sem tudi začel prebirati knjige, v katerih sem našel še dodatna vprašanja in odgovore. V veliko pomoč mi je bilo tudi duhovno spremljanje, kjer sem lahko preko  zunanjega opazovalca preverjal stvari, dogodke, ki so se mi dogajalo. Opazil sem, kako globoko so bila v meni zakoreninjena nekatera dejstva, ki so se kasneje izkazala za napačna. Še vedno se spomnim zelo živo, ko mi je terapevtka rekla, da bom pa ob določenem reagiranju, katerega ne dovolim, poklical policijo. To je bilo čisto izven mojega tedanjega obsega razmišljanja in vse to je bilo potrebno, da sem lahko začel drugače gledati na vse skupaj.
Po odselitvi iz skupne hiše je najprej prišlo veliko olajšanje, umiritev, ki pa ni trajala, saj je bilo moje telo navajeno na prepire, dramo. Tako je minilo kar par mesecev, da sem počasi začel umirjeno živeti. Prišlo je tudi zavedanje da sem sedaj pa res sam, ob sebi nimam nikogar, ki bi ga lahko povprašal za nasvet, mu kaj potožil ali z njim delil srečo. Bil pa je tu Bog in molitev, ki je bila vedno na voljo in je tudi od tedaj moj bolj reden spremljevalec.
Ostajalo je nekaj jeze, zamer. Občutek imam, da sem precej tega že lahko ozavestil in razrešil v obdobju treh let, vendar sem se vseeno zavedal, da ne smem ostajati v teh občutjih. Tudi pri tem mi je pomagala individualna terapija, se mi pa zdi, da bo to še dolg proces in bom moral zavestno delati z jezo.
Eden od večjih ovir za odločitev odhoda od odnosa so bili otroci. Na vsak način sem si prav zaradi njiju želel, da bi odnos, četudi ne v obliki, kot sem si ga sam želel, vseeno obstal. To bi pomenilo, da bi bil z njima lahko veliko več kot pa sem sedaj. Sploh si nisem na začetku znal predstavljati, kako bi to lahko izgledalo. Potreben je bil čas, da je vse skupaj dozorelo in da sem spoznal, da bom lahko z otrokoma bolj pristen, ko bom sam z njima, da se jima želim kazati v taki luči in ne kot oče, ki je stalno v konfliktu in ki ni sproščen. Tako da zdaj še bolj cenim vse popoldneve in vikende, ko smo skupaj in se jima takrat posvetim v polni meri. Iščem tisti trenutek, ko se otrok umiri in ko pove stvari, sploh večeri so taki, res pa je, da se tako kot jaz oni še hitreje spreminjajo in kar je danes še pravilo pri njima, se lahko jutri že popolnoma spremeni in že spet iščem nov pristop.
Zelo se umirim v naravi in tja vodim tudi njiju, saj vidim, da tudi njiju nagovarja lepota narave.
Pod roke mi je kmalu po odhodu prišla knjiga Izzivi očetovstva po ločitvi. Zelo praktično so prikazane pasti nezdravega življenja, prehrane, spanja, prehitrih novih odnosov in še in še, priporočam. Zavedam se, da smo narejeni po pravilih fizike, zato skušam kot prvo poskrbeti za dovolj spanja in gibanje, zraven pa še molitev in prepuščanje, saj vedno znova pridem do točke, ko se spet zavem, da nisem vsemogočen.
Veliko mi pomeni ponovna povezava s primarno družino, nečaki. Tudi pevski zbor mi pomeni eno varno okolje, kjer se dobro počutim in sem sprejet. Zelo vesel sem bil tudi ustanovitve skupine za razvezane Srce ob srcu v mojem kraju, prav tako obiskujem tudi skupino za moške. Včasih se mi zazdi, da sem si mogoče naložil že skoraj preveč, in da se s tem izogibam tistemu srečanju s samim seboj, ko je včasih res težko biti sam. Prepuščam in bom videl, kaj je dobro in kaj je tisto, kar lahko mogoče malo počaka.
Če kaj, me je moja zgodba razpada zveze naučila veliko o prepoznavanju manipulacij in postavljanju meja. Na misel mi pride primer punce in fanta. Fantu je bila punca zelo všeč, vendar je na zmenek zamudila pol ure, brez obvestila ali opravičila. Fant zadeve ne komentira in zmenek je uspeh. Vendar tudi na naslednjem zmenku punca zamudi, zopet brez opravičila ali razlage. Fant izrazi, da ga to moti in ga zanima, zakaj tako ravnanje. Prosi jo, da naj mu naslednjič sporoči če bo zamudila. Tu pa se zgodi manipulacija, ko punca zgodbo obrne in namesto pričakovane razlage ali opravičila ost usmeri nazaj v fanta. Ga obtoži, če mu je sploh všeč in ali jo ima sploh kaj rad. Fant na to ni pripravljen, zato se avtomatsko začne zagovarjati in dokazovati, vendar ta odnos že od štarta nima zdrave podlage.
Malo me je presenetil odziv nekaterih prijateljev, ki so ob moji zgodbi odprli tudi svoje izkušnje in šokiran sem bil, koliko parov živi, na papirju, v odnosih, ki to sploh niso. Ob tem se zavedam, da je včasih potrebno zbrati ogromno moči in poguma, da si priznamo stvari, in da potem tudi upamo in zmoremo narediti korake naprej, četudi sami, brez pomoči partnerja.
Kaj dobrega potegnem ven iz vsega?
Se učim ponižnosti in prepuščanja in zaupanja v božjo voljo. Da četudi se mi zdi, da bom lahko vse naštudiral in bom imel stvari pod kontrolo, me bog lahko hitro postavi na trdna tla. Je pa res, da sem za nekatere stvari pa odgovoren tudi povsem sam in tam Bog želi, da sam delujem in sprejemam odločitve.
Vse to me spreminja, da sem drugačen, v odnosu do sebe, bližnjih, sodelavcev ali povsem naključnih ljudi, saj bolj jasno vem, kaj si želim, kaj dopuščam, česa pa absolutno ne in to tudi upam jasno povedati. In ja, strah je v večini primerov hujši kot sama posledica. In ko enkrat uspem premagati ta strah, potem se lahko zgodijo velike stvari.
Rudi Potočnik

1. Vseslovensko srečanje ločenih v Cerkvi

Cerkev je poročene, ki so se ločili, od nekdaj obravnavala kot izobčene. Kakšne so konkretne izkušnje ločenih v Cerkvi? Ali je Cerkev danes spremenila svoj odnos do ločenih? O tem podrobneje v oddaji, ki jo pripravljata Marko Rozman in Robert Kralj.

https://ars.rtvslo.si/2017/10/vseslovensko-srecanje-locenih-v-cerkvi/

Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na 1. vseslovenskem srečanju ločenih

V cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani je včeraj potekalo vseslovensko srečanje ločenih. Tovrstno srečanje je sad zadnje sinode o družini, kjer so škofje začutili, da je potrebno ljudem, ki so se srečali z bolečinami, ki jih s seboj prinese ločitev, stopiti naproti. Papež to povzame v svoji spodbudi Radost ljubezni: “Sinodalni očetje opozarjajo: ‘Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih.’” (AL 242) Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je vodil sveto mašo in pri njej nagovoril zbrane.


Spoštovani bratje in sestre, dragi bratje duhovniki, spoštovane sestre redovnice. Zbrali smo se v romarskem svetišču Svetega Jožefa, da bi uresničili željo in pobudo papeža Frančiška, ki jo je izrazil v posinodalni apostolski spodbudi Amoris Laetitia, kjer pravi: „Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih“ (AL 242). V svetišču svetega Jožefa, ki je steber družin, smo se zbrali zato, da bi ob priprošnji in zgledu njega, ki večkrat v življenju ni vedel, kaj naj stori, kako naj se odloči in kako naj ravna, da bi bilo najbolj prav. V tej negotovosti pa mu je vedno znova naproti prihajalo razodetje Božje volje, ki jo je sprejel, čeprav je bila zahtevna, jo živel in tako postal mož Marije, »iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus“ (Mt 1,16).

         V tem trenutku sem v določeni zadregi, saj govorim ljudem z izkušnjo, ki je sam ne poznam in nikoli ne bo moja izkušnja. Nisem šel skozi stiske in negotovosti, skozi katere ste šli vi. Nisem doživljal zavrženosti in izdanosti, ki ste jo doživljali vi. Nisem sprejemal udarcev in nisem bežal pred nasiljem, kakor ste prejemali udarce in bežali pred nasiljem nekateri izmed vas. Nisem doživljal osamljenosti in praznine, ki je postala del življenja nekaterih izmed vas. V sebi tudi nisem nosil jeze in zamere, ki ste jo do svojega nezvestega življenjskega sopotnika ali sopotnice v sebi morebiti nosili vi. Nisem razmišljal o maščevanju in pravičnem povračilu za to, kar vam je prizadel človek, ki vam je bil najbližji v življenju, ki je poznal vaše dihanje in vaše najgloblje občutke. Vse to ni bilo del moje poti, zato stojim pred vami poln spoštovanja do vaših ran, pred vami pa stojim tudi z vsemi prošnjami in molitvami, ki jih Gospodu Jezusu, ki je naš brat in odrešenik, izrekam vsak dan za vse tiste, ki jim je zakon razpadel. Posebej namreč prosim za tiste, ki bi se radi poročili, posebej za tiste, ki se borijo za svoj zakon, in posebej za tiste, ki jim je zakon razpadel. Z vsemi temi molitvami danes stojim pred vami in vam želim spregovoriti besede upanja.

         Ko rečem, da bi vam rad spregovoril besede upanja, ne pomeni, da bom govoril besede, ki bi jih morda radi slišali. Ne bom rekel, da v vašem življenju in v vaših odnosih ni nobenih težav, nobenih problemov, nobenih ovir. Če bi govoril na ta način, ne bi bil pošten ne do vas in ne do Kristusove Cerkve. Besede upanja vam želim spregovoriti v smislu, da Bog čez nikogar od vas ni naredil znamenja križa in se obrnil proč. To je za nas, ljudi, neverjetna in nedoumljiva ljubezen našega Boga. Ko mi doživimo razočaranje, ko smo deležni izdajstva – kako blizu nam je vse to – takrat pogosto podremo mostove. Ker si takšen ali takšna, zaradi tega tvojega dejanja, zaradi takšnega odnosa, te ne poznam več. Obrnemo se proč in nočemo nič več slišati ali karkoli vedeti o tistem, ki nas je prizadel. Bog pa ne ravna tako. On nas je ustvaril. Naš Oče je. Oče pa, ki v resnici ostaja oče, nikoli ne neha biti oče. Nikoli se ne odpove očetovstvu in nikoli se ne odpove ljubezni. Zato lahko mi naredimo kar koli, Bog nas ne neha ljubiti. Bog ne neha biti naš oče in ne neha ostajati v naši bližini. Res je, da Božja bližina velikokrat pomeni tudi bolečino, saj nam Božja bližina razodeva tudi naš greh, našo nezvestobo, naš delež odgovornosti za stanje, v katerem živimo, istočasno pa nas želi prijeti za roko in nas popeljati naprej, v nov korak, v novo prihodnost, v življenje. Na ta način se uresničuje povabilo posinodalne spodbude Radost ljubezni, da čutimo, da smo del Cerkve, da nikakor nismo izobčeni in na nas tudi nihče ne gleda kot na izobčene, čeprav je res, da si bomo morali za takšno sprejemanje drug drugega še dolgo prizadevati (prim. Al 243).

         Besedo upanja pa bi vam rad spregovoril tudi zaradi Kristusove navzočnosti med nami, ki jo vse prevečkrat pojmujemo in sprejemamo neverjetno zoženo.

         Večkrat sem že slišal in morda tudi vi v sebi nosite to misel, da Cerkev prepoveduje dostop do evharistije tistim, ki so se ločili. Dogaja se, da nekdo doživi ločitev svojega zakona in misli, da zaradi tega ne more več v polnosti sodelovati pri sveti maši. Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo, ki jo je obljubil ob poroki in zato ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo. Seveda pa mora preveriti, če je odpustil to, kar se mu je zgodilo. Njegovo srce mora biti vedro in čisto, brez zamer, brez sovraštva, brez maščevalnih misli. To mora biti srce, ki se ga je v svoji usmiljeni ljubezni dotaknil Gospod in ga očistil. Takšni ljudje lahko v polnosti sodelujejo pri sveti maši in prejemajo tudi sveto obhajilo.

         Težje je vprašanje za tiste, ki so po ločitvi stopili v novo zvezo in jo živijo v vseh njenih razsežnostih. Ti imajo največkrat občutek, da jim Cerkev onemogoča življenje s Kristusom v evharistiji, čeprav pri tem mislijo na obhajilo – ne morejo prejemati zakramentalnega obhajila.

         Najprej mora biti jasno, da gre pri tem razmišljanju za hudo zoženje evharistije. Kaj pravzaprav je evharistija? Naj vam to ponazorim s primerom, ki se je zgodil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji, kjer je zagrizen nasprotnik Cerkve in Boga zaradi bolezni pripeljal ženo v Lurd. Žena je šla v kopeli in dogovorila sta se, da se bosta dobila v cerkvi. Šel je v cerkev in tam je bila ravno takrat sveta maša. Prvič v življenju je zašel slediti dogajanju pri maši. Sam opisuje svoje razmišljanje ob posameznih delih maše. Ko je prišlo povzdigovanje in je duhovnik nad hostijo izgovoril Jezusove besede: To je moje telo, je ta človek z vso jasnostjo spoznal: To je Jezus. Kruh na oltarju je postal Jezusova navzočnost v lurškem svetišču. Takoj po maši je sledil duhovniku v zakristijo in prosil za krst.

         To je Jezus. Sveta maša, med katero se po Božji volji zgodi veliki čudež spremenjenja, je evharistija v polnem pomenu besede. Brez svete maše bi bili naši tabernaklji prazni, brez svete maše naši bolniki ne bi mogli prejemati obhajila, brez svete maše sploh ne bi bilo nobenega obhajila. Maša je torej čudoviti dogodek, kateremu smo lahko priče vsi kristjani, pri katerem lahko sodelujemo vsi kristjani in ki lahko napolnjuje z vero in čudenjem vse verujoče. Biti z vero in ljubeznijo pri sveti maši torej pomeni biti deležen čudeža Jezusove ljubezni, njegovega prihajanja med nas. Zato, dragi bratje in sestre, ki ne morete prejemati zakramentalnega obhajila, prosite za močno vero v čudež, ki se zgodi pri maši. Ta čudež je največ, kar je Bog naredil, in tudi največ, kar dela na naši zemlji.

         Kaj pa takrat, ko vas morebiti nekaj vleče, da bi pristopili k obhajilu, sami v sebi pa čutite, da bi to ne bilo prav. Kardinal Ouellet pravi, da v tistem trenutku lahko postanete vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z oltarnim občestvom, z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko se drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: „Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi? Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov, mašnikov, za zvestobo in zavzetost. Ko bo namreč duhovnik videl, da ste ostali v klopi, se bo moral tudi sam vprašati, kako je z njim in njegovo duhovniško zvestobo: „Ali sem jaz, ki v tem trenutku delim zakrament Jezusove navzočnosti, res v polnosti pripravljen na to poslanstvo? Verjamem, da bo moral marsikdo zmoliti kesanje za svoje ravnanje, čeprav mu formalno nihče ne more nič očitati.

         Vedno večkrat se, hvala Bogu, tudi dogaja, da ljudje, ki se ne morejo udeležiti zakramentalnega obhajila, ne ostanejo v klopi, ampak se med obhajilom postavijo v vrsto, ko pa pridejo pred duhovnika, s prstom na ustih ali z rokami, prekrižanimi na prsih, pokažejo, da so prišli prosit blagoslova – kakor otroci, ki še niso bili pri prvem obhajilu. V tej gesti se razodevata ponižnost in prošnja, ponižnost, ki se zaveda svojih meja, in prošnja za blagoslov, ki ga Bog nikomur ne odreka.

         S tem je povezano tudi stalno iskanje svojega mesta v cerkvenem občestvu. Pred človeka, ki je ločen in je zaživel ponovno zvezo, postavlja izziv, kaj bo sedaj storil s svojo vero: jo bo skušal živeti v okviru možnosti, ki jih ima, ali pa se bo povsem odvrnil od občestva. Po drugi strani pa je to tudi spodbuda za občestvo, da za takšne pare postane kot Jezus na poti v Emavs. Jezus se je na tisti poti pridružil učencema, čeprav sta se oddaljevala od Jeruzalema in bežala od občestva, ki je bilo njun dom skozi tri leta. Ni ju zaustavil na poti, ampak je hodil z njima, dokler ga v Emavsu nista spoznala. Tudi krščansko občestvo mora hoditi s takimi pari in jim pomagati do spoznanja tistega poslanstva, ki ga v danem trenutku lahko živijo znotraj cerkvenega občestva, znotraj župnije. Cerkev je namreč več kot obhajilo in življenje v Cerkvi je več kot samo udeležba pri obredih.

         V evangeliju smo slišali Jezusovo priliko o vinski trti in o vinogradniku. Beseda je tekla o očiščevanju in o obilnejšem sadu. Podobe te prilike so zgovorno pomenljive tudi za nas. Čeprav vse mladike rastejo iz iste trte, nimajo vse istega mesta na trti. Vse pa živijo iz sokov, ki tečejo po trti in iz teh sokov tudi postajajo rodovitne. A vsaka na svojem mestu.

         Jezus govori tudi o očiščevanju. Ne bi bilo prav, če bi na tem mestu spregovoril o različnih vrstah očiščevanja. Prosimo Svetega Duha za razsvetljenje, da bi vsak izmed nas na svojem mestu in ob priznavanju svojih grehov prišel do spoznanja, na kakšen način ga v konkretnih življenjskih razmerah Bog očiščuje. Sveti Duh naj nam tudi pomaga do spoznanja, da to očiščevanje, ki je včasih boleče in se nam lahko zdi nesmiselno, ne pomeni nič drugega, kot uresničevanje Božje volje, da bi vsak izmed nas obrodil še več sadov. Bog lahko tudi tiste, ki so doživeli razpad svojega zakona in vstopili v nov odnos, očiščuje, da bi ob svojem času – tega pozna samo Bog sam – obrodili še več sadu.

         Naj nam tudi današnje srečanje pomaga, da bomo odkrivali neomajno zvestobo Božje ljubezni in tisto rodovitnost svojega življenja, ki nam jo lahko podari samo Bog. Marija, Mati Cerkve. Prosi za nas. Sv. Jožef, varuh svete Cerkve, prosi za nas. Amen.

 

VIR: http://www.nadskofija-ljubljana.si/vseslovensko-srecanje-locenih/?platform=hootsuite

Romanje na Zaplaz in Primskovo na Dolenjskem,  z notranjo vsebino  VZEMI SRCE MOJE!

V nedeljskem jutru smo se zbrali »srčkani« romarji, da skupaj obiščemo dve svetišči na Dolenjskem. Karmen je poskrbela  za trenutek resnice, vsak je dobil popotnico z Božjo besedo. Skupno »zdravilo« za vse nas prisotne je bilo, zaupanje in upanje.

Po uvodni molitvi so se naša srca odprla in zgodbe s skupnim imenovalcem so bile slišane in sprejete. Pater Vili je dejal, ne včeraj , ne jutri, le sedaj je trenutek za dvojino, da se srce preda Njemu. Kajti z Njim je mogoče vse,  brez njega nič.

Vstopili smo v  čudovito Marijino svetišče na Zaplazu, kar skozi glavna vrata, čeprav smo ob strani opazili tudi Sveta vrata. Jasen zgodovinski pogled nam je predstavil gospod mežnar Lado Stopar. Bl. Alojzij Grozde zavetnik mladih po srcu in mladine, nas je v polnosti sprejel. Izročitev, molitev, prepustili smo se v svetem trenutku milosti.

Za spomin še skupna fotografija pred spomenikom Resnice in sočutja. Naj se sprava začne, tako v narodu, kot v naših ranjenih srcih. Po kavici sledi prvi Vilijev nagovor. S poslušanjem se začne dialog in vsak odnos.

In  že stopamo proti naslednjemu cilju. Primskovo, kjer je grob čudodelnika Jurija Humarja. Pot vodi sprva po lužah in z dežnikom. Kmalu se je prikazalo sonce, in takoj nato še hribček s cerkvico. Križev pot nas je popeljal do cerkve, ki je posvečena Mariji. Z velikim spoštovanjem se oziramo na posvečen prostor zunaj in znotraj.  Prepoznam grob  s spominsko ploščo, kjer piše, tukaj počiva častiti gospod Jurij Humar. Ob njegovem grobu je še svež spomin na preminulega  Pavla Sporna, ki je zavzeto raziskoval življenje tega čudodelnika in človekoljuba. Človek postoj in se za trenutek napoji miru in občutka večnosti. Dve prijazni domačinki sta nas postregli in predstavili knjigo z naslovom, Čudodelnik s Primskovega.  V cerkvi Marijinega rojstva smo doživeli vrhunec romanja, sv. mašo.  Bili smo kot ena srečna družina in kar na oltarju sklenili krog in si podelili Božji dotik. Z  novim upanjem in veseljem v srcu smo se vrnili domov, pred cerkev sv. Jožefa v Ljubljani. Ne enaki kot pred odhodom, drugačni, srečni, nasmejani in hvaležni za čudovito nedeljsko druženje.

V vseh nas pa naj odzvanjajo besede psalma 13,6

JAZ PA ZAUPAM V TVOJO DOBROTO; MOJE SRCE SE RADUJE; KER SI ME REŠIL: PETI HOČEM GOSPODU, KER MI JE POVRNIL DOBRO.

In še  izraelski napev : Izvir življenja, ljubezni, miru,

Glej, k tebi vpijem dneve in noči.

Ti me vodi in podpiraj me ,

Edini, dobri, izpolni me.                       Naj bo vsakdanja himna srca!

 

Zapisala: Alenka Lučka Črtanec

 

Galerija slik: ( FOTO: Karmen Kristan, Tomaž Rozman)

Čudovita majska nedelja

Čudovita majska nedelja. Odločim se, da prvič grem s skupino razvezani na pohod iz enega razloga, ker je v bližini doma.

Po več kot desetih letih od razveze si dovolim, da pustim odrasla otroka sama in grem.

Zbrali smo se v Škrbini na Krasu pri sveti maši. Moški, ženske različnih starosti, a z eno skupno, veliko bolečino – razvezo. Razveza nam je spremenila življenje, zaobljube pred oltarjem nismo mogli uresničiti, bilo nam je hudo v razmerju, prehudo za otroke in njihova mlada življenja.

Od cerkvice v Lipi smo se po stezi vzpenjali po pobočju Trstelja do Stjenkove koče. Potka se vije v hladni senci pod krošnjami dreves, med cvetočimi majskimi cveticami in čudovitimi travami. Vonjave pomladi in enakomerna hoja mi priženejo razmišljanje o mojem načinu življenja. Delo, dom, skrbi. Mar je to življenje? Zakaj si pogosteje ne privoščim uživati v božjem stvarstvu? Zakaj vedno hitim in ne vidim Sonca, ne občutim miru, ne hodim bosa po travi, ne poslušam vetra, se ne pomenkujem dobrimi ljudmi?

Od koče do vrha Trstelja se dospe zelo hitro. Skoraj prehitro smo na vrhu. Čaka nas čudovit razgled  na Vipavsko dolino, na Tržaški zaliv, Kras. Kako lepa je Slovenija.

Malo smo se odpočili, se okrepčalim in  tkali vezi z neznanimi ljudmi iz skupine. Gospod Silvan, vodja izleta, domačin, nas je zatem  vodil do kraške jame Jerihovca, dolge 200m. Vojaško vzdušje nam je pričaral s črtico Ivana Cankarja »Gospod stotnik«. Jama je malo znana, neoznačena, celo domačinom, a zelo pomembna točka med 1. Svetovno vojno, ker je služila kot bolnišnica za ranjene vojake iz Soške fronte. Po kamnitih stopnica smo se spustili v jamo, svetilke so bili kar naši mobilni telefoni. Neverjeten zgodovinski dragulj. Še vedno so lepo vidne poravnane površine, kjer so bili nameščeni pogradi, na koncu pa korita za umivanje. Predstavljam si trpljenje, bolečine mladih in ranjenih mož, ki niso imeli mirne mladosti, niti dovolj hrane, ne zavetja hiše.

Druženje smo nadaljevali na posestvu g. Silvana, ki ga imenuje Kamp sv. Valentina. S skupnimi močmi smo pripravili mizo, spekli nekaj mesa in uživali v kraški pokrajini, sveže nabranih češnjah  in gostoljubju gospoda Silvana.

Hvala za vse lepo.

Kamen Bončina

GALERIJA SLIK:

Srčki na Sv. Joštu nad Kranjem

  Za zadnjo aprilsko nedeljo je bilo napovedano lepo, pomladno toplo in sončno vreme. Meni pa se je obetala samotna nedelja, saj sta hčeri preživljali vikend pri očetu, sin pa je imel celodnevno srečanje s skavti. Ponovno ta občutek zapuščenosti in krivice,  ko bi vendarle moralo biti drugače…

In nato na Facebooku objava o pohodu skupine Srce na Sv. Jošta. Malo razmišljanja in nato odločitev – grem.

   Nekaj se nas je zbralo že pri Ignacijevem domu. Po poti se nam je pridružilo še nekaj srčkov in kmalu smo prispeli do parkirišča kjer smo pustili avtomobile in vzeli pot pod noge.

  Pot v glavnem speljana po gozdu je kot prispodoba življenja. Polna korenin, ki se prepletajo – kot težave, ki jim včasih ni videti konca… na trenutke strma in naporna – a z vsakim korakom smo bližje vrhu, bližje čudovitemu razgledu, bližje Njemu, ki osmišlja naše napore, trpljenje… naš trud da vztrajamo. V prijetnem klepetu in krajših postankih, da smo malo »zadihali« smo se približali našemu cilju. Čudovit razgled po okoliških hribih in dolinah je v trenutku pregnal utrujenost.

    Najprej smo si v družbi mežnarja ogledali Finžgarjev dom. Pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar je namreč leta 1899 služboval prav pri Sv. Joštu in tu dokončal pisanje romana Kvišku. V bližini je včasih stala velika mežnarija – dom za prenočevanje duhovnikov in romarjev, a so jo leta 1944 razstrelili partizani. Na vrhu sta še gostilna in kapelica Marije Snežne.

  Po malici, kratkem klepetu in kavici smo imeli sv. mašo v cerkvi. Doživeti daritev prav okrog oltarja je posebno doživetje, posebna milost občutja Njegove bližine. Kot Vstali pokazati svoje rane in s tem dokazati, da je tudi po trpljenju življenje, da je ranjenost del hoje po poti za Njim. Pozdrav miru združen z objemom daje poseben pečat sprejemanju drugega, njegove preteklosti, njegove poti….

  Po maši smo si ogledali še svete stopnice ki vodijo do oltarja Žalostne Matere Božje.

  Ob  sproščenem druženju in klepetu, kot da smo že stari znanci, pa čeprav smo se nekateri prvič srečali je čas kar prehitro minil.

  Sledila je še pot v dolino. Pri avtomobilih še kratka strnitev vtisov, malo načrtov za naprej in seveda blagoslov patra Tomaža, ki je dan preživel z nami in mu tako dal duhovno globino.

  Hvaležni Njemu za čudovit dan in drug drugemu za prijetno druženje smo se poslovili.

Magdalena Krašna

Od Repenj do Smlednika

Na praznik Marijinega oznanjenja smo se srčki zbrali v Vodicah nad Ljubljano. Tam sta pokopana duhovnik Andrej Plečnik, brat znamenitega arhitekta, in Šimen Prešeren, oče največjega slovenskega pesnika. Ker se Šimen v Vrbi zaradi grobega zeta ni dobro počutil, je zadnja leta preživel na Skaručni pri bratu duhovniku, medtem ko se je njegova žena Mina preselila k sinu duhovniku na Koroško in umrla v Šentrupertu pri Beljaku.

Svoja vozila smo zapustili ob samostanu šolskih sester v Repnjah, potem ko smo si pogledali spominsko ploščo jezikoslovcu Jerneju Kopitarju. Pot do smledniškega gradu je dobro označena in po prvem vzponu se vije po gozdnem grebenu brez omembe vrednih spustov in dvigov, skozi veje na desni pa smo se lahko spogledovali s Šmarno goro. Vseh 17 pohodnikov je napredovalo brez večjega napora, časa in priložnosti za pogovor je bilo na pretek, nekateri so nabirali celo regrat.

Po desetih minutah smo obšli cerkev sv. Tilna iz 15. stoletja, katere obzidje še opozarja na protiturški tabor, ter v uri in pol prišli do mogočnih razvalin gradu smledniških gospodov. Z obzidja smo imeli čudovit pogled na Sorško polje in Kamniške planine. Gospod nam je res podaril sončno in toplo soboto, čeprav so bile vremenske napovedi sprva slabe.

Navzdol smo se, potem ko smo pri gostišču posedeli in pomalicali, spustili ob 14 kapelicah križevega pota iz leta 1772, ki so bile obnovljene na začetku tega tisočletja. Serpentinasto se nizajo po smledniškem hribu v črti od gradu do Krvavega znamenja, kapelice v spomin na deželnoknežje morišče na polju blizu cerkve v Valburgi. Potem pa smo se od postaje do postaje spet vzpenjali, pojoč in beroč Križev pot razvezanih, ki je nastal lansko poletje na Murterju. Najmlajši udeleženec, Silvin vnuk Urban, ga je lepo uvajal z Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

Hvaležni za izkušnjo te postne molitve in našega druženja smo se v zgodnjem popoldnevu odpravili vsak na svojo stran – nedelji naproti. Hvala ti, Gospod!

zapisala Helena Škrlep

GALERIJA SLIK: