Category Archives: Objave

Po lutkovni delavnici

S pomočjo strokovnjaka Jožeta Zajca smo v četrtek, 6. februarja 2020, pri Sv. Jožefu izdelovali ročne lutke. Tema je bila svetopisemska prilika o izgubljenem sinu. Ste pomislili, da tri moške, ki so »glavne« osebe v priliki, spremljajo ženske – mama, žena, sestra, ki v besedilu niso omenjene, so pa pomembne pri odločitvah mož? Ideja je bila, da vsak izdela svojo lutko in jo poveže s priliko.

 

Preden smo začeli izdelovati svoje lutke, nas je mentor Jože opozoril na nekaj posebnosti: otroci imajo majhne noske, starejši, ko je človek, večji nos ima; ušesa se pri ženskah navadno ne vidijo, zato jih ne naredimo; oči so v spodnji polovici glave; ušesa so v istem nivoju kakor nos …

 

Vedela sem, da bo lutka, ki jo bom izdelala, odsev mene. Zanimivo, lutka ima podobno barvo obleke, kot sem jo imela oblečeno jaz. Tudi barva njenih las je po večini enaka barvi njenega izdelovalca. Usta smo narisali na koncu, da lutke z govorjenjem ne bi motile našega dela.

 

Doma sem lutko postavila ne polico, da me gleda, ko delam. Verjamem, de ne bi mogla izbrati drugačne barve obleke in barve las. Težave imam z dolžino las. Ali naj jo ostrižem? Kaj, če bo imela potem prekratke lase? Ali morajo biti lasje enako dolgi?

Karmen

Po ločitvi v novo zvezo z nerazrešeno bolečino

Takole je zapisala ena naših članic po predavanju Razlogi za vzdržnost po ločitvi z gospo mag. Nataša Lotrič, zakonsko in družinsko terapevtko.

 

V trenutku sem ostala povsem sama. Brez moža in hčerk. Ti si za vse kriva, ti, ti …, se dere po telefonu moj bivši mož. Ti si odšla … Mene pa je bolelo v prsih in na vratu so se mi še vedno poznali odtisi njegovih prstov. Odtisi so se pozdravili, duša pa je bolela. Noči so bile neskončno dolge. Veliko sem premlevala in mlela v glavi, razmišljala, jokala in se hranila s spomini.

 

Tudi tukaj čas zdravi dušne rane.

 

Odločim se, da grem s prijateljico silvestrovat. Prvič po poroki grem sama, prišlo je veliko nepoznanih ljudi. Praznovanje se začne z večerjo in prijetno glasbo. Nekoliko zamaknjena in odmaknjena v svojih mislih opazujem vso to druščino. Iz mojih sanj me zdrami prijeten smeh in pogled usmerim tja. Za mizo sedi možakar, ki se na veliko smeji in šali. Meni pa ni bilo dosti do smeha. To opazi in se mi približa. Začneva pogovor, ki je trajal vse do odhoda domov, ko mi je v roke stisnil listek s svojo telefonsko številko. Minilo je nekaj časa, a jaz se ga nisem upala poklicati. Bila sem polna predsodkov, da moram še veliko prečistiti s svojim bivšim možem. V srcu sem se še naprej bojevala z žalostjo, bolečino in osamljenostjo. Toda nekega dne me pokliče on, ves nasmejan.

 

Odzovem se in se z njim dobim. In on se spremeni v mojega terapevta. Ure in ure posedava v manjših restavracijah in jaz sem glavna govorka. Govorim in govorim in iz mene se kot črna reka izliva vsa jeza zadnjih let. On me prijazno tolaži in spodbuja k izpovedovanju. Vzamem ga za dobrega terapevta. Končno me nekdo posluša, razume, sprejema takšno, kakršna sem. Zaljubim se vanj. To je bil možakar globoke vere in tudi on je imel za sabo že dolgo obdobje po ločitvi. Veliko sva hodila na izlete in bila sem srečna. Toda ne za dolgo. Kajti bolj ko je rasla moja ljubezen do njega, bolj se mi je začel izmikat. Spraševala sem ga zakaj. Dobila sem odgovore, ki jih dolgo nisem razumela. Njegovo obnašanje me je na trenutek spominjalo na obnašanje bivšega moža. Počutila sem se izdano, prizadeto in ohromljeno, saj sem stopila na iste grablje – bila sem zaljubljena in toliko bolj prizadeta.

 

V stiski in osamljenosti lahko naredimo veliko napak. Zato menim, da si je treba po ločitvi vzeti veliko časa zase in se postaviti na prvo mesto.

Razvezana

 

Tretje vseslovensko srečanje ločenih v cerkvi

Tretje Vseslovensko srečanje ločenih v cerkvi, ki je bilo 12. oktobra v preteklem letu, je bilo za vse nas srčke velik in pomemben dogodek. Udeležilo se ga je preko 80 članov naše skupnosti in tistih, ki so med nas prišli prvič. Naslov srečanja je bil” Oče in mati po ločitvi”.
 
Srečanja se je udeležila tudi Dnevnikova novinarka Ranka Ivelja, ki je v prilogi Dnevnika obširno in iskreno opisala, kako je naše srečanje doživela. Ker marsikdo tega članka morda še ni prebral, sedaj objavljamo povezavo do članka. Vabljeni k branju! 
 
Odbor skupnosti Srce
                                

Z Nevijem ob morju 2020

Napovedano lepo vreme in želja, da smo skupaj, nas je srčke vzpodbudila, da smo se v velikem številu – bilo nas je 40 – udeležili že tradicionalnega januarskega pohoda na Primorsko. Naš Nevijo nas je tokrat pripeljal v rodni Ankaran in nam pokazal poti v okolici, ki so bile marsikomu med nami neznane.

Bila je nedelja Jezusovega krsta in zbrali smo se pri maši v ankaranski župnijski cerkvi sv. Nikolaja. Maševal je župnik Franci Šenk, somaševal pa naš pater Tomaž. »Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje,« je po evangeliju in pridigi še dolgo odmevalo v meni. Blagoslov otrok in prelepo mladinsko petje, v katero smo se vključili tudi mi srčki, je dalo maši še poseben pečat. »Bog, blagoslovi vse naše otroke, vnuke, vodi jih varno v življenje. Čeprav je bila naša pot trnova, smo bili zate vedno dragoceni …«

Ani in Nevijo nas po maši zbereta na parkirišču. Ob kavici, čaju in slastnem Aničinem »štrudlju« nas božata sonce in bližina drug drugega. Veliko si imamo povedati: nekateri se že dolgo nismo videli, spet drugi so prišli prvič. Veseli drug drugega in dneva, ki je pred nami, dobimo še Nevijeva navodila za pot in Tomažev blagoslov.

Nad Valdoltro se vzpnemo v hrib, od koder je prečudovit razgled na Tržaški in Koprski zaliv, vse do Pirana in vsepovsod brezmejna modrina in mir. Krajši postanek, vsak je v svojih mislih ali v razgovoru z drugim, v očaranosti nad lepoto, ki se je razgrnila pred nami. Nevijo nam nameni nekaj geografskih in zgodovinskih razlag.

Pot nas pelje navzdol, skozi vinograde, kjer so pridne roke že negovale vsak trs posebej in je vse pripravljeno, da vzbrsti. Postanek in malica kar sredi vinograda, ob starem bunkerju in rujni Nevijevi kapljici. Nevijo še vedno dela na zemlji, pomaga ostarelima staršema in pravi: »Samo za veselje, nič za denar.« Poznam njegovo zgodbo in ga zelo spoštujem.

Nato pridemo do Krajinskega parka Debeli rtič in gremo nad morjem proti mejnemu prehodu Lazaret. V starem policijskem kampu se spustimo do morja in se ob obali vračamo v Ankaran. Nad nami na levi so flišni klifi, ta prečudoviti naravni pojav, na desno pa brezmejna modrina morja in neba. Sami, v dvojicah ali skupinicah previdno stopamo po obalnem kamenju. »Zdaj je oseka tako močna, da bomo videli sipine,« nas opozori Nevijo in res: iz plitvega morja se dviga otoček z mivko. Nekatere v otroškem veselju kar potegne nanjo …

Vrnitev v Ankaran je vse prej kakor lahka. Vsak korak med velikimi kamni, ki so zdrseli iz visokih klifnih pečin, mora biti dobro premišljen – tako kot je to danes, pomislim. Včasih pa je bilo brezglavo, z veliko odrgninami in padci. V molitvi se zahvaljujem za Božje varstvo, da sem vse zmogla, da zmoremo in gremo povezani z Njim in med seboj naprej.

Zberemo se v jedilnici župnišča, poklepetamo ob čaju in kavi, pater Tomaž pa ima za nas še nekaj novic.

Izlet na Primorsko je zame vedno nekaj posebnega: toliko je veselja, topline in Nevijeve in Aničine dobre volje, da vem, da nam Bog preko njiju kaže svojo ljubezen.

                                                                                                                    Gena

Odmev z duhovnih vaj v tišini v Logarski dolini

28. 11. – 3. 12. 2019

Že dolgo sem si želela udeležiti se duhovnih vaj v tišini. V takih vajah sem videla nekaj mističnega in bila zelo radovedna, kako to zgleda. Tako sem bila najave takih 5-dnevnih vaj pri »srčkih« zelo vesela. Pritegnilo me je tudi, da naj bi jih vodil pater Tomaž Mikuš (skupaj s sestro Štefko Logar) in da se bodo odvijale v meni dragi Logarski dolini. Žal sem zaradi obveznosti na vaje prišla z dnem zamude, a sem se po enem dnevu dobro ujela v delo in v skupino. Bili smo prijetna majhna skupina (pet).

Zdaj so vaje za mano in v meni še zelo odmevajo. Bile so nekaj izjemnega. Toliko je dobrih »stvari«, ki so se me dotaknile in/ali me zaznamovale: Odvijale so se v čudovitem in mirnem okolju, v prijetni hiši sester Logar z veliko domačnosti, topline, dobre hrane…. Iz sobe (vsak je imel svojo sobo) sem imela prelep pogled na zasneženo goro Ojstrico.

Tišina okoli mene mi je zelo prijala. Bila je večdimenzionalna: nismo se pogovarjali, v hiši in daleč okoli nje ni bilo nobenega hrupa, le mir, tiha narava…, nisem uporabljala telefona in/ali računalnika. Ta tišina mi je tudi pomagala k vse globljemu stiku s sabo, Jezusom in Bogom.

Dnevi so bili zelo delovni, polni in izpolnjeni, duhovne vaje pa zelo dobro vodene ter gradivo zanje zelo dobro pripravljeno. Gradivo za vaje je bil prevod teksta Linde Flynn: »Molitev dvanajstih korakov z Jezusom: Pot nazaj k celovitosti« (prevedel ga je pater Tomaž Mikuš). Vsak izmed dvanajstih korakov je bil zasnovan na določenem svetopisemskem besedilu, v katerega smo se poglobili z uporabo Ignacijske kontemplativne meditacije. Z obojim (študijem svetopisemskih besedil, to vrsto meditacije) sem se srečala prvič in v obojem prepoznala izjemno dragocenost zase. Nekajkrat na dan smo se srečali vsi skupaj v kapeli, ki je v hiši: pri maši, skupni meditaciji, seznanjanju z navodili za individualno delo v tekočem dnevu. Vmes smo delali vsak zase v svoji sobi: meditirali, brali, razmišljali, molili, pisali. Obroke smo imeli skupaj, v tišini, toplini, povezanosti in v miru (brez hitenja). Izjemno dragocen mi je bil tudi vsakodnevni polurni pogovor s patrom Tomažem (možen je bil pogovor z enim ali obema voditeljema vaj). Nekaj malega časa je bilo tudi za sprehode. Sprehajala sem se ob prelepi bistri Savinji, reki moje mladosti, ter ob stiku z naravo »premlevala« temo dneva.

Dnevi so mi prehitro minili in vaje bi z veseljem podaljšala vsaj še za nekaj dni. Po njih sem notranje bogatejša, obenem pa bolj opremljena za »delo na sebi«, za prebiranje in razumevanje Svetega pisma, pa tudi za spremljanje vsakega dneva posebej na nov, meni zelo navdušujoč način – z uporabo »Ignacijskega Eksamena za dnevno zavedanje«. Zagotovo se bom takih ali podobnih vaj udeležila še kdaj v bližnji prihodnosti.

Milena B.

SPOMIN NA MURTER

 

Z vonjem morja, borovcev in smilja,

v zvoku škržatov, vetra in valov.

Med sončnim vzhodom in zahodom

in jadri, ki izginejo iz obzorja.

 

 

V toplem soncu in hladni senci,

v skupnem domu, pogovoru in hrani.

V molitvi, maši, pesmi ubrani/neubrani.

V podelitvi, plavanju, sprehodu in kavi.

 

Kaj je tisto, kar me nagovori?

So to pogovori ali maša,

občutek skupnosti, podelitve,

odnosi, ki budijo rane, ki čakajo odrešitve.

 

Naša potepanja in zmote,

ranljivosti, nerazumevanja,

obzirnosti in sprejemanja,

pomoč in podpora.

 

Vsak prispeva delček,

skupaj naredimo sliko.

Ubrano, počitniško, srčno,

pogumno, iskreno in barvito.

 

 

Dotikamo se svojega srca

in segamo do drugega.

Utripamo v ritmu srca,

potopljeni v morje spet zaupamo.

 

Bog je naše sonce, morje,

naš prosti čas, naša maša,

skupno kosilo in pogovor,

dišeča kava in tiha molitev.

 

 

V igri otrok je skrit,

v ležanju na plaži,

v Božji besedi,

ki jo veter seje na vse strani.

 

Murter, vedno boš ostal biser,

skozi vse leto boš sijal,

saj si čist in neomadeževan,

kot smo v Božjem srcu tudi mi.

Jolanda Goričan

Izlet na Dolenjsko – pot.opis

V nedeljo 11.8.2019 smo se Srčki odpravili na Dolenjsko. Obiskali smo grad Turjak, kjer sta sv. mašo darovala g. župnik Janez Selan in pater Tomaž Mikuš. Lokalni vodič g. Karel nam je nato razkazal Turjaški grad in grobnico Aurspergov, ki so bili lastniki Turjaškega gradu in posestev okoli gradu.

Turjaški grad

Z avtomobili smo se prepeljali na Raščico, na Trubarjevo domačijo. Le-ta obsega hišo z mlinom in spominsko sobo, žago in gospodarsko poslopje z galerijo Skedenj in krčmo. Lokalni vodič nam je opisal Trubarjevo življenjsko pot.

prafara Škocjan

Spet smo se usedli v avtomobile, jaz sem skoraj ostala na trubarjevini, ker sem čakala pri “napačnem” avtu. Pa je Primož opazil, da manjkam in me poklical. Odpeljali smo se na prafaro Škocjan, kjer nas je tamkajšnji župnik g. Janez Selan popeljal skozi njeno zgodovino.

Naša članica Mojca nas je popeljala po naravni učni poti PO SLEDEH VODOMCA. Skozi gozd smo se sprehodili do ribnikov in treh opazovalnic za ptice. Kaj več lahko najdete na www.cer.si    Pripeljite sem družine; vnuke, če jih že imate.

Mojca v elementu
Opazovalnica za ptice
Po sledeh vodomca

Fotografije s Cerovega so Primoževe. Hvala Mojci za vodstvo po posestvu in za okusno kosilo. Za srčke, Silva.

ODMEV Z ROMANJA NA SVETE VIŠARJE, 27. 1. 2019

Na lepo nedeljsko zimsko jutro sem šla polna radovednosti na moje prvo romanje v življenju, obenem (polna hvaležnosti) na prvo planinsko turo po dobre pol leta od težke poškodbe. Šla sem s »srčki«, kot se radi imenujemo. Zbrala se nas je lepa druščina (22), za cel mini avtobus. To mi je bilo posebej všeč, saj se je tako že na vožnji do vznožja ture/romanja ustvarilo prijetno vzdušje in povezanost.

Avtobus nas je pripeljal do Žabnice v Kanalski dolini (Italija), kjer je začetek romarske poti na Svete Višarje, ki so1766 metrov visoka gora v zahodnih Julijskih Alpah. Že v 16. stoletju so goro imenovali božjo pot treh narodov (Slovencev, Italijanov in Avstrijcev), danes pa ji pravijo božja pot Evrope.

Povsod je bila zimska belina in jutranje sonce nas je pozdravljalo skozi oblake. Večina nas je nadela dereze. Na začetku pohoda nas je pater Tomaž, ki je bil duhovni vodja romanja, v uvodni molitvi nagovoril, da se med potjo osredotočimo na namero romanja in na to, česa v svojem življenju/karakterju bi se radi osvobodili. Podobno kot večina drugih sem del poti hodila sama, del poti pa s kakšnim od »srčkov«. Imela sem notranje pogovore s sabo in glasna razmišljanja v pogovorih z drugimi. Naokoli je bila prava zima z veliko snega, na srečo pa ni bilo ledu. Hribe imam najraje pozimi, ker jih takrat prevevata en poseben mir in tišina. Srečevali smo številne pohodnike in turne smučarje različnih narodnosti.

Počasi smo se vzpenjali po gozdni poti in po dobrih dveh do treh urah prispeli na vrh, kjer je bril mrzel veter. V nekaj metrov nižje ležeči simpatični romarski vasici, polni pohodnikov in smučarjev (gora ima tudi lepo smučišče), smo se okrepčali in pogreli, nato pa imeli mašo v cerkvi, ki je posvečena višarski Mariji, kraljici Evrope.

Mašo sta darovala pater Robin in pater Tomaž. Eno posebno toplino so pričarale jaslice v enem kotu cerkve pred oltarjem. Po maši nas je zunaj pričakala prava zimska idila. Začel je drobno naletavati sneg. Ker se je že bližal mrak, smo pohiteli v dolino. Večina nas je odšla peš, nekateri pa z gondolo. Vzdušje v avtobusu je bilo izjemno prijetno. Prepevali smo in se smejali. Fizično, duhovno in družabno izpolnjeni smo se v večernih urah vrnili v Ljubljano, od koder so številni imeli še kar dober kos poti do doma – na Primorsko, ipd. Zelo hvaležna sem za ta skupen dan, za vse zanimive pogovore z znanimi mi in novimi ljudmi, za vse notranje pogovore in uvide ter za prelepo naravo, ki meni omogoča najglobljo povezavo z Bogom.Milena B.

ODMEV S POTI NA SOLČAVSKO – 10.2.2019

V sivem nedeljskem jutru smo se zbrali pri sv. Jožefu v Ljubljani v tolikšnem številu, da smo se na romanje peljali z avtobusom. Udobna vožnja, prijetno vzdušje med nami in molitev so nas povezali bolj, kot si lahko človek predstavlja. Med smehom, pripovedovanjem doživljajev, delanju načrtov za prihodnja srečanja, se razblinijo vsakdanje skrbi, žalost, osamljenost, občutek zapuščenosti, nebogljenosti, negotovosti. Pripeljali smo se iz različnih krajev Slovenije, iz naše skupine celo štirje. 

Čarobnost druženja z ljudmi, ki te sprejemajo, me je prevzela že ob jutranji kavici v domu starejših občanov v Topolšici, kjer biva gospa Ivanka (članica skupine Srce). Nekateri člani skupnosti srce jo poznajo, zato so jo obiskali in ji polepšali dan.

Pot nas je vodila v Nazarje. Ob sotočju dveh rek Drete in Savinje smo se sprehodili in občudovali zlitje dveh voda v eno večjo, mogočnejšo, bistro in čisto. Voda, ki je simbol življenja me vedno znova preseneti s svojo živahnostjo, skromnostjo in neverjetno močjo s katero premaguje ovire na svoji poti do morja. Postaja vse bolj globoka in počasna, je prispodoba mojega življenja. Otroška razigranost, navihanost, zaletavost se spremeni v počasen tok dela, skrbi, molitve in odgovornosti.

Prisrčno je bilo srečanje s p. Tomažem (frančiškan, služboval je na Kostanjevici v Novi Gorici), ki nam je zelo zavzeto predstavil zgodovino cerkve in samostana  v Nazarjah. Za celotno zgradbo (cerkev in samostan) skrbita le dva patra. Razdajata se s telesom in dušo tako župljanom kot tudi romarjem in udeležencem duhovnih vaj.

Ob božjepotni cerkvi Marijinega oznanjenja je poleg frančiškanskega samostana tudi samostan drugega Frančiškovega reda – Reda ubogih sester svete Klare, sester klaris. Zame posebno doživetje sodelovati pri maši v njihovi kapeli, ob čudovitem petju in ubrani molitvi. Živo sem se zavedala moje zaprtosti in ujetosti v svetu potrošništva in ogromnega števila informacij ter reklamnih sporočil.  Današnja Božja beseda sporoča, da je potrebno najprej iskati Božje kraljestvo in potem posvetne stvari, torej zaupati in vse bo dobro. Sestre klarise nam dajejo dober zgled, saj večino dneva molijo za nas in cel svet in trdo delajo.

Solčavi smo se okrepčali v gostišču z domačimi dobrotami in medtem sledili televizijskemu prenosu smučarskih skokov deklet v Ljubnem. Ogledali smo si zelo lepo obnovljeno gotsko cerkev Marije Snežne, ki navzven deluje zelo navadno, ob vstopu pa romarju zastane dih ob pogledu na bogate kamnoseške umetnine in zelo cenjeno upodobitev Marije z detetom. V muzeju nam je prisrčna vodička predstavila trdo življenje  Solčavcev, njihove izdelke iz volne in lesa in način življenja nekoč.

Ljubezen in spoštovanje do delovnih, skromnih, empatičnih prednikov se danes čuti na vsakem koraku. Lepe domačije, urejena okolica, obiskana svetišča so dokaz hvaležnosti in ponosa novih rodov.  

Karmen B.

Izlet na Solčavsko

Za nami je prelep nedeljski izlet na Solčavsko. Takih izletov se že vnaprej zelo veselim in menim, da jih tudi kot skupina potrebujemo.

Najbolj mi je ostala v spominu maša v Nazarjah pri sestrah klarisah in po njej pogovor z dvema od njih. Njuno pričevanje mi je še bolj utrdilo vero in upanje, da je življenje lahko lepo. Vsakomur od nas je ob rojstvu določena pot, ki jo moramo prehoditi in kar potrebujemo, dobimo v pravem času. Moramo pa imeti čisto srce in trdno vero, da nam bo Bog priskočil na pomoč, če le ne lenarimo. V zadnjem času se ta trditev sester klaris potrjuje tudi v mojem življenju.

Janez Traven