Category Archives: Odmevi

Zahvala za molitev in podporo

Draga Srčkova družina!

Poromali ste k Mariji Zaveznici s plaščem na Ptujsko Goro. Zahvaljujem se vam za molitev, sočutje in dobre želje. Zelo sem se razveselila Marijine slike in vaših podpisov. S svojo družino sem se stisnila k vam, pod plašč. Tam je varno in milosrčno ljubeče.

Še to bi vam rada položila v srce: objemajte in poljubljajte svoje otroke in jim večkrat povejte, da jih cenite in verjamete v dobro, ki je v njih. Povejte jim, da je vaša ljubezen do njih neskončna, kot je neskončna Božja ljubezen do nas vseh.

Obilo blagoslova vsem.                                                                                                               M. T.

Jakobova pot letos drugače

 

V soboto, 25. 4., smo se srčki posamič podali na Jakobovo pot iz različnih smeri, a z enakim ciljem: priti opoldne k cerkvi, kapelici ali oltarju sv. Jakoba v svoji občini. S tem smo zadovoljili vse ukrepe, ki so postavljeni v tem posebnem času pandemije covida-19.

 

     Ob podpori sodobne tehnologije nas je p. Tomaž, naš duhovni voditelj, vse romarje povezal v molitvi, ob razlagi o sv. Jakobu in z blagoslovom. Z aplikacijo Zoom smo se lahko tudi videli in slišali ter si imeli možnost podeliti vtise z romarske poti.

 

      Kako bi lahko vsak prenesel spoznanja z današnje poti v svoje življenje, nas je nagovoril pater Tomaž. In kaj pomeni sprejeti svojo vlogo v ponižnosti in ne hlepeti po pomembnosti! Vsi smo romarji na poti skozi življenje in sv. Jakob nam je lahko pri tem svetla luč. Nas srčke je prav gotovo povezal. Iz različnih koncev Slovenije smo bili na poseben način skupaj, povezani v mislih, srcu in molitvi. Tako kakor je vsak od nas že prehodil svojo trnjevo pot ločenosti, smo hodili vsak posebej in vendarle skupaj: z Božjim blagoslovom in ob pomoči drug drugega smo prišli na skupni cilj.

 

       Na sobotnem romanju smo obiskali cerkve sv. Jakoba v Ljubljani na Gornjem trgu, v Hrašah pri Vodicah, pri frančiškanih v Kamniku, v Ždinji vasi pri Novem mestu, tri cerkvice na pomursko-štajerski veji Jakobove poti, na Primorskem v Šaredu nad Izolo, celo cerkev sv. Jakoba v Bačvi v Istri in še marsikatera druga je bila obiskana. Na naši poti se nas je zbralo okoli 25 in skupaj naredilo veliko korakov: vsak svoje, vsi skupaj pa smo prehodili več kot 250 km poti, da bi se priporočili sv. Jakobu.    

 

       Komaj čakamo, da se prihodnje leto spet podamo na Jakobovo pot, in to skupaj »v živo«.

Nataša

Na veliko noč …

Pozdravljeni, moji Prijatelji!

Na današnji dan se povečini vsi spominjamo Jezusovega grozotnega trpljenja, ki ga nismo videli, a si ga lahko predstavljamo v mislih. Namen njegovega trpljenja ni bil ta, da bi tudi mi morali neprestano imeti občutek, da moramo trpeti, ampak da bi se vsak trenutek zavedali, DA NAS JE S SVOJIM TRPLJENJEM ODREŠIL.

 

Žal vse prevečkrat tavamo z mislimi v duhovnih ujetostih, tako pa dajemo moč temi in naše življenje izgublja pravo vrednost. S tem pa ne živimo svojega Poslanstva niti Božjega načrta nad nami.

 

Bom navedla čisto preprost primer. Zjutraj ko zazvoni budilka, si rečemo: “Da, Jezus, hvala Ti za današnji dan. Hvala, ker ga lahko preživim v Edinosti s Teboj. Hvala, ker ga lahko Darujem Zate.” 

 

Prav tako ob vsakem izzivu, ki se nam čez dan pojavi, rečemo: “DA, JEZUS, SPREJMEM.”

 

S to PODARITVIJO NJEMU DOBI NAŠE ŽIVLJENJE VREDNOST. In kdor iskreno ljubi Boga, je v Ljubezni – Bog prebiva v njem. Tako ali tako so v Trojstvu: Jezus, Oče Bog in Sveti Duh. 

 

In s to jutranjo ali dnevno noto se odpremo Svetemu Duhu in naše Poslanstvo dobi povsem novo razsežnost: postanemo lahkotni, srečni, osvobojeni – POSTANEMO LJUBEZEN;

z LJUBEZNIJO pa POSVEČUJEMO JEZUSA in ČISTIMO SAMI SEBE. 

 

Želim vam obilje Blagoslovov Velikonočnih skrivnosti!

 

Z Bogom,

Nevenka

 

Premišljevanje ob Sv. Višarjah

 

O čem naj bi pravzaprav pisal: o samem pohodu ali o občutkih, ki prihajajo in odhajajo in so del notranjega boja? Morda o nečem, kar presega dogodek, vezano pa je na neko mojo osebno odločitev.

Stisko ali bolje rečeno krizo sem doživel prvič kot izredno močen občutek pri tridesetih letih. V bistvu je bila to ena velika zmedenost. V skupini Srce sem že od samega začetka, to je sedemnajst let, in od tedaj se soočam s samim seboj, s svojimi občutki in ne nazadnje z vestjo.

Dvajset let samskosti je dolgo obdobje in pred leti se je porodila odločitev, da ne smem zamuditi priložnosti, da ne bi tvegal in vstopil v partnerski odnos kot dozorela oseba.

V življenju je treba stopiti naprej. Hoja v hrib zahteva napor. Ko se utrip poveča, lahko obmolkneš in premišljuješ. Včasih pa je treba izklopiti vse tiste misli, ki človeka preganjajo, ali pa so zgolj skrbi, ki jim daš preveliko težo.

Na poti je treba biti zbran, ker je hoja po zasneženem pobočju lahko nevarna, pri sestopu v dolino še bolj zaradi možnosti zdrsa. Na vrhu se človek umiri, za nekoga je to lahko uspeh, ker je premagal sam sebe in pri tem našel SMISEL.                                                              

    Tomaž

Po lutkovni delavnici

S pomočjo strokovnjaka Jožeta Zajca smo v četrtek, 6. februarja 2020, pri Sv. Jožefu izdelovali ročne lutke. Tema je bila svetopisemska prilika o izgubljenem sinu. Ste pomislili, da tri moške, ki so »glavne« osebe v priliki, spremljajo ženske – mama, žena, sestra, ki v besedilu niso omenjene, so pa pomembne pri odločitvah mož? Ideja je bila, da vsak izdela svojo lutko in jo poveže s priliko.

 

Preden smo začeli izdelovati svoje lutke, nas je mentor Jože opozoril na nekaj posebnosti: otroci imajo majhne noske, starejši, ko je človek, večji nos ima; ušesa se pri ženskah navadno ne vidijo, zato jih ne naredimo; oči so v spodnji polovici glave; ušesa so v istem nivoju kakor nos …

 

Vedela sem, da bo lutka, ki jo bom izdelala, odsev mene. Zanimivo, lutka ima podobno barvo obleke, kot sem jo imela oblečeno jaz. Tudi barva njenih las je po večini enaka barvi njenega izdelovalca. Usta smo narisali na koncu, da lutke z govorjenjem ne bi motile našega dela.

 

Doma sem lutko postavila ne polico, da me gleda, ko delam. Verjamem, de ne bi mogla izbrati drugačne barve obleke in barve las. Težave imam z dolžino las. Ali naj jo ostrižem? Kaj, če bo imela potem prekratke lase? Ali morajo biti lasje enako dolgi?

Karmen

Tretje vseslovensko srečanje ločenih v cerkvi

Tretje Vseslovensko srečanje ločenih v cerkvi, ki je bilo 12. oktobra v preteklem letu, je bilo za vse nas srčke velik in pomemben dogodek. Udeležilo se ga je preko 80 članov naše skupnosti in tistih, ki so med nas prišli prvič. Naslov srečanja je bil” Oče in mati po ločitvi”.
 
Srečanja se je udeležila tudi Dnevnikova novinarka Ranka Ivelja, ki je v prilogi Dnevnika obširno in iskreno opisala, kako je naše srečanje doživela. Ker marsikdo tega članka morda še ni prebral, sedaj objavljamo povezavo do članka. Vabljeni k branju! 
 
Odbor skupnosti Srce
                                

Z Nevijem ob morju 2020

Napovedano lepo vreme in želja, da smo skupaj, nas je srčke vzpodbudila, da smo se v velikem številu – bilo nas je 40 – udeležili že tradicionalnega januarskega pohoda na Primorsko. Naš Nevijo nas je tokrat pripeljal v rodni Ankaran in nam pokazal poti v okolici, ki so bile marsikomu med nami neznane.

Bila je nedelja Jezusovega krsta in zbrali smo se pri maši v ankaranski župnijski cerkvi sv. Nikolaja. Maševal je župnik Franci Šenk, somaševal pa naš pater Tomaž. »Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje,« je po evangeliju in pridigi še dolgo odmevalo v meni. Blagoslov otrok in prelepo mladinsko petje, v katero smo se vključili tudi mi srčki, je dalo maši še poseben pečat. »Bog, blagoslovi vse naše otroke, vnuke, vodi jih varno v življenje. Čeprav je bila naša pot trnova, smo bili zate vedno dragoceni …«

Ani in Nevijo nas po maši zbereta na parkirišču. Ob kavici, čaju in slastnem Aničinem »štrudlju« nas božata sonce in bližina drug drugega. Veliko si imamo povedati: nekateri se že dolgo nismo videli, spet drugi so prišli prvič. Veseli drug drugega in dneva, ki je pred nami, dobimo še Nevijeva navodila za pot in Tomažev blagoslov.

Nad Valdoltro se vzpnemo v hrib, od koder je prečudovit razgled na Tržaški in Koprski zaliv, vse do Pirana in vsepovsod brezmejna modrina in mir. Krajši postanek, vsak je v svojih mislih ali v razgovoru z drugim, v očaranosti nad lepoto, ki se je razgrnila pred nami. Nevijo nam nameni nekaj geografskih in zgodovinskih razlag.

Pot nas pelje navzdol, skozi vinograde, kjer so pridne roke že negovale vsak trs posebej in je vse pripravljeno, da vzbrsti. Postanek in malica kar sredi vinograda, ob starem bunkerju in rujni Nevijevi kapljici. Nevijo še vedno dela na zemlji, pomaga ostarelima staršema in pravi: »Samo za veselje, nič za denar.« Poznam njegovo zgodbo in ga zelo spoštujem.

Nato pridemo do Krajinskega parka Debeli rtič in gremo nad morjem proti mejnemu prehodu Lazaret. V starem policijskem kampu se spustimo do morja in se ob obali vračamo v Ankaran. Nad nami na levi so flišni klifi, ta prečudoviti naravni pojav, na desno pa brezmejna modrina morja in neba. Sami, v dvojicah ali skupinicah previdno stopamo po obalnem kamenju. »Zdaj je oseka tako močna, da bomo videli sipine,« nas opozori Nevijo in res: iz plitvega morja se dviga otoček z mivko. Nekatere v otroškem veselju kar potegne nanjo …

Vrnitev v Ankaran je vse prej kakor lahka. Vsak korak med velikimi kamni, ki so zdrseli iz visokih klifnih pečin, mora biti dobro premišljen – tako kot je to danes, pomislim. Včasih pa je bilo brezglavo, z veliko odrgninami in padci. V molitvi se zahvaljujem za Božje varstvo, da sem vse zmogla, da zmoremo in gremo povezani z Njim in med seboj naprej.

Zberemo se v jedilnici župnišča, poklepetamo ob čaju in kavi, pater Tomaž pa ima za nas še nekaj novic.

Izlet na Primorsko je zame vedno nekaj posebnega: toliko je veselja, topline in Nevijeve in Aničine dobre volje, da vem, da nam Bog preko njiju kaže svojo ljubezen.

                                                                                                                    Gena

Odmev z duhovnih vaj v tišini v Logarski dolini

28. 11. – 3. 12. 2019

Že dolgo sem si želela udeležiti se duhovnih vaj v tišini. V takih vajah sem videla nekaj mističnega in bila zelo radovedna, kako to zgleda. Tako sem bila najave takih 5-dnevnih vaj pri »srčkih« zelo vesela. Pritegnilo me je tudi, da naj bi jih vodil pater Tomaž Mikuš (skupaj s sestro Štefko Logar) in da se bodo odvijale v meni dragi Logarski dolini. Žal sem zaradi obveznosti na vaje prišla z dnem zamude, a sem se po enem dnevu dobro ujela v delo in v skupino. Bili smo prijetna majhna skupina (pet).

Zdaj so vaje za mano in v meni še zelo odmevajo. Bile so nekaj izjemnega. Toliko je dobrih »stvari«, ki so se me dotaknile in/ali me zaznamovale: Odvijale so se v čudovitem in mirnem okolju, v prijetni hiši sester Logar z veliko domačnosti, topline, dobre hrane…. Iz sobe (vsak je imel svojo sobo) sem imela prelep pogled na zasneženo goro Ojstrico.

Tišina okoli mene mi je zelo prijala. Bila je večdimenzionalna: nismo se pogovarjali, v hiši in daleč okoli nje ni bilo nobenega hrupa, le mir, tiha narava…, nisem uporabljala telefona in/ali računalnika. Ta tišina mi je tudi pomagala k vse globljemu stiku s sabo, Jezusom in Bogom.

Dnevi so bili zelo delovni, polni in izpolnjeni, duhovne vaje pa zelo dobro vodene ter gradivo zanje zelo dobro pripravljeno. Gradivo za vaje je bil prevod teksta Linde Flynn: »Molitev dvanajstih korakov z Jezusom: Pot nazaj k celovitosti« (prevedel ga je pater Tomaž Mikuš). Vsak izmed dvanajstih korakov je bil zasnovan na določenem svetopisemskem besedilu, v katerega smo se poglobili z uporabo Ignacijske kontemplativne meditacije. Z obojim (študijem svetopisemskih besedil, to vrsto meditacije) sem se srečala prvič in v obojem prepoznala izjemno dragocenost zase. Nekajkrat na dan smo se srečali vsi skupaj v kapeli, ki je v hiši: pri maši, skupni meditaciji, seznanjanju z navodili za individualno delo v tekočem dnevu. Vmes smo delali vsak zase v svoji sobi: meditirali, brali, razmišljali, molili, pisali. Obroke smo imeli skupaj, v tišini, toplini, povezanosti in v miru (brez hitenja). Izjemno dragocen mi je bil tudi vsakodnevni polurni pogovor s patrom Tomažem (možen je bil pogovor z enim ali obema voditeljema vaj). Nekaj malega časa je bilo tudi za sprehode. Sprehajala sem se ob prelepi bistri Savinji, reki moje mladosti, ter ob stiku z naravo »premlevala« temo dneva.

Dnevi so mi prehitro minili in vaje bi z veseljem podaljšala vsaj še za nekaj dni. Po njih sem notranje bogatejša, obenem pa bolj opremljena za »delo na sebi«, za prebiranje in razumevanje Svetega pisma, pa tudi za spremljanje vsakega dneva posebej na nov, meni zelo navdušujoč način – z uporabo »Ignacijskega Eksamena za dnevno zavedanje«. Zagotovo se bom takih ali podobnih vaj udeležila še kdaj v bližnji prihodnosti.

Milena B.

SPOMIN NA MURTER

 

Z vonjem morja, borovcev in smilja,

v zvoku škržatov, vetra in valov.

Med sončnim vzhodom in zahodom

in jadri, ki izginejo iz obzorja.

 

 

V toplem soncu in hladni senci,

v skupnem domu, pogovoru in hrani.

V molitvi, maši, pesmi ubrani/neubrani.

V podelitvi, plavanju, sprehodu in kavi.

 

Kaj je tisto, kar me nagovori?

So to pogovori ali maša,

občutek skupnosti, podelitve,

odnosi, ki budijo rane, ki čakajo odrešitve.

 

Naša potepanja in zmote,

ranljivosti, nerazumevanja,

obzirnosti in sprejemanja,

pomoč in podpora.

 

Vsak prispeva delček,

skupaj naredimo sliko.

Ubrano, počitniško, srčno,

pogumno, iskreno in barvito.

 

 

Dotikamo se svojega srca

in segamo do drugega.

Utripamo v ritmu srca,

potopljeni v morje spet zaupamo.

 

Bog je naše sonce, morje,

naš prosti čas, naša maša,

skupno kosilo in pogovor,

dišeča kava in tiha molitev.

 

 

V igri otrok je skrit,

v ležanju na plaži,

v Božji besedi,

ki jo veter seje na vse strani.

 

Murter, vedno boš ostal biser,

skozi vse leto boš sijal,

saj si čist in neomadeževan,

kot smo v Božjem srcu tudi mi.

Jolanda Goričan

Izlet na Dolenjsko – pot.opis

V nedeljo 11.8.2019 smo se Srčki odpravili na Dolenjsko. Obiskali smo grad Turjak, kjer sta sv. mašo darovala g. župnik Janez Selan in pater Tomaž Mikuš. Lokalni vodič g. Karel nam je nato razkazal Turjaški grad in grobnico Aurspergov, ki so bili lastniki Turjaškega gradu in posestev okoli gradu.

Turjaški grad

Z avtomobili smo se prepeljali na Raščico, na Trubarjevo domačijo. Le-ta obsega hišo z mlinom in spominsko sobo, žago in gospodarsko poslopje z galerijo Skedenj in krčmo. Lokalni vodič nam je opisal Trubarjevo življenjsko pot.

prafara Škocjan

Spet smo se usedli v avtomobile, jaz sem skoraj ostala na trubarjevini, ker sem čakala pri “napačnem” avtu. Pa je Primož opazil, da manjkam in me poklical. Odpeljali smo se na prafaro Škocjan, kjer nas je tamkajšnji župnik g. Janez Selan popeljal skozi njeno zgodovino.

Naša članica Mojca nas je popeljala po naravni učni poti PO SLEDEH VODOMCA. Skozi gozd smo se sprehodili do ribnikov in treh opazovalnic za ptice. Kaj več lahko najdete na www.cer.si    Pripeljite sem družine; vnuke, če jih že imate.

Mojca v elementu
Opazovalnica za ptice
Po sledeh vodomca

Fotografije s Cerovega so Primoževe. Hvala Mojci za vodstvo po posestvu in za okusno kosilo. Za srčke, Silva.